Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
V pričakovanju razsodbe sodišča glede tožbe Univerze v Mariboru zoper zavod Marš
V prejšnjih dveh številkah Medijske preže sem predstavil težave radia Marš, v katerih se je znašel zaradi tožbe Univerze v Mariboru in povzel poročanje in komentarje novinarjev tiskanih medijev o tej zadevi. Tokrat želim predstaviti časovni potek poskusov reševanja problema oziroma reševanja radia, katerega nadaljnji obstoj je zaradi tožbe (zahteva po izbrisu zavoda iz sodnega registra) ogrožen.

Sestanek pri rektorju
Konec oktobra lanskega leta smo bili seznanjeni z razsodbo okrožnega sodišča v Mariboru, ki je v tožbenem zahtevku razsodilo v prid univerze. Odvetnik, ki zastopa radio Marš, je vložil pritožbo na višje sodišče; tako smo prestavili izvršitev sodbe (likvidacijo zavoda) do odločitve tega sodišča, ki pa o zadevi do sedaj še ni odločalo. Hkrati smo zaprosili univerzitetno službo za stike z javnostmi za posredovanje pri pripravi sestanka z rektorjem UM dr. Ludvikom Toplakom, ki smo ga želeli seznaniti s posledicami, ki bi jih prineslo vztrajanje na tožbi (izpis zavoda iz sodnega registra – likvidacija pravnega subjekta – odvzem radijskega dovoljenja). Na sestanku z rektorjem v začetku novembra, ki sva se ga udeležila predsednik Sveta zavoda Marš in jaz kot direktor zavoda, smo ugotovili, da dr. Toplak ni pripravljen prisluhniti našim argumentom, še manj pa razmisliti o umiku tožbe. Sestanek, ki se je zaradi rektorjevih »pomembnejših« opravkov hitro končal, je prinesel le njegov (ad hoc) predlog rešitve problema, po katerem bi ustanoviteljstvo zavoda prevzeli Univerza v Mariboru in ŠOUM, LDS kot naslednica nekdanje ZSMS pa bi svoj ustanoviteljski delež razdelila med njiju. Zanimivo je bilo tudi njegovo videnje sestave prihodnjega sveta zavoda, v katerem bi imeli ustanovitelji vso moč odločanja (po Toplakovem bi ustanovitelje predstavljali študentje in bi tako bilo zadoščeno paradigmi študentskosti medija). Seveda pa je povsem prezrl sodelavce, ki radio in njegov program ustvarjajo in ki jim prav tako morajo pripadati sedeži v svetu, če hočejo soodločati o svojem delu. Takšnega predloga v zavodu Marš nismo mogli podpreti, prav tako pa se je izkazalo, da LDS (Maribor) ni pripravljena, če bi se morala povedati svoje mnenje, svoj delež ustanoviteljstva radijskega programa prenesti na univerzo in študentsko organizacijo.

Seznanili smo javnost
Ko smo ugotovili, da imamo na nasprotni strani sogovornika, ki mu ni mar za usodo neodvisnega študentskega radia, oziroma ga zanima le kot last, smo se odločili seznaniti širšo javnost z grožnjo njegove ukinitve. 22. novembra smo na (dobro obiskani) tiskovni konferenci novinarjem predstavili razsodbo sodišča, jih seznanili z okoliščinami, ki so pripeljale do tožbe in predstavili svoj pogled na celotno zadevo.

Po tiskovni konferenci smo prejeli dopis mestne občine Maribor oziroma njihove pravne službe, v katerem so nas zaprosili za posredovanje listin v zvezi s tožbo proti Maršu. Potem ko sta bila Univerza v Mariboru in njen rektor deležna precejšnje mere neodobravanja s strani medijev in predstavnikov civilne družbe, je 15. decembra sledilo povabilo ustanoviteljem zavoda (nekdanjim urednikom radia), da se udeležijo sestanka na univerzi. S tem srečanjem naj bi dosegli dogovor o oblikovanju rešitev, da se zadrži frekvenca oz. dejavnost radia Marš. Poleg ustanoviteljev so bili na sestanek vabljeni še predstavniki LDS, ŠOUM ter študentski prodekan. Univerza kot sklicatelj sestanka pa je znova prezrla sodelavce radia oziroma njegov svet, ki je po statutu edini pristojen sprejemati odločitve o njegovem delovanju (ustanovitelji imajo v njem enega predstavnika, sodelavci in javnost pa dva). Sestanek zaradi tega ni prinesel drugega kakor sklep, da se na naslednje srečanje povabi tudi člane sveta in vodstvo zavoda, ter da vse vpletene strani pripravijo pisna izhodišča za rešitev problema.

