Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Po desetletju skorajda medijskega enoumja, ko je bilo afirmativno poročanje o Natu in slovenskih načrtih za vstop vanj nujno, so nekateri končno vzeli v roke kalkulator in preverili, kaj bi vstop Slovenije v Nato pomenil finančno - Polemičen članek zunanjega ministra meji na področje političnega ekstremizma. Konec julija letos je generalni sekretar zveze Nato Robertson slovenskemu obrambnemu ministru Grizoldu povedal, naj si Slovenija ne dela utvar, da bo prihodnje leto sprejeta v Nato, saj zanj še ni pripravljena. Ta ocena je želje po vstopu v Nato postavila na trda tla in pod vprašaj postavila trdnost temeljev slovenske zunanje politike. Zaradi tega so Sobotna priloga Dela in še nekateri drugi mediji sprožili razpravo o tem, ali je vključitev v zvezo Nato za Slovenijo sploh smiselna. Po desetletju skorajda medijskega enoumja, ko je bilo afirmativno poročanje o Natu in slovenskih načrtih za vstop vanj nujno, so nekateri končno vzeli v roke kalkulator in preverili, kaj bi vstop Slovenije v Nato pomenil finančno. Skeptično stališče se je pojavilo kot na dlani: članstvo v Natu bi Slovenijo stalo odstotek BDP, kar je glede na precejšnje težave javnih financ izrazito nerazumen izdatek, saj Slovenija ni neposredno vojaško ogrožena. Uradna pronatovska argumentacija je vrsto let ponavljala nekakšne simbolične argumente za "biti zraven": članstvo v Natu pomeni ugled, pomeni varnost, je vabljivo za tuje naložbe, je pomembno za vstop v EU ipd. Vendar javnosti nikoli ni postregla s pregledno analizo dobičkov in stroškov, ki bi šele omogočila razumno razpravo o tem, ali je vstop Slovenije v Nato sploh smiseln. Namesto tega je vlada ključne informacije prikrivala in skrbela, da do nje sploh ni prišlo. Raje je izvajala strategijo notranje propagande, račun za to lahkomiselnost pa je letos poleti prišel od zunaj. Hladni tuš Nata za slovensko vlado je v vročih poletnih dneh sprožil razcvet natoskepticizma. Tokrat ne le na politični margini, pač pa kar na prvih straneh vodilnih časopisov.
Odgovor ministra Rupla na Delovo oporekanje vladni doktrini
Oporekanje vladni doktrini zunanjepolitičnih prednosti v uvodniku Sobotne priloge Dela (Janko Lorenci: Robertsonova klofuta, Sobotna priloga Dela, 4. 8. 2001) je očitno zelo razburilo zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla. Za naslednjo številko Sobotne priloge (11. 8. 2001) je napisal polemičen članek z naslovom Skrajni čas za prihodnost Slovenije. Pričakovali smo odziv na sproženo polemiko, soočanje stvarnih argumentov o prednostih in slabostih oz. za in proti vključitvi Slovenije v zvezo Nato. Namesto tega pa smo dobili demonstracijo oblastne arogance, ki meji na področje političnega ekstremizma. Ker je tako članek dr. Rupla kakor tudi večina kasnejših poskusov kvalitetne polemike o vključitvi v Nato pokazala precejšnjo revnost argumentacije, je o pravi polemiki težko govoriti. Ko se ta še ni uspela dobro razviti, jo je prekinil teroristični napad na ZDA 11. 9. 2001, ki so ga tudi v Sloveniji nekateri izkoristili za poskus blagega lova na čarovnice. Med njimi je bil s serijo ostrih in spornih izjav tudi dr. Dimitrij Rupel, ki je po ovinku spet skušal nevtralizirati razprave, ki bi pod vprašaj postavile programske temelje vladajoče politične elite.
Reducirano razumevanje varnosti
Za analizo ravni in razsežnosti diskusije o vključevanju Slovenije v Nato ob vseh teh okoliščinah zadostuje že eno samo besedilo, ki zgošča ne le pristop k polemiki, pač pa tudi specifično politično teorijo oz. nazor, ki botruje slovenskemu političnemu enoumju. Vsebinsko gledano dr. Rupel ne pove nič novega. Deja vu sklicevanja na nedefinirano Prihodnost in podobno metaforiko ter reducirano razumevanje varnosti, ki se vztrajno izogiba "costs and benefits" analizi, pač ne moremo upoštevati kot prispevka k resni diskusiji. Prej gre za utemeljevanje samoumevnosti vladne politike, saj Prihodnost nastopa kot pozitiviteta sama po sebi, hkrati pa je pozitivna le v okviru vladajočega političnega programa. Poleg tega je v besedilu dr. Rupla moč zaznati bolestno hrepenenje po priznanju, zaupanju, simbolnem statusu, časti in mednarodnem ugledu. Želje po "navzočnosti in sodelovanju za svetovno komandno mizo" v druščini "z najuspešnejšimi in najmočnejšimi državami sveta", o tem, da ne bi bili "nikomur prepuščeni na milost in nemilost", da nas nihče ne bi klofutal ipd. dr. Rupel utemeljuje kot "naravni nagon vsakega zdravega naroda", heglovska filozofija pa bi jih verjetno razložila s konceptom dialektike gospodarja in hlapca.
Študijski primer skrajnosti v delu slovenske politike
Ruplov Skrajni čas za prihodnost Slovenije je bolj zanimiv kot prezenten študijski primer skrajnosti v delu slovenske politike. Takoj na začetku dr. Rupel razpravo reinterpretira v razpravo o prihodnosti zveze Nato in v njenem okviru prihodnosti Slovenije. V njej sodelujejo številni, od politikov do študentov, toda z jasno omejitvijo: med konstruktivne in legitimne udeležence razprave šteje dr. Rupel zgolj tiste, ki se strinjajo s takšnim ali drugačnim vključevanjem Slovenije v Nato in EU. Tistih, ki so temu doslej "ugovarjali", dr. Rupel pač ne želi niti upoštevati niti jih ne jemlje resno. To so "'antiglobalisti', protestniki in člani starih in novih, bolj ali manj levičarskih organizacij" ter "člani ali simpatizerji nepomembnih strank". Politično levico in ostalo politično margino dr. Rupel uvršča pod rubriko "nepomembno" in verjetno tudi eksotično. Bolj pa ga vznemirja dejstvo, da se je natoskepticizem pojavil na medijskem "mainstreamu". Očita jim, da niso več le "sredstvo obveščanja oz. posredovanja informacij", ampak "postajajo samostojne politične osnove". Zanimivo vprašanje je, odkod univerzitetnemu profesorju sociologije kulture zamisel, da smejo mediji zgolj posredovati gole informacije, ki jih seveda proizvajajo in artikulirajo službe za stike z javnostjo raznih institucij, ne smejo pa teh informacij tudi komentirati. Verjetno tako sklepa iz doslej prevladujoče prakse takšnega informiranja o EU in Natu, ki postopno, upajmo, ne bo več tako samoumevna.
Mediji nočejo biti podizvajalci vladnih zamisli
Spoznanje, da mediji pri vprašanju evroatlantskih integracij nočejo več biti podizvajalci vladnih zamisli, je dr. Rupla spravilo v več kot negodovanje. Tiste, ki mislijo drugače, je neposredno in brez diplomatskih rokavic napadel, pri tem pa je na dan bruhnil antikomunistični besednjak, kakršnega premorejo le še Mag, Družina, Demokracija in druge skrajno desne revije. V ozadju najnovejšega natoskepticizma po prepričanju dr. Rupla stojijo "visoke, vplivne in celo vladajoče skupine", ki imajo "veliko politične kilometrine", "desetletja političnih izkušenj" in katerim ustreza "nedotakljivost ali vsaj primerna revizija preteklosti teh desetletij". Na kratko povedano je po njegovem mnenju generator natoskepticizma t.i. komunistična kontinuiteta. Ta po njegovih navedbah uporablja laži, izmišlja si kritike iz tujine in druge nepoštene prijeme, da bi razveljavila "veljavno politiko". "Gre za maloštevilne, vendar dobro organizirane in dobro opremljene elite", ki skušajo ostati prikrite, čeprav lahko slutimo centralno strukturo z voditelji, "ki jih včasih najdemo na najvišjih državnih položajih". Interesna struktura te kontinuitetne nomenklature je za dr. Rupla identična kot za kateregakoli mnenjskega voditelja slovenske skrajne desnice. Nomenklaturo menda moti navezovanje Slovenije na Zahod, saj pravi, da "Nato pomeni dokončno razorožitev komunistov." Kontinuiteta zaradi tega simpatizira z nekakšnim neojugoslovanstvom in teži nazaj na Balkan, kot se temu reče. Dr. Rupel meni, da je ta tajna zarotniška nomenklatura morda usmerjena tudi "protistrankarsko", se pravi protidemokratično. Nasprotovanje Natu, ki se zdi časovno najbolj dostopna integracija, je po mnenju dr. Rupla le taktična poteza komunistične nomenklature, bistvo njihovih prizadevanj pa opiše takole: "V resnici gre za sistematično nasprotovanje slovenski usmeritvi v tržno gospodarstvo in demokracijo."
Kdor kritizira oblast, ponižuje Slovenijo
Konkretnih utemeljitev tako ostrega stališča dr. Rupel tako kot ostali antikomunistični ekstremisti ne navaja. Argumentacijska izpeljava je hitra, skokovita, a zato toliko bolj napadalna. Logično konsistentnost si zagotovi z iznajdbo dveh manjkajočih vzročno-posledičnih členov: prvi je teorija zarote, drugi pa substanca državnosti. Dr. Rupel retorično dopušča kritično stališče do vladne politike, toda nesprejemljivo je "temeljno nezadovoljstvo nad lastno državo in njeno državnostjo". "Klofuto" vladi oz. vladajoči politični eliti interpretira kot klofuto Sloveniji in slovenskemu narodu, na kar pa ne more pristati noben pošten Slovenec. "Robertsonova klofuta" je po dr. Ruplu izmišljotina komunistične nomenklature, ki bi rada s takšnimi manipulacijami ne le "diskreditirala veljavno politiko", ampak tudi oklofutala in "ponižala slovensko državo". Ocena, da je Slovenska vojska zanič, je ne glede na njeno denimo konstruktivno intenco za dr. Rupla "nedostojna, nepatriotična in nekompetentna". Kdor meni tako, je nasprotnik slovenske države, npr. "pacifist, antiglobalist" ali pa jugonostalgik. Kdor kritizira državotvorne institucije, kakršni sta vojska ali zunanjepolitična doktrina, "se je diskvalificiral kot sogovornik o državnih zadevah". Kritika države tokrat ni prepovedana z utemeljitvijo, da je nekonstruktivna, pač pa da ruši državnost. Še več: kdor kritizira našo oblast, pravi dr. Rupel, ponižuje Slovenijo. "Mi", vladajoča politična elita je tako izenačena z državnostjo in zato nedotakljiva kot državnost sama. Država, to smo mi, bi lahko rekli. Država pripada nam, ki smo na položajih in zato (!) strokovno ustrezni ali pa tistim, ki jo častijo (ki častijo nas).
In ravno za to dr. Ruplu pravzaprav gre. Njegova trditev, da bo Slovenija "z vstopom v severnoatlantsko zavezništvo dočakala dokončno potrditev in izpolnitev svoje državnosti", je očitno skregana z moderno državnopravno teorijo. Vstop v Nato bo pač pomenil odpoved delu suverenosti, ne pa njeno dopolnitev ali dovršitev. Slovenija bo z vključitvijo v evroatlantske politične integracije pač izgubila svojo suverenost in državnost. Kar bo ostalo, bo očitno romantična predstava o nekakšni nacionalni substanci, na kateri bodo skušali uspevati tisti, ki si jo prilaščajo. Ko slovenske države ne bo več, bo ostala vladajoča elita. Kakšna bo ta? Politika reducirana na domeno elit
Sodeč po članku Skrajni čas za prihodnost Slovenije in še mnogih drugih njegovih zapisih (denimo na spletni strani Ministrstva za zunanje zadeve RS) Ruplova politična teorija deluje približno tako: dr. Rupel politiko najprej reducira na domeno elit, tistih, ki zasedajo institucionalne položaje in imajo glavne vzvode družbene moči, vsi ostali (ne-elite) pa so "nepomembni". Poleg tega jo reducira na upravljanje, menedžiranje države, zraven nje seveda tudi javnega mnenja in ostalih tvarin državnosti. Ker je država posvečena in nedotakljiva, je legitimna le državotvorna politika. Politični boj je manihejski boj med tistimi, ki gojijo ugled in čast države in med tistimi, ki ga domnevno rušijo. In ker državo pravzaprav izenačuje z oblastjo, je legitimna le politika, ki podpira vladajočo politično elito. Zahteva po nedotakljivosti države se tako sprevrže v nediskutabilnost oz. prepoved kritike vladajočega državnega političnega programa, posledično pa verjetno tudi v zahtevo po nedotakljivosti vladajoče elite.
Ena od nevralgičnih točk nosilcev takšne ekstremne elitistične politične teorije iz vrst vladajoče elite so evroatlantske integracije. Toda analiza kaže, da ne gre le za vprašanje integracij, saj tako ekstremističnega izbruha, kot ga je dr. Dimitrij Rupel uprizoril v obravnavanem članku, ne moremo pojasniti le z normalnimi polemičnimi motivi. Sklenimo z dr. Ruplovimi besedami: v nedavni polemiki glede vključevanja Slovenije v zvezo Nato gre v resnici za nekaj drugega. Če ekstremistični teoriji, eliti, prepredeni z nacionalistično substanco državnosti, dodamo še rasistično "delitev na civilizirani in barbarski ali malopridni svet", dobimo nevarno mešanico, ki je dobro znana iz zgodovine 20. stoletja. Morda je pa v igri res prihodnost Slovenije. "Skrajneži" v slovenskih medijih
Poročanje slovenskih medijev o medetničnih konfliktih v Makedoniji je podobno poročanju tujih - Izrazi, ki jih mediji uporabljajo vrednostno niso nevtralni. Primeri retorike, ki tako ali drugače vrednoti, so številni. "Ko makedonski mediji širijo sovraštvo in sejejo dvome, me prevzema deja vu. Kako malo so se iz naše izkušnje naučili sosedje," je za internetni časopis organizacije Institute for War & Peace Reporting zapisal kolumnist sarajevskega tednika Dani Zlatko Dizdarević. Če je za makedonske in albanske medije širjenje nestrpnosti pod pretvezo državotvornosti na eni in borbe za manjšinjske pravice na drugi strani še sprejemljivo, pa so tuji mediji že lahko krivi sovražnega govora.
