Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Ali ustanoviti tiskovni svet v Sloveniji - Javnost v Sloveniji je prav pred mediji že zakonsko izredno zaščitena.
Nobenega dvoma ni, da novinarji zaradi svojega vpliva v javnosti potrebujejo nekatere organe samoregulacije - vendar predvsem kot nekakšen tihi pritisk. Pritisk, ki jih sili v profesionalnost. Možnost pritožbe na novinarsko delo pa potrebujejo tudi tisti, ki jih delo novinarjev prizadane. To so načelne opredelitve.

Seveda pa potrebnost oziroma nepotrebnost tiskovnega sveta ni osrednje vprašanje. O tem vprašanju ni nobenega dvoma: pritožbeni organ mora obstajati in trenutno tudi obstaja, saj imamo novinarsko častno razsodišče. Ob pobudi za ustanovitev tiskovnega sveta oziroma preoblikovanju sedanjega častnega razsodišča novinarskega društva in sindikata novinarjev v širšo institucijo pa je treba pozornost usmeriti predvsem v pasti, ki bi lahko takšno institucijo čakale po njeni ustanovitvi in jo še v prvem letu njenega morebitnega delovanja lahko spremenile v spačka, ki bi predstavljal le težo oziroma pritisk na neodvisnost novinarstva.

Seveda bi na tem mestu lahko navajali primer Sveta RTV Slovenije (ki je po pomenu malodane oblika tiskovnega sveta za javno televizijo) ali pa državnega sveta (ki ima seveda drugi pomen, a tisto, kar je primerljivo, je sestava). Oba organa, ki ju navajamo na tem mestu, naj bi zagotavljala nadzor nad nekimi institucijami, v katerih naj bi delali popolnoma neodvisni posamezniki s posebnimi pravicami, kar opravičuje dodaten nadzor. Oba organa sta sestavljena iz domnevne civilne družbe in oba sta se izkazala le kot podaljšana rokava nekih jasnih individualnih, predvsem pa lobističnih interesov. Državni svet je v dveh mandatih skoraj popolnoma izničil svoj namen, Svet RTV Slovenija pa je v zadnjem letu popolnoma izgubil še tisto malo zaupanja, ki ga je imel v javnosti. Z drugimi besedami: zadnjih deset let nam na ogled postavlja več institucij, katerih ustanovitev je bila tlakovana z dobrimi nameni, rezultat pa je namenoma nasproten.

Odpiranje vrat pritiskom na novinarje
Prva past morebitnega tiskovnega sveta, v katerem naj bi poleg novinarjev-razsodnikov sodelovali tudi predstavniki založnikov in javnosti, je torej odpiranje vrat nekaterim interesom oziroma lobijem, ki jim novinarski ceh doslej ni dal pravice vmešavanja in presojanja. Novinarji naj bi to storili z dobrimi nameni, malce pa tudi zato, ker bi nam to domnevno zagotavljalo nekakšen dodaten kredo, ki da ga potrebujemo pred javnostjo. Pa interesi? Bi interesi, ki bi jim s tem podelili pravico razsojanja dela novinarjev, razumeli to na takšen način ali pa bi tiskovni svet videli le kot morebitno novo pot za pritiske in ga zlorabili? Doslej so še vsako tako pot zlorabili, najhujši primer tega je Svet RTV Slovenija. Takšne so izkušnje.

Druga past je podiranje zdaj zelo visokega zidu med upravnim delom tiskanih medijem in uredništvi teh. Lastna izkušnja in pa informacije iz drugih dnevnikov potrjujejo, da se do danes zid med upravnim delom in uredništvom v večini velikih tiskanih medijev še ni podrl. Ali ni tiskovni svet priložnost za predstavnike založnikov, da vstopijo v prostor, v katerega doslej že zaradi spodobnosti niso smeli? Kdo jamči, da tega ne bodo zlorabili? Upoštevati moramo, da si novinarji in založniki stojijo nasproti v več vprašanjih. Gre za nasprotni strani, ko gre za pogajanja o pravicah dela. Gre za nedvomno nasprotni strani, ko gre za vprašanje razmejitve med oglaševanjem in novinarstvom. Prav zdaj smo v trenutku, ko se ta vprašanja izredno zaostrujejo.

Nedvomno je res, da bi razsodbam novinarskega častnega razsodišča oziroma tiskovnega sveta dalo soodločanje javnosti dodatno težo. In če pride do tega, da predstavniki javnosti zaradi nepoznavanja problematike in načina dela v novinarstvu ne bodo razsojali na način, kot ga vidijo pobudniki ustanovitve oziroma razširitve? Če bodo nenadoma začutili možnost za obračunavanje z novinarji? Kdo pa ni vsaj malo jezen na novinarje?

Dobra, a nevarna ideja
Drugače povedano: ideja o ustanovitvi tiskovnega sveta nikakor ni slaba. Nasprotno: gre za dobro idejo. Vendar pa tudi za zelo nevarno idejo, če se njen namen spridi - kot se je na primer spridil Svet RTV Slovenija, o katerem se je pred ustanovitvijo govorilo s podobnimi maksimami, kot jih danes uporabljamo sami novinarji ob navajanju potrebe po ustanovitvi tiskovnega sveta. Zato je treba biti pri vseh nadaljnjih korakih previden. S podobnimi težavami se nekateri tiskovni sveti že srečujejo. O kvaliteti in pomenu tiskovnih svetov pa se ne sprašuje predstavnikov tujih tiskovnih svetov, temveč novinarje: odgovori so si nemalokrat nasprotujoči.

Osnovno vprašanje pri ustanovitvi tiskovnega sveta je namreč varovanje javnosti pred napakami, namernimi ali nenamernimi, ki jih storijo novinarji. Vendar pa je javnost v Sloveniji prav pred mediji že zakonsko izredno zaščitena - z obsežnim zakonom. In če se je že oblast odločila, da bo novinarje in njihovo delo nadzorovala tako ostro, ni nobenega razloga, da bi novinarji že sami uvajali dodatne oblike varovanja javnosti. Če ne zaradi drugega, zato, ker je zaupanje javnosti v medije zelo visoko. Mediji v Sloveniji ne delijo usode medijev v nekaterih drugih državah, kjer jim je ugled zelo padel. Tiskovni svet vidim kot pikico na i. Torej kot zadnji organ, ki se ga ustanovi, ko se novinarjem zagotovi vse potrebne obrambne instrumente. Interes za ustanovitev samonadzornega organa je namreč interes močnega. Slovenski mediji pa trenutno niso močni. Ne, njihovo moč se klesti z vseh strani, pritiski so in bodo vse močnejši. Zato trenutni razmisleki ne smejo biti usmerjeni v samoomejevanje, temveč v samozaščito.

nazaj