Novinarji Dela, ki so najprej zahtevali za 21,3, potem za 18 odstotkov višje plače, so pristali na povišanje osnovnih plač v dveh delih: sedem odstokov se izplača julija, pet odstotkov pa po predlogu odgovornega urednika – Zmaga, ki so si jo izborili najbogatejši in najbolje plačani slovenski novinarji, ni lepa in zanesljivo odpira več problemov, kot jih je začasno uspela zapreti, pravi Jure Apih, predsednik uprave Dela
V prvih junijskih dneh je kazalo, da bo na Delu prišlo do novinarske stavke. Že izglasovana opozorilna stavka pa je bila preklicana, saj je Sindikat novinarjev Dela po odstopu direktorja Tita Doberška dosegel kompromis z novim predsednikom uprave Juretom Apihom. Novinarji so tako dobili nekaj višje plače, uprava pa mir do konca leta, ko mora predstaviti predlog novega plačnega sistema.
Nezadovoljni novinarji
»Sedanjega plačilnega stanja na Delu namreč ni mogoče označiti drugače kot anomalijo z vrsto slabih posledic,« je ob napovedi začetka pogajanj z upravo že ob koncu prejšnjega leta zapisal Delov’c, sindikalni časopis Dela. Nezadovoljni novinarji so kot predmet pogajanj navedli zvišanje osnovnih plač, pa tudi trinajsto in štirinajsto plačo ter regres. Med argumenti so navajali dobro stanje podjetja, stagnacijo novinarskih plač ob hkratnem višanju plač v administrativnem in tiskarskem delu podjetja ter specifiko odgovornega in stresnega novinarskega dela, ki da so pri gibanju plač premalo upoštevane, zato zahtevajo njihovo zvišanje za četrtino. Linearno.
Po podatkih sindikata se je med letoma 1996 in 1999 celotni prihodek podjetja na zaposlenega letno višal po štiri odstotke, dobiček na zaposlenega pa se je v tem času povečal za 343 odstotkov. Vendar pa glede na razlike v plačah med primerljivimi profili v tiskarskem in administrativnem delu podjetja novinarji menijo, da »uprava ceni naš prispevek k uspehu podjetja manj kot prispevek drugih dveh velikih skupin zaposlenih«. Pokazatelj pomembnosti oziroma vrednosti posamezne skupine za upravo je po njihovem mnenju presežek osnovne nad izhodiščno plačo: »Zaposleni na Delu smo plačani po treh kolektivnih pogodbah. Vsak zaposleni ima v skladu s ‘svojo’ kolektivno pogodbo izhodiščno in osnovno plačo. (…) Izhodiščno plačo vsakomur določi kolektivna pogodba, osnovno pa predsednik uprave Tit Doberšek. Uprava torej s tem presežkom osnovne nad izhodiščno plačo zelo nazorno in konkretno pove, koliko je zanjo vreden posamični zaposleni in koliko, seveda, agregatno gledano, vse tri velike skupine zaposlenih.« Kot piše Delov’c (ureja ga Janko Lorenci), presega povprečna osnovna plača zaposlenih iz tiskarskega središča izhodiščno plačo za 41, administracije 64, novinarjev pa 26 odstotkov. Pri tem opozarjajo, da v nasprotju s podatki uprave, ki novinarje primerja z vsemi zaposlenimi iz drugih dveh skupin, veljajo ti podatki za primerljive profile: »Se pravi, da med sabo primerjamo vse novinarje (ti so uvrščeni v vsaj 6. tarifni razred) z vsemi drugimi zaposlenimi od vključno 6. tarifnega razreda navzgor.«
»Uprava ne krši kolektivne pogodbe«
Tit Doberšek, zdaj že bivši direktor Dela, v internem glasilu Delov List izračuna, da bi linearno povišanje plač za 25 odstotkov pomenilo mesečno 24 milijonov tolarjev stroškov več, »pri čemer drag papir in recesijski strah, ki hodi po Evropi, ne obeta tako izjemnih poslovnih rezultatov, kot smo jih dosegli lani«. Doberšek zavrača ustreznost sindikalnih podatkov o preseganju izhodiščnih plač in poudarja, da »uprava z ničemer ne krši novinarske kolektivne pogodbe, kar bi bil lahko povod za stavko, saj povprečne plače po novinarski pogodbi odstopajo od izhodiščne za 26 odstotkov, povprečne izplačane plače pa za približno sto odstotkov«. Kot navaja, so plače zaposlenih na Delu za 19 odstotkov višje kot na Večeru in za 11 odstotkov višje kot na Dnevniku, celotna rast plač pa je menda po njegovih podatkih na Delu zadnja tri leta 47,9, na Večeru 30,5 in na Dnevniku 28,6 odstotna. »Delo vsako leto izplača 13. plačo v višini bruto plače posameznika, in podobno je, ko ni bilo zakonskih omejitev, izplačevalo tudi letni regres, za povrh pa lani izplačalo še izjemno nagrado v enaki višini. Zaposlenim omogoča stanovanjske kredite, poceni letovanje v treh oziroma po novem že štirih počitniških apartmajih, plačuje nezgodno zavarovanje, plačuje del stroškov za GSM, del prispevka za kasko zavarovanje, plačuje izobraževanje in tečaje tujih jezikov, omogoča brezplačne preventivne zdravstvene preglede itd.,« še našteje Doberšek.