"Nezdružljivi s kodeksom so /.../ žalitev verskih čustev in običajev, vojno hujskaštvo ter netenje mednacionalnih trenj," je zapisano v kodeksu slovenskih novinarjev. Poročanje slovenskih medijev o medetničnih konfliktih v Makedoniji je podobno poročanju tujih. Izrazi, ki jih uporabljajo vrednostno niso nevtralni. Primeri retorike, ki tako ali drugače vrednoti, so številni. Večer je poročal, da se "oboroženi Albanci" oz. "albanski skrajneži pripravljajo na državljansko vojno" (Večer, 11. 6. 2001), pisali pa so tudi o "albanskih gverilcih" (Večer, 27. 6. 2001). V Dnevniku so pisali o "albanskih skrajnežih v Makedoniji" (Dnevnik, 22. 6. 2001), zapisali pa so tudi bolj nevtralen izraz "upornik" (Dnevnik, 10. 7. 2001) ter "makedonski Albanec" (Dnevnik, 27. 6. 2001). V Delu pa sledimo izmenjajoči se rabi besed "albanski uporniki", "albanska mafija", "gverilske skupine", "albanski skrajneži, katerih edini cilj je spreti Makedonce in razbiti državo", zasledimo pa tudi izraz "terorist" v članku Kako zatreti balkanski terorizem? (Delo, 10. 6., 15. 6., 24. 6., 13. 9. 2001). Iz primerov so izvzeti tisti, ki citirajo (predvsem, a ne vedno makedonske) politike, ki izraze uporabljajo neselektivno. Raba izrazov ni naključna
Raba omenjenih izrazov najbrž ni naključna, pogled v Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) razkrije vrednostno obarvanost besed, pa tudi orientacijo tistega, ki jih uporablja. Upornik je nevtralen termin, saj implicira zgolj nekoga, ki "sodeluje v uporu, se upre" (SSKJ), upora samega pa ta izraz ne vrednoti. Najpogosteje uporablja ta izraz TV Slovenija. Bolj problematični pa so izrazi skrajnež (po SSKJ je to tisti, ki "zagovarja/zastopa skrajne nazore, stališča"), gverila (pomeni "bojevanje v majhnih skupinah na zasedenem ozemlju proti okupatorju ali v državljanski vojni v neevropskih državah") in terorist ("kdor uporablja veliko nasilja, zlasti proti političnim nasprotnikom, s katerim hoče doseči, da se kdo boji"). Ti izrazi obsojajo albanske aktivnosti in tiho ali pa odkrito predpostavljajo, da so Albanci negativci v zgodbi, še posebej tam, kjer se pojavljajo primerjave s Kosovom ("albanski skrajneži pri uresničevanju njihovega norega cilja - svojega Kosova na tleh Makedonije", Delo, 13. 9. 2001). In kjer so negativci, so tudi žrtve - Makedonci. Njihova stran konflikta je navadno predstavljena v pozitivnejši luči, nastopajo kot "makedonske (varnostne) sile" (Delo, 14. 6. 2001) in "makedonska vojska" (Delo, 24. 6. 2001).
Na STA, ki najpogosteje uporablja termin skrajnež, drugi mediji pa ga dosledno povzemajo, so odgovorili, da tudi "večina tujih medijev in politikov oborožene Albance v Makedoniji označuje kot skrajneže. Odločitev je bila sprejeta, ker so v nasprotju s Kosovom, kjer niso po politični poti nič dosegli, Albanci v Makedoniji precej dobro zastopani tudi v političnem življenju. Albanske stranke so bile celo v vladi in so jim bile torej osnovne pravice zagotovljene. Za tiste pravice, ki jih nimajo, se nekateri Albanci borijo po politični poti, drugi pa so izbrali skrajna sredstva, orožje, zato jih najpogosteje označujemo s skrajneži." Znamenje pristranskosti
Ali je etična ali katera druga manjšina, ki se bori za priznanje pravic, upravičeno označena kot skrajna in teroristična? So Palestinci skrajneži, čeprav je Izrael tisti, ki krši mednarodne resolucije? Tudi Slovenci v osamosvojitveni vojni so bili v srbskih medijih pred desetletjem imenovani za skrajneže in tako so vsaj v začetku opisovali osamosvojitvena prizadevanja tudi tuji mediji in celotna mednarodna javnost. Nedavno so tuji mediji iz svojih poročil izpustili oznako teroristična, ki so jo pred tem dosledno uporabljali za albansko Osvobodilno narodno vojsko, z utemeljitvijo, "da ONV ne napada civilnih, ampak zgolj vojaške cilje, pripadniki ONV nosijo uniforme in vidna znamenja svoje vojske ter ubogajo dokaze" (Mladina, 20. 8. 2001).
Nekateri mediji (posebej CNN in BBC) skušajo zadrego rešiti z izrazi etnični Albanci, etnični Makedonci in makedonski Albanci. BBC News na primer Albance imenuje tudi "etnične albanske gverile" (http://www.news.bbc.co.uk, 7. 9. 2001), CNN pa nasprotno stran "etnične čuječe Makedonce" (http://www.cnn.com, 5. 9. 2001). Ti izrazi niso ravno posrečen poskus poimenovanja sprtih strani. Najprej zato, ker predpostavljajo, da narodnostne razlike nujno vodijo v konflikt. In tudi, kdo sploh je neetničen Albanec? Morda Makedonec, kakršno je verjetno tudi njegovo državljanstvo, se sprašuje lingvist dr. Igor Ž. Žagar. Pomanjkanje oz. zavestna ignoranca določenih besednih zvez je morda še boljši pokazatelj pristranskosti slovenskih medijev. Izrazov borci za neodvisnost in borci za svobodo za Albance skorajda ne zasledimo ... Zavestno ustvarjanje razlik med etničnima skupnostima sodi k sovražni retoriki. Novinarji bi se morali poročanja o etničnih konfliktih lotevati še posebej previdno. Robert Karl Manoff trdi, da politične elite s pritiski na medije načrtno promovirajo oz. ustvarjajo etnične razlike in nacionalizme. Mediji pa, namesto da bi opozarjali na možne rešitve, še poslabšujejo že tako kritične odnose. Se je vojna razplamtela tudi v makedonskih medijih? Zagotovo, pa tudi v tujih. Zlatko Dizdarević je zapisal: "Sovraštvo je postalo zaščitni znak makedonskega medijskega profesionalizma /.../ Resnico v Makedoniji pa so ubili novinarji obeh strani." Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Poročanje slovenskih medijev o homofobiji
Bilo je roza medijsko poletje. Mapa s časopisnimi izrezki o gejevskih in lezbičnih temah se že dolgo ni tako hitro polnila kot nekaj zadnjih mesecev. Žal so k temu pripomogle manj zabavne stvari: diskriminacija, nestrpnost, homofobija. Ob slednjo, ki, najpreprosteje rečeno, označuje strah pred homoseksualnostjo, bojazen pred geji in lezbijkami, in ki se v najbolj skrajni obliki lahko sprevrže v fizično obračunavanje, se jih je kar nekaj spotaknilo. V Studiu City je predstavnica podmladka SDS razlagala, da homofobija pomeni strah pred ljudmi, v smislu, da homo pomeni človek in fobija strah. Torej: strah pred ljudmi. Homofobija je zmotila tudi Darka Špelca, komentatorja 7D: "Nedavno je bila v medijski prostor izstreljena 'nova' skovanka - homofobija! Izraz je v uporabi zadnja tri desetletja in ima 'znanstveno' vrednost kot trditev, da je homoseksualnost prirojena. /…/ Ko je pribrzela iz ust voditelja avandgardne ponedeljkove oddaje na nacionalni TV, je morda že postala 'zakon'. Voditeljeva bliskovita gostobesednost (klinični izraz: tahilalija) jo je vpletala med običajne besede tako samoumevno, da je verjetno marsikoga razorožila." (7D, 25. julij 2001)
Gre za preprosto sprenevedanje, tako kot je bilo v parlamentu leta 1991 pri sprejemanju nove slovenske ustave moč slišati, da bi zapis spolne usmerjenosti v 14. členu ustave kot ene izmed okoliščin, zaradi katere je izrecno prepovedana diskriminacija, pomenilo ščitenje tudi pedofilije in nekrofilije. Ali, kot je slikovito dejala takratna poslanka Angelca Žirovnik, spolna usmerjenost pomeni usmerjenost na "otroke, živali in kipe". Seveda je bilo že takrat jasno, da se je termin spolna usmerjenost v pravu in drugod uveljavil prav za razločevanje med homo- in heterospolno usmerjenostjo. Enako velja za homofobijo. 44 časopisnih člankov o aferi Café Galerija
Dogodki, ki so spodbudili k obširnemu pisanju o nestrpnosti in homofobiji, so vam bržkone znani, zato le na kratko o njih. Začelo se je še v pomladnih dneh, ko je Srednja šola tiska in papirja v Ljubljani prepovedala izvajanje delavnice o homoseksualnosti, ker so jih (štirje) starši otrok, ki obiskujejo to šolo, obtožili, da "šola navija za homoseksualizem". Nato se je konec junija zgodila afera Café Galerija, kamor varnostnik zaradi spolne usmerjenosti ni dovolil vstopa Branetu Mozetiču in njegovemu kolegu, kanadskemu pesniku Jeanu Paulu Daoustu. Rekel jima je, "naj se že navadimo, da lokal ni za take". Sledila je protestna akcija počasnega pitja radenske na vrtu omenjenega lokala, nato pa še parada gejevskega in lezbičnega ponosa, poimenovana Obvoznica mimo nestrpnosti - pohod proti homofobiji. Le nekaj dni pred parado so obritoglavci pretepli Inacia Bintchenda, ki ga policija ni obravnavala kot žrtev povsem očitnega rasističnega napada, temveč kot zgolj enega izmed pretepačev. Dogodek je okrepil potrebo po manifestaciji, ki jo je organiziral bUZI, lezbična in gejevska sekcija Urada za intervencije. V tem času je v Ljubljani potekal tudi tabor Ljubljana - gej prestolnica. Po paradi je lezbična sekcija pri Škucu LL predstavila rezultate raziskave o diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti, medtem ko je Mladina objavila odprto pismo ljubljanski županji s protestom zaradi nestrpnosti do gostov lokala Café Galerija, ki se je zgodila tako rekoč "pod oknom njene pisarne". Sledil je prvi uradni sprejem gejev in lezbijk pri ljubljanski županji. In seveda, bil je čas kislih kumaric.
V tem času je bilo v Jani, Delu, Nedelu, Slovenskih novicah, Večeru, Dnevniku, 7D, Oni, Mladini ter v Primorskem dnevniku objavljenih 44 časopisnih člankov, ki so bolj ali manj posledica omenjenih dogodkov (in poleg teh še pol toliko, ki govorijo o homoseksualnosti). Na Televiziji Slovenija in POP TV smo si lahko ogledali tri prispevke o manifestaciji in homofobiji, in sicer v oddaji Studio City, dva prispevka v Odmevih, enega v Tedniku in prav tako enega v oddaji 24 ur. POP TV: Homoseksualni par ali dva geja
Oglejmo si najprej prispevke na televiziji. POP TV je v informativni oddaji 24 ur na dan Obvoznice mimo nestrpnosti pripravila daljši prispevek o dogodku pred Café Galerijo, v katerem sta poleg udeležencev tabora Ljubljana - gej prestolnica, kjer so govorili o problemih razkritja svoje spolne usmerjenosti, okolici in diskriminaciji - spregovorila še Brane Mozetič in lastnik lokala Cafe Galerija, Vasja Stanko. Gospod Stanko dogodek opiše takole: "Dva gospoda, sicer zdaj jaz ne vem poimensko, katera dva sta bila, sta hodila po cesti, se objemala, poljubljala. In potem sta pač hotela vstopiti v naš lokal. In ko je to naš redar videl, je gosta odslovil." Obe televiziji sta opisano vzeli za golo dejstvo, saj sta bila oba prispevka, tako tisti v 24 ur kot tudi prispevek, ki je bil nekaj dni pozneje v Odmevih, opremljena z uvodnim tekstom, ki trdi, da je bil prepovedan vstop homoseksualnemu paru v Cafe Galerijo. Tovrstno poročanje, klevetanje, kot bi temu rekel Brane Mozetič, je najprej žaljivo do obeh oseb vključenih v nesrečni dogodek, hkrati pa senzacionalistično (bolje se sliši homoseksualni par kot dva geja) in nerazumljivo, saj je bilo v izjavi za javnost jasno zapisano: "V petek, 8. junija 2001, v lokal Galerija v Mestni galeriji v Ljubljani, niso spustili pesnika in gejevskega aktivista Braneta Mozetiča ter njegovega gosta iz Kanade, priznanega pesnika Jeana-Paula Daousta." Navsezadnje je tako poročala tudi Mladina, ki je prva opozorila na omenjeni dogodek ali kot v 7D pravi Mozetič: "Če sem jaz gej in če je bil z menoj gej, to ne pomeni, da sva par, kot nista par vsak moški in ženska, ki gresta skupaj po cesti ali na kavo." (7D, 25. julij 2001)
Izjava Vasje Stanka v prispevku na POP TV ostane brez komentarja. Novinarka mu na primer ne zastavi vprašanja (vsaj gledalci tega nismo videli), ki se vsiljuje že samo po sebi, namreč, ali se mu poljubljanje in držanje za roko zdi zadovoljiv razlog za odslovitev gostov? To logično vprašanje solastniku lokala Franciju Žmavcu postavi Sabina Obolnar, ki v svojem uvodniku Obrazi nestrpnosti sicer obsodi kakršnokoli diskriminacijo in se jasno postavi na stran človekovih pravic, tudi za geje in lezbijke, a ji pri tem spodleti podobno kot obema televizijama. V želji po najboljšem pa "poljubljanje in objemanje" spet postane dejstvo, v katerega se ne podvomi in do katerega druga stran nima možnosti ugovora.
POP TV omenjeni prispevek, pet pred osmo, dopolni še z živim oglašanjem izpred Galerije ŠKUC, kjer je takrat celotna prireditev že zaključena. Kljub temu da so bile televizijske kamere POP TV prisotne na manifestaciji, vendar v celotnem poročanju o njej, gledalke in gledalci, niso uspeli videti niti delčka video materiala, posnetega na Obvoznici. Bolj kot sporočilo manifestacije je Boštjana Lajovca, ki je sedel v studiu, že pri prvem vprašanju zanimalo: "Kako so minile demonstracije? So bili kakšni izgredi?" Brez poročila na TV Slovenija
Če se je POP TV izkazala s svojo ažurnostjo, je Televizijo Slovenija poleg Radia Slovenija (Val 202), ki je o dogodku poročal v živo, prehitelo celo dnevno časopisje. Tako v Dnevniku kot v Odmevih o manifestaciji, ki se jo je udeležilo 300 ljudi, po pisanju STA in ki je bila s parado gejevskega in lezbičnega ponosa prva tovrstnega značaja v Sloveniji, tisti večer niso poročali. Treba je priznati, da so Odmeve kot zanimivost zaključili s posnetki z gejevske in lezbične parade v Rimu, ki je, za razliko od slovenske, nudila več razgaljenih teles ter bolj pisane transvestitske podobe. Pri vsem tem je zanimivo, da so gejevske in lezbične parade ponosa vedno uvrščene v lahkoten novinarski kotiček "zanimivosti", čeprav gre pri vsaki taki paradi za jasno politično sporočilo. Resnici na ljubo je to simptom vseh, ne samo slovenskih medijev.
