V avtorskem pravu na splošno velja, da je nosilec enovite avtorske pravice pri avtorskem delu tudi izključno materialno upravičen dovoliti predelavo prvotnega avtorskega dela (prevod, odrsko priredbo, glasbeni aranžma, vsako drugo spremembo). Za vsa tista prevzemanja tujih stvaritev v lastna dela, ki jih lahko označimo kot predelave, mora imeti torej avtor predelave dovoljenje avtorja prvotnega dela.

To pa ne velja za nekatere vrste prostih predelav, kamor sodi tudi predelava prvotnega avtorskega dela v parodijo, karikaturo, satiro, travestijo …1, kar lahko v širšem smislu štejemo za izražanje (kritičnega) mnenja. V takih primerih ni potrebno niti dovoljenje prvotnega avtorja niti plačilo ustreznega nadomestila.

Meja med obema vrstama predelav pa v praksi ni vedno jasna, kar skušam v nadaljevanju prikazati na primeru, o katerem je odločalo ameriško Vrhovno sodišče. Gre za tudi v slovenskem prostoru zanimivo vprašanje, kdaj morajo avtorji predelave (npr. glasbenega dela, romana, drame, televizijske oddaje) dobiti dovoljenje avtorja originala in kdaj lahko delo prosto uporabijo. Niso namreč redki primeri, ko skuša avtor vzbuditi pozornost s tem, da se norčuje ali iz obstoječih avtorskih del ali jih kritizira.

Pričujoči članek predstavlja izključno pravniški (avtorsko pravni) pogled na naslovno tematiko, ki je sicer izrazito interdisciplinarna, in se omejuje na primere kritičnih predelav avtorskih del.2

Ameriško Vrhovno sodišče (Supreme Court of the United States, v nadaljevanju vrhovno sodišče) je marca 1994 odločalo v primeru Campbell v. Acuff-Rose Music. Nasprotna stranka Acuff-Rose Music, Inc. je na prvi stopnji vložila tožbo zoper pritožnika v postopku pred vrhovnim sodiščem, rapersko skupino 2 Live Crew in njihovo glasbeno založbo. V tožbi je tožnik zatrjeval, da je skupina kršila avtorsko pravico na pesmi Oh, Pretty woman Roya Orbisona, katere nosilec je Acuff-Rose Music, Inc. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo, češ da je šlo pri raperski izvedbi pesmi z naslovom Pretty woman za parodijo v smislu proste uporabe originalne pesmi.4 Pritožbeno sodišče se ni strinjalo in je odločitev spremenilo z utemeljitvijo, da uporaba parodije v komercialne namene vzpostavlja domnevo, da ne gre za dovoljeno prosto uporabo (the commercial nature of the parody rendered it presumptively unfair …). V nadaljevanju je argumentiralo, da je s tem, ko je novo delo prevzelo bistvo originala, kvalitativno prevzelo "preveč". Komercialna narava parodije tudi povzroča nastanek škode udeležencev na trgu. Našteto pomeni, da ni podana večina dejavnikov iz 107. člena ameriškega zakona (Copyright Act iz leta 1976), ki opredeljujejo, kdaj gre po zakonu za prosto uporabo.

Vrhovno sodišče se z odločitvijo višjega ni strinjalo in je odločilo, da je komercialna parodija raperjev 2 Live Crew v okviru proste uporabe in ne pomeni kršitve avtorske pravice. V sodbi je poudarilo, da je v takšnih primerih potrebna natančna analiza vsakokratnega življenjskega primera (case by case analysis), saj so lahko primeri proste uporabe, našteti v zakonu, le splošno vodilo sodišču. Ameriški Copyright Act iz leta 1976 dovoljuje prosto uporabo (fair use) avtorskih del (med drugim) tudi v namene kritik in komentarjev (criticism, comment), kamor po mnenju ameriškega vrhovnega sodišča sodijo tudi parodije.5

Ko presojajo, ali gre pri uporabi tujega avtorskega dela za dopustno prosto uporabo, morajo ameriška sodišča uporabiti štiri kriterije6: 1. namen in značaj uporabe, vključno z ugotavljanjem, ali je predelava narejena s pridobitnim namenom ali za nepridobitne, naprimer izobraževalne namene, 2. naravo prvotnega dela, 3. kolikšen del prvotnega avtorskega dela je bil predelan ter 4. učinek, ki ga ima predelano delo (npr. parodija) na potencialni trg ali na vrednost prvotnega dela. Vendar pa vrhovno sodišče poudarja, da nobeden od naštetih dejavnikov ne velja absolutno; bolj ko je zveza s prvotnim delom zabrisana, bolj ko predelava (parodija) transformira, spreminja original in mu dodaja nov izraz, nov pomen ali sporočilo, manjša je pomembnost ostalih kriterijev, ki bi govorili proti prosti uporabi - tudi komercialnega namena parodije. Vrhovno sodišče konča z grajanjem sodbe pritožbenega sodišča na tistih mestih, kjer je slednje vzpostavilo domnevo, da gre za kršitev avtorske pravice, čim je podan eden od kriterijev po 107. členu.

