Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Ker kljub vsemu ni šlo za volitve, kjer so praviloma mediji zelo previdni, so novinarji in uredniki analiziranih medijev izražali svoje poglede o referendumu o umetni oploditvi, medije pa spremenili v prepričevalno orodje ene ali druge strani.
Pričujoča analiza pisanja slovenskih časopisov o referendumu o noveli zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo je zajela prispevke, objavljene od konca aprila do začetka junija, ko se je predreferendumsko obdobje počasi iztekalo. Ženski reviji Jana in Ona, tedniki Mag, Mladina in Nedeljski dnevnik so odkrito izražali svojo naravnanost do referendumskega vprašanja. Zaradi njihove deklarativnosti in očitne agitacije sem izbrala ravno te medije.

Argumentacija političnih veljakov, strokovne javnosti, civilno družbenih pobud in ljudstva v pismih bralcev namreč ni potekala zgolj na trdnih argumentih prava in stroke, ampak so se, kakor se za »predvolilni« boj spodobi, kopja lomila tudi – proti koncu predreferendumskega obdobja vedno bolj – na ideološkem področju (etika in morala). Obe strani sta grozili s črno prihodnostjo Slovenije v primeru zmage nasprotne strani (vrnitev v mračni srednji vek, odprava splava, avtoritarna država oziroma propad družine kot osnovne celice družbe, uzakonitev evtanazije, proizvodnja človeka).

Obravnavani mediji so z izborom tem in sogovornikov manipulirali in se zavestno odrekali uravnovešenemu poročanju. In če so časniki in tedniki v aprilu še poskušali predstaviti argumente obeh strani, pa se ob približevanju »usodnega dneva«, 17. junija, niso več sprenevedali. Odkrito so navijali za ali proti odločitvi na referendumu.

Bralci o referendumu
Pisma bralcev morajo skozi sito uredniške politike. Javnomnenjske raziskave so pokazale večji delež nasprotovanja noveli zakona. Pisma bralcev pa take porazdelitve mnenj niso odražala. Obe ženski reviji sta namreč objavljali tista pisma, ki so bila bolj naklonjena noveli zakona. V reviji Ona je bilo v analiziranem obdobju objavljenih osem pisem od desetih za podporo noveli zakona in samo dva proti (v času od 8. 5. do 5. 6. 2001). »Ženska spolnost ne sme uiti z vajeti moških in njihovega odločanja.« »V vsaki ženski živi hudič, vsaka ženska je potencialno čarovnica. (...) Zato je edini način obvladovanja samskih žensk prek države in njenih inštitucij.« (Pošta, Ona, 22. 5. 2001) »Povedali so nam, da so te ženske bolne, ker uspešno vodijo svoje samsko življenje. Da so potrebne psihiatrične pomoči, ker se odločijo za otroka, ne pa za moškega.« (Pošta, Ona, 29. 5. 2001).

Enakomerno je mnenja prikazoval dnevnik Delo (17 pisem za in 16 proti v obdobju od 10. 5. do 2. 6. 2001). Eden izmed bralcev pa je pisal o strašljivi prihodnosti – zasedanju komisije za OBMP. »Prvi je primer gospodične A. Š., ki smo jo na naši zadnji seji soglasno spoznali za primerno za OBMP. (...) Problem pa se je pokazal že teden dni po oploditvi. Gospodična je obiskala psihologa iz naše komisije in mu potožila, da je nosečnost ne napolnjuje s pričakovanim mirom materinstva (...), zato se sklicuje na pravico, da sama odloča o svojem telesu in zahteva abortus. (...) Še glasnejši od prejšnjega je primer gospodične K. Z. (...) Psihološko ni sposobna za OBMP, sedaj pa smo izvedeli, da je, verjetno iz kljubovanja, zanosila po naravni poti. (...) Predlagam torej sklep, naj zakonodajalec po hitrem postopku ustanovi komisijo, ki bo skrbela za izvrševanje naših sklepov ...« (Pisma bralcev, Delo, 16. 5. 2001).

Pisma bralcev so pokazala, da so ljudje večinoma prevzeli ideološke argumente politikov.

Politiki
Pobudniki referenduma so na svoje rame prevzeli dolžnost varovanja Slovenije pred »rumenčki, pedri, lezbijkami in odločitvami naivnih osemnajstletnic za nosečnost«. Pri razlagi pobude za referendum so se sklicevali na »medicinsko in pravno stroko ter mednarodne konvencije, ki jih Slovenija ni upoštevala«. Še bolj pa so se čutili odgovorne za »še nerojene državljane in njihovo pravico do očeta,« je razložil pobudnik referenduma dr. France Cukjati (Referendum o samskih materah, 7D, 9. 5. 2001). Iz parlamentarne razprave ob sprejetju novele zakona povzemam še nekaj izjav: »Jaz pač poudarjam, da je pravica otrok močnejša, kot je pravica do materinstva.« (Janez Drobnič (NSi), Za in proti, Mladina, 14. 5. 2001) »Namen tega zakona je zdravo družino v naši družbi izničiti.« (Sašo Peče (SNS), Za in proti, Mladina, 14. 5. 2001) In če se že sklicujemo na enakost in diskriminacijo, misli poslanec SMS Igor Štemberger takole: »Kaj pa moški? Ali nista tukaj v neenakopravnem položaju?« (Za in proti, Mladina, 14. 5. 2001) Če je ženska plodna, tudi ne potrebuje pomoči pri zanositvi, so še prepričani pobudniki referenduma: »In kot bi bilo smešno, če bi invalidske vozičke dodeljevali zdravim ljudem ...« (France Cukjati, Za in proti, Mladina, 14. 5. 2001)

Politiki so se vse bolj opirali na zdrav razum in logiko svojih volivcev. Tako eni kot drugi so strašili pred apokaliptično prihodnostjo. »Kaj pa če se recimo lezbijki, homoseksualki, rodi deček? Če si dve lezbijki želita oploditev in imeti otroka (...) Kaj pa dva homoseksualca? Recimo, da pride v bolnico moški, ki bo trdil absolutno, da je ženska?« (Pavel Rupar (SDS), Za in proti, Mladina, 14. 5. 2001)

Predlagatelji novele so nasprotno trdili, da je bila »sprememba zakona skladna z načelom enake dostopnosti in pravic v postopkih umetne oploditve«. (Referendum o samskih materah, 7D, 9. 5. 2001). Sklicevali so se na zakon iz leta 1977, po katerem so ženske to pravico že imele, Bajukov zakon iz leta 2000 pa jim jo je odvzel. Ker so nasprotniki vedno močneje poudarjali pomen družine in očeta, so jo zagovorniki novele skušali zmanjšati: »Življenje v paru je vendarle samo družbena konvencija.« (Referendum o samskih materah, 7D, 9. 5. 2001) »Izmišljena je teza, da se tukaj govori o družini. Družina bo ostala, zato ker obstajajo heteroseksualni odnosi, ker obstaja ljubezen, obstaja vse to in v to ni nobenega dvoma. In zakon ne govori o družini. Ta zakon govori samo o manjšini, ki si družine niso ustvarili.« (Dušan Keber (LDS), Za in proti, Mladina, 14. 5. 2001)

Politiki so se spustili tudi na druga področja, na možnost uzakonitve evtanazije oziroma na prepoved splava: »Bi lahko začel razmišljati, da ponovno odpiramo razpravo, ali je pri nas splav dovoljen ali ne. Ampak o teh rečeh imajo pravico odločati in izbirati predvsem ženske in njihova pravica je, da zanosijo ali ne, s kom in na kakšen način.« (Jelko Kacin (LDS), Za in proti, Mladina, 14. 5. 2001) »Kje je tukaj spoštovana avtonomija ženske in enakosti ženske? Torej, če je samska, te pravice nima. Tisti trenutek, ko ima ob sebi moškega partnerja, ima to pravico stoodstotno zagotovljeno.« (Danica Simšič (ZLSD); Za in proti, Mladina, 14. 5. 2001) Dr. Keber pa je ob vsaki priložnosti pripovedoval ‘holivudske’ zgodbe o vdovah, ločenkah, uspešnih intelektualkah in invalidkah, ki si želijo otroka, pa jim zakon te možnosti ne omogoča. Ker se je v debato vmešala tudi Cerkev, ki nasprotuje vsemu nenaravnemu, so zagovorniki začeli poudarjati še krščansko ljubezen do bližnjega.

Ženske o ženskah (Jana in Ona)
Reviji Jana in Ona sta se kot reviji za ženske čutili dolžni braniti pravice ogroženih žensk. »Pravico do tega, da jim vbrizgajo semenčice, imajo za zdaj samo ženske ki živijo kot privesek (neplodnega) moškega. Torej samo ‘spodobne’ ženske.« (Kdo se boji samskih žensk?, Jana, 30. 4. 2001)

Pojavila se je teza, da o zadevi govorijo zgolj za to nepoklicani moški. »V številnih izjavah je bilo že do zdaj mogoče zaznati preveč šovinizma, homofobije, licemerstva, dvojnih meril, zagovedenosti in strahu. Predvsem primarnega strahu naravnih osemenjevalcev, teh kosmatih samcev iz skalnih votlin, ki se bojijo, da jim bodo s tem odvzeli njihovo primarno nalogo. Vsaka lahko dobi svoje šilce sperme, torej ni potrebe, da uvažamo semenčice, nam s svojo naduto držo sporočajo domači mačoti.« (Kdo se boji samskih žensk?, Jana, 30. 4. 2001)

Reviji sta izbirali ženske izjave, še posebej v anketah »Kaj o referendumu menijo znane Slovenke?«, ki so večinoma podprle novelo zakona. Revija Ona je šla celo korak dlje in si privoščila svojevrstno manipulacijo, saj je za mnenje poprosila le ločene znane Slovenke (Pravico do otroka naj ima vsaka ženska, Ona, 29. 5. 2001)

Reviji sta predstavljali poglede za odločitev ZA na referendumu, Jana je na primer predstavljala Društvo za večjo rodnost in plodnost Slovencev (Usodno tiktakanje, Jana, 22. 5. 2001), Odbor ZA svobodno odločanje (Zdrava in poročena = zdrava in samska, Jana, 29. 5. 2001), ne pa nasprotne strani (pobudnikov referenduma ali pa podmladka političnih strank, ki zastopajo nasprotno stališče).