Televizija Slovenija se je iz sna prebudila šele po nekaj dneh. Kot v nekakšno opravičilo sta, potem ko je o tem poročal že Studio City, sledila kar dva prispevka v Odmevih, medtem ko je bila Obvoznica vzrok prispevka v Tedniku. V slednjem se je novinarka uspešno ognila nepreverjenim informacijam o "homoseksualnem paru" ter "poljubljanju in objemanju"; prav tipična v tovrstnih prispevkih je bila tudi izbira psihiatra kot enega izmed sogovornikov. Čeprav je ameriško psihiatrično združenje že leta 1973 obupalo nad homoseksualnostjo, ko jo je črtalo s seznama bolezni, se še vedno zdi, da je psihiatrija alfa in omega homoseksualnosti, saj jo vedno znova medikalizira. Vprašanje človekovih pravic, vprašanje pravice do življenjskega stila, vse to se zdi potisnjeno v ozadje. Homoseksualnost je bila najprej družbeni zločin in zločin proti naravi, v 19. stoletju je postala duševna bolezen, zato je v 21. stoletju skrajni čas, da o homoseksualnosti razmišljamo (tudi) v okviru vprašanja človekovih pravic.
Vedno isti televizijski posnetek
Televizija Slovenija je v Odmevih o Obvoznici prvič poročala v ponedeljek, 9. julija, tri dni po dogodku, in še to zelo bežno, saj je bila manifestacija ob intervjuju z Inaciem Bintchendom omenjena na kratko, brez konteksta in z nekaj sekundnimi posnetki s prizorišča pred Škucem. Obširneje so o tem poročali naslednji večer, ko je Tanja Starič v oddaji Odmevi gostila Braneta Mozetiča in sociologa Jožeta Vogrinca. Gospod Vogrinc se je odločil za podobno logiko pogovora in je tako ob vprašanju o homoseksualnosti omenil Freuda, saj "kot vemo je po njem odvisno od vzgoje, kako se človek usmeri" in hkrati tudi razlagal, da v Sloveniji ni narejene še nobene resne raziskave, ki bi govorila o odnosu slovenske družbe do homoseksualcev. Neznano mi je, kako je ob tem lahko spregledal raziskavo slovenskega javnega mnenja leta 1992, ko se je 42,5 % vprašanih izreklo, da za soseda ne bi hoteli imeti homoseksualca. Ta delež je bil leta 1995, 61,5 %, leta 1998 pa 60,4 %. Obstajata tudi dve raziskavi med dijaško in študentsko populacijo (Mladina 93 in Mladina 95), ki sta ob merjenju lestvice socialne distance pokazali, da so homoseksualci prvi na lestvici med tistimi, s katerimi mladi ne bi želeli imeti nobenega stika, niti sosedskega niti prijateljskega. Pogovor o homoseksualnosti in homofobiji so nato prekinili s posnetkom demonstracij skupine protestnikov proti globalizaciji in omejevanju gibanja imigrantov, ki se je na ta dan na poti v Genovo ustavila v Ljubljani. Voditeljica je nato od pogovora o homofobiji in nestrpnosti preprosto prešla na vprašanja o protiglobalizacijskih gibanjih in je o tem spraševala Vogrinca, medtem ko je Mozetiču, da bi povezala obe temi, zastavila to vprašanje: "Ali tudi gejevski aktivisti sodelujejo v teh protiglobalizacijskih gibanjih?" Metanje homofobije in protiglobalističnih protestov v isti koš je povsem nerazumljivo. Takšno vprašanje voditeljice geje in lezbijke sili v eno samo enotno kategorijo, kot da bi kot posebna vrsta ljudi dihali v en dah, imeli enake politične nazore, enako občutljivost do vprašanj globalizacije in podobno.
V vseh šestih prispevkih Televizije Slovenija, z izjemo prvega v Odmevih, se je v daljših in krajših različicah pojavljal vedno isti posnetek dveh moških, ki se poročita, poljubita in na koncu kameri kažeta svojo poročno sliko v albumu. V Tedniku je bil opremljen z napisom, da gre za poroko nemških homoseksualcev leta 1993, kar je verjetno napaka, saj poroke med homoseksualci v Nemčiji takrat še niso bile dovoljene. Sprašujem se, ali je televizijski arhiv reven s posnetki na temo homoseksualnosti ali pa gre za novinarsko brezbrižnost, ko iz arhiva potegnejo prvi posnetek, ki je pri roki?
Nestrpno stališče v Magu
Tiskani mediji televizijskih napak praviloma niso ponavljali, z izjemo Magovega kolumnista Viktorja Blažiča, ki, potem ko Kučan opozarja, naj ne postanemo strpni do nestrpnosti, zapiše: "Pač pa prav v teh dneh, da bi bilo naše malodušje še globlje, iz ust najvišjega predstavnika oblasti poslušamo obtožbe o slovenski nestrpnosti. Vedno nas ta oblast nečesa obtožuje, vedno od nas zahteva, da se pred nečim čutimo krive. Pred prebežniki, ki bi jim morali menda kar ponuditi svoje domove, pred toplimi bratci, ki jim kak lastnik lokala ne pusti, da bi navzoče provocirali s svojim javnim onegavljanjem …" Mag odlično brani svoje nestrpno stališče, pri tem mu tudi v popolnosti uspe zaobjeti vse stereotipne ravni poročanja o homoseksualnosti. Homoseksualci so najprej označeni s slabšalno oznako topli bratci, na naslednji ravni je izražanje homoseksualnih čustev, ki jih Mag povzame kot neizpodbitno dejstvo, opredeljeno kot onegavljanje in hkrati diskvalificirano kot provokacija. Jasno je vzpostavljena meja normalnosti, naravnosti, kjer je izrekanje heteroseksualnih čustev neproblematično.
Mladina je med tiskanimi mediji prevzela logiko Televizije Slovenija, saj se je v naslednji številki po manifestaciji Obvoznice oddolžila s sliko tedna, medtem ko je hkrati na treh straneh obširno poročala o evropski gejevski in lezbični paradi ponosa na Dunaju. Nekaj zadreg je nastalo tudi ob poimenovanju mavrične zastave, ki je simbol gejevskega in lezbičnega ponosa. V Delu tako omenjajo "velike rožnate zastave", toda še bolj "domiseln" je bil Gojko Zupan iz uprave za kulturno dediščino, ki je v Dnevniku, ko je ta opozoril na mavrično zastavo v roki kipa Valentina Vodnika, govoril o "pisanem praporu". Dnevnik je bil tudi edini, ki je "opazil" napis na železniškem nadvozu na Celovški cesti: "Geji in lezbijke vam želijo lep dan." Strpnost menda ni slovenska vrlina
Bolj zanimiva kot večinoma krajša poročila z manifestacije so članki in zapisi, ki so nastali kot posledica opozarjanja na homofobične prakse v slovenski družbi. Geji in lezbijke, v teh zapisih označeni tudi kot "drugačni" ali "drugače spolno usmerjeni", so med drugim prikazani kot brezmočne žrtve: "Drugačnost je vsekakor problem celotne družbe, saj je ljudem v manjšini treba pomagati z nasveti, jim omogočiti svobodno izražanje ter neovirano gibanje." (Večer, 7. avgust 2001) Za nestrpnost in homofobijo se zdi, kot da bi bila nekakšna nova pojava, ki sta nas presenetila, vendar sta pripisana nacionalnemu karakterju, saj tudi raziskave dokazujejo, "da smo Slovenci ozkosrčni, kljub temu, da imamo o sebi neverjetno pozitivno mnenje". (7D, 25. julij 2001) Drugače rečeno: "Strpnost, kaj šele sprejemanje drugačnih, ni slovenska vrlina." (Jana, 31. julij 2001) V tem črno-belem časovnem slikanju, so jo seveda bolje odnesli pretekli časi: "Človeku se kar kolca po osemdesetih, ko se je homoseksualna in lezbična scena pri nas oblikovala in dobila najtrdnejšo legitimacijo." (Večer, 24. julij 2001) V tej romantični predstavi manjkajo podrobnosti, kot je tista, da so ljudje leta 1984 odpovedovali Teleks, ko je ta objavil enega izmed prvih člankov o homoseksualnosti, kot tudi ta, da je bil leta 1987 prepovedan festival Magnus, ker naj bi homoseksualci s svojim aidsom predstavljali grožnjo zdravemu delu družbe. Manjkajo slike brezupnega iskanja klubskega prostora za geje in lezbijke ter še danes neuresničene zahteve po enakopravnosti, prvič izrečene na Festivalu novih družbenih gibanj leta 1986. Črno-belemu slikanju ne uidejo niti primerjave z razvitim svetom. Tudi te so nujno pretirane: "V razvitem svetu ni nič nenavadnega, če si v javnosti izkazujeta nežnosti partnerja istega spola." (7D, 25. julij 2001)
Od vseh objavljenih prispevkov v oči bodejo trije: Janin članek: Koliko je sploh spolov?, komentar Borisa Ježa v Delu: Drugi in drugačni ter Večerov Pro & contra: Istospolni pari z otrokom in slovenski mentalni horizont. Dilema Jane: kultura ali natura
Janin članek ima ambicije zagovarjati homoseksualnost z biološkimi, medicinskimi, psihiatričnimi in podobnimi znanstvenimi dognanji. Zapleta se v Freudov nerešen Ojdipov kompleks, govori o menda nekoč tolerantni antični Grčiji, besedo daje andrologu in endokrinologu, kjer zapiše, da "iz kliničnih izkušenj vemo, da se homoseksualci že od ranih otroških let predajajo svoji nagnjenosti," omenja gej gen ter dokaze o homoseksualnosti iz živalskega sveta, čeprav "ni sicer še jasno, zakaj se je med evolucijo uveljavilo tudi tako neproduktivno početje". Prav tako naj bi geji imeli drugačne možgane, v predelu Inah 3 "bolj podobne ženskemu jedru". Razprava se z nenavedenim avtorjem zaključi s citatom: "In čeprav nekateri psihologi še vedno govorijo o možnosti izbire med naravnim in nenaravnim in čeprav mnoge vere homoseksualnost ožigosajo kot greh, je odgovor na naše uvodno vprašanje danes jasen: ne KULTURA, temveč NATURA. Homoseksualec se rodi, ne pa naredi." Tovrstna razmišljanja izhajajo iz predpostavke o normalnosti in naravnosti heteroseksualnosti, ki naj bi jo samo dejstvo zmožnosti reprodukcije naredilo za normalno. Medtem ko se mediji ne sprašujejo o naravnosti ali nenaravnosti samozadovoljevanja, analnih heteroseksualnih spolnih odnosih, oralnih spolnih odnosih in o podobnih nereprodukcijskih praksah, je homoseksualnost vedno znova postavljena pod medicinski, psihiatrični in še kateri podobni drobnogled, z izjavo, da bodo takrat, ko bo dokazana naravnost homoseksualnega odnosa, homoseksualcem pripadale tudi človekove pravice. Hkrati je nedvoumnost odgovora na dilemo med kulturo in naturo nadvse presenetljiv in ni nujno pravilen, saj znanost kljub vsemu še vedno ni dala dokončnega in popolnega odgovora na zastavljeno dilemo. Podobno prehiteva tudi Desa Muck: "Še vedno so ljudje slabo informirani in ne vedo, da je homoseksualnost naravna danost, kot recimo barva las, da ni nalezljiva, da vanjo nikogar ne moreš prisiliti." (Ona, 17. julij 2001)
Še bolj značilna je slikovna oprema Janinega članka. Postreže nam s slikama dveh poljubljajočih se (manekenskih) lezbijk in gejev. Prvi dve sta slikani v modrčku, ki pri prvi več razkriva kot skriva, geja sta pa, samoumevno, zgoraj brez. Delo: Nečednosti ne obešati na velik zvon
Povsem po svoje je obravnaval vprašanje o nestrpnosti Delov komentator Boris Jež v komentarju Drugi in drugačni (12. julij 2001). Najprej nas želi prepričati, da v Sloveniji ni rasističnih pojavov in da tiste nekaj malo nestrpnosti sploh ni omembe vredno: " /…/ Vendar je treba vzeti pamet v roke in si dopovedati, da v Sloveniji vendar ni rasnih nemirov, kakršni divjajo po severnoangleških mestih. Kajti razne civilnodružbene skupine počnejo že tak kraval, kakor da bi bilo treba zaradi preganjanja črncev, Židov ali homoseksualcev postaviti celo državo pred haaško sodišče. /.../ A tudi ksenofobije in drugih naših nečednosti ne bi bilo pametno obešati na prevelik zvon, saj smo bili v preteklosti bistveno bolj nestrpni drug do drugega in smo se tudi pridno med seboj pobijali." Ježevo pisanje poziva k tišini, k molku, k pometanju pod preprogo, k zmanjševanju pomembnosti slehernega primera nestrpnosti; vendar sta tišina in neizrekanje nedopustni obliki (tudi medijske) homofobije, ksenofobije in nestrpnosti. Njegovo pisanje je v sozvočju z mnenji v smislu, "kaj sploh hočejo ti pedri in črnci, naj bodo veseli, da jim pustimo živeti tu" oz. v sozvočju s Tu?manovimi besedami med prvo demokratično predvolilno kampanjo na Hrvaškem v začetku devetdesetih, ko je rekel, da homoseksualnost na Hrvaškem lahko obstaja samo tako, da je nevidna. Hkrati Jež zaide v protislovje, ko pravi: "Javnost bi morala biti občutljiva za vsak tak izpad rasizma." Svoj klic k zatiskanju oči nato zaključi z ugotovitvijo, da "postaja Slovenija čedalje bolj odprta družba".
Dr. Rugelj v Večeru
Ob koncu naj omenim še dr. Janeza Ruglja, brez katerega, kot kaže, ne more miniti nobena razprava o homoseksualnosti. Svoj mentalni rasizem, kot bi to označil Tonči Kuzmanić, je tokrat tresel v Večerovi rubriki Pro & contra, kjer so ga povprašali po njegovem mnenju o istospolnih parih z otroki. Vsakršen komentar bi bil odveč, zato le navajam nekaj njegovih cvetk, in se ob tem sprašujem, kdo je komu lutka v roki za dvigovanje popularnosti: Rugelj medijem ali mediji Ruglju?!