Sestanek pri županu
Kmalu po prvem delovnem sestanku na univerzi je prišlo povabilo iz kabineta mariborskega župana Borisa Soviča na razgovor na temo »Problematika obstoja in delovanja Zavoda Marš«. Od povabljenih smo se razgovora pri županu udeležili predstavnika ŠOUM, direktorica mestne uprave in jaz, medtem ko sta se rektor in predstavnica LDS opravičila in se sestanka nista udeležila. Na razgovoru (18. decembra na občini) sem županu poskušal pojasniti nekatere okoliščine problema in predstaviti argumente, na podlagi katerih mislimo, da je tožba neutemeljena, vztrajanje na njej pa za radio škodljivo. Župan se je načeloma zavzel za ohranitev radia ter predlagal, da vpleteni skupaj poiščemo rešitev, ki bo zadovoljiva za vse strani in bo ohranila radio. Možnosti, da bi občina postala ustanovitelj (javnega) zavoda, pa ni bil naklonjen (dodatna finančna obremenitev proračuna).

Predlogi za rešitev neodvisnega Marša
Naslednji sestanek na univerzi se je zgodil 22. decembra in na njem smo vsi prisotni (Marš, UM, LDS, ŠOUM) predstavili svoje predloge rešitve problema. ŠOUM je pokazal interes za sodelovanje v ustanoviteljstvu, financiranju in upravljanju študentskega radia; na ta način bi prispeval k informiranju študentov. Konkretnega predloga prihodnje sestave sveta zavoda niso podali, so pa zapisali, da je ŠOUM pripravljen sodelovati v vsaki zasnovi zavoda Marš, v katerem bo enakopravno zastopan in v katerem bodo predhodno usklajene bistvene spremembe programske, kadrovske in finančne organizacije radia. V LDS (Maribor) so zapisali, da želijo s svojim sodelovanjem v oblikovanju statusne ureditve Marša vplivati samo na rešitev zdajšnjih problemov, da pa ambicij po ustanoviteljstvu LDS nima, saj je po njihovem nesprejemljivo, da bi politična stranka določala okvire delovanja radiu, ki mora biti neodvisen. Posredovali so tudi svojo odločitev, da svoj ustanoviteljski delež (ustanovitve radijskega programa) prenašajo na mestno občino Maribor. Statusno rešitev vidijo v ustanovitvi zavoda. O tem, kdo bi naj bil ustanovitelj, pa je po njihovem mnenju več možnosti: ustanovitelj je lahko samo občina, občina, univerza in ŠOUM ali vsi našteti ter sodelavci radia (društvo). Svojo naklonjenost so izrazili predvsem prvi možnosti (občina).

Univerza je svoj predlog rešitve podala kot predlog Študentskega sveta UM, ki pa je bil samo mnenje: »Če govorimo o radiu Marš, ki pomeni Mariborski radio študent, bi morali imeti v okviru tega radia študentje vse pravice za oblikovanje programskega dela radia in bi morali študentje tudi sami neposredno pripravljati program, ki se izvaja. Samo v tem primeru lahko govorimo o študentskem radiu, ki izvaja svojo poslanstvo kot alternativen in nepridobiten medij.«

Predstavniki radia smo prisotnim razdelili obsežno predstavitev radia s programsko usmeritvijo, opisom programa in oddaj ter predlog, da naj k ustanoviteljstvu pristopijo vse zainteresirane strani ter društvo, ki združuje predstavnike zainteresirane javnosti, civilne družbe, nekdanjih sodelavcev idr. Prav tako smo predlagali, da v svetu zavoda dobijo sodelavci in predstavniki javnosti odločilni vpliv pri soodločanju o delovanju radia. Sklep sestanka je bil, da se na naslednjem srečanju, ki bo v organizaciji ŠOUM-a, vse strani opredelijo do podanih predlogov.