Kot svojevrstno manipulacijo ali pa vsaj čudno naključje bi lahko označili tudi izbor tem: intervju s prof. dr. Maco Jogan, znano borko za ženske pravice: »Naravna vloga žensk? (...) To je vloga ‘pomočnice’, katere glavna vloga je materinstvo in skrb za družino. (...) Večina otrok, pa četudi imajo oba starša, se pogosto razvija v skupnostih dveh žensk – matere in babice, matere in tete, matere in prijateljice, matere in vzgojiteljice, matere in učiteljice; otroci torej že večinsko odraščajo v istospolni klimi.« (Ona, 5. 6. 2001) Ali pa izbor teme pod rubriko V središču ‘Tihe žrtve družinskega nasilja – Sedem let pekla’ v isti številki (Ona, 5. 6. 2001)

Tudi Jana je uporabila podobno uredniško logiko. Pisali so o posvojitvah: »Plodne samske ženske brez partnerja lahko namreč že zdaj postanejo matere – čeprav ob sebi nimajo moškega, lahko posvojijo otroka.« (Dolge vrste za posvojitve, Jana, 29. 5. 2001) V številki 5. junija pa spet o tem, »zakaj so moški proti«. Sprašujem se, kaj so želeli doseči s sliko ob članku, ki prikazuje dva dečka z očitno hudo motnjo v telesnem in duševnem razvoju? (Jana, 5. 6. 2001) Na novinarsko tenkočutnost pri pojavljanju oseb z duševno motnjo v medijih novinarski kodeks namreč še posebej opozarja ...

Referendum sta obe reviji označili za absurd, hkrati pa bralce pozivali, naj se ga udeležijo in glasujejo za. »Da, o občutljivih stvareh, tudi o noveli zakona o zdravljenju neplodnosti in oploditvi z biomedicinsko pomočjo, imamo ljudje sicer lahko svoje mnenje in je to morebiti celo zaželeno, ni pa prav, da to mnenje postane zakon.« (uvodnik Vprašati ljudstvo, Jana, 5. 6. 2001) »Predvsem pa je skrb zbujajoče njihovo prepričevanje, katere oblike družinskega življenja so normalne in katere patološke. Vemo, da družina ni več to, kar je bila. (...) Vemo pa še, da veliko otrok in žena prebiva v sila nezdravih okoljih, ko jih partner pretepa, posiljuje, trpinči, pa to ni nikomur mar. (...) Same vemo, kaj hočemo in zmoremo in kaj nam nenazadnje pripada. In zato bomo oddale svoj glas.« (uvodnik Odločite se za – boljšo prihodnost, Ona, 15. 5. 2001) O nevarnosti zmage nasprotnikov je pisala celo (upokojena) Bernarda Jeklin: »Škoda časa in energije, predvsem pa denarja, pravite, za te smeti. Ženske, ki si za razplod ne morejo najti moškega, če ga nočejo, tem slabše zanje, so navadne smeti. (...) Tu so denimo še nedonošenčki, (...) pa od rojstva invalidni, duševno zaostali. Tudi to je škart, ne. (...) Kajti če se resnično sistematično lotimo dela in počistimo z vsem, kar nima naravne funkcije in je treba tako ali drugače umetno vzdrževati in imeti s tem nepotrebne stroške, bi lahko kot s tisto najučinkovitejšo novo viledo res napravili veliko koristnega dela.« (uvodnik Škart, Jana, 22. 5. 2001)

Mag in Mladina
»Z epruveto na lov« (Mag, 23. 5. 2001), »Hudič v telesu«, »Madeži brezmadežnega spočetja« (Mag, 9. 5. 2001), »Napitek belih kapljic« (Mag, 16. 5. 2001) in »Frankensteinova vrnitev« (Mag, 25. 4. 2001) je samo nekaj naslovov, ki nazorno izražajo naravnanost časopisa do referenduma. Pri svoji argumentaciji so se različni avtorji (večinoma moški) opirali na izbrane trditve politikov in stroke, pretežno pa na moralne vrednote in poveličevanje družine: »Res kdo misli, da je produkcijo otrok že mogoče vzeti iz družinskega okvira, narediti super ženske in otroke vzgajati po internatih?« LDS pa želi »uzakoniti novo definicijo družinske skupnosti« in ustvariti »nov sloj robotov«, svojih potencialnih volivcev (Ojdip, Mag, 25. 4. 2001), »Nekateri liberalci so morda tako leni, da se jim niti ne ljubi več delati ‘tistih gibov’.« (Hudič v telesu, Mag, 9. 5. 2001) Izbor intervjujev je sledil enaki logiki, saj so svoje poglede predstavljali le nasprotniki novele (France Cukjati, dr. Tomaž Tomaževič, svoje mnenje je napisal tudi docent za moralno teologijo dr. Anton Milinar ipd.). V grafično oblikovane okvirčke je časopis postavil skrajno nestrpne fraze intervjuvancev: »V naslednji fazi bi lahko sledilo uzakonjenje evtanazije.« (Oploditev ni zdravljenje, Mag, 30. 4. 2001) »Sprto z zdravo pametjo je, da so nosilci demokratične preobrazbe ljudje, ki so bili korifeje protidemokratičnega režima.« »Če ni vrednot, nimamo nobenih smernic, kaj naj z vzgojo sploh počnemo.« (Izid referenduma bo tesen, Mag, 16. 5. 2001)

Mag je grozil z totalitarnim »družbenim inženiringom«, kot sta ju poznali stalinistična Rusija in nacistična Nemčija, glavno vlogo v tej črni prihodnosti pa naj bi odigral »Slavko Gaber kot brezdušni, brezbarvni scientistično racionalizirani esesovski oficir«. (Frakensteinova vrnitev, Ojdip, Mag, 25. 4. 2001)

»Družina je temeljna celica družbenega življenja, pravi eden od aktualnih mitov,« je pisala Mladina. »Nobenega prepričljivega dokaza ni, da bi bila enostarševska družina pomanjkljiva.« (Križarski pohod proti odpravi diskriminacije, Mladina, 14. 5. 2001) Mladina je aprila in v začetku maja še navajala pravne in strokovne argumente (tudi sociologije, ne zgolj medicine), pozneje pa se je oprla še na zdrav razum volivcev in njihov etični čut, celo sočutje do diskriminirane manjšine samskih žensk.

Mladina je prevzela taktiko drugih medijev in »grozila« s prihodnostjo Slovenije: »Referendum o pravici do umetne oploditve je nekakšno križišče. Od rezultata referenduma je odvisno, v katero smer bo šla Slovenija. Liberalno ali konservativno? (...) Na prvi pogled se sicer res zdi, da se referendumsko vprašanje o pravici do umetne oploditve tiče le samskih žensk. Vtis je napačen. Tiče se tistega ‘sramotnega 55. člena’, tiče se pravice do izbire. (…) Načelna pravica do obeh staršev je torej abstraktna pravica. Gre za pravico, ki pred ustavnim sodiščem ni iztožljiva.« (Referendum o izbiri, Mladina, 7. 5. 2001) »Tudi sklicevanje na ustavno načelo enakosti pred zakonom je zgrešeno. (...) Življenjska situacija ‘družinskega para’ pa nikakor ni enaka s situacijo samske ženske. (...) Smešno ali ne, bom svojo podporo Kebrovemu zakonu končal kar s krščansko ‘ljubeznijo do bližnjega’: smo je res zmožni ali ne – to je tu pravo vprašanje.« (‘ZA’ Kebrov zakon – toda iz etičnih, ne iz pravnih razlogov, Mladina, 21. 5. 2001) Ker je bilo iz javnomnenjskih anket razvidno, da ljudje niso verjeli interpretacijam prava, svojo odločitev pa bodo večinoma sprejeli na podlagi zdravniških mnenj, se je v Mladini pojavil še napad na zdravniško stroko. »Zdravniki namreč na problem, ki naj bi ga rešili na referendumu, ne gledajo enotno. (...) Če naj bi medicina zdravila bolezni, se velja vprašati, kaj je bolezen. Zdravstvena stroka je šele pred nekaj leti dokončno sklenila, da velja homoseksualnost črtati z uradne klasifikacije bolezni.« (Koga poslušati?, Mladina, 4. 6. 2001) Kako bi torej glasovali?

Nedeljski dnevnik in Sobotna priloga Dela
»Moj oče je Klinični center ...« (Nedeljski dnevnik, 22. 4. 2001) in »Mati z žogo, oče s pleničkami« (Nedeljski dnevnik, 3. 6. 2001) so »vprašanja, ki mejijo na cono somraka (...) Zakon počasi odpira vrata kloniranju, a tudi komercializaciji.« (Nedeljski dnevnik, 29. 4. 2001) Časopis je zastopal mnenje konservativnega pola. Otrok ne gre delati »po naročilu«, saj mati »narava ve, kako je treba«. Napovedali so tudi »deformacije prostega oplojevanja«, saj bi ženske »naročale želene lastnosti svojih prihodnjih otrok. S tem pa se na široko odpirajo vrata v etično nesprejemljivo evgeniko, kot jo je začela prakticirati nacistična medicina.« Zato je Nedeljski dnevnik moral opozoriti na psihološko in identitetno potrebo otroka po očetu. Časopis je v času, ko se drugi mediji še sklicevali na medicinske ali pravne argumente, že operiral z vrednotami (Nedeljski dnevnik, 22. 4. 2001)

Tednik je citiral samo argumente strokovnjakov, ki so noveli nasprotovali: »Pomisliti je treba na številne spačke pri kloniranju ovac. (...) Bojim se, da se za tem ‘uvozom’ skriva poceni in slaba ‘roba’. Kdo bo kriv, če se bo rodil rumenček? (…) Ljudje si bodo v možgane dali vstaviti centre užitka – in adijo, seks.« (Bomo Slovence dobivali iz uvoza, Nedeljski dnevnik, 29. 4. 2001) Da mora družba omogočati in podpirati pomen družine, je bilo tudi mnenje strokovnjakinje, psihiatrije: »Slabo bi bilo zagovarjati pravico samske ženske do materinstva z izničevanjem pomena dvostarševske družine za otroka ali celo s posmehovanjem pomenu očetovstva.« (Mati z žogo, oče s pleničkami, Nedeljski dnevnik, 3. 6. 2001)