"Posvojitev otrok je treba homoseksualnim parom brezpogojno preprečiti, ker je takšna usmeritev kvarna za družbo. Že dejstvo, da o tem sploh razmišljamo, govori, da smo na robu družbene norosti. /…/ Nujno je spoštovati dejstvo, da otroke vzgaja predvsem oče, /…/ mati pa pomaga možu pri vzgoji predvsem tako, da mu prikimava. Otroci /…/ brezpogojno postanejo invalidi ob dveh lezbijkah ali dveh homoseksualcih. Ne pozabimo: homoseksualci so suha veja, saj ne morejo ali nočejo podaljševati svojega rodu. /…/ Že tako je visok odstotek otrok izpostavljen vsestranskemu invalidiziranju ob materah samohranilkah, ki s samskostjo dokazujejo, da niso bile sposobne dobiti in obdržati moškega, ki jim je praviloma zaradi feminističnih popadkov ušel na pot "odsotnega moža in očeta." (Večer, 13. avgust 2001) Bilo je torej roza poletje. Mediji so bili na strani diskriminiranih le z nepreverjanjem informacij in so v senzacionalističnih željah po visokih "rejtingih" včasih nevede sami sebi metali polena pod noge. Veliko je bilo tudi spodbudnih, pogumnih besed. Desa Muck je v svoji kolumni zapisala: "Toda zelo resno mislim, da nima smisla čvekati o kakršni koli demokraciji, dokler ne bo popolnoma normalno, da gre čez Prešernov trg objet par istega spola, ne da bi ju kdo obsojajoče ali začudeno gledal, pa če imata na prstu rinko ali ne." (Ona, 17. julij 2001) Hkrati smo v anketi Nedela lahko prebrali: "Večina vprašanih je tudi prepričana, da slovenska družba ni dovolj strpna do drugih in drugačnih. Isti vprašanci so potem kar v 60 odstotkih odgovorili, da homoseksualno usmerjenemu človeku ne bi dovolili paziti njihovega otroka." (Nedelo, 12. julij 2001) Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja Javno pismo Edvald Flisarju, glavnemu uredniku revije Sodobnost - S pristankom na objavo intervjuja z dr. Rugljem v obliki, ki je skregana z osnovnimi načeli javne medčloveške komunikacije, ste prizadeli moje človeško dostojanstvo in, tako upam in verjamem, tudi dostojanstvo mnogih posameznikov in posameznic, ki jim ni vseeno, v kakšni družbi živimo. Spoštovani Edvald Flisar, kot naročnik, bralec in sodelavec ugledne revije Sodobnost, ki se v svojem podnaslovu proglaša za "revijo za književnost in kulturo" (!!!), sem skrajno zgrožen ob dejstvu, da ste na njenih straneh objavili pogovor z dr. Janezom Rugljem, v katerem najdemo misli, kot so: "Vsi, ki so delinkventni: pesniki, pisatelji, politiki, lezbijke, homoseksualci in drugi vagabundi, so toliko zarukani, da jih psihiatrija niti ne poskuša spremeniti, ker to ni mogoče. /…/ Vse, kar je ustvarjeno na svetu na področju filozofije, fizike, matematike, so ustvarili moški. Ženske so lahko zadovoljne, če lahko zasedejo svoje mesto pri možu. /…/ Noben psihoterapevt v Sloveniji nima kakšnih muslimank na kavču, zavoženih. Samo lepe pa bogate." In še zlasti (poudarek G. M.): "Zame so homiči protinaravni, izvržek narave. /…/ Homoseksualci so marginalci, zato ne morejo imeti pravice do uveljavitve s svojo neproduktivnostjo, pa tudi ne s svojo spolno nagnusnostjo: oralni seks ali vzajemno masturbiranje ali vtikanje penisa v smrdljivo rit med dvema moškima, to je vendar nagnusno. Čislati moramo estetiko! Moški ne more imeti normalnega odnosa do moškega, ne do ženske in ne do otroka in zato ne more odigrati nobene javne funkcije. Če se na primer lepa ženska sleče in razširi noge ter pokaže svoje mednožje, zasije lepota. Penetriranje v čisto vagino je povsem nekaj drugega kot v smrdljivo rit. Treba je uporabljati natančne izraze, da se ve, kam homoseksualci spadajo. Drugače je z lezbijkami, saj se dvema lahko dejavno priključi en moški …"
Mislim, da bi bilo možno na več ravneh (strokovno-teoretska polemika bi bila sicer z avtorjem, ki eksplicitno zatrdi: "Nimam pa adekvatnega sogovornika, ker nihče na svetu ne dela nič takšnega, kar delam jaz," prejkone nemogoča.) dokazati, da gre za agresiven, strah zbujajoč in nevzdržen pojav širjenja spolne (in drugačne) nestrpnosti, ki bi ga nenazadnje morali sankcionirati tudi veljavni zakoni. S pristankom na objavo intervjuja z dr. Rugljem v obliki, ki je skregana z osnovnimi načeli javne medčloveške komunikacije, ste prizadeli moje človeško dostojanstvo in, tako upam in verjamem, tudi dostojanstvo mnogih posameznikov in posameznic, ki jim ni vseeno, v kakšni družbi živimo. Od tod do še skrajnejših oblik izražanja nasilja nad drugače mislečimi in delujočimi je, verjemite, samo majhen, komaj zaznaven korak. Zato v svojem imenu in imenu podpisnic in podpisnikov, ki podpirajo moje pismo, pričakujem, da se boste - ne glede na zapis v kolofonu, po katerem "stališča avtorjev niso zmeraj tudi stališča glavnega urednika ali članov uredništva" - neposredno opredelili do njegove vsebine in predvsem pojasnili, zakaj se vam zdi potrebno in sprejemljivo, da na takšen način javno legitimizirate antikulturni diskurz dr. Ruglja. Položaj žensk v medijih Svetovna novinarska srenja se je šele pred tremi leti zavedla, da je napočil čas za skupen boj proti odkriti in prikriti diskriminaciji vseh vrst v javnih medijih - V Sloveniji je med 1370 novinarji 48 % žensk Da je tema ženske in mediji pomembna in aktualna, je dokazal svetovni kongres mednarodnega združenja novinarjev (IFJ) v Seulu junija letos, kjer so dan pred kongresom izvedli posebno konferenco o tej temi. Konferenca je bila razlog za anketo o enakosti in kakovosti, na katero je odgovorilo 39 od 146 držav članic IFJ, kar predstavlja skoraj 500.000 novinarjev. Zadevala je tri ključna področja: statistične podatke o ženskah in novinarstvu ter ženskah in sindikatih, enako plačilo za enako delo in podobo žensk v medijih.
Čeprav ženske predstavljajo več kot tretjino vseh novinarjev na svetu, so v primerjavi s svojimi moškimi kolegi v precej slabšem položaju. Le 0,6 % žensk v državah, ki so odgovorile na anketo, zaseda položaje, kjer sprejemajo odločitve - so urednice, direktorice ali lastnice medijev. V sindikatih in v drugih novinarskih organizacijah se lahko pohvalijo z boljšimi številkami: število članic nenehno narašča, na vodilnih položajih v novinarskih organizacijah pa je 17 % žensk. Glede na to, da so novinarke kar tretjina vseh članov, pa ta podatek seveda ni razlog za kakšno posebno zadovoljstvo. Novinarske organizacije poskušajo stanje izboljšati z uvajanjem posebnih komisij, ki se ukvarjajo s temi vprašanji, ali pa se odločajo za sistem kvot. Stanje je še slabše na področju enakega plačila za enako delo: večina držav, katerih novinarske organizacije so odgovorile na anketo, ima v svoji zakonodaji pravico do enakega plačila, vendar se ji delodajalci marsikje poskušajo izogniti. Večina novinarskih organizacij je prepričana, da bi globalna kampanja o tem vprašanju, ki bi jo vodila IFJ, pripomogla k boljšemu položaju novinark. Posebej zanimivi so rezultati ankete o podobi žensk v medijih. Tretjina anketiranih ugotavlja, da pri poročanju o ženskah prevladujejo stereotipi in predsodki, kar seveda ustvarja nerealno podobo žensk. Približno 25 % anketiranih meni, da je izkrivljena podoba žensk v medijih posledica pomanjkanja informacij, naslednjih 20 % je prepričanih, da mediji premalo poročajo o ženskah in njihovih perspektivah v razvoju družbe tudi zaradi nezainteresiranosti in pomanjkanja strokovnjakov za to področje. Slovenija žal ni izjema! Konference se je udeležilo več kot 100 delegatov iz 70 držav, na kongresu IFJ pa je bilo prav zaradi tega med delegati 43 % žensk, kar je največ doslej. Zgodbe, s katerimi so udeleženke kongresa slikovito ponazarjale položaj novinark in podobo žensk v medijih, so bile različne, njihov skupni imenovalec pa očitna diskriminacija žensk, pa naj gre za razviti ali nerazviti svet. Feminiziran poklic
V Bolgariji je novinarski poklic popolnoma feminiziran. Že od leta 1989 večino medijev vodijo ženske, ki obenem predstavljajo večino zaposlenih. Tudi na univerzi v Sofiji je 80 % študentov novinarstva žensk, leta 2000 pa se je na fakulteto za novinarstvo vpisal samo en moški. Vendar je kar 90 % novinark, ki niso na vodilnih položajih, a želijo obdržati delo in ponižujoče nizke plače, prisiljenih delati brez pogodb. Zaradi strahu pred delodajalci sindikati v medijih niso organizirani, novinarke se raje odločajo za individualno članstvo v enem od dveh novinarskih sindikatov. Mlade novinarke delajo po 10 ur dnevno, brez pogodb, pa vseeno marsikdaj ob koncu meseca ostanejo brez plačila za opravljeno delo. Starostna diskriminacija je izredno močna: novinarke, stare med 30 in 35 let težko najdejo stalno zaposlitev in jo še teže obdržijo, saj so delodajalci bolj naklonjeni mladim ambicioznim silam. V še slabšem položaju so mlade novinarke matere ali nosečnice. Vladajoči stranki nenaklonjene novinarke so zlahka ob delo. Največji problemi bolgarskih novinark so brezposelnost, diskriminacija, kršenje človekovih pravic … Tako je položaj novinark v Bolgariji predstavila Rayna Dormiškova.
Ustanoviteljica in voditeljica pred desetimi leti ustanovljenega ženskega novinarskega združenja Nadežda Ažgihina iz Rusije, je v času perestrojke delala za enega najboljših časopisov v Rusiji. V tem času je bil objavljen samo en članek o ženskah. Napisala ga je ženska, posvečen je bil 8. marcu, tema pa je bila nizke plače mož ruskih žena. Takrat so bili časniki polni člankov o prostitutkah in drugih ženskah z roba družbe, pojavile so se mehke pornografske revije, celo čistunska Pravda je objavila sliko ženske v bikiniju - miss univerzum in jo razglasila za najbolj prominentno patriotko Rusije! Uredniki so po svoje razumeli svobodo tiska, ki jo je prinesla perestrojka. Po perestrojki so ustanovili žensko novinarsko združenje in začeli s trdim delom promocije žensk v medijih. Nedavna anketa je pokazala, da je bil v začetku 90. let prejšnjega stoletja 1 % nacionalnih časnikov namenjen ženskam. V desetih letih se je njihovo število povečalo za pičlega pol odstotka! Toda urednike zanimajo predvsem filmske zvezde, športnice, tu in tam ženske iz politike, prostitutke, narkomanke … Zahvaljujoč trdemu delu ženskega novinarskega združenja, ki združuje na tisoče žensk z vseh koncev Rusije, so začeli najbolj pomembni mediji, celo nekateri televizijski programi, poročati tudi o za družbo pomembnih temah s stališča žensk. O ženskah torej poročajo tako kot o moških! Pred desetletjem skoraj ni bilo mogoče pisati o nasilju nad ženskami v družini, o spolnem zlorabljanju žensk, diskriminaciji na delovnih mestih itd., zdaj pa so to najbolj priljubljene teme odgovornih urednikov večine medijev. Ruske ženske so bile nekoč žrtve socialističnega stereotipa, po perestrojki pa so postale žrtve postsocialističnega stereotipa: so pepelke, lepotičke, skrite za hrbtom svojih fantov in mož. Zdaj ženske začenjajo razumeti, da so to neumnosti, da morajo izdelati svojo strategijo in živeti svoje življenje. Trdili so, da ji kolumno piše mož
Reeta Sharma iz Nacionalnega sindikata novinarjev Indije že 16 let piše kolumno za nacionalni dnevnik Pioneer v Pandžabu. V svoji karieri je naletela na veliko sovraštva pri moških kolegih, ki niso verjeli niti tega, da svojo kolumno piše sama. Trdili so, da jo piše njen mož. Prepričana je bila, da so njeni kolegi potem, ko je mož umrl, vendarle doumeli, da so kolumne njen izdelek. Toda deset let po njegovi smrti je z grozo ugotovila, da njeni moški kolegi še vedno trdijo, da svojih kolumen ne piše sama. Takšni so bili pogledi indijskih kolegov na ženske v novinarstvu. Zdaj se stanje počasi izboljšuje, ker je v medijih zaposlenih vse več novinark, a kljub temu tudi dandanes novinarji žensk ne vključujejo v svoje razprave in kolegic tudi nikoli ne pohvalijo za dobro napisan članek. Ker pa v skoraj polovici indijskih medijev uredniške funkcije opravljajo ženske, morajo indijski novinarji pač sprejeti prisotnost žensk v novinarstvu. V kraju, kjer Reeta Sharma živi in dela, že 20 let deluje novinarska organizacija, vendar je bila šele pred kratkim ustanovljena tudi komisija za ženske. Zdaj veliko novinark prihaja k Reeti, ki je predsednica komisije, in se pritožuje zaradi spolnega nadlegovanja na delovnem mestu. Glasno pa se o tem boje govoriti, saj jih nadlegujejo predvsem moški na vodilnih položajih ali neposredno nadrejeni, tisti, ki odločajo o tem, ali bo njihov izdelek zagledal luč sveta ali ne. Kljub temu jim borbenega duha ne manjka, posebej še zato, ker so novinarke bolje organizirane na nacionalni ravni, predvsem pa močno angažirane pri delu v novinarskih sindikatih in združenjih. Neposredne diskriminacije pri plačah ni, zato pa je toliko več prikrite: novinarke ne dobijo zahtevnejših nalog, težje napredujejo, pomembne položaje zasedajo moški. Vendar postajajo ženske na odgovornejših položajih vse bolj samozavestne in se borijo za ženske pravice.