Zanikanje navedb predstavnikov univerze
Naslednji sestanek je ŠOUM sklical šele 28. marca (vmes so Maršu predstavili predlog za t. i. time share radio, ki bi pomenil delovanje dveh radijskih postaj na eni frekvenci z deljenim radijskim dovoljenjem, ki pa smo ga zavrnili). Na njem je prvič namesto predstavnice LDS sodeloval predstavnik mestne občine Maribor.

Na začetku sestanka sem predstavnikom UM v imenu radia posredoval odgovor na zapis prorektorja študenta objavljenem v rubriki Pisma bralcev v Večeru, v katerem je pozival, da naj se Marš »vrne« študentom in navedel nekaj netočnih in zavajajočih trditev, da je bil radio »odtujen študentski generaciji«, ter da sedanja generacija študentov nima možnosti soustvarjati programa, ker je bil »sprivatiziran«. Med drugim je napisal tudi: »Vse tako imenovane ugovore o alternativnosti sedanjega medija je mogoče razumeti tudi kot preprečevanje študentom, da bi delovali v okviru neodvisnega študentskega medija, oziroma kot strah pred javno medijsko besedo študentov.«

V našem odgovoru smo predstavili kadrovsko sestavo radia, iz katere je razvidno, da večji del sodelavcev predstavljajo študentje, ob njih pa tudi pedagoški delavci univerze in ostali, ki v tem mediju najdejo možnost za svoje ustvarjanje. Prav tako sestava sveta zavoda govori o tem, da je sodelavcem (študentom) omogočen velik vpliv pri vodenju radia. Drugi takšen zapis, prav tako s podpisom prorektorja študenta, ki je bil objavljen v internem glasilu univerze Univerzitetni razgledi, pa je postregel s še eno netočnostjo, saj je kot argument prizadevanj univerze, da prepreči divjo privatizacijo univerzitetnega (družbenega) premoženja, navedel dotacijo, ki so jo radio Marš oziroma njegovi takratni sodelavci dobili od Sorosevega sklada za nakup opreme. Povsem napačna je bila njegova trditev, da je omenjeni sklad ta sredstva podaril Univerzi v Mariboru. Na takšno zavajajočo trditev smo opozorili tudi predstavnike nekdanjega Zavoda za odprto družbo, ki so na naslov UM poslali dopis v katerem nasprotujejo trditvi, da je Soroseva fundacija kdaj nakazala denarno pomoč univerzi. Znova so predstavili resnični namen in naslovnika dotacije ter spomnili pisca omenjenega članka, da UM ni sodelovala pri pridobivanju teh sredstev, niti pri iskanju dobavitelja in ne pri nakupu opreme. Na prošnjo takratnega vodstva radia je zgolj posredovala pri uvozu, saj Marš takrat še ni imel pravnega statusa. Po tem uvodnem posredovanju odgovora na nekatere zapise s strani predstavnikov UM v medijih, v obdobju med zadnjim in tokratnim srečanjem, smo nadaljevali s pogovorom o morebitni rešitvi problema. Univerza je pripravila predlog za dogovor o nadaljnjem delovanju radia, po katerem bi kot ustanovitelji nastopali UM, ŠOUM in morebiti tudi mestna občina Maribor. Sestava sveta zavoda pa bi bila naslednja: ustanovitelji bi imenovali šest članov, od katerih bi UM in ŠOUM imenovala študente, štiri člane bi imenovali predstavniki javnosti, ki morajo biti prav tako študentje, enega (!!!) predstavnika pa bi v njem imeli sodelavci radia. Po njihovem bi se na ta način zagotovilo enakopravno zastopanje, pri katerem bi imeli študentje večino.

Predlog univerze smo zavrnili
S tem predlogom so vnovič pokazali svoj odnos do vseh tistih, ki so radio na koncu osemdesetih let dejansko ustvarili (produkt prizadevanj civilne družbe), in vseh tistih, ki so ga v preteklih letih ustvarjali in ohranjali pri življenju, potem ko že od vsega začetka ni bil dobival nikakršne podpore od njegovih »ustanoviteljev«.