Sobotna priloga se je uravnovešeno lotila teme, saj je približno enako prostora namenila zagovornikom in nasprotnikom novele zakona. Svoj prostor sta dobila dr. Zupančič: (Zanemarjeni otrok) in tudi dr. Hribarjeva (Država državljanom: naj bom demokratična ali avtoritarna?, Delo, 22. 5. 2001). Enaki logiki je sledila teden dni mlajša izdaja (Je medicinska stroka res enotna? in Otrok za vsako ceno?, Delo, 2. 6. 2001). Komentar na prvi strani (tudi mnenje uredništva?) pa je zagovarjal pravice manjšine ogroženih žensk: »Ni realno utemeljenega strahu, da bodo s potrditvijo zakonske spremembe ženske navalile na komisijo za OBMP.« (Prva zapoved: seks, Delo, 2. 6. 2001)

»Reprodukcija v glavi«
Ideologija je imela v argumentaciji prevladujočo vlogo. Otrokova pravica nad pravico matere ali obratno? Predreferendumski boj se je spustil na intimno področje človekove biti. »Zares, razmere so pravzaprav perverzne.« (Parada moškega šovinizma, Dnevnik, 5. 5. 2001) Problem samskih žensk pa je bil v javnosti zelo izpostavljen, zato so se izgubila druga, prav tako pomembna vprašanja novele zakona. Mediji, politiki, stroka in ostali pa so se pretvarjali, kot da gre pri referendumu res le za to, do skrajnosti marginalizirano manjšino. »Glasovali bomo proti temu čudaškemu zakonu, proti nasilju nad naravo, proti poseganju države v najbolj intimne pravice moških in žensk. Zlasti pa bomo glasovali proti zakonu, ki bi otroke oropal očeta.« (Ogledalo, maj 2001) Ker kljub vsemu ni šlo za volitve, kjer so praviloma mediji zelo previdni, so novinarji in uredniki izražali svoje poglede, medije pa spremenili v prepričevalno orodje ene ali druge strani. Pri tem pa žal pozabili, da se lahko prav vsak argument sprevrže v močno orodje nasprotnikov.

nazaj

Mojca Sušnik

»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Nedeljski Dnevnik o umetni oploditvi
Med devetindvajsetimi članki o referendumu o umetni oploditvi, objavljenimi v Nedeljskem dnevniku od 8. aprila do 27. maja, je najmanj avtorskih prispevkov, večinoma pa so v rubrikah Pisma brez sramu, Hopla, oprostite in Odmevi objavljena mnenja bralcev. V tem času sta o tej temi pisala tudi oba kolumnista.

V številnih obravnavanih prispevkih v Nedeljskem Dnevniku so opozarjali na »nepopolne« družine, apriorne »nesreče« otrok brez (biološkega) očeta in možnosti oploditve istospolno usmerjenih žensk, vendar so najbolj poudarjeno izpostavljali problem ohranitve »čistokrvnega slovenstva«.

Zelo slikovito je bila zaskrbljenost za ohranitev slovenstva izražena v izjavi: »Že tako nas je malo pravih Slovencev in Slovenk, zdaj pa bomo poleg priseljencev, pribežnikov in beguncev uvažali še semenčice!« (20. 5.) Ko naj bi novelo zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo osvetljevali iz različnih zornih kotov in s tem prispevali k boljši obveščenosti in lažjem odločanju svojih bralcev na referendumu, so pozornost preusmerili v idealiziranje »popolnih« družin, opozarjali na nesrečno življenje otrok brez očeta, in poudarjali, da bi se z morebitnim sprejetjem novele zakona poleg heteroseksualnih samskih žensk oplodile tudi lezbijke ter da se z morebitnim uvozom semen lahko rodijo otroci druge rase.

Marjana Vončina je v prispevku z naslovom Bomo Slovence dobivali iz uvoza (29. 4.) poudarila vprašanji prof. dr. Tomaža Tomaževiča, »kdo bo kriv, če se bo belim staršem rodil rumenček?«, in ali bi otroka »zaradi morebitnih prirojenih napak zato po rojstvu enostavno zavrgli«? Avtorica tudi opozarja, da bi se z možnostjo oploditve z biomedicinsko pomočjo ženske lahko odločile izključiti in zavreči vse moške in seks nasploh (»to stoletje se je namerilo, da bo dobremu staremu, skozi tisočletja preizkušenemu seksu in romantiki v dvoje naredilo konec«) ter da »zakon, kakor je zastavljen, počasi odpira vrata kloniranju«.

Nadaljuje z opozorilom, da »kar narava odsvetuje, ni dobro, da naredi medicina«. Ista avtorica v drugem članku (22. 4.) opozarja na grožnjo, da bi se na takšen način lahko oplodile celo »tiste ženske, ki najbrž sploh niso neplodne, vendar jim zaradi njihovih nagibov ni do moškega, ampak ljubijo ženske; ali pa so iz kakšnega drugega vzroka brez moškega partnerja, naravnega osemenjevalca«. Poleg tega si zastavlja še vprašanje, »kaj bo z otroško duševnostjo, če se bo ta razvijala v okolju, sovražnem do moških«?

Kaj pa bralci?
Kriteriji za objavo pisem bralcev se v Nedeljskem dnevniku glede na posamezno rubriko razlikujejo po tem, da je treba ponekod zapisati ime, priimek in kraj (Odmevi), za drugo zgolj ime in kraj (Hopla, oprostite), za tretjo pa ime oziroma natančneje, kateri koli vzdevek, s katerim se želiš predstaviti (Pisma brez sramu – tu izjemno redki pripišejo, od kod so).

V rubriki Pisma brez sramu (8. 4.) si osemnajstletnica Živa s končano poklicno šolo, kot je zapisala, želi otroka in še ni uspela spoznati princa svojih sanj, zato ob materini podpori razmišlja o umetni oploditvi. Po tej objavi se bralka Jasmina iz Maribora (6. 5.) sprašuje, »če vam (Nedeljskemu dnevniku, op. a.) je zmanjkalo dopisovalcev in ste si vse skupaj izmislili, tako neverjetno se sliši, kar sem prebrala«. S stališča proizvodnje nestrpnosti sta problematični predvsem dve točki: najprej si želi imeti »lepo črno deklico, potem pa še pametnega dečka«. Da bi bila ksenofobičnost in nestrpnost do drugačnih pripeljana do viška, sprašuje: »Drage bralke, dragi bralci, ali obstajajo idealni moški darovalci semen tu, pri nas, ali se lahko zgodi, da bom pestovala malega ‘čefurčka’, morda celo otroka kriminalca, narkomana, starca itd …?« (8. 4.) Pismo je izzvalo veliko odzivov drugih bralcev, objavili so jih kar enajst. Med njimi jih devet (Otrok ni kos pohištva, ki ga naročiš pri mizarju – 22. 4., Raje si kupi psa – 6. 5., Še zdaj ne vem, kdo je moj oče – 6. 5., ‘Pet po riti’ bi rekla moja mama – 22. 4., Idealno je imeti zdrave otroke – 22. 4., Kakšna epruveta … z moškim! – 20. 5., Fej in fuj! – 20. 5.) nasprotuje razmišljanjem o oploditvi z biomedicinsko pomočjo samskih žensk, le dve mnenji sta bili temu naklonjeni (med njimi je tudi pismo, v katerem bralka piše o neobičajni ljubezni do svoje sestre in njuni želji po otroku).

Rubrika Hopla, oprostite je namenjena mnenjem in vprašanjem, na katera odgovarja uredništvo. Na referendumsko temo so bila v tej rubriki objavljena štiri pisma z naslovi Oplojevanje, Zmota, Zločin in Vzgoja za norost? O enostranskosti mnenj je mogoče sklepati že iz napisanih naslovov.

Drugačna razmišljanja so objavili v kolumni Med vrsticami minulega tedna (Z referendumom proti drugačnemu! – 13. 5.) in v treh prispevkih v rubriki Odmevi (Inkvizicija zoper ženske; Vsak naj sam razpolaga s svojim telesom – 13. 5., Bomo Slovence dobivali iz uvoza; Kaj pomaga napredek medicine, če ga ne uporabljamo tedaj, ko je tovrstna pomoč edini izhod – 20. 5. in Inkvizicija zoper ženske; Država mora ščititi šibkejše pred močnejšimi – 20. 5.).

V rubriki Odmevi je bil objavljen prispevek Zdaj pa je tudi že čisto vse dobro; Še vino ima svoje poreklo in tudi otroci bi ga morali imeti (29. 4.), v katerem je avtor prepričan, da »Slovenci očitno izumiramo s tako hitrostjo, da vloga družine sploh ni več pomembna, samo da se najde kdo, ki bi hotel roditi otroka«. Proti koncu prispevka je državi predlagana rešitev za reševanje problema splava in oploditve z biomedicinsko pomočjo: »Nosečnice, ki bi sicer splavile, naj otroke donosijo in jih dajo v posvojitev tistim, ki si otroke želijo. Tako bi rešili na tisoče človeških življenj, posvojeni otroci bi vedeli malo več o svojih koreninah, nenazadnje pa bi se dvignila tudi rodnost in Slovenci ne bi več izumirali.«

nazaj

Simon Delakorda

Gola telesa in prazne epruvete
Analiza propagandnega gradiva, uporabljenega pri referendumu o noveli zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo – Referendumska propaganda je primer sistematičnega neločevanja, površnega predstavljanja in argumentiranja različnih problematik
V prispevku se osredotočam na tisti del propagande, ki ga predstavljajo propagandni plakati, letaki in oglasi. Zaradi lažje primerjave sem v analizo vključil tudi naslovne strani in slikovne podobe člankov v slovenskih revijah Mladina, Mag in tedniku Družina. Metoda, ki sem jo uporabil, temelji na vizualni in sporočilni analizi propagandnega gradiva, njegovih argumentacij, parol, simbolov in besedila.