Drugačna oblika rasizma
Z drugačnimi problemi se srečujejo v Južni Afriki. Farhata Ismail iz Združenja medijskih delavcev Južne Afrike poudarja, da so se do leta 1994 borili predvsem za prehod iz apartheida v bolj demokratično družbo. Šele ko so to dosegli, se je začel boj za to, da bi ženske postale priznani del družbe, zdaj pa gre za nenehni boj, kdo naj dobi boljši položaj: črn moški ali črna ženska. Moški so privilegirani, vendar se družba zdaj sooča z drugačno obliko rasizma - rasizma manjšin - in z vprašanjem družbenih slojev. Ženske in moški nikoli niso imeli in še vedno nimajo enakih plač za enako delo, ni zakona, ki bi določal enako plačilo za enako delo, tudi zakonodaje o enakopravnosti spolov (ne le žensk in moških, temveč tudi homoseksualcev, transvestitov) ni.
Vodja novoustanovljenega združenja žensk v množičnih medijih v Belorusiji Elena Pankratova pravi, da mnogi njeni moški kolegi menijo, da novinarstvo ni poklic, ki bi ga lahko opravljale ženske. Našteje lahko kup imen novinark, ki so bile odpuščene, ker so se zavzemale za svobodo tiska, ker so bile kot samohranilke prisiljene ostati na bolniškem dopustu zaradi bolnega otroka, ker so bile prestare … V anketi, ki jo je izvedlo belorusko združenje novinarjev, so uredniki navedli, da raje zaposlijo moške brez ustrezne izobrazbe kot ženske z diplomo novinarske fakultete. Čeprav je od 1000 študentov novinarstva na beloruski državni univerzi zadnja leta kar 700 deklet, je med zaposlenimi v medijih le okrog 40 % novinark. Mnoge kljub boljši usposobljenosti napredujejo počasneje kot njihovi moški kolegi ali pa sploh ne. Pogosto se zgodi, da po nekaj letih zaradi krivic, ki se jim godijo na delovnem mestu, zapustijo novinarske vrste. Vodilni možje radia in televizije promovirajo določeno podobo uspešne beloruske ženske: biti mora lojalen subjekt, ki ne kritizira vlade, izgledati pa mora kot vrhunska manekenka. Podobna pravila imajo v redakcijah: ženske, stare več kot 40 let, dobivajo od urednikov neposredne namige, da postajajo prestare za delo na televiziji, več starejših novinark pa so pred nedavnim celo odpustili z državne televizije. Toda čeprav lahko na prste ene roke preštejemo ženske na vodilnih položajih v medijih, jih je vse več, ki se upirajo režimu in se borijo proti diskriminaciji spolov. Ženska novinarska delavska stranka
Svetovna novinarska srenja se je šele pred pičlimi tremi leti zavedla, da je napočil čas za skupen boj proti odkriti in prikriti diskriminaciji vseh vrst v javnih medijih. Do pobude za ustanovitev ženske delavske stranke, ki jo vodi Solveig Schmidt, ki je sicer vodja komisije za enakost v danskem sindikatu novinarjev (imajo jo že 25 let), je prišlo šele na predzadnjem kongresu IFJ v Braziliji. Cilj stranke je aktivirati čim več žensk v IFJ, da se bodo borile za spoštovanje človekovih pravic, za enakopraven položaj na delovnem mestu, proti rasni, spolni, starostni in socialni diskriminaciji. Seveda pa to ni le boj žensk, je boj obeh spolov, ki ju mora privesti do razmišljanja o lastnem delu in o tem, kako razmišljamo novinarji, ko predstavljamo ljudi, kako izoblikujemo sporočilo in ali skozi svoje delo prikazujemo resnično sliko družbe.
V Sloveniji 31 glavnih urednic
In kako je v Sloveniji? Podobno kot drugod po svetu. Odgovore na anketo IFJ je pripravilo Društvo novinarjev Slovenije, brez kančka podpore Sindikata novinarjev Slovenije. Med 1370 novinarji je 48 % žensk, Društvo novinarjev Slovenije ima 44 % članic, v upravnem odboru jih je 35 % (visoko nad svetovnim povprečjem). Tako kot po svetu je tudi pri nas največ (343) novinark zaposlenih v časopisnih hišah, med lastniki medijev je le šest lastnic ali direktoric - nekatere imajo obe vlogi. V Sloveniji je 31 glavnih urednic. Večina novinark je zaposlena za nedoločen čas, svobodnih novinark je le 76. O enakih plačah za enako delo ne vemo ničesar, ker sindikat nima podatkov in jih niti ne poskuša dobiti. Z zastopanostjo žensk na odgovornih položajih si tudi ne dela sivih las, za ustanovitev komisije za enakopravnost in kakovost pa se je za zdaj odločilo le Društvo novinarjev Slovenije.Podobe žensk v medijih Visoka branost Slovenskih novic kaže, da se velikemu deležu bralcev in bralk dnevnega časopisja v Sloveniji seksističen novinarski diskurz ne zdi problematičen - Posledica enačenja medija z ogledalom realnosti je minimaliziranje odgovornosti novinarjev in urednikov - Odmev na novinarski večer "Ženske in mediji" Kakšno podobo žensk nam ponujajo mediji? Koliko in na kakšen način mediji pripisujejo ženskam podrejen položaj v družbi? Ali lahko govorimo o diskriminatornih prijemih in o seksističnem diskurzu? Kako se temu upreti? Takšna in podobna so bila vprašanja agende novinarskega večera o ženskah in medijih (46. po vrsti), ki ga je 13. septembra 2001 organiziral Mirovni inštitut s pomočjo kluba ŠKUC. Kot uvod v poznejšo debato je služila projekcija dokumentarnega filma o ženskah in medijih Iskrivljeni odrazi, ki je nastal v okviru projekta Ženske v medijih zagrebške nevladne organizacije B.a.B.e. (Budi aktivna, Budi emancipirana). Projekciji je sledila diskusija: Ksenija Horvat se je pogovarjala z novinarko in aktivistko iz Zagreba Sanjo Sarnavko, ki že šest let vodi omenjeni projekt, je pa tudi pobudnica in avtorica številnih raziskav, publikacij in drugih projektov, povezanih z ženskami in mediji, režiserko filma Iskrivljeni odrazi Tatjano Božić in raziskovalcem in novinarjem iz Ljubljane Romanom Kuharjem. Slednji je z vidika seksističnega diskurza med drugim predstavil tudi rezultate analize Slovenskih novic, ki jo je opravil v sklopu dejavnosti skupine za spremljanje nestrpnosti na Mirovnem inštitutu in bo izšla tudi v knjižni zbirki Media Watch.
Nizko zavedanje problematike
Pretirano bi bilo pričakovati, da bo ena sama okrogla miza razgrnila vse pomembne vidike problematike medijskih reprezentacij žensk v Sloveniji (in širše), kaj šele, da bi na vsa vprašanja zadovoljivo dogovorila. Zato bi bilo golo naštevanje tem, ki na okrogli mizi niso bile pokrite, neproduktivno. Vendar pa splošnost večera, zastavljena vprašanja in vrnjeni odgovori ter reakcije publike potrjujejo vsaj to, da je zavedanje te problematike v Sloveniji zelo nizko, proizvodnja relevantnih analiz medijev nezadostna, primernih intervencij v obliki ukrepov in strategij (po potrebi tudi tožb najbolj vidnih šovinističnih medijev in novinarjev oz. novinark) pa praktično ni. Tukaj je bil novinarski večer, vsaj po izbiri tematike, zadetek v polno, zelo umesten pa je bil tudi uvodoma predstavljeni film, ki je zaradi premišljene kombinacije kritičnosti, duhovitosti in analitičnosti deloval kot odlično sredstvo za vzbuditev zavesti o vlogi medijev pri ustvarjanju in recikliranju družbenih neenakosti, ki temeljijo na spolni razliki (in bi ga bilo zato vredno umestiti med obvezne elemente vsake medijske vzgoje).
A če omenjeni novinarski večer razumemo kot strateško potezo, ki naj odrinjeno problematiko medijske podobe žensk umesti med vprašanja, vredna širše pozornosti javnosti ter ustrezne strokovne in politične obravnave, je toliko bolj pomembno opozoriti na nekatere zavajajoče predstave o medijih, ki jih je bilo slišati pri udeležencih večera. Gre za predstave, ki so močno prisotne tudi znotraj znanstvenih obravnav medijev, zdravorazumska pojmovanja pa so z njimi povsem prežeta. Zadevajo predvsem dva večja problemska sklopa: odnos med mediji in prejemniki ter odnos med mediji in realnostjo. Predpostavka o medijih kod izvoru vsega zla
Prvič, celoten večer, vključno s filmom, je v podtonu ohranjal predpostavko o medijih kot izvoru vsega zla, s tem pa tudi podpiral viktimizacijo prejemnikov - mediji so bili vsaj implicitno večinoma predstavljeni kot tisti, ki nas, nemočne bralce, poslušalce in gledalce bombardirajo s seksističnim diskurzom. Sicer je res, da s(m)o prejemniki na milost in nemilost prepuščeni dani medijski ponudbi, a ta je, tudi zgolj znotraj Slovenije, že relativno diverzificirana, kar pomeni, da imajo posamezniki potencialno možnost izbirati med različnimi mediji oz. posameznimi reprezentacijami. Visoka branost Slovenskih novic kaže, da se velikemu deležu bralcev in bralk dnevnega časopisja v Sloveniji takšen (očitno seksističen, kot je pokazal Roman Kuhar) novinarski diskurz ne zdi problematičen, vsaj ne toliko, da bi zaradi njega nehali kupovati in brati Slovenske novice.
Vprašanja vloge medijev pri proizvajanju ženskih in moških vlog v družbi zato zagotovo ne gre reducirati na golo moč medijev, ki manipulirajo z nedolžnimi ali neukimi množicami in jim v glavo vlivajo stereotipe. Taka razdeljenost na medije kot aktivne oddajnike in publiko kot pasivnega prejemnika bi pomenila vrnitev k tradicionalni paradigmi javnih medijev kot varuhov javne morale. Po predpostavkah razsvetljenstva se znotraj te paradigme medij samo-dojema kot razsvetljevalec (neukih in nerazsvetljenih) množic, ki je poklican, da prejemnike ščiti pred slabimi oz. jim ponuja pravilne podobe sveta. Ali drugače: čuti se pozvanega graditi mnenje ljudem, ki svojega nimajo. Osnovni problem take paradigme medijev je popoln prenos odgovornosti za reprezentirano resničnost na medije same in dajanje potuhe prejemnikom - kot bi ti ne imeli nikakršnega vpliva na medije in kakor bi ne imeli nikakršnega nadzora nad samimi seboj in svojo percepcijo. Zgrešeno pojmovanje medija kot ogledala realnega sveta
Drugič, udeleženci novinarskega večera so vse prehitro pristali na naivni realizem in seksističnost medijev merili glede na popolnost "ogledala sveta", ki ga ponujajo. Večer je tako obtičal v razpravi o "nerealnih" medijskih podobah žensk, ki naj bi premalokrat dajale besedo uspešnim ženskam-posameznicam zunaj njihovih družbeno predvidenih in stereotipnih vlog - denimo matere, seks bombe, čustvene gobe ipd. Za debato o vlogi medijev v reprodukciji družbenih neenakosti je veliko plodnejše izhodišče, ki medijev ne reducira na ogledala, medijske realnosti pa v skladu s tem ne izenačuje kar z "realnostjo tam zunaj", temveč izhaja iz njene temeljne skonstruiranosti in posredovanosti. To ne pomeni, da medijska realnost nima nikakršne zveze z "realnostjo tam zunaj" - to bi bila vulgarna varianta konstruktivističnega položaja, ki je dandanes žal splošno razširjena in v osnovi metafizična, vendar pa te zveze ne smemo pojmovati po analogiji realnost:ogledalo, temveč jo moramo razumeti kot večstopenjski preplet različnih sistemov (ekonomskega, moralnega in političnega, sistema medijskih reprezentacij ipd.). Pojmovanje medija kot ogledala oziroma nevtralnega posrednika vodi v redukcijo vsakega posredovanja, tj. v minimalizacijo (oz. prikrivanje) novinarske in uredniške intervencije ter prepuščanje medijskega prostora "zunanjim akterjem". Čeprav je prisotnost različnih mnenj znotraj medijske predstavitve določene tematike nujna pritiklina demokratično delujočih medijev, pa popolna odpoved oz. prikrivanje posredovanja lahko vodi v absurdno situacijo, ko mediji proizvajajo pretežno seksistično, ksenofobično, rasistično ali kako drugače netolerantno perspektivo, ker je ta v dani "realnosti tam zunaj", ki si jo prizadevajo vestno preslikati, pač prevladujoča. Da se mnogi množični mediji (ne le v Sloveniji) približujejo tej točki, nakazuje trend umikanja novinarjev, še posebej pa komentatorjev, iz osrednjih informativnih oddaj, programov in strani. Dodatna nevarnost takega minimaliziranja posredovanja pa je v tem, da odgovornosti za očitno izključevalne medijske podobe, ki je rezultat takih trendov, praktično ni mogoče pripisati nikomur. Če viktimizacija publik oz. pojmovanje le-teh kot neukih in nedolžnih žrtev indoktrinacije medijev vodi v "osvobajanje" gledalcev, bralcev in poslušalcev vsake odgovornosti za lastno ravnanje z mediji, potem je posledica enačenja medija z ogledalom minimaliziranje odgovornosti novinarjev, urednikov in nasploh producentov določenih medijskih reprezentacij. Kombinacija obeh zavajajočih podmen delovanja medijev tako privede do situacije, ko za seksizem medijev ni (vsaj na prvi pogled) odgovoren preprosto nihče.