Konec januarja je Delov’c prvič omenjal možnost stavke, hkrati pa postregel tudi z izračuni plač, ki da jih je potrdilo podjetje za finančne in računovodske storitve Profit: »Povprečna izplačana plača novinarskega dela hiše brez stimulacije g je bila junija lani 409.000, v tiskarskem središču 459.000, v poslovnooglaševalskem delu pa 431.000 tolarjev.« Pogajalska skupina novinarskega sindikata je na srečanju z upravo po 63 dneh naposled le predstavila svoje zahteve. Predmet pogajanj naj bi bili, pišejo v Delov’cu 26. januarja, linearno povišanje plač novinarjev za 21,3 odstotka, izplačilo 13. plače v enem znesku in v višini polne plače vsakega posameznika, izplačilo 14. plače v primeru izjemnih dosežkov, izplačilo regresa v najvišjem možnem znesku po veljavnih predpisih, oblikovanje pravilnika o sistematizaciji delovnih mest in zaveza uprave, da se vsem trem sindikatom četrtletno posreduje podatke o plačah v vseh treh delih hiše in do pripojitve, ki se je zdaj že zgodila, tudi v Slovenskih novicah.
Stavkovne zahteve
17. maja so sindikalisti oznanili, da so pogajanja spodletela (krivdo so pripisali nepopustljivosti uprave), zato se bodo začele pospešene priprave na opozorilno stavko, stavkovna zahteva pa bo takšna: »Vsem zaposlenim po novinarski kolektivni pogodbi naj se osnovne plače linearno povečajo za 10,5 odstotka, 10,8 odstotne točke od prvotno zahtevanih 21,3 odstotka pa se na podlagi predloga odgovornega urednika razporedi individualno, glede na osebni prispevek posameznikov.« Novinarji so med pogajanji torej odstopili od dosledne linearnosti povišanja plač, vztrajajo pa pri delnem, saj so »novinarji preveč prepuščeni arbitrarnosti«. Krivdo za propad pogajanj pripisujejo nepopustljivosti uprave, katere predsednik Tit Doberšek »je med pogajanji večkrat izrecno ponovil: novinarji v tej hiši so protežirani, nič kaj kvalitetni in tudi ne zelo obremenjeni ali delavni«.
Doberšek je v Delovem Listu te obtožbe zavrnil kot lažne, razpisu stavke pa se čudi in ga pripisuje bližajoči se seji nadzornega sveta, na kateri bodo odločali o novem mandatu uprave. Na napoved stavke je odgovoril s sklicevanjem na novinarsko kolektivno pogodbo oziroma obveznost, »zapisano v kolektivni pogodbi, da se ne zateka k stavki, če druga stran izpolnjuje kolektivno pogodbo. In v hiši Delo jo seveda v celoti izpolnjujemo, še več, za več kot četrtino jo tudi presegamo.« Po podatkih, ki jih je navedel, je bila bruto plača na zaposlenega lani na Dnevniku 382.000, na Večeru 370.000 in na Delu 441.000 tolarjev. Novinarska plača na Delu menda znaša 513.000 bruto. 25. maja, le nekaj dni pred odstopom od vnovične kandidature za predsednika uprave, je Doberšek še enkrat opozoril na določilo kolektivne pogodbe, s katerim se »sindikat zavezuje, da se ne bo zatekal k stavki, dokler bo delodajalec spoštoval to pogodbo (in jo seveda spoštuje). A naj znova ponovim, da pogajanja s sindikatom še zdaleč niso izčrpana.«
Razočaranje in odstop Doberška
Tita Doberška smo želeli prositi za pojasnila v zvezi z dogajanjem na Delu, vendar je po svojem odstopu 28. maja odšel na daljši dopust. Kot smo lahko prebrali v Delu, na tem položaju več ne vidi profesionalnega izziva, noče pa, da bi se o njegovem odstopu kot menda načelni odločitvi razpravljalo v povezavi z napovedano stavko novinarjev. »Navsezadnje bi lahko povišal plače in videti bi bilo, kot da je stvar urejena.« Razlog za njegovo odločitev je bil menda med drugim razočaranje nad vodenjem in usmeritvijo Dela, ki odstopa od profesionalnih načel, za katere se je sam zavzemal, pa kadrovska politika, za kar sicer prevzema del odgovornosti, in nujnost korenitih sprememb. Kaj to dejansko pomeni, žal nismo mogli izvedeti.