Tematika referenduma je v slovenski javnosti vzbudila precej pozornosti, saj gre za etično in moralno zelo občutljivo problematiko, v katero so že od vsega začetka vključene različne civilno-družbene skupine, strokovne sfere, rimskokatoliška cerkev in politika. Analiza temelji na ugotovitvi, da sta se v javnosti glede referendumskega vprašanja izoblikovala dva nasprotna pola: ena stran, ki podpira novelo zakona in druga, ki ji nasprotuje. Tudi referendumska propaganda je bila pretežno dvostranska, zaznamovana z dihotomijo mnenj za ali proti. V analizo tako ni zajeta morebitna propaganda, ki bi na primer s pozivi k bojkotu referenduma ali o njegovi nesmiselnosti poskušala preseči nasprotje mnenj.

Propaganda ZA
Osrednja civilno-družbena institucija, ki se je oblikovala v podporo referendumskemu vprašanju, je Odbor ZA svobodno odločanje. To je skupina, ki je po mojem mnenju imela najbolje organizirano propagando, ki je vsebovala televizijski oglas, zloženko, internetno stran, velik plakat in broške. Za našo analizo je najpomembnejši velik plakat, ki je bil postavljen na vseh reklamnih mestih. Ozadje plakata je črno. Na levi polovici plakata je črno bela slika mladega ženskega obraza, ki se z vprašljivim pogledom ozira na gledalca. Na desni strani je oranžen napis »Bova?« in pod njim »če bo dobra večina za«. Plakat ima uravnoteženo strukturo, ki enakovredno podaja tako estetski vidik (ženski obraz) kot tudi politično-propagandni vidik (parola, ki neposredno nagovarja volivca). Posebej izstopa geslo »dobra večina«, ki zaradi svoje večpomenskosti ne pomeni le navadne večine (kvantiteta), ki je potrebna za uspeh referendumske iniciative, ampak to večino tudi kvalitativno opredeli kot dobro (dobro po srcu, dobro do žalostne ženske, dobro do materinstva …). Parola na tak način izenači razmerje kvantiteta-kvaliteta. V skrajnem desnem spodnjem kotu je simbol ženskega spola, ki ima na oranžni podlagi vrisan nasmeh. Pod njim je napisana domača stran odbora. Kot celota daje plakat vtis umirjenosti, pasivnosti, podoba ženskega obraza je zamišljena, vprašujoča, a resna, kot da poskuša poudariti pomembnost referenduma. Plakat želi pri opazovalcu vzbuditi občutek emocionalnosti in sočutja, ki s pomočjo parole nagovarja in obvezuje k skupni solidarnosti v prid pravici do izbire. Na videz je plakat zelo podoben tistemu, ki ga je uporabila ženska lista Nova za volitve 2000.

Veliko bolj dinamične in izzivalne so bile naslovne strani in slikovni material v člankih revije Mladina. V devetnajsti številki (14. maj 2001) je na sredini naslovne strani na črni podlagi prikazana steklena epruveta, na katero je obešen bel kondom. Pod epruveto je napis »Katoliška kontracepcija« in pod njim še z manjšimi črkami »Križarski pohod proti pravici do izbire«. Gre za precej provokativno naslovnico, ki neposredno napada pozicijo katoliške cerkve do referendumske iniciative (gre za obliko antipropagande). Epruveta menda predstavlja pravico do izbire, medtem ko je kondom v tem primeru simbol nasprotovanja svobodni izbiri. Mislim, da slikovna metafora ni posrečena, saj tudi uporaba kontracepcijskih sredstev pomeni na nek način prosto izbiro. Zanimiva je izbira bele barve kondoma, ki pomeni čistost in brezmadežnost. Celotna podoba naslovnice je statična, slikovna metafora je dihotomna, poudarjeno je dobo in slabo (zlo). Barve so kontrastne, črno bele.

V isti številki je na strani 17 prikazana podoba gole ženske, ki je križana na razpelu v obliki ženskega simbola. V ozadju pa se valijo gosti oblaki črno rdečega dima. Gre za motiv, ki kaže največ nasprotij. Prvo je nasprotje dobro/zlo, ki je poudarjeno z kontrastiranjem barv. Podoba gole ženske v beli barvi, ki je križana na lastnem simbolu s trpečim izrazom, je simbol čistosti in nedolžnosti (uporaba preizkušenega versko-zgodovinskega motiva v krščanski ikonografiji). Ozadje predstavlja rdeče črn dim, oblaki, ki spominjajo na obdobje inkvizicije in sežiganje na grmadi. Slika prikazuje žensko kakor žrtev svoje lastne ženskosti, ki zaradi trpljenja pridobi svetniški status. Z vidika napadalnosti, provokativnosti, udarnosti in negativne propagande, je to ena izmed posrečenih slikovnih kompozicij.

Propaganda PROTI
V primerjavi z civilno iniciativo, ki je podpirala novelo zakona, pa del civilne družbe, ki je nasprotoval referendumskemu vprašanju, na videz ni organiziral kakšne očitnejše, splošne in celovite propagande, s katero bi predstavil svoja stališča. Njihova propaganda je bolj diskretna, tiha in manj publicistična. V različnih člankih, pogovorih in pismih bralcev se omejuje predvsem na takšne in drugačne »nasvete« in predloge, kako naj volivci volijo.

Še najopaznejši v tej smeri je bil plakat z naslovom »raje v dvoje«; v njegovem središču je črno bela slika ženskega in moškega golega telesa. Na desni strani plakata je zapisana parola: »Mladi ne podpiramo novele zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo.« Na dnu plakata stoji napis »Nova generacija«. Zanimiva je kombinatorika teles. Moško telo, čepeče na kolenih, objema (varuje) žensko telo, ki je v položaju zarodka. Obe telesi skrivata svoj obraz. Gre za poudarjanje intimnosti med partnerjema, bližine, v katero naj se javnost ne vpleta. Barvna kompozicija je pomirjujoča. Akta sta črno bela, robovi plakata vijolično rožnate barve. Plakat ne napada, ne argumentira, vendar pa poziva k stališču. Tudi ta je pasiven, statičen, poudarja telesnost in čistost. Posebnost plakata je, da poudarja tudi vlogo moškega, ki je predstavljen kot zaščitnik ranljivega in šibkega ženskega telesa. Gre za patriarhalno logiko, po kateri moški »pazi« na (in tudi razpolaga) z žensko. Nadzor nad ženskim telesom je posledica moške obsesivne bojazni pred izgubo, krajo ali oskrunitvijo ženske čistosti. Telesi zato dajeta videz zaključenega in harmoničnega kroga. Simbol plakata je narisan v levem spodnjem kotu. Predstavlja krog, v katerem je narisana podoba srečnega človeka.

Najmanj propagandno posrečena je naslovnica revije Mag (št. 21, 23. maj 2001), ki je na strani 14–15 slikovno in besedilno razširjena. V sredini naslovnice je ženska v beli poročni obleki, z evforično nasmejanim obrazom, držeča v rokah ogromno epruveto, v katero poizkuša ujeti kapljico semenčic. Pod njo je z rdečo barvo napisana parola: »Z epruveto na lov.« Barvna dinamika v ozadju je estetsko obupna, saj gre za mešanje fluorescentnih rumenih, vijoličastih in rjavih barv. V nasprotju s podobo ženske v reviji Mladina, je ženska prikazana kot zlo, nepridiprav, kakor izkoriščevalka in oportunistka, ki se poskuša okoristiti na račun referendumske problematike. Ob tem je poudarjeno njeno perverzno zadovoljstvo in navdušenje ob ulovu semenčeca. Lik ženske je predstavljen kot veliki drugi, kot zarotnica v nedolžni, brezmadežni obleki. Gre za dinamičen motiv. V celoti sta za sliko značilni tehnika, ki temelji na napačnem sklepanju o vzroku in posledici in tehnika sklicevanja na posebne interese, ki prikažejo neko splošno problematiko kot specifičen interes dela populacije. Estetsko gre za najbolj neizvirno slikovno gradivo, ki pa ima ob natančnejši analizi precejšnjo politično-propagandno moč.

Identična parola v Magu in Mladini
Precej podoben motiv ženske je prikazan tudi v št. 24, 13. junij 2001. Gre za statično podobo ženske v sklonjeni drži, oblečeno v rdečo usnjeno »uniformo«, vendar z razgaljeno zadnjico, z bičem v roki in z mazohistično-perverznim izrazom na obrazu. Nad njo je napis »Ne me jebat, sem za umetno oploditev.« Barvna kompozicija je dinamična, pojavljajo se kričeče rdeče barve. Z estetskega in propagandnega vidika je naslovnica radikalizirana verzija podobe ženske z epruveto. Gre tako za estetsko (barvni preskok belo/rdeče, kompozicijski preskok dinamično/statično) kot tudi propagandno (sprememba parole) zaostritev. Ženska je zopet prikazana kot bad girl, kot zarotnica, ki izkorišča referendumsko iniciativo za svoje egoistične (mazohistične) cilje. Še posebej je poudarjen vidik sprevržene pornografije, saj naslovnica napeljuje na misel, da ženska ne potrebuje več spolnih odnosov, ker lahko vprašanje potomstva reši s pomočjo umetne oploditve. Takšno interpretacijo nekoliko zanika »ponujajoča se« telesna drža ženskega motiva. Vprašljiva je tudi vizualna podoba ženske, ki ne ustreza klišejski podobi bodoče matere Mislim, da je naslovnica precej dobro ujela princip propagandne dihotomije, s pomočjo katere skuša problematizirati dvojnost ženskega pogleda na umetno oploditev. Z vidika antipropagande je zanimivo, da se je povsem identična propagandna parola pojavila že nekoliko prej v reviji Mladina (št. 23, 11. junij 2001) v rubriki MlaDinamit. V rubriki je v zgornjem desnem kotu, v dvodelnem okvirčku, napisana kratka pesem, ki na ironičen način obravnava problem manjkajočega očeta. V drugem delu okvirčka je narisana epruveta, na dnu katere je semenčica. Pod pesmico je z debelimi črnimi črkami napis: »ne me jebat«, pod njim pa z manjšimi črkami »sem za umetno oploditev«. Beseda za je, v nasprotju z parolo Maga, dodatno obkrožena. Mogoče jo je interpretirati kot radikalno, ostro reakcijo na vsebino pesmice v smislu, naj nas ne obremenjujejo, provocirajo in nadlegujejo s klasično podobo družine, ker ne nasedamo na takšne nesmisle. V tem primeru, za razliko od Magove naslovnice, ni poudarjen pornografski (telesni) vidik manipulacije, ampak »nevljuden« odgovor na mentalno (miselno) manipulacijo. Parolo lahko razumemo kot nekonvencionalni upor, utemeljen na principu mnenjske svobode.