Opredeliti izhodišča za konkretne ukrepe
Poleg omenjenih zavajajočih predstav o medijih je pomembno opozoriti še na eno slepo pego večera, ki jo je bilo moč opaziti že v filmu, še bolj pa v predstavitvi analize seksizma v Slovenskih novicah: gre za prehitro zvajanje sekstističnega diskurza na niz bipolarnih stereotipizacij. Nizanje prevladujočih - bodisi idealizirajočih ali ponižujočih - elementov medijskih podob žensk v obliki niza črno-belih dvojic je lahko sicer pedagoško zelo učinkovito, vendar pa hkrati spodbuja spregled pomembnega vprašanja: kako lahko bralci, gledalci, poslušalci - in to ne glede na spol - mirno požrejo tako očitno netolerantne, ponižujoče in neumne medijske podobe ali pa se z njimi celo identificirajo? Z zvajanjem seksizma na niz črno-belih stereotipov spregledamo različne strategije, s pomočjo katerih so v toku recepcije še tako ponižujoče podobe žensk predelane tako, da se celo ženskam samim zdijo povsem sprejemljive ali celo zaželene. Ženska se lahko denimo povsem identificira z vlogo seks bombe in se ob dejstvu, da je reducirana na seksualni objekt, ne počuti slabo, temveč svoj užitek najde v moči (čeprav omejeni), ki ji jo taka vloga omogoča, npr. v manipulaciji moške želje. Podobno lahko ženska brez ostanka uživa ob še tako idealizirajočih podobah matere in zaradi posebne sakralizacije vloge matere in materinstva vseh dolžnosti, ki k tej funkciji sodijo, ne čuti kot breme, temveč kot čast. Vendar to nikakor ne pomeni, da je obstoj teh alternativnih užitkov, ki jih ženske najdejo v sicer ponižujočih podobah, že kar opravičilo za status quo - ravno obratno: šele z upoštevanjem predelav, ki nevtralizirajo še tako nevdržne medijske podobe, je mogoče dojeti, kako globoko so vsajeni mehanizmi seksizma. To je tudi raven, s katere je smiselno misliti vlogo medijev v (re)produkciji spolnih delitev, kakor tudi opredeliti izhodišča za učinkovite ukrepe. In prav tu se je novinarski večer ustavil - na točki, ko so vprašanja domnevno postala "prekompleksna", ki pa je hkrati tudi neizogibna osnova nadaljnjega razpravljanja o seksizmu v (slovenskih) medijih.Misice kot piščančje horde? Večerova televizijska kritika - Označevanje deklet za piščančje horde in primerjave z živalskim azilom kritiku jemlje dobršen del verodostojnosti Mariborske televizijske postaje Net TV v Ljubljani ne morem videti. Tako mi je ušel tudi prenos lepotnega tekmovanja Miss kopališča, ki so ga prenašali 25. avgusta. Pa ne da bi bil zaradi tega slabe volje. Ostra kritika Greš s sebo? Aljoše Dragaša z izpiljenim jezikom, kančkom ironije in bogato metaforiko, objavljena v Večerovi prilogi TV Večerko, me je namreč povsem prepričala, da je šlo za "šmorn" in "potvarjanje matrice nizkoproračunskih stvaritev". Tako bi, če bi ga gledal, verjetno kaj hitro prestavil na kakšen drug kanal. Ali pa bi se prav nalašč do konca mučil z gledanjem prenosa prireditve, televizijskemu sprejemniku kazal grimase, globoko vzdihoval in spuščal krike obupa, tako kot to včasih očitno iz nekakšnih medijsko-mazohističnih razlogov počnem ob vztrajanju pri Domači skrinji televizije TV 3 ali kakšni kvazizabavni oddaji lokalne televizije Tele TV Kranj.
Kljub vsemu pa ne morem mimo žaljivih, mačističnih in seksističnih metafor, ki jih Dragaš ob izlivanju gneva deli z bralcem ali bralko kritike. Nastopajoče misice tako označi za "piščančjo hordo, ki je veselo naskakovala kamero in se v objektiv silila (da ne rečem slinila) z vnemo, ki bi jim jo zavidali tudi v živalskem azilu." Že res, da (feministična) kritika tovrstnih prireditev opozarja, da so ženske na odru zreducirane na objekt moškega uživanja, "mestnih (ne)veljakov, namišljenih VIP-ovcev, protagonistov, napihnjenih od samovšečnosti", kot bi temu rekel Dragaš, a označevanje deklet za piščančje horde in primerjave z živalskim azilom je prav v kritiki tovrstne prireditve še toliko slabše in kritiku jemlje dobršen del verodostojnosti. A Dragaš se ne ustavi samo pri tem. V diskurzu, ki skorajda spominja že na nacionalističnega (naše je dobro, vse drugo je pod nivojem), se obregne ob izvor deklet: "Izjave mladenk s pristnimi priimki in naglasom iz Podravja, Prlekije in ostalih geografskih lokalitet so odgovarjale nivoju prireditve." In potem udari s še eno v svojem stilu, s katerim morda želi biti humoren, a je najprej in predvsem žaljiv: "Misice so vse po vrsti zatrjevale, da so ljubiteljice živali; kot kaže najbolj v obliki goveje juhe in svinjskega kareja." Da za ostre kritike. Da za opozarjanje na medijske "šmorne". Ne za žalitve, mačizme, seksizme in kar je še takega. Aljoša Dragaš je prireditvi podelil nezadostno oceno - enega Večerka, ki mu ga pripenjam tudi jaz. Oceno nezadostno kot spodbudo za nadaljnje dostojanstvene (!) in ostre kritike. Otroci in mladostniki v medijih Poročanje o mladoletnici, ki da je "brezmadežno spočela in rodila Jezusa" "Sodelovanje otrok v programu terja zelo skrben odnos do njih; za programske delavce pa je včasih težavno doseči ravnovesje med nasprotujočimi si interesi - otrok, staršev in gledalcev," je zapisano v 13. poglavju Kodeksa novinarjev RTV Slovenije, ki ne obravnava podrobno pojavljanja otrok v programih, vendar opozarja: "Novinar je posebno pozoren, ko poroča o /.../ otrokih in mladoletnikih." V praktičnem smislu le-to pomeni pridobitev soglasja staršev oz. zakonitih skrbnikov preden intervjuvamo mladoletno osebo, včasih pa se je potrebno posvetovati tudi z vzgojitelji in strokovnjaki.
V oddaji Preverjeno na POP TV, 4. 9. 2001, je bil objavljen prispevek o mladoletni Sari, ki da je "brezmadežno spočela in rodila Jezusa". Kodeks novinarske etike javne RTV Slovenija posebej opozarja na intervjuje z mladoletnimi osebami, saj je "otroke lahko voditi z vprašanji in pogosto so dovzetni za namige" (Kodeks novinarjev RTV Slovenije, 13. poglavje). V prispevku POP TV so poleg 15-letne Sare, ki je opisovala svoje "nadnaravne moči" kot priče teh sposobnosti, sodelovali tudi njeni starši. Je potemtakem intervju z mladoletno osebo, ki jo je predstavnik uradne cerkve v prispevku opisal kot osebo, ki živi v "sanjskem svetu in je primer za psihologijo ali celo parapsihologijo", sploh sporen? Kot kaže, lahko postane takšna praksa sporna in nevarna. Kodeksi sicer verskih ali "parapsiholoških pojavov" v smislu zaščite otrok ne obravnavajo posebej, opozarjajo pa pred razkrivanjem identitete pri nevarni ali nezakoniti dejavnosti, kot so mamila ali prostitucija. V takih primerih "privolitev staršev ne more biti zadosten razlog, da razkrijemo otrokovo identiteto, še posebej če je za njegovo prihodnost dolgoročno bolje, da ostane anonimen" (Kodeks novinarjev RTV Slovenije, 13. poglavje). Varovanje pravic in zasebnosti mladoletne osebe je po kazenskem zakoniku prepuščeno staršem. Socialne ali druge službe lahko posredujejo le, če je dokazana škoda otroku. Saro so sicer starši na njeno željo izpisali iz šole, vendar je bil postopek pred sodiščem opuščen, zaradi pomanjkanja dokazov. Ali ji je bila s prispevkom storjena kakršnakoli škoda, ostaja odprto vprašanje. Zaradi pomanjkanja etičnih navodil v kodeksu, se morajo novinarji sami odločati, kako in če sploh naj se podobnih primerov lotevajo. Ob vse večji komercializaciji medijskega prostora je najbrž zaman pričakovati zavezo novinarjev k večji občutljivosti. Kolumnisti sami izbirajo teme Dnevnik svojemu kolumnistu zavrnil objavo kolumne V začetku januarja 2001 sem se z Dnevnikom, natančneje z njegovo urednico Tanjo Keršmanc, domenil za mesečne kolumne v rubriki Dnevnikov gost. Dogovor je vključeval proste roke pri izbiri tem - kot je pri kolumnah pač v navadi - in seveda proste roke pri pristopu in načinu obdelave (kot je pri kolumnah tudi v navadi). Do avgusta je sodelovanje potekalo vzorno, potem pa sem 21. avgusta gospe Keršmanc poslal kolumno, ki analizira medijske učinke fantomske molotovke, ki naj bi jo, po poročanju Dela, na italijansko ambasado vrgel eden od "nasilnih" nasprotnikov globalizacije. Ker je poznavanje kolumne bistvenega pomena za razumevanje dogodkov, ki so ji sledili, jo na tem mestu v celoti povzemam.
Novinarstvo kot represija
Ko je francoski filozof Louis Althusser pred desetletji vpeljal koncept ideoloških aparatov države - koncept, na katerega se je oprl dobršen del zahodnega marksizma - je vpeljavo tega novega koncepta utemeljeval s potrebo po razlikovanju med represivnimi aparati države (RAD), kakršna sta na primer vojska in policija, in ideološkimi aparati države (IAD), kamor sodijo na primer šolstvo in mediji. In zakaj potreba po tovrstnem razlikovanju? Po Althusserjevem mnenju zato, ker so RAD in IAD med seboj ločeni in delujejo na različne načine; RAD z odkrito, neposredno in fizično prisilo, IAD pa s prikritim, posrednim in (vsaj na prvi pogled) prostovoljno sprejetim pritiskom na naš mentalno-intelektualni aparat, prek njega na naša čustva, s tem pa seveda tudi na telo v celoti.
To je bilo v daljnih sedemdesetih letih, ko se je svet zdel urejen, pristojnosti pa jasno razmejene, ko je bil Nato največji "bav bav", ko o pridruževanju Slovenije tedanji EGS še ni nihče niti razmišljal, in Slovenije kot države še nikjer ni bilo. Zdi se, da bo treba četrt stoletja pozneje Althusserjevo teorijo malce popraviti. Vsaj v Sloveniji, ki je medtem postala samostojna država, in katere največji želji sta vstop v Nato in pridružitev EU, seveda ob predpostavki, da ima tudi država lahko (kakšne) želje, ne le njeni državljani. Morda ste že slišali za slavno molotovko, ki je teden dni po dogodkih v Genovi priletela v poslopje italijanskega veleposlaništva v Ljubljani. Če še niste, boste zdajle, če pa ste in se vam zdi, da pogrevam staro juho, se motite; gre namreč za dogodek, ki je nekakšen mejnik v razmerju med RAD in IAD v Sloveniji, s tem pa tudi med državo in civilno družbo. Torej: če se o zadevi že govori ali pa se še govori, se še vedno govori premalo. In če bo kazalo, da utegne govorjenje sčasoma zamreti, ga bo potrebno znova oživiti preprosto zato, da ne bi pozabili in si zapomnili, kako država razume civilno družbo in kako se (re)organizira, da bi jo čimbolj uspešno obvladovala. Torej, zgodba je takšna: v soboto, 28. julija, naj bi v jutranjih urah v stranska vrata obzidja italijanskega veleposlaništva neznanec vrgel steklenico z neznano snovjo. Mimogrede, ko so o zadevi poizvedovali novinarji Radia Študent, so od predstavnika italijanskega veleposlaništva dobili odgovor, da ne ve ničesar o nikakršni steklenici … Kakorkoli že, v nedeljo, ob sedmi uri zjutraj, so policisti pozvonili na vratih dr. Darija Zadnikarja. Povabili so ga na razgovor na Prešernovo. Po začetnem otepanju prazne slame so počasi le prišli do jedra "problema": kaj da je z molotovko? O molotovki dr. Zadnikar ni vedel ničesar. Kako tudi bi, če še na italijanski ambasadi o njej niso nič vedeli??? Da bi bila stvar bolj gotova, so mu predlagali še test s poligrafom. Dr. Zadnikar ga je sprejel in ga v torek, 31. julija, tudi opravil. Testiranje je bilo končano okrog poldruge ure popoldan in dr. Zadnikarja so obvestili, da so rezultati negativni. Prevedeno v bolj razumljivo slovenščino bi to pomenilo, da je mašina pokazala, da dr. Zadnikar govori resnico, ko pravi, da z molotovko, ki je menda priletela v italijansko veleposlaništvo, nima nič. Tu bi se zgodba morala končati. Pa se ni. Naša pripoved o represivnih in ideoloških aparatih države pa se šele začenja. V četrtek, 2. avgusta, dva dni zatem, ko je poligraf dr. Zadnikarja razberemenil krivde, je eden od slovenskih dnevnikov v rubriki Kronika (sicer bolj znani kot Črna kronika) objavil obsežen zapis o dogodku. Napada na italijansko veleposlaništvo je bil osumljen prav dr. Zadnikar, o rezultatih testiranja s poligrafom pa je avtor članka zapisal, da še niso znani … In to dva dni po končanem testiranju in dva dni po tem, ko je detektor resnice dr. Zadnikarja opral sleherne krivde za dogodek, za katerega, ne pozabimo, celo v italijanskem veleposlaništvu niso vedeli. Vsaj vsi ne. Kajpada sta mogoči dve razlagi takšnega neprofesionalnega pisanja. Po prvi gre oz. bi lahko šlo za malomarnost in šlamparijo: novinar se je le površno in na pol pozanimal o dogodku, pa še to pred časom, novih informacij pa se mu ni zdelo vredno iskati, kaj šele, da bi jih preverjal. Zveni povsem verjetno, kaj? Zlasti po izkušnji s poročanjem slovenskih medijev o beguncih, prebežnikih in prosilcih za azil. In vendar se zdi, da ni šlo za malomarnost in da se novinar ni le površno in na pol pozanimal o dogodku. Nasprotno, njegovo poročanje o osebi domnevnega osumljenca je vse prej kot površno in polovičarsko: izvemo namreč za njegovo celotno ime in priimek, akademski naziv, delovno mesto, celo za institucijo, kjer je zaposlen. V primeru osumljenca, ki je na prehodu za pešce do smrti povozil otroka, pa izvemo le za začetnice njegovega oz. njenega imena in priimka, morebitni akademski naziv, delovno mesto in institucija, kjer je zaposlen(a), pa nikoli niso stvar poročanja o nesreči ali zločinu. Le zakaj bi tudi bili, saj je povsem vseeno, kdo je povozil otroka: kmet, delavec za tekočim trakom, računalniški programer, univerzitetni profesor ali upokojenec. Otrok je mrtev in tega ni mogoče spremeniti, hkrati pa ne pozabimo omeniti, da gre le za osumljenca, ne pa za obtoženca, kaj šele obsojenca. In prav nič drugače ni, ne more in ne bi smelo biti v primeru domnevnega napada na italijansko veleposlaništvo. Razen če novinar z navajanjem izobrazbe in poklica osumljenca - ki za nameček to sploh ni več - ne želi izpostaviti, stigmatizirati in oblatiti celotnega socialnega in poklicnega kroga, ki mu osumljenec pripada: v našem primeru intelektualce in univerzitetnike. Pa ne le v našem: izpostavljanje intelektualcev javnemu linču, ker imajo o stvareh, ki jih država jemlje za svoje, lastno, pogosto drugačno, mnenje, je preizkušena taktika vsaj polpretekle zgodovine. Skratka: nekdo je želel, da javnost izve za polno ime in priimek dr. Zadnikarja, za njegovo izobrazbo ter poklic in je novinarja o tem tudi podrobno obvestil. Te podatke je seveda imela samo policija, ki je bila poleg dr. Zadnikarja tudi edina, ki je vedela, da so bili rezultati testiranja s poligrafom negativni. O tem bi lahko obvestila novinarja. Pravim "bi", ker ne moremo povsem zanesljivo vedeti, da tega ni storila. Morda pa se je novinar sam odločil, da podatek zamolči, bralcem pa obenem perfidno postreže s popolno anamnezo domnevnega osumljenca. Morda je podatek res zamolčala policija - in obenem postregla z natančnim opisom profesionalnega statusa dr. Zadnikarja - novinar pa je le lahkoverno zapisal, kar je slišal. Naj bo kakorkoli že, v obeh primerih je ravnal kot podaljšana roka policije, le da je različica, po kateri je novinar samovoljno zamolčal podatek, grozljivejša: kaže namreč, da del slovenskega novinarstva policijsko službo jemlje za svojo in da meja med represivnimi in ideološkimi aparati države vse bolj izginja. Sporočilo, da kolumna ne bo objavljena
Kolumno, ki naj bi bila objavljena v četrtek, sem urednici Tanji Keršmanc po elektronski pošti poslal v torek, 21. 8. ob 16.18, gospa Keršmanc pa mi je še istega dne ob 19.21 odgovorila, da jo je prejela. In to je bilo vse.