Čeprav sodba ameriškega vrhovnega sodišča ni neposredno uporabna v slovenskem pravnem redu, menim, da bodo dejavniki, na katere je sodišče opozorilo, relevantni pri razmejitvi med prepovedano in prosto uporabo tudi pri uporabi slovenskega zakona, ko se bo slovensko sodišče znašlo pred podobno odločitvijo.

Pravico do proste predelave objavljenega avtorskega dela ureja slovenski zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) v 53. členu. Predelava objavljenega dela je po tej določbi prosta, ko gre za predelavo v parodijo ali karikaturo, ki ne ustvari ali ne utegne ustvariti zmede glede izvora dela. V takšnem primeru avtorju predelave ni potrebno pridobiti dovoljenja avtorja, niti mu ni potrebno plačati nadomestila. ZASP navidez široko dovoljuje predelavo avtorskih del za namene kritike8, saj v 53. členu določa le dve omejitvi: originalno delo mora biti objavljeno, parodija (karikatura, satira, travestija)9 pa ne sme ustvariti zmede glede izvora dela. V omenjenem raperskem primeru bi, menim, težko dokazali, da raperska različica pesmi ustvarja zmedo glede izvora dela, prvotna pesem pa je bila nedvomno objavljena. Ali pa bi slovensko sodišče res odločalo samo na podlagi dveh kriterijev iz 53. člena?

V 46. členu ZASP določa splošno pravilo, kako presojati vsebinske omejitve. Ne gre spregledati, da so vsebinske omejitve avtorske pravice, med katere sodi prosta uporaba10 za namene parodije, le izjema od splošnega pravila - avtorju je potrebno zagotoviti ustavno zajamčeno, človekovo in absolutno avtorsko pravico z vsemi upravičenji, ki iz nje izhajajo.11 Iz tega pravila izhaja tretja omejitev pravice do proste predelave: pravica do uporabe dela za namene parodije se mora kot vsebinska omejitev in zato kot izjema razlagati restriktivno. ZASP v 46. členu daje za takšno razlago štiri napotke, ki jih mora upoštevati sodišče, ko presoja, ali gre za prosto uporabo: 1. obseg uporabe avtorskih del mora biti omejen glede na namen, ki ga je treba doseči (kriterij je podoben tistemu, ki ga je uporabilo ameriško vrhovno sodišče, glej zgoraj), 2. uporaba dela mora biti v skladu z dobrimi običaji12, 3. ne sme nasprotovati običajni uporabi dela in 4. ne sme biti v nerazumni meri v nasprotju z zakonitimi interesi avtorja.13 Pri naštetih kriterijih, ki so jih sodišča dolžna uporabljati kumulativno, gre v glavnem za pravne standarde, ki jim bo pravo vsebino dala šele sodna praksa; to velja predvsem za "dobre običaje", ki jih v podobni obliki srečamo tudi v drugih zakonih14, ter za "običajno uporabo dela".

Z vidika procesnega prava je v omenjenem primeru zanimiva uporaba pojma "parodija". Kako sodišče ugotavlja, kdaj neko delo predstavlja parodijo (ali karikaturo, satiro, travestijo)? Menim, da sodišče odloči na podlagi pravil znanosti in stroke ter življenjskih izkušenj, ki predstavljajo del procesnega gradiva, ki ga zbira sodišče po preiskovalnem načelu (ta pravila lahko stranke seveda tudi navajajo, podobno kot lahko navajajo svoja pravna naziranja). Če je za ugotovitev in razjasnitev, ali gre pri predelavi za parodijo (karikaturo, satiro, travestijo), potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, bo moralo izvesti dokaz z izvedencem.

Pri ugotavljanju, kaj so avtorjevi zakoniti interesi (četrti kriterij restriktivne razlage), si lahko pomagamo z zgoraj citirano ameriško sodbo: komercialna narava parodije bi na primer lahko ogrozila avtorjeve zakonite premoženjske interese, vendar ne sama po sebi. Potrebno bi bilo ugotoviti, ali sta original in predelava (parodija) zamenljiva produkta (ali je občinstvo originala Roya Orbisona enako občinstvu raperjev 2 Live Crew? Ameriško sodišče pravi, da to ni verjetno).15 Ob odsotnosti dokaza substitutivnosti (zamenljivosti) obeh glasbenih del na trgu bi težko dokazali avtorjevo materialno prikrajšanost. Potrebno je odgovoriti tudi na vprašanje, ali je morda avtor originala ekonomsko ogrožen že zaradi posledic, ki jih ima parodija kot kritika na odnos do prvotnega dela, čeprav imata deli različno občinstvo. Ameriško vrhovno sodišče ni naklonjeno takšnemu stališču16, brez dvoma pa gre za vprašanje, ki terja odločanje od primera do primera.