V revijah Mladina in Mag gre v primeru besedne zveze »ne me jebat, sem za umetno oploditev« za identični paroli, ki pa imata zaradi različnega estetskega in propagandnega konteksta, v katerega sta postavljeni, različen politični učinek. Očitno je, da je revija Mag uporabila Mladinino parolo, da bi dosegla nasprotni propagandni učinek. Gre za lep primer antipropagande.

Naslovna stran Družine
Estetsko privlačna, vendar ne toliko politično angažirana, je naslovna stran mesečne priloge tednika Družina (št. 5, maj 2001). Na njej sta prikazana otrok in mati, ki na travniku nabirata rdeče tulipane. Mati objema radovednega otroka. Znova je poudarjen čustven motiv, ki se sklicuje na materinstvo, starševsko bližino, nežnost in varnost. Poudarjena je intimnost med otrokom in materjo. Nad sliko je napis »Otrok naj bo spočet v ljubezni«. Pod njo pa: »Ni vseeno, kdo je vzgojitelj.« V celoti naslovnica izraža precej klišejsko podobo materinstva, ki je igriva, dinamična in barvno enotna. Predstavlja idilično podobo starševske ljubezni. Sporočilnost ni kontrastna in agresivna, temveč povsem vsakdanja in pomirjujoča. Naslovnico bi prav zlahka uvrstili med apolitične vsebine, vendar pa ji politično-propagandni navdih dajeta paroli, ki neposredno nagovarjata in usmerjata odnos do referendumske problematike.

Izpostavljanje nasprotij
Na podlagi analiza propagandnega gradiva sklepam, da je bila vsebina propagandnega gradiva – ne glede na pritrdilen ali odklonilen odnos do referendumskega vprašanja – utemeljena na motivu ženske telesnosti (obraz ali celo telo) in čustvene polnosti (materinstvo, intimnost, bližina, sentimentalnost …), zelo redko v kombinaciji z moško telesnostjo (varnost, harmonija, spolnost). Kot zelo pogosta vsebina, vezana na odnos do referendumskega vprašanja, se je pojavljalo nasprotje med dobrim in zlim. Podoba ženske kot križane svetnice nasproti podobi ženske kot izkoriščevalke in oportunistke. Zagovorniki iniciative so poskušali s podobo trpeče ženske prebuditi občutke sočutja, solidarnosti, pravice do izbire in materinstva, medtem ko so nasprotniki poskušali predstavljati žensko različno: kakor samostojno manipulatorko ali pa kot od moškega odvisno, ranljivo, ljubeče bitje.

Tehnike vizualne propagande so se osredotočale predvsem na kontrastiranje barv. Bela barva (nedolžnost, čistost, žensko telo, spredaj) nasproti črni in rdeči (umazanija, gniloba, dim, zadaj). Opazni so bili tako statični motivi (pogledi, tihožitja …) kot tudi dinamični (lovljenje, trpljenje …). Vizualna propaganda je bila hkrati pomirjujoča, harmonična in napadalna, agresivna. Kot tehnike manipulacije so se pojavljali »sladkanje« (idilične podobe o družinski sreči in materinstvu v tedniku Družina), napad (antipropaganda v reviji Mladina), sklicevanje na predsodke in posebne interese (revija Mag), sklicevanje na sočutje (velik plakat Odbora ZA svobodno odločanje), klišeji (plakat »Raje v dvoje«) in napačno sklepanje vzrok/posledica (revija Mag). Zanimiva je ugotovitev, da je bilo na plakatih več politično-propagandnih in angažiranih parol ter besednih zvez kakor pa slik in barvnih motivov.

Propaganda ni koristila volivcem
S politološkega vidika si propagandno gradivo zaradi svoje necelovitosti, nepreglednosti in neločevanja različnih ravni referendumske problematike zasluži ostro kritiko. Propagandisti namreč prepogosto mečejo različne stvari v isti koš. Tako na primer Odbor ZA svobodno odločanje izpostavlja problematiko politične participacije marginaliziranih družbenih skupin, revija Mladina se je osredotočila na svoje tradicionalne napade na RKC, revija Mag poskuša vse skupaj prikazati kot manipulacijo in kot teorijo zarote, tednik Družina pa se je izkazal s poudarjanjem klišejske oblike tradicionalne družine. Mislim, da je bila referendumska propaganda primer sistematičnega neločevanja, površnega predstavljanja in argumentiranja različnih problematik, (vprašanje starševstva, umetne oploditve, odnos moški-ženska, otrokove pravice, pravic matere, prave oblike družine, vprašanje telesnosti in javnega odnosa do nje, vprašanje izbire, vprašanje marginalizacije delov družbe …), ki povprečnemu slovenskemu volivcu omejuje možnost izbire na podlagi resnih argumentov. Kot taka pa se slovenska politična propaganda oddaljuje od svojega pravega poslanstva v sodobni družbi – omogočanje demokratičnega načina odločanja glede ključnih družbenih vprašanj.

nazaj

Srečo Dragoš

Umetna oploditev v katoliških medijih
V tej analizi največjih dveh katoliških medijev v Sloveniji (Radia Ognjišče in tednika Družina) se ne ukvarjam z njihovimi stališči do referendumske problematike – Članek želi opozoriti na način, kako so bila stališča in argumenti predstavljeni javnosti
Teolog in član državne komisije za medicinsko etiko Ivan Štuhec je na Radiu Ognjišče trdil, da se potem, ko je parlamentarna večina korigirala prejšnji zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, »sploh ni bilo možno pravzaprav vključevati s kakšno resno in trezno razpravo«. Na istem radiu so se vrstile obtožbe proti vsem drugim medijem (nekatoliškim), da so enostranski, enostrankarski in neprofesionalni.

Po sistematični analizi vseh oddaj na Ognjišču in po analizi vseh besedil v Družini – od največjih do najmanjših – nisem zasledil niti enega samega zapisa, mnenja, obvestila, komentarja, intervjuja, notice, citata ali namiga, ki bi neposredno ali vsaj posredno predstavil kakršno koli stališče v prid uporabe postopkov OBMP pri ženskah brez partnerja. Edina izjema je pismo Spomenke Hribar, ki so ga v Družini morali objaviti, ker je bila avtorica neposredno izzvana z napačnimi navedbami. Celo vsa pisma bralcev v vseh številkah Družine so izrecno in brez izjeme proti pritrdilni referendumski opciji, proti noveli, s katero se korigira zakon in proti uporabi postopkov OBMP pri ženskah brez partnerja. Torej, gre za izrazito enostranske objave, ki so izključno posledica enostranske uredniške politike in ne poenotenega mnenja publike, ki ga ti mediji pokrivajo. Ognjišče in Družina sta medija, kjer je pluralnost mnenj načrtno, sistematično, dosledno in transparentno zatrta, cenzurirana – brez vsakršnega spodrsljaja, brez enega samega zapisa, ki bi izražal nasprotno mnenje. A to ni nič novega. Osredotočimo se raje na tisto, kar preseneča.

Radio Ognjišče o stiskah otroka samske matere
Komentatorju z Ognjišča se »zdi zelo čudno, da se je trenutno največja stranka, ki dejansko vedri in oblači v Sloveniji, odločila za ta zakon in pozneje za referendum, saj vse javnomnenjske raziskave kažejo, da ni izgleda, da bi ga dobila«. Na istem mestu se komentator čudi tudi Spomenki Hribar, ki je »večkrat zabrusila, da se država nima vtikati v zasebnost žena. Kaj bomo kar tako pustili, da bo država odločala, kdo bo smel imeti otroka in kdo ne? Spet lepa misel. Demagoška, bi rekla sama Hribarjeva, jaz pa bom razložil, zakaj. Zato, ker istočasno ko poudarja, da se država nima pravice vtikati v to, kdo bo imel otroka in kdo ne, potiska iste uboge, kot bi ona rekla, žene pred komisije, kjer bodo morale razgaliti svojo intimo in povedati, zakaj bi rade imele otroka, in bo potem državna komisija odločila, ali ga smejo imeti ali ne.« Potem ironično doda: »Res, zelo demokratično in neavtoritarno.« Avtor tega tedenskega komentarja je mag. Božo Rustja. Kaj pravzaprav hoče povedati? Kako razumeti izrečene trditve, kako razbrati motiv, kaj jih drži skupaj? Komentator zatrjuje, da se je za referendum odločila LDS, da država ne sme odločati, kdo bo imel otroka in kdo ne, in da Hribarjeva (odbor) potiska samske ženske pred državno komisijo razgaljati lastno intimo.

Prva trditev je očitno podtikanje (pobuda za referendum ni prišla iz LDS), druga je prevzemanje argumenta z nasprotne strani zaradi lažnega vzbujanja vtisa, kot da se z njim identificira tudi sam, v tretji trditvi pa se v imenu svobode odločanja a priori zavrača kompromis, ki je bistvo referenduma, namreč, da bi ženskam brez partnerja dovolili vsaj možnost stopiti pred komisijo za OBMP.