Tako se je vsaj zdelo. Naslednjega dne mi je gospa Keršmanc ob 10.28 poslala še eno sporočilo. Takole je zapisala: "Žal sem imela čas vašo kolumno prebrati šele danes, zato vam moram sporočiti, da je ne nameravam objaviti, ker je vaša tokratna tema že tako obrabljena in tolikokrat v vsem tem času na razne načine obdelana tudi v Dnevniku, da bi bilo vse skupaj že pretiravanje. Brez zamere, se priporočam za drugič. Lep pozdrav, Tanja Keršmanc P. S.: Pa da ne bo pomote, razlog ni v tem, da ste se na koncu teksta malce bolj posvetili novinarski srenji." Odgovor gospe Keršmanc in njena odločitev, da kolumne ne objavi, je zanimiva z več vidikov.
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura Kolumne smo objavljali vse dotlej, dokler so ustrezale kriterijem, ki veljajo za vse naše sodelavce. Natančneje, do tedaj, ko je Igor Ž. Žagar poslal kolumno, ki ni ustrezala enemu od kriterijev (aktualnost). Vse kaže, da se je politikom v želji po urejanju in vodenju medijev pridružil tudi Igor Ž. Žagar. Oni bi črtali, on pa objavljal. Politiki me ne presenečajo, gospod Žagar pa! Povabili smo ga k občasnemu sodelovanju in mu kolumne tudi objavljali vse dotlej, dokler so ustrezale kriterijem, ki veljajo za vse naše sodelavce. Natančneje, do tedaj, ko je poslal kolumno, ki ni ustrezala enemu od kriterijev (aktualnost), oziroma zadevo, ki so jo dober mesec "prežvekovali" novinarji, kolumnisti, policisti, bralci in drugi tako v Dnevniku kot v drugih medijih. Poleg tega si je gospod Žagar privoščil še polemiko s piscem iz drugega medija, čemur se v Dnevniku načeloma izogibamo, na kar je bil tudi opozorjen ob nekem svojem podobnem početju.
Sicer pa vse to modno in nekaterim tako všečno razglabljanje o cenzuri izzveni kot vremenska napoved za nazaj - vedno je točna. A je že tako, da je napovedovanje vremena stvar meteorologov, medije pa za zdaj avtonomno urejajo uredniki. Vsaka neobjava pač ni cenzura in to velja tudi za Žagarjev primer, čeprav skušam razumeti užaljenega pisca in njegove reakcije. Najodločneje pa moram zavrniti vsakršna namigovanja na to, da je pri Žagarju delovala cenzura. Če bi, mu namreč kakšne kolumne ne bi objavili že kdaj prej in bi se podobno zgodilo še kakšnemu kolumnistu. Tako pa je spoštovani gospod Žagar v času mojega uredniškega mandata edini s tovrstno izkušnjo na Dnevniku. Gre torej zgolj za zgodbo o neobjavi neke kolumne, ki se po zaslugi Žagarjeve vztrajnosti in prizadevanja (ali bi nemara sploh lahko bilo zadaj še kaj drugega?) navsezadnje, vsaj upam, srečno končuje z objavo v Medijski preži. Slovenski negativni junak Slobodan Milošević Slovenski mediji pišejo o Slobodanu Miloševiću trinajst let z neodobravanjem in sumničavostjo - Povzetek iz diplomske naloge avtorice O Slobodanu Miloševiću so nedvomno že od njegovih prvih vidnejših političnih korakov v Sloveniji pisali z neodobravanjem in sumničavostjo, kar sem pričakovala že pred prebiranjem tekstov v slovenskih medijih. Milošević je že od prvih pojavljanj v slovenskem tisku1 veljal za negativnega, za slovenskega protijunaka. V očeh slovenskih piscev2 je bil ponarejeni Tito, saj so ga tako imenovali posmehljivo, najbolj pa je na Tita spominjal njegov nakup vile na Dedinju na zelo ugodno kreditno odplačevanje. Že tako črna podoba na neki točki ni mogla postati še bolj črna, zato so slabšalni ton opustili. To je razvidno iz prvega kazalca, iz poimenovanj, ki so sčasoma postajala vse bolj nepristranska - Slobodan Milošević je bil na koncu svoje kariere kar Slobo(dan) ali Milošević (ali oboje). Miloševićevo protijunaštvo je zaznamoval že protestni odhod slovenskih komunistov s 14. kongresa KPJ, celoten naziv pa si je pridobil še s svojim deležem v vojnah, ki so mu sledile. Nastopal je kot borec za izgubljeno srbstvo, njegovi podaniki pa kot opeharjeni volivci, kar so tudi bili. Nad mediji so vzpostavili državno cenzuro, politična opozicija je bila nemočna in diskredititrana, prebivalci so živeli v splošni bedi in revščini, omamljeni z miti. Medtem je mednarodna skupnost prikazana kot naivno dekle, ki ji tudi z lekcijo druge svetovne vojne nekaj let ni uspelo spregledati velikega lažnivca in manipulatorja. O njem vemo le najslabše, kar skriva dobrega, pa razkrije le takrat, ko v svojem družinskem krogu v rokah drži svojega vnučka Marka.
Stavek, ki ga je izrekel med demonstracijami na Kosovu 24. aprila 1987, "Nihče vas nima pravice tepsti", je postal ponarodel verz in prva oznaka za Miloševića v slovenskih tiskanih medijih. Kljub temu, da stavek omenjajo skoraj v vseh portretih, pa ga pogosto navajajo napačno - da ga je Milošević skoval med proslavo na Gazimestanu, ki je bila več kot dve leti pozneje, 28. junija 1989. Velikokrat omenjajo tudi osmo sejo CK ZK Srbije in štirinajsti kongres ZKJ, a le peščica tekstov pojasni, kdaj sta se dogodka zgodila in za kaj je v njiju šlo. Pri vseh opisovanjih in natančnih analizah pa je Miloševićeva zunanja podoba opisana samo enkrat, in to šele proti koncu njegove politične poti ("Je dokaj povprečne zunanjosti, srednje visoke rasti, pogosto razkoračen in z dvignjenim, skoraj vedno mračnim čelom; pa tudi sam se trudi, da bi deloval čim bolj preprosto in asketsko." Branko Jokić, Delo, 12. 8. 2000). Vse fotografije, ki spremljajo predvsem portrete, so z javnih nastopov, saj je menda znana in dostopna samo ena zasebna fotografija z Mirjano Marković.3 Pogrešala sem tudi povezovanje in poznejše razhajanje Slobodana Miloševića s srbsko pravoslavno cekvijo ter srbskimi brati pod vodstvom Radovana Karadžića v Bosni in Hercegovini, za katere menim, da si z Miloševićem delijo vojno krivdo. "Uganka" Milošević4
Miloševićevo politično pot sem časovno razdelila na pet obdobij5, v svojo analizo pa sem vključila dvainštirideset prispevkov - po devet jih je obravnavanih v prvem, drugem in tretjem obdobju, enajst v četrtem in štiri v zadnjem obdobju. Že v prvih devetih prispevkih iz moje analize ni moč zaslediti, da bi s pozitivnim zanosom pričakovali novo, Miloševićevo obdobje. Kar pravzaprav ni nenavadno, saj se je v tem relativno kratkem obdobju kalila slovenska samostojnost. Avtorji niso verjeli, da bi bil Milošević lahko novi Tito in so to poimenovanje pogosto uporabili za dosego nasprotnega učinka. Največkrat ga imajo za dvolično osebnost - v Srbiji velja za junaka, drugod pa za človeka, ki razdvaja Jugoslavijo, čeprav je bila Jugoslavija takrat že tako ali tako razdeljena. Novinarji in publicisti so se spraševali, ali je Milošević neke vrste politični genij ali pa le človek, ki se je ob pravem času znašel na pravem mestu, zato so bili previdni tudi pri opisovanju njegovih osebnostnih značilnosti. Ugibali so o njegovi vlogi na takratnem političnem prizorišču in se spraševali, kam pelje njegova pot, čeprav je bilo do decembra 1990 kar nekaj dogodkov, ki so pripomogli k Miloševićevi utrditvi na oblasti in k njegovi mitološki podobi: memorandum SANU, pri katerem je Slobo dobil znanstveno utemeljitev za svoje interese, dogodki na Kosovu, kjer je dobil podporo srbskega ljudstva in svoje sovražnike. Kosovo in Vojvodina naj bi dušila Srbe, Slovenci so mu nasprotovali (Franc Šetinc je odstopil s položaja v zveznem predsedstvu, Janez Janša je izdal vojaško skrivnost, podprli so rudarje iz Trepće, zaradi odhoda slovenskih predstavnikov s 14. kongresa je razpadla KPJ), nemirno je bilo tudi na Hrvaškem (Knin). Dogodki, med njimi posvetitev hrama sv. Save, prenašanje kosti kneza Lazarja po s Srbi poseljenih ozemljih na Kosovu, v Srbiji in v Bosni in Hercegovini, množični shod ob 600-letnici kosovske bitke ter podobno poudarjanje zgodovinskih dogodkov in junakov, so predstavljali vezni člen in utrjevali narodno pripadnost, ki je prevzela tako intelektualce kot navadne smrtnike. Zmaga Miloševića na volitvah je bila le dokaz, da je projekt, ki se je kuhal štiri leta, uspel. Slovenski pisci niso dvomili v Miloševićevo nacionalistično in populistično usmerjenost in so to tudi jasno zapisali.
Že pred objavo teh prispevkov, 15. decembra 1987, so odstranili Ivana Stambolića (kot ta dogodek najpogosteje označujejo), a je v primerjavi z naslednjimi obdobji v tem času zelo malokrat omenjen. Prav tako nenavadno je, da pogled na razhajanja slovenskih in srbskih političnih vrhov ni podan večkrat, saj se je v tistem času že napovedovala osamosvojitev Slovenije. Razlike med Slobodanom Miloševićem in Milanom Kučanom prikazujejo kot različen način govora. Milošević je takrat zaradi preprostega jezika veljal za drugačnega političnega govorca, saj je namesto v zapletenih stavkih, značilnih za prejšnje komunistične voditelje, govoril v ljudskem jeziku, ki so ga ljubili tudi intelektualci. Njegova preteklost je kljub njegovim devetinštiridesetim letom ni zelo znana, saj le malo izvemo o njegovi ženi Mirjani Marković, njegova hči Marija pa je podrobneje opisana le v enem prispevku. Delna zadržanost pri pisanju je verjetno odraz takratnih razmer in oblasti, ki so tisk cenzurirale, mogoče pa si tudi novinarji sami niso dovolili svobodnejšega izražanja mnenja. Tudi kot predsednik še naprej nastopa kot voditelj6
Začetna ugibanja so v naslednjem obdobju dobila svoj odgovor - Slobo se je iz voditelja prelevil v srbskega predsednika, legitimnega predstavnika vseh Srbov. Njegova dvojna osebnost, ki se je v začetnem obdobju najbolj pokazala v poimenovanjih, je bila zdaj opazna v opisu njegovih osebnostnih značilnosti. Njegova osebnostna lastnost je tudi ta, da je izigral svojega mentorja in najboljšega prijatelja Ivana Stambolića, h kateremu je hodil na kavo. Če je torej izkoristil svoje najbližje, kako bo ravnal šele s tujci?