Dan po Doberškovem odstopu je 76 odstotkov članov Sindikata novinarjev Dela glasovalo za izvedbo opozorilne stavke, ki naj bi jo izvedli 6. junija, in sicer tako, da ta dan štiri ure ne bi pokrivali dogodkov. V časopisu bi se naslednji dan pojavile bele lise. Kot določajo pravila, pa bi v tem času morali ostati na svojih delovnih mestih.
Do stavke ni prišlo, saj je sindikat z novim predsednikom uprave Juretom Apihom, ki bo še naprej opravljal tudi delo člana uprave za trženje, 5. junija vendarle sklenil kompromisni dogovor. Novinarji, ki so namesto dotedanjih 21,3 zahtevali 18 odstotkov višje plače, so pristali na povišanje osnovnih plač v dveh delih: za sedem odstotkov, kar se izplača julija, pet odstotkov osnovnih plač novinarjev iz maja 2001 pa se razporedi za osnovne plače novinarjev po predlogu odgovornega urednika takoj, ko bo predlog pripravljen in usklajen z uredništvi. Šest odstotkov mase osnovnih plač novinarjev iz maja 2001, z veljavnostjo od leta 2002, se izplača ali po predlogu odgovornega urednika ali v skladu z uveljavitvijo novega plačnega sistema. Predlog le-tega se je uprava zavezala pripraviti do konca leta. Poleg tega se masa za stimulacijo uredništev do uveljavitve novega plačnega sistema ne zmanjša, trinajsta plača pa se izplača v dveh delih, in sicer 50 odstotkov osnovnih plač novinarjev konec junija in drugi del v drugi polovici leta.
»Najbogatejši in najbolj plačani slovenski novinari«
Od predsednice sindikata Mije Repovž smo poskušali izvedeti, kako to, da je do preboja v pogajanjih prišlo vsaj od daleč zelo na hitro. Po nekaj mesecih pogajanj z upravo na čelu s Titom Doberškom je do sporazuma z upravo na čelu z Juretom Apihom prišlo le nekaj dni po njegovem imenovanju. Toda na dopustu je bila tudi Repovževa. Na naša vprašanja je odgovoril le novi predsednik uprave: »’Zmaga’, ki so si jo izborili najbogatejši in najbolje plačani slovenski novinarji, ni lepa in zanesljivo odpira več problemov, kot jih je začasno uspela zapreti. Je pa zagotovo manjše zlo kot radikalizacija konflikta, ki se ga s pametjo razplesti ni dalo, s spopadom moči pa bi izgubili vsi. Dogovor o linearnem zvišanju novinarskih osnovnih plač za sedem odstotkov je za upravo najbolj grenak kompromis, saj je glede na kolektivno pogodbo neupravičen, glede na odnose z nenovinarskim delom kolektiva nevaren, glede na kvaliteto dela pa neproduktiven.«
Glede obveze o pripravi predloga izboljšav in novega plačnega sistema, Apih misli, da je nepotrebna, saj »bi se sistematičnega urejanja, morda celo bolj radikalno in dosledno, kot bi si posamezni agitatorji želeli, lotili tudi brez grožnje s štrajkom«. V letu dni brez novih zahtev novinarskega sindikata bo uprava pripravila »celovitejši in doslednejši, predvsem pa primerljivejši in stimulativnejši sistem plačevanja in nagrajevanja, ki bo lahko za uredništva avtonomnejši, vendar tudi odgovornejši«. Delo, ki je imelo po Apihovih besedah lani 889 milijonov čistega dobička in 23,6-odstotni donos na kapital (v Delu je bil objavljen podatek o 27-odstotnem kapitalskem donosu in delitvi dividende v višini bruto 1000 tolarjev na delnico), je svoje zaposlene zato nagradilo s štirinajsto plačo, »na vrednosti družbe pa so obilno participirali s prodajo delnic, ki je odvisnost družbe povečala, upravičenost zaposlenih do svojega dela dobička pa resno zmanjšala«.