Nato temu argumentu sledi še primer, kaj bi se zgodilo, če bi referendum uspel. Avtor ilustrira možno posledico, ki bi zgledala takole: čez 20 let bi lahko, pravi, v časopisu prebrali notico o samomoru mladostnika, ki je zašel v krizo identitete. Da bi bil bolj prepričljiv, se avtor mag. Rustja potrudi in plastično oriše, kako pride do te identitetne krize, ki se konča s samomorom. Takole opisuje tipične stiske otroka samohranilke: medtem ko se njegovi sošolci hvalijo, »da njihov oče smrči, da pije pivo in ima zato trebuh, da je zadnjič bil smešen, ker je prišel domov dobre volje in dva dni nista z mamo govorila, bo mladostnik samske matere brez vseh teh izkušenj; ne bo mogel debatirati niti s tistimi, ki so imeli očeta, pa jim je umrl ali se ponesrečil« itd. Poanta: kaj torej ubogemu ostane drugega kakor samomor!

Obsedenost z Očetom
Ta obsedenost z Očetom je dobila v katoliškem tisku bizarne razsežnosti, ki jih je preveč, da bi jih vse omenjal. Zato se omejujem le na tiste pri mnenjskih voditeljih. Na primer: dr. France Cukjati objavi dvostranski članek v mesečni prilogi Naša družina (barvni tisk, velika fotografija avtorja, naslov članka – Otrok potrebuje oba: očeta in mater). Glavna tarča zapisa je minister za zdravstvo. Poglejmo, kako opravi z njim in njegovimi argumenti. Najprej navede znano zgodbo o Mariji iz ministrove kolumne v Delu. Marija je invalidka z umetno nogo, ki ni dobila partnerja, si pa želi otroka. Nakar možnost, da se želja samske Marije uresniči s postopkom OBMP, to možnost Cukjati brž diskvalificira z ugovorom, češ, kako naj invalidka, ki je sama (in brez noge), skrbi za otroka! In še: »Kako naj samska ženska s podzavestnimi predsodki do moških vzgaja svojega sina? Če nima časa za ljubezen (najti moža), kako naj najde čas za otroka?« Nato se loti socialne službe. Celo Cukjati prizna, da obstajajo samske ženske, ki bi bile sposobne skrbeti za otroka. Ob tem pravi, da jih tudi pozna: »Marsikatero samsko žensko poznam, ki si je tako zelo želela posvojiti otroka, da se je človeku trgalo srce, pa ji socialna služba te posvojitve ni odobrila. Tudi samski moški ne more posvojiti otroka, pa naj se še tako sklicuje na svoje želje po očetovstvu.«

Avtor se torej nagiba k rešitvi, da je problem lažje rešljiv s posvojitvami otrok samskim ženskam in samskim moškim, kar bi bila očitno boljša možnost kot dobiti svojega otroka s postopkom OBMP.

Premislimo to inovacijo. S kakšno katoliško širokosrčnostjo imamo tukaj opraviti? Ali velja torej reformirati posvojitveni postopek in bo referendum brezpredmeten? Vprašanje velja vzeti resno, ker je tako tudi mišljeno. Kajti ista ideja o liberalizaciji posvojitev se pojavlja večkrat tudi v Družini (izrecno jo omenja tudi ekspert za moralo, etiko in teologijo, dr. Ivan Štuhec); celo na letaku pobudnikov za referendum se Boris Cavazza zavzema proti noveli zakona z argumentom, da podpira posvojitve. Zdaj pa pri tem premisleku za hip odmislimo razliko med rojstvom lastnega otroka in posvojitvenim postopkom. Recimo, da v tem ni bistvene razlike in predpostavimo, da socialne službe še niso tako napredne kot Cukjati. Recimo, da osebe brez partnerja, ki jim je onemogočen postopek OBMP, z veseljem gredo v posvojitev in jih tam uvrstimo na prednostno listo. Predpostavimo tudi, da za posvojitve ne primanjkuje otrok. A kljub vsem naštetim predpostavkam – tudi če bi bile smiselne – še vedno ostaja vprašanje, zakaj pa bi bil primeren samski starš za posvojenca, če pa po Cukjatiju ni primeren za lastnega otroka, rojenega z OBMP? Seveda odgovora ne razkrije ne Cukjati, ne Štuhec, ne Cavazza. Zato pa Cukjati brez dlake na jeziku pove, zakaj je proti postopku OBMP za samske ženske. Pravi, da zato, ker v primeru, če »država samski ženski sama ‘zaplodi’ otroka in sama vzpostavi legalen mehanizem porajanja novih socialnih problemov, novih mater samohranilk, je to toliko bolj neodgovorno početje«. Skratka, če oseba brez partnerja vzgaja otroka, bo ta nujno zavožen, ker bo brez drugega starša, ker bo vzgajan s predsodki do moškega, ker bo brez ljubezni, ker bo socialni problem – taka vzgoja pa je očitno dopustna le še za posvojence, ne pa za biološke otroke. Natančno to je klasična katoliška morala iz prejšnjega stoletja.

Skriti motivi
Kako in zakaj je lansirana inovacija o posvojitvah? Pojavi se samo zato, da se ustvari vtis, kako je samskim ženskam na voljo vrsta drugih načinov, da uresničijo materinstvo in da se OBMP prikaže kakor nepotreben postopek za samske. Naslednji motiv pa je, da se vse tiste, ki mislijo nasprotno, prikaže kot neke lobiste, ki imajo v ozadju skrite račune in ki jim v resnici sploh ne gre za želje samskih žensk. Ti skriti motivi, kakor poroča katoliški tisk, so številni, od ideoloških do finančnih in protiverskih. In seveda katoliški mediji vse razkrinkajo.

Naj navedem samo tri najbriljantnejše dosežke tovrstnih analiz (Radio Ognjišče). Irena Virant ugotavlja, da zagovorniki dostopnosti postopkov OBMP za samske ženske spadajo v del lobija, v katerega »je vključena vsa svetovna mafija«. Dr. Hubert Požarnik se sprašuje, »zakaj je sploh prišlo do te novele zakona, da se mi zdaj vsi okoli nje vrtimo in na njej si zdaj brusimo zobe. Jaz mislim, da zato, da je bilo to načrtno narejeno, premišljeno, vrženo v javnost zaradi tega, ker se danes gre v Sloveniji za velike vitalne zadeve, privatizacija bank, Telekoma in tako naprej«. Dr. Požarnik ob tem odkrije tudi zaroto zdravniškega ceha in s tem postane edini, ki v katoliških medijih podvomi v zdravniško etiko; po njegovem je lobistični interes zdravnikov v tem, da v noveli predvidena komisija za postopke OBMP sploh ni več državna komisija in zato tudi ne more več biti jasno, »od kod pa pravzaprav pride to moško seme« za umetno oplojevanje. Nakar ugotavlja, da večina tega semena pride »80 odstotkov od zdravnikov samih in študentov medicine«. Ker so zdravniki »prepričani, da so oni najbolj pametni, pa najbolj brihtni, pa najbolj plemeniti ..., to seme je pa tudi najceneje za banko semena in potem od tam naprej pa oni to naprej za drage denarje prodajajo. In kolikor vem, nekateri tisti zdravniki, nekateri od tistih na Slovenskem, se oglašajo v prid temu načelu.« Skratka, minister za zdravstvo, zdravnik, ki je »sforsiral« sporno novelo, naj bi to naredil zato, da bi s spermo slovenskih zdravnikov izboljšal slovenski rod, in to brez velikih stroškov.

Katoliška kontekstualizacija katoliških resnic
Če vse to povežemo z odsotnostjo kakršnih koli drugačnih pogledov v katoliških medijih na isto temo, potem je bolj verjetno, da zgornji konstrukti delujejo resno. Bizarno izpadejo samo, če jih mislimo zunaj konteksta (tj. katoliškega poslušalca katoliških medijev), torej po odlomkih, nekako tako kakor sem jih navajal zgoraj. Sicer pa ne. Medijska resničnost je kontekstualizacija proizvedenih resnic, ki se pojavljajo v medijih. Katoliški mediji pa so katoliška kontekstualizacija katoliških resnic (tj. tistih, ki so proizvedene na cerkveni način). Kar ne pomeni, da bi brez tega pogoja katoliški mediji bili boljši ali slabši; pomeni le to, da ne bi bili več katoliški. V tem je osrednja funkcija katoliških medijev (sicer bi bili ob poplavi drugih odveč): skrbijo za kontekstualizacijo, ki omogoča specifično konstrukcijo smisla.

Referendumska tema je za to prvovrstna: otrok, rojstvo, družina, oče, življenje, želja, vera, ljubezen, na drugi strani pa tehnologija, oplojevanje, genom, tveganje, manipulacija, spolne celice kot »material«, trgovina, politika – vse to so termini z izrazito čustveno konotacijo, o katerih smo se vsi hkrati na isti dan odločali z najbolj preprosto dihotomijo DA/NE.

Da je referendum najbolj primitivna tehnika za redukcijo najkompleksnejših tveganj prihodnosti, o tem nas nenehno prepričujeta obe nasprotni strani. Ni pomembno, ali je to res, bistveno je, da premislek o tem, ali je to res, ni možen brez osmislitve.