Predlog smo zato predstavniki radia in študentske organizacije zavrnili. Sprejet pa je bil predlog predstavnika univerze, da svet zavoda Marš poda svoj (uradni) predlog, ki ga predstavi na naslednjem sestanku.

Člani sveta so na svoji seji (4. aprila) oblikovali predlog oziroma ponudbo novim potencialnim ustanoviteljem o prihodnjem statusnem ustroju zavoda in sestavi sveta, ki ponuja zainteresiranim stranem (UM, ŠOUM, MOM) ustanoviteljstvo obstoječega zavoda in jim nalaga tudi materialne obveznosti za zagotavljanje nemotenega delovanja radia (vsak prispeva 350.000 tolarjev mesečno). Predlog sestave novega sveta bi dajal ustanoviteljem tri mesta, sodelavcem in javnosti pa dve mesti.

Predlog smo na sestanku na univerzi 9. aprila posredovali predstavnikom zainteresiranih strani in skupaj smo oblikovali sklep, da ga vsi preučijo in povedo, kaj mislijo. V dveh tednih naj bi znova sklicali sestanek, na katerem bi izmenjali stališča. Od takrat se v zvezi z razreševanjem problema radia Marš na relaciji z univerzo ni nič več dogajalo. Predstavniki UM (rektor ter člani študentskega sveta) so zaradi vse večjih nesoglasij znotraj univerze zaradi zaostrenih odnosov med zaposlenimi in vodstvom nekajkrat nastopili v medijih in med drugim vedno znova pojasnjevali, da gre v primeru ustanovitve zavoda Marš s strani nekdanjih sodelavcev za dejanje »divje privatizacije« in da univerza želi le zaščititi družbeno premoženje.

Univerza si želi podrediti Marš
Iz predstavljene kronologije aktivnosti v prizadevanjih za rešitev radia Marš in ohranitve njegove programske zasnove je razvidna težnja predstavnikov UM, da bi si medij podredili in iz njega po vzorcu dosedanjih ravnanj aktualnega rektorja v primeru »alternativnih« mladinskih iniciativ (izgon Mladinskega kulturnega centra in galerije Media Nox iz stavbe novega rektorata – »straniščna kultura«) pregnali vse tiste sodelavce in vsebine, ki se ne ujemajo z njihovimi predstavami »dobrega« (lojalnega) študenta. Glede na to, da se radio zaradi pomanjkanja sredstev le s težavo ohranja, ter da je po drugi strani zanimanja med mladimi (študenti) za delo na njem vse manj oziroma jih večina prisega na uveljavljene vzorce lahkotnih komercialnih programov, družbena kritičnost pa jim je tuja, bi bil dogovor o prevzemu ustanoviteljstva s strani zainteresiranih strani ob predpostavki, da bodo sprejeli tudi obveznosti ter dopustili tistim mladim, ki še želijo soustvarjati radijski program, dovolj svobode za realizacijo njihovih idej, več kot dobrodošel.

Možen epilog je ukinitev radia
Do dogovora, ki bo zadovoljil vse strani, bo mogoče priti le, če bodo predstavniki potencialnih ustanoviteljev doumeli, da status ustanovitelja radia Marš, ki želi ostati odprt medij za različne civilno družbene pobude, predstavnike različnih (sub)kultur, študente, dijake in ostalo javnost (kot takšen je tudi nastal), ne pomeni tudi prevlade pri odločanju o njegovem programskem delovanju, temveč zgolj možnost nadzora nad poslovanjem. Prav tako pričakujemo, da bodo priznali vlogo tistih posameznikov, ki so zaslužni, da je do nastanka radia prišlo, in tistih, ki so ga soustvarjali do danes (o njihovi vlogi in o tem, kakšno vlogo je pri tem imela univerza, pričajo arhivski zapisi in dokumenti o nastajanju in delovanju radia). Če tega ne bodo sposobni storiti ter ne bodo sprejeli rešitev, ki radiu zagotavljajo njegovo programsko neodvisnost, in se bodo odločili za sodni epilog, ki lahko privede do ukinitve radia Marš, bodo morali seveda nositi vso odgovornost za takšno odločitev in ravnanje. Ta pa je po mojem prepričanju predvsem v rokah aktualnega rektorja, ki se bo moral končno in dokončno odločiti.

nazaj