Od tega obdobja naprej pa vse do konca se pojavlja neke vrste obrazec, ki zajema njegove prejšnje funkcije, znamenito 8. sejo, dejstvo, da in kako je izrabil Stambolića, nepozaben in gotovo najpogosteje omenjen stavek "Nihče vas nima pravice tepsti" in da je tudi nad svoje ljudstvo poslal silo ter da je kriv za vojne. Milošević je predstavljen kot samodržec, ki je vrh tega še samovšečen, ne prenaša nasprotnikov in se ne zna umakniti. To ga postavlja v vlogo totalitarnega voditelja, ki gre s svojo ekspanzionistično politiko prek trupel. Je nevrotik. Dobro zna pretentati mednarodne politične sogovornike in jih navdušuje z dobrim znanjem angleščine in si vedno znova postavlja nove probleme, ki jih potem neuspešno rešuje in s katerimi skuša dokazati, da je heroj. Milošević za kamere in sogovornike deluje povsem normalno, je dober sogovornik in s svojo solidno angleščino ustvarja vtis uglajenega in prosvetljenega politika. Le kako bi ga povezali z vsem tistim, kar se dogaja v BiH? V tem obdobju je poleg vojne v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, za katere naj bi bil odgovoren Milošević in posrbljena JLA, pomembno še osnovanje in razglasitev Republike srbske Krajine v BiH. Srbi so pod poveljstvom Radovana Karadžića 27. marca 1992 razglasili svojo državo, kar je najbolj razvnelo vojno v BiH. Mislim, da je slikanje Miloševićeve glavne vloge v bosanski vojni preveč črno-belo. Tudi Hrvati so v BiH močno uveljavljali svoj nacionalizem, zaradi česar je bilo bosansko prebivalstvo na koncu največja žrtev. Takrat je tudi srbska pravoslavna cerkev, ki je v zadnjih balkanskih vojnah vedno pristavila svoj lonček na vroč štedilnik, zapustila Srbe v Srbiji in je po novem vlivala pogum srbskim voditeljem v Bosni. 27. aprila 1992 je bila podana izjava o novi Jugoslaviji, imenovana ZRJ, o kateri pa je bilo le malo besed. Mirjana je bila v tistem času omenjena samo v enem prispevku, v katerem je bila predstavljena kot Miloševićeva prva in edina ljubezen. Krivec, ki ga imajo radi7
Slobodan Milošević v tretjem obdobju velja za človeka, ki ima v rokah ključ vojne oz. Miru, in čeprav je na cedilu pustil svoje ljudstvo, ga ima mednarodna skupnost še vedno rada. Miloševićev edini moto je ostati na oblasti in je politik, ki zanika svojo vpletenost v vojne, saj trdi, da z vojnami na Balkanu ni povezan. A prav zaradi Miloševića samega in zaradi posledic njegovega ravnanja in ciljev naj bi Srbijo razjedalo od znotraj. Slovenski novinarji so srbsko pravoslavno cerkev omenili šele po treh letih, ko je Milošević ostal brez moralne podpore njene duhovščine.8 Njegova boljša polovica Mirjana je imela sedaj vlogo politične sopotnice, ki jo je doletela enaka življenjska usoda: oba sta v mladosti izgubila mamo, zato sta si bila drug drugemu v oporo. Poleg ljubezni pa ju je vezalo še enako politično prepričanje. V besedilih sta se pojavila tudi hči Marija in sin Marko. Marija je bila zaznamovana s svojim novinarskim poklicem, Marko pa z neukrotljivo strastjo do hitrih avtomobilov. To je bilo bolj ali manj vse, kar izvemo o družinskih članih tudi pozneje.
Slobodan Milošević
V prvih dveh obdobjih najbolj slikovito opisovanje, je v predzadnjem postalo že bolj nepristransko, kjer je Slobodan Milošević največkrat omenjen kar s priimkom ali imenom. Milošević je po pisanju v medijih uglajen sogovornik, ki je zvit, hitro spreminja prepričanja, da bi ostal na oblasti in ga zanima izključno oblast sama po sebi. V njegovi politični drži se je preteklost ujela s prihodnostjo - vse se je začelo na Kosovu. Zgodba se zaključi tam, kjer se je začela, Milošević pa sam sebe prikazuje kot zmagovalca, medtem ko mednarodni skupnosti že nekaj časa prodaja prazne obljube, ki jim vedno znova nasedejo. Daytonski sporazum omenijo šele leta 1998, kljub temu, da je bil podpisan že novembra 1995. Pišejo o obtožnici proti Slobodanu Miloševiću (skupaj s srbskim predsednikom Milanom Milutinovićem, podpredsednikom jugoslovanske vlade Nikolo Šainovićem, poveljnikom generalštaba jugoslovanske vojske Dragoljubom Ojdanićem in srbskim notranjim ministrom Vlajkom Stojilkovićem), ki jo je haaško sodišče izdalo 27. maja 1999. Avtorji se sprašujejo, ali se bo obtožnica sploh uresničila, hkrati pa dopuščajo možnost, da si bo Slobo sodil sam po družinski tradiciji. S tem poudarjajo njegovo psihično šibkost in nezmožnost spoprijemanja s problemi. V ospredje postavljajo tudi domneve, da imajo Miloševići nepremičnine v Grčiji in na Cipru, kjer preživljajo tudi počitnice, v bankah v tujini9 pa naj bi imeli odprtih več računov. Te podatke črpajo iz nekih grških ali srbskih časopisov (slednji so ponavadi omenjeni), s tem pa dvomijo, da bi Miloševiću sploh lahko kdo prišel do živega, saj se bo na koncu pred možmi postave iz Haaga (ali ženo) skril v podzemne rove svojih vil. Takšna ugibanja mejijo že na hollywoodske filme.
Zakonski par Milošević-Marković primerjajo z Romunoma Ceausescujema: tako Slobo kot Mirjana sta oblastiželjna, hči Marija je nestanovita (in zato nadaljuje družinsko tradicijo po očetovi strani), sin Marko pa brezbrižni zabavljač. Vse primerjave kar kličejo po moralnem obsojanju. V zadnjih štirih tekstih, za katere menim, da so si po vsebini preveč različni, da bi lahko bili nazorni za splošni zaključek, Slobodana Miloševića poimenujejo brez dodatnih oznak - največkrat uporabijo le njegovo ime in priimek. Slikajo ga kot človeka, ki hoče delovati čim bolj preprosto, ki je mrke narave, nesprejemljivo pa sprejme samo, kadar je potisnjen ob zid. Milošević je kriv za nesrečo srbskega ljudstva, kar kaže na povezovanje voditelja s svojim ljudstvom, voditelj Slobodan Milošević je torej oče ljudstva, ki ga je zapustil. V družinskem krogu je prikazan kot nežen in pozoren mož, ki ženo kliče "bebica" in "mila", v Požarevac pa hodi le še zaradi svojega vnuka Marka. S tem osvetlijo še Slobove druge lastnosti - kljub temu, da je večinoma mrk, se zna tudi poveseliti in je nežen v družini. Miloševićeva moč že bledi, od slovenske zamere je preteklo že več kot deset let, pravici pa bo zadoščeno v Haagu.
1 Obravnavala sem 42 prispevkov o Slobodanu Miloševiću v desetih slovenskih tiskanih medijih od leta 1988 do leta 2000. Poudarek pri izbiri prispevkov je bil na tem, da je avtor podpisan pod besedilom s celotnim imenom, da ni zapisovalec le tistega, kar so povedale verodostojne in znane politične osebnosti in kar so zapisali tuji časniki in viri, temveč je moč videti tudi pogled avtorja na obravnavano problematiko. Poleg tega prevladujejo besedila, ki se Miloševića lotevajo z biografskega vidika, portreti, komentatorska poročila, komentarji in analize, se pravi besedila iz komentatorske, portretne in poročevalske vrste. Pri vsem je treba upoštevati razlike v kakovosti med publikacijami, kar kažeta vsebina in jezik besedil, saj nekateri časopisi veljajo za kakovostni tisk, drugi za rumeni (čeprav v Sloveniji ni tovrstnega tiska v polnem pomenu besede). Zanimali so me predvsem štirje vidiki Miloševićeve osebnosti: v vsakem obdobju sem se osredotočila na njegovo POIMENOVANJE, na LASTNOSTI, ki ga zaznamujejo, na podrobnosti iz PRETEKLOSTI, na njegovo POLITIČNO DRŽO in odnos z ženo MIRJANO MARKOVIĆ oziroma DRUŽINO.
2 Izmed 112 prispevkov jih je manj kot polovica odražala avtorjevo noto. V tekstih je moč zaslediti veliko pravopisnih napak in manjkajočih vejic. Zelo natančno lahko vidimo, da so prepisovali drug od drugega. Novinarka Mladine Svetlana Vasović je isti prispevek (Učna leta Slobodana Miloševića, Mladina, 3. 11. 1989) ali, natančneje, določen del, ki mu je dodala tekoče dogodke, objavila še trikrat (skupaj štirikrat). Na mnenje slovenskega bralca in na podobo Miloševića so vplivali tudi s prevedenimi prispevki tujih avtorjev, predvsem iz anglosaksonskega tiska (Newsweek, Time). Nekateri od njih le navajajo, kar so rekli znani in pomembni politiki ali kar so zapisali grški ali srbski mediji (ponekod ne povejo kateri, kar lahko izkrivlja podobo). 3 Tako navaja Gorazd Bohte, Nedelo, 25. 7. 1999. 4 Jugoslovanski Bismark postane komunistični Pašić, Hido Biščević, Delo, 30. 12. 1989. 5 a. vzpon Miloševića do zmage, do predsednika Srbije (do decembra 1990), b. prvi mandat, osamosvojitev Slovenije in Hrvaške in začetek vojne v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni; prevlada srbskega nacionalizma v BiH in razglasitev Republike srbske (od decembra 1990 do decembra 1992), c. drugi mandat Slobodana Miloševića na predsedniškem mestu Srbije, nadaljevanje vojne na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini (od decembra 1992 do julija 1997), d. protesti v Beogradu, ki trajajo 88 dni; Milošević po dveh mandatih srbskega predsednika postane še zvezni predsednik; začetek spopadov na Kosovu, vojna z Natom (od julija 1997 do aprila 2000). e. množični protesti Srbov v Beogradu za sklic predčasnih volitev; volitve; zmaga Koštunice in poraz Miloševića (od aprila 2000 do oktobra 2000). 6 Portret tedna: Slobodan Milošević, Stojan Cerović, Delo, 23. 3. 1991. 7 Krivec, ki ga imajo radi, Bojan Bauman, Večer, 13. 12. 1996. 8 Z navedbo prve omembe Miloševićevih razhajanj s SPC mislim le na portrete in analize (glej vire), ne pa na vesti in poročila, kjer so jo najverjetneje objavili. 9 V različnih tekstih sem zasledila, da naj bi imel denar naložen v mednarodnih bankah, v Londonu, Frankfurtu, Cipru, v Rusiji, Grčiji, švicarskih in ruskih bankah. Analizirani prispevki Kos, Drago: Konec jugoslovanske krize, Mladina, 16. 9. 1988. Miheljak, Vlado: Azbuka Miloševi(ći)zma, Mladina, 16. 9. 1988. Šetinc, Mile: Portret tedna: Slobodan Milošević, Delo, 22. 10. 1988. Maliqi, Shkëlzen: Človek, ki je razdelil Jugoslavijo, Teleks, 29. 12. 1988. Močnik, Rastko: Kaj je to? - Ali je tisto ali je ono? - Ni ne tisto ni ne ono, temveč je nekaj tretjega, Teleks, 27. 4. 1989. Vasović, Svetlana: Učna leta Slobodana Miloševića, Mladina, 3. 11. 1989. Naznanilo smrti, Mladina, 10. 11. 1989 (glej Prilogo). Hladnik-Milharčič, Ervin, Štandeker, Ivo: Vita, Mors et Miracula Sllobodani Milosheviqii, Mladina, 17. 11. 1989 (glej Prilogo). Biščević, Hido: Jugoslovanski Bismark postane komunistični Pašić, Delo, 30. 12. 1989. Klasinc, Janja: Beograjsko pismo: Miloševići, Jana, 25. 4. 1990. Flegar, Vojko: Kako je bledela Miloševićeva karizma, Delo, 8. 12. 1990. Klasinc, Janja: Vse v imenu ljudstva, Delo, 11. 3. 1991. Flegar, Vojko: Začelo se je na Kosovu, Delo, 16. 3. 1991. Cerović, Stojan: Portret tedna: Slobodan Milošević, Delo, 23. 3. 1991. Vasović, Svetlana, Mekina, Igor: Slobodan Milošević, Mladina, 24. 9. 1991. S. Dahiya, Amardeep: Ti mene z bombami, jaz tebe s smetmi, Delo, 31. 10. 1991 (glej Prilogo). Pa še to, Delo, 19. 11. 1991 (glej Prilogo). Marić, Maja: Skromnost na 326,36 m2, Slovenske novice, 6. 12. 1991. Klasinc, Janja: Človek, ki mu je doslej uspelo vse, Naša Slovenija, december, 1991. Jež, Boris: Diktatura z otroškim obrazom, Delo, 13. 6. 1992. Guzelj, Igor: Človek, imenovan zabloda, Slovenske novice, 15. 7. 1992. Mihovilović, Maroje: Spontana menjava predsednika, Dnevnik, 19. 9. 1992. Milić, Goran: Bližnja srečanja: Besni Slobo, Mladina, 12. 1. 1993. Kriška, Davor: Politični zakon Milošević-Marković (1), Republika, 2. 6. 1994. Kriška, Davor: Politični zakon Milošević-Marković (2), Republika, 3. 6. 1994. Kriška, Davor: Politični zakon Milošević-Marković (3), Republika, 4. 6. 1994. Vasović, Svetlana: Tisti Srb, ki je zamenjal Tita: Slobodan Milošević, Mladina, 1. 1. 1995. Dukić, Slobodan: Slavospev "najmočnješi osebnosti na Balkanu", Delo, 13. 7. 1995. Bauman, Bojan: Krivec, ki ga imajo radi, Večer, 30. 12. 1996. Dukić, Slobodan: Samodržec, ki je "rešil" srbski narod in državo, Delo, 4. 1. 1997. Izgoršek, Urša: Portret tedna: Slobodan Milošević, Delo, 4. 1. 1997. Dukić, Slobodan: Slobo na Titovem žeblju, Nedelo, 1. 6. 1997. Jež, Boris: Portret tedna: Slobodan Milošević, Delo, 16. 5. 1998. Humar, Bojana: Portret tedna, Slobodan Milošević, Delo, 17. 10. 1998. Bohte, Gorazd: Novi srbski srednji vek, Delo, 27. 3. 1999. Markeš, Janez: Samomorilec z Dedinja, Mag, 14. 4. 1999. Grujić, Branka: Psihopat, Jana, 13. 4. 1999 (glej Prilogo). Mihovilović, Maroje: Vse Slobodanove nepremičnine, Dnevnik, 21. 4. 1999. Kaj govori predsednikov obraz, 7D, 21. 4. 1999 (glej Prilogo). Koprivc, Jan: Milošević je napovedal rušenje, Panorama, 22. 4. 1999. Vidmajer, Saša: Brez Miloševićeve glave, Delo, 3. 5. 1999. Vasović, Svetlana: Vojni zločinec na prostosti, Mladina, 14. 6. 1999. Bohte, Gorazd: Portret tedna: Slobodan Milošević, Delo, 19. 6. 1999. Bohte, Gorazd: Črna ovca številka ena, Nedelo, 25. 7. 1999. Malus, Meta: Slobodan Milošević - 20. 8. 1941, Nedelo, 15. 8. 1999 (glej Prilogo). Jokić, Branko: Profil: "vožd" z Dedinja, Nedelo, 31. 10. 1999. Drčar-Murko, Mojca: Zlata kletka za Miloševića, Delo, 24. 6. 2000. Jokić, Branko: Pod žarometom: Slobodan Milošević, Delo, 12. 8. 2000. Švarc, Mladen Aleksander: Človek, ki je zavdal Srbiji, Dnevnik, 16. 8. 2000. Jokić, Branko: "Vse najslabše za rojstni dan!", Delo, 21. 8. 2000. |