Kaj je pravično?
Zato si še na kratko poglejmo, kako se »zaščita genoma« osmišljuje na katoliški način (Radio Ognjišče). Problem je že z razumevanjem pravice. S kakšno pravico odreči pravico do OBMP ženski brez partnerja in se pri tem sklicevati na zaščito pravic? Pravniška inovacija, ki se na to temo prvič pojavi na Slovenskem (znani argument dr. Karla Zupančiča), je naslednja: pravično je, če zato, ker pri nekomu pravica ni izvedljiva (na primer pri samskem moškem do otroka z OBMP), odrečemo enako pravico drugemu, čeprav bi bila izvedljiva (samski ženski). Oziroma: nepravično je, če enemu podelimo pravico, ker jo lahko uresničimo, saj drugega prikrajšamo za enako pravico, ker je ne moremo uresničiti. Pustimo kvalifikacijo tega argumenta pravnikom in se osredotočimo na način, kaj iz tega nastane, ko se omenjena »pravniška« logika nasprotovanja uporabi OBMP za ženske brez partnerja izrazi skozi medicinski interes »zaščite genoma«. Zbačnikova – zdravnica, pediatrinja – najprej obdolži Spomenko Hribar z argumentom, da »konvencije sicer ne zagotavljajo otroku pravice, da ima oba starša, kot se velikokrat sliši, zlasti od gospe Spomenke«. Takoj za tem pa pravi, da »otrok ima pravico do staršev, pravico do družine«, ki pa jo zakonska novela iz letošnjega aprila krši zato, ker z njo »kršimo dve temeljni otrokovi pravici, ki sta zavarovani v vseh teh konvencijah in mednarodni zakonodaji, to je pravica do očeta in pravica do identitete«. Avtorica ve, da je problem identitete otroka (očeta itd.) seveda v tem, da ni vezana samo na biološko, ampak predvsem na socialno identifikacijo (skozi interakcije, vloge, osmislitve), kar seveda ni le sociološki, ampak že izvorno verski, biblični, tudi katoliški poudarek. Zato Zbačnikova opozori, da »pri starševstvu namreč ne gre samo za biološko starševstvo. Starševstvo je veliko več kot samo spočetje in rojevanje. To je ljubezen med moškim in žensko ...« A takoj za tem poudarkom avtorica zavrne novelo zakona z naslednjim argumentom: »Kako bomo pa odgovorili otroku, ki bo zahteval od matere odgovor, kdo sem, od kje sem? Namreč ta novela gre tako daleč, da omogoča uvoz tako moških kot ženskih spolnih celic ..., kar pomeni, da tudi mati ni genetski starš. Tako jemljemo mladim ljubezen, moškim očetovstvo in otrokom identiteto.«

Kako je možen ta obrat? Kako je možno, da se najprej identiteta utemeljuje kot nekaj predvsem socialnega in ne zgolj biološkega, nakar se že v naslednjem stavku grožnja ljubezni, očetovstva in identitete izpeljuje samo iz anonimnosti spolnih celic? Kakšen mehanizem osmislitve je v ozadju? Katoliški.

Diskvalifikacija sklicevanja na pravico
Vemo, da je cerkveni izraz za partnerska in starševska razmerja »podaritev« oziroma »dar«, s čemer se želi izpostaviti dvoje. Prvič, da ne gre zgolj za biološko povezavo, ampak za socialno oziroma kulturno, versko razsežnost, s katero se nadgradi biološka vez (ne pozabimo, da se ta nadgradnja v katolicizmu dogaja prek moškega počela Bog = Jezus = Glava = Oče, ki mu je podrejeno žensko počelo Marija = Cerkev = Kristusovo Telo = Mati). In drugič, da je zaradi prejšnjega razloga vsakršno govorjenje o pravici do otroka napačno, ker se predpostavlja, da se s sklicevanjem na pravico reducira to vzvišeno (z božjo ljubeznijo osmišljeno) razmerje nazaj na golo biologijo ali pa na primer na tehniko reprodukcije (glej omenjeno izjavo komisije Pravičnost in mir).

Prvi poudarek služi opozorilu, da narava ni isto kakor družba, da pa je hkrati družbeno izpeljano iz naravnega, ki je izpeljano iz božjega. Drugi poudarek pa služi diskvalifikaciji sklicevanja na pravico, ki bi ignorirala božjo razsežnost (vsebovano v hierarhiji iz prvega poudarka).

Prav to je okvir, znotraj katerega je možno osmisliti prej citirane izjave pri Zbačnikovi, ki postanejo izrazito protislovne šele, če jih mislimo v drugem in drugačnem (nekatoliškem) kontekstu. Zato lahko Zbačnikova hkrati nasprotuje umetni oploditvi samskih žensk in se hkrati zgraža in obtožuje nasprotno stran, da ženski jemlje svobodo odločanja: »Zakaj taka zagnanost (Odbora za svobodno odločanje), saj s tem ženski jemljemo svobodno njeno odločitev, da sama zbira partnerja svojih otrok, ampak ta ženska sedaj to najbolj intimno odločitev prepušča državi, da država zanjo tehnično poskrbi.« Zato se Zbačnikova tudi iskreno čudi moškim, ker molčijo, saj pravi, da je v tej kampanji za omenjeno pravico samskih žensk »zlasti moškim resnično kršena ustavna pravica pred zakonom. Zato sprašujem moške, kaj porečete?«

Tragični razcep med konservativnim in liberalnim
Če se je prej citirani zupančičevski argument o pravičnosti zdel še za lase privlečen, je v luči medicinske logike postal deležen resnega upoštevanja, nakar je v katoliškem kontekstu začel delovati kot najgloblja prizadetost pravičnih nad nepravičnostjo sveta. In pri tem sploh ne gre za to, da bi kdo blefiral, se neprevidno zapletal v protislovja ali bil celo tako neumen, da jih ne bi opazil. Nasprotno, trditve so mišljene resno, premišljeno artikulirane in iskreno predstavljene. Njihova osnova ni v manipulaciji, nagajanju LDS ali v nevednosti. V njihovi osnovi je naslednji eksistencial: tesnoba pred razpadom sveta, ki je že od nekdaj – zdaj pa se njegova samoumevnost ruši na vsakem koraku. V tem je vsa tragika razcepa med konservativnim in liberalnim. In namesto tega, da bi Cerkev svoje uporabnike oskrbovala z dovolj fleksibilnimi osmislitvami za blažitev tega prehoda (ali pa vsaj od tovrstnih tem abdicirala), se z vsem svojim mentalnim repertoarjem trdo uvršča samo na eno stran.

nazaj

Majda Hrženjak

Legitimiziranje neenakosti
Interpretacija magnetograma 7. izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije in 5. izredne seje Odbora za zdravstvo, delo, družino, socialno politiko in invalide o zdravljenju neplodnosti z biomedicinsko pomočjo in dostopa do postopkov umetne oploditve.
Politika je v sodobni družbi skupaj z mediji in znanostjo najpomembnejše polje intenzivnih simbolnih bojev za klasifikacijo, definicijo, reprezentacijo in pomen. Je področje simbolnih bojev različnih družbenih segmentov za prevladujočo interpretacijo resničnosti in s tem tudi za njeno konstrukcijo. Diskurzivna analiza magnetogramov parlamentarnih razprav je tako dobrodošel novum kritične analize aktualnih političnih sil, ki so pooblaščene, da s svojo simbolno in realno močjo opredeljujejo pogoje našega bivanja in delovanja v družbi.

Parlamentarne razprave o zdravljenju neplodnosti z biomedicinsko pomočjo in o dostopnosti postopkov umetne oploditve so povsem razgaljeno pokazale tisto, kar je Bourdieu v simbolnem opredelil kot instrument dominacije – da hkrati proizvaja konceptualna in družbena razlikovanja. Osnovna logika simbolnega je »logika razlike« – vzpostavljanje razlikovanj z binarnimi opozicijami med elementi sistema. V tej perspektivi je simbolno sistem klasifikacij, zgrajen na logiki izključitve in vključitve, razporejanja stvari, pojavov in ljudi v nasprotujoče si kategorije ter ustvarjanja pomena skozi binarno logiko vključitve in izključitve. Klasifikatorna logika simbolnega ima empirične, praktične in politične učinke, saj se binarna simbolna razlikovanja ujemajo z družbenimi razlikami. Še več, simbolna razlikovanja legitimizirajo družbeno, ekonomsko in politično neenakost.

Vzpostavljanje nasprotij
Razpravo strukturirajo binarna nasprotja – z neizbežnim hierarhičnim razmerjem med členoma – ki družino postavljajo nad posameznika, medicinski in pravni diskurz nad drugimi znanstvenimi disciplinami, ki bi o tej temi tudi imele kaj povedati (npr. sociologija, antropologija, filozofija, psihoanaliza, demografija ipd.), imaginarno »popolno« družino nad tako imenovano »nepopolno« družino in žensko v paru z moškim nad samsko žensko.

Ključno opozicijo, ki ustvarja razpravo, pa je mogoče povzeti v nerazrešljivem nasprotju med »popolno« družino in samsko žensko, ki da predstavlja strahovito nevarnost za družino in s tem za celotno družbo. Še več, zagovorniki referenduma mislijo, da je lahko »možnost umetne oploditve samske ženske zgolj prva stopnja pri poseganju v vrednote, ki predstavljajo temelj zahodne civilizacije«. (državni zbor, str. 6)

S samskimi ženskami je v tem kontekstu povezana cela vrsta nevarnosti, ki so se razkrile na obeh sejah in ki kažejo na svojevrstno fantomsko fantazmatiko, ki se v slovenski družbi spleta okoli samskosti, zlasti okoli žensk. Samske ženske so najprej nevarne same sebi. Kot take so vsekakor škodljive za vzgojo otrok, ogrožajo »popolno« družino in pa diskriminirajo moške. Na kocko postavljajo rasno in nacionalno čistost slovenskega naroda, medtem ko se na drugi strani spogledujejo z incestom. Pa pojdimo po vrsti.

»Ženska, ki sovraži moški rod, ampak rada bi pa imela otroka«
Samske ženske niso normalne osebe, ampak so na tak ali drugačen način psihično motene, travmatizirane in bolne, sicer ne bi bile samske. Njihov stan je dokaz, da z njimi nekaj ni v redu.

»Tu gre za primere, če bom konkreten, ki jih obravnavajo psihiatrične klinike in ki jih psihologi zlo dobro poznajo« (odbor, str. 4), pravi eden izmed zagovornikov referenduma iz poslanskih vrst. In ni edini: »...pri samskih ženskah, ki se odločajo, da bodo samske, te pa tako, kot mislim, da je rekel prej gospod C., te so pa najprej potrebne psihiatra, potem pa šele vsega ostalega.« (odbor, str. 24)

Poleg psihične motenosti je pri samski ženski skoraj gotovo mogoče pričakovati, da sovraži moški rod, ugotavlja nekaj poslancev.