Drugo vodilo, ki pride v poštev, pravi, naj bo obseg uporabe prvotnega avtorskega dela omejen glede na namen, ki ga je treba doseči. Prevzemanje prvotnega dela v celotnem obsegu, pa čeprav pod oznako kritike ali parodije, bo le stežka prepoznan kot dovoljena prosta uporaba.17 Namen, ki ga parodija skuša doseči, ne sme biti enak, konkurenčen tistemu, ki ga ima prvotno delo. Parodija (kritika) mora vsebovati drugačno ali dodatno sporočilo (informacije).18

Avtorjevi zakoniti interesi pa niso le materialni - pri vsebinskih omejitvah po mnenju teorije ostanejo nedotaknjene njegove moralne pravice.19 Vendar je vprašljivo, ali je res možno dopustiti, da bi se avtor lahko zmeraj upiral vsakršnemu posegu v svoje moralne pravice, kadar gre za dopustno prosto uporabo. V nekaterih primerih je nujnost posegov v moralne avtorske pravice prepoznal že zakonodajalec (pri prosti uporabi dela v dokazne namene v postopkih pred državnimi organi niti ni predpisal pogoja, da gre za že objavljeno delo niti naj se navedeta vir in avtorstvo).20 V drugih to izhaja iz same narave in oblike proste uporabe. Tipični primer za slednje je parodija.21

Parodija je delo, ki posmehljivo ali šaljivo posnema drugo delo oziroma ga obravnava protitematsko: obdrži nekatere značilne, razpoznavne elemente prvotnega dela, druge pa nadomesti z novimi in drugačnimi, s čimer doseže komične učinke.22 Kot šaljiva ali posmehljiva kritika nekega drugega dela bo parodija praviloma posegla v pravico spoštovanja - izključno moralno avtorsko pravico avtorja originala, da se upre skazitvi in vsakemu drugemu posegu v svoje delo ali vsaki uporabi svojega dela, če bi ti posegi ali uporaba lahko okrnili njegovo osebnost.23 V primerih, ko bi prišli navzkriž pravica za izdelavo parodije in pravica spoštovanja prvotnega dela, bo ob upoštevanju vseh omenjenih kriterijev odločilo tehtanje sodnika. Marsikdaj bo to hkrati tehtanje dveh ustavnih pravic: svobode izražanja (39. člen Ustave RS) in svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja (59. člen Ustave RS) na eni ter varstva avtorske in osebnostnih pravic (35. in 60. člen Ustave RS) na drugi strani.

Po dostopnih podatkih24 sodnega primera, v katerem bi se sodišče ukvarjalo s parodijo in njeno dopustnostjo, doslej še ni bilo. To pa ne pomeni, da je razpravljanje o tej temi odveč. Zelo pogosto se primeri parodij namreč pojavljajo tudi v slovenskem (javnem, zlasti medijskem) prostoru. Takšna primera sta (bili) televizijski oddaji TV Poper, v kateri avtorji in nastopajoči "brijejo norce" iz različnih televizijskih oddaj25 (za katere obstajajo avtorske pravice) in ZOOM.26 Tudi številne reklame27 vsebujejo elemente parodij na znane filme, pesmi, like iz stripov, risank … Če bo kdaj prišlo do spora o tem, ali so takšne in podobne parodije dopustne, bodo uporabni tudi kriteriji, ki sta jih doslej izoblikovali teorija28 in (zaenkrat tuja) sodna praksa.

Cigoj, Stojan: Obligacijska razmerja 1978, zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1978.
Cigoj, Stojan: Avtorska pravica obdelave in priredbe v mednarodnem in primerjalnem pravu, ZZR, XVIV. letnik, Ljubljana, 1984.
Cornish, William Rodolph: Intellectual Property Rights: patents, copyright, trade marks and allied rights, 3rd ed., London: Sweet&Maxwell, 1996.
Ilzhöfer, Volker: Patent-, Marken- und Urheberrecht, 4. Auflage, Verlag Vahlen, 2000.
Juhart, Jože: Zbiranje pravdnega gradiva, Pravnik, št. 5-8, 1957, str. 202-233.
Marret, Paul: Intellectual Property Law, London, Sweet&Maxwell, 1996.
Štempihar, Jurij: Osnove avtorskega in iznajditeljskega prava, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 1964.
Rehbinder, Manfred: Urheberrecht, 11. Auflage, Verlag C.H. Beck, 2001.
Trampuž, Miha: Avtorsko pravo, izbrana poglavja, Cankarjeva založba, 2000 (Zbirka Pravna obzorja; 13).
Trampuž, Miha; Oman, Branko; Zupančič, Andrej: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997.
Trampuž, Miha: Avtorsko pravo v praksi, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1991.
Wedam-Lukič, Dragica: Odločanje o višini škode, denarnega zneska in o količini nadomestnih stvari po prostem preudarku (čl. 212 ZPP), Pravnik, let. 28 (1973), 4-6, str. 154-161.
Zbirka mednarodnih pravnih aktov, WIPO, Geneva, 1997.
Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78.
Ustava RS, Ur. l. RS, št. 33/91.
Urheber- und Verlagsrecht, 8. Auflage, Deutscher Taschenbuch Verlag, 2001.