»Samska ženska, ki sovraži moške ali ki ne želi spolnih odnosov ali pa ima negativni odnos do moških, pač ne želi moškega imeti, ima pravico do otroka. No, jaz se vprašam zdaj, ali vse te ženske, so sposobne vzgojiti otroka, ki bo sprejemljiv v tej družbi, ki bo spoštoval tudi potem enakopravnost spolov in tako naprej.« (državni zbor, str. 31). Ker so samske ženske psihično motene in sovražijo moške, so skoraj gotovo lezbijke. »Ta zakon je prvi korak do priznavanja možnosti posvojitve otrok tudi homoseksualnim partnerjem. To ni evropska norma. Evropska norma je družina, zdrava družina.« (odbor, str. 10) »In kaj če se recimo lezbijki, homoseksualki rodi fant, deček,« se sprašuje drugi poslanec. »Ali ga bo sprejela tako, kot si ga je recimo želela takrat, ko je prišlo do umetne oploditve? Kaj pa, če bo ta ženska začela tepsti tega otroka?« (odbor, str. 21) »LDS je vložil zakon o spremembah in dopolnitvah zakona. Zakaj? Jaz si mislim, tu je nekaj več razlogov, po mojem. Eden od teh razlogov je zagotovo interes LDS, da bi v svoje volivce pridobil lezbično populacijo.« (odbor, str. 14)

Nenazadnje so samske ženske, ki so ločene in so samohranilke, torej, če že niso psihično motene, sovražnice moških in lezbijke, pri nas socialni problem, ne pa dokaz normalnega stanja, menijo nekateri poslanci (odbor, str. 29).

Več kot očitno gre torej za diskurz, ki diskriminatorno obravnava samsko žensko kakor patološko, deviantno in problematično. Kot taka predstavlja potencialno grožnjo obstoječemu družbenemu redu in je zato družbeno nezaželena.

»Otrok ne more biti terapija za stiske samske ženske«
Nekateri poslanci so na obeh sejah izrazili resne pomisleke, ali ni morda samska ženska, glede na vse naštete lastnosti, pravzaprav naravnost nevarna morebitnemu otroku.

»Otrok v tem primeru postane samo instrument za doseganje določenega cilja. Ima instrumentalno vlogo. Objekt. Je objekt. Bodisi objekt za zdravljenje raznih travm ali pa averzij.« (odbor, str. 31)

Bistveno pri razpravi o otrokovih pravicah, ki so glavni argument zagovornikov referenduma, je ideološko izenačevanje »normalnega« otroštva z otroštvom v »popolni« družini, ki je opredeljena kot dvostarševska družina.

S tako opredelitvijo je iz kategorije normalnosti izključeno veliko število otrok, katerih starši so se ločili ali pa se sploh niso nikoli poročili, katerih eden od staršev je umrl, bodisi zaradi nesreče ali bolezni, pa je njihovo otroštvo kljub temu polno ljubezni, varnosti in radosti. Hkrati je normalno otroštvo pripisano otrokom, ki so prisiljeni živeti v »popolni« družini, včasih polni zanemarjanja, prepirov, alkoholizma, zastraševanja in pretepanja. Kot idealen normativ normalnosti in popolnosti tako služi samo ena izmed več možnih oblik družine, in sicer tista, ki jo življenjska praksa niti ne kaže v najlepši luči. Na tak način so drugačne oblike življenjskih skupnosti vrednostno diskriminirane. Mati kot edina vzgojiteljica otrokovemu razvoju preprosto škodi. Komisija za medicinsko etiko natančneje pojasnjuje, v čem vse bo prikrajšan otrok, ki bo živel s samsko materjo samohranilko: »S tem mu je kratena pravica do identitete, (…) Verjetnost, da bo zaradi hude bolezni matere ali nesreče ostal popolna sirota, še preden odraste, ne bo dvakrat večja kot je za otroka v običajni dvostarševski družini, ampak še mnogo mnogo večja. (…) Povprečna mati samohranilka je izpostavljena mnogoterim zunanjim stresom veliko bolj kot je povprečna ženska v zakonu in jih mnogo težje obvladuje. Kaj pomeni slabo obvladan stres staršev za otroke? Dobro vedo psihologi, psihiatri, pediatri. Tak otrok bo imel manj možnosti za odraščanje v miru in v čustvenem ravnotežju. Otrok bo med svojim odraščanjem dalj časa prepuščen samemu sebi. (…) Predstavljajte si nebogljenost otroka, ki mu bo mati hudo telesno ali duševno zbolela. (…) V enostarševski družini bodo vsaj v povprečju otrokove možnosti za dobro vzgojo in dobro izobrazbo predvidljivo manjše. In slabša bo v povprečju tudi materialna podlaga zanjo. Celo ko bo odrasel, mu bo mati samohranilka težje pomagala pri osamosvojitvi. (…) Bolj bo izpostavljen stresom, še zlasti travmatske pa bodo morebitne duševne motnje.« (odbor, str. 17)

»Namen tega zakona je zdravo družino v naši družbi izničiti«
Fantazma, povezana s samsko žensko kot fatalno uničevalko srečnih družin, je del vsakdanjega imaginarija, in tudi v obeh razpravah se je grožnja, ki da jo samska ženska pomeni »zdravi« družini, večkrat pokazala. Jasno pa je postalo tudi to, da delu slovenstva prav družina pomeni tisto temeljno fantazmatsko ogrodje realnosti, seveda tiste edine »normalne«, »zdrave« in »napredne« realnosti. Možnost oploditve samske ženske zato vsekakor predstavlja neko primarno, temeljno nevarnost, ki, če bi se uresničila, lahko vodi prek ogrozitve družine kot osnovne celice družbe naravnost v sesutje same družbene realnosti.

Takole pravijo poslanci: »Verjamem v družino,« pravi drugi poslanec in nadaljuje: »Iz tega ven izhaja, da družina predstavlja en napredek. Napredek in razvoj tej družbi. Toda le družina, ki je popolna.« (odbor, str. 10)

Slika je torej spet enostavna, binarna. Popolne družine, ki so dvostarševske, so prave, normalne, zdrave in napredne. Nepopolne družine, ki so enostarševske, so neprave, nenormalne, patološke in škodljive. Dvostarševske družine so zdrave in optimalne za otrokov razvoj, enostarševske družine so nezdrave za otrokov razvoj.

Pri diskurzu o »popolni« družini precej očitno izstopa problematična predpostavka, da gre pri zvezi moškega in ženske za nekaj naravnega in s tem univerzalnega in edino pravega. Vendar življenje v paru ni nekaj dokazljivo naravnega, temveč je družbena konvencija. Zato družina tudi ni nekaj univerzalnega, ampak je medkulturna spremenljivka, saj se oblike sobivanja ljudi v prostoru in času spreminjajo. Demokratične družbe pa naj bi svojim pripadnikom in pripadnicam omogočale tudi individualne variacije.

»Ženili se bodo bratje in sestre«
Zaradi anonimnosti darovalca spolnih celic nekateri zagovorniki referenduma opozarjajo na možnost incesta – oploditve ženske s semenom lastnega sorodnika oziroma morebitna zveza otroka s potomstvom darovalca, torej s sorodnikom.

»Če bo prišlo do zlorabe, bo prišlo v drugem primeru do incesta.« (državni zbor, str. 33) »Sprašujem vas, predlagatelji, kako boste vendar tehnično uredili hrambo spolnih celic, kako boste uredili vprašanja, pravite uvoza spolnih celic in pa možnosti, da če bodo ti podatki o darovalcih, o donatorjih spolnih celic anonimni, možnost je, da se prepreči incest. Da se recimo prepreči incest med bratom in sestro, ali pa lahko gremo še dalje, incest med hčerko in očetom ali pa sinom in materjo. Torej v vseh teh primerih, če teh podatkov ne bo, bo lahko prihajalo v naravi tudi do tega.« (odbor, str. 40)

Vprašanje, ki se ponuja, je seveda, zakaj bi bila možnost incesta vezana na umetno oploditev samskih žensk? Ta, resnici na ljubo bolj teoretična kot dejanska možnost, obstaja v enaki meri tudi v primeru umetne oploditve žensk, ki niso samske. Dodati je potrebno tudi dejstvo, da se prav nič teoretičen, zato pa toliko bolj dejanski incest nemalokrat dogaja ravno v tako opevani »popolni« družini.

»In kdo bo kriv, če se bo rodil rumenček«
Predsodki in stereotipi se običajno medsebojno povezujejo. Tisti, ki se boji samskih žensk, gejev in lezbijk ter raznih drugih vrst drugačnosti, se praviloma boji tudi pripadnikov drugačnih kultur, drugih nacionalnosti in ras. Umetna oploditev samskih žensk lahko pripelje do mešanja nacionalnosti in ras, mislijo nekateri zagovorniki referenduma, in lahko si mislimo, kakšno nevarnost to predstavlja za našo deželo. »Tudi ni računati, da se bomo s tem izognili potrebam po uvozu, recimo temu eksotične delovne sile, rumene rase ali kaj podobnega. Lahko se nam sicer zgodi, da bomo uvozili pač takšno seme, ki bo tudi takšne rase, pač tukaj razširilo. Ampak v to se ne bi vtikal, ker nočem biti kakršen koli rasist.« (odbor, str. 16, 17) »Povedano je bilo, da so darovalci predvsem iz uvoza. Tu lahko pride kar do neke eksotike; imeli bomo aziate, imeli bomo črne.« (odbor, str. 24)

Bistvo onemogočanja umetne oploditve samskim ženskam
Zaključiti je mogoče, da so strahovi, ki so povezani z vprašanjem dopuščanja možnosti umetne oploditve samskim ženskam, prepotencirani, imaginarni in fantazmatski. Čemu torej služijo? Najprej služijo diskriminaciji samskih žensk. Potem služijo omejevanju raznolikosti življenjskih slogov, možnosti in aspiracij. Nadalje služijo omejevanju pravice do drugačnosti na dolžnost do enakosti. In ker se vsaka fantazmatika nanaša na specifično organizacijo užitka, je nemara bistvo onemogočanja dostopa do umetne oploditve samskim ženskam natančno opredelil poslanec, ki pravi: »Taka določba zakona, ki omogoča umetno oploditev samske ženske, pomeni pravzaprav, da ženska spolnost uide iz nadzora. In to predlagatelji ne prenesejo, vidijo v tem ogrozitev osnovnega sistema vrednot, na katerem slonijo, ne vem, recimo da sodobni svet. (...) Ne prenesejo, da tisto, kar oni menijo, da je njihova pravica nadzora, moškega nadzora nad žensko spolnostjo, da tega ni z zakonom, da to ni zavarovano in opredeljeno.« (odbor, str. 13)

nazaj