Ko se je 15. februarja 2001 časnik Finance naposled »prelevil« v dnevnik, je izzval kar precej komentarjev in napovedi o možnostih za njegov dolgoročen uspeh. Kdor je bil tako ali drugače udeležen pri njegovem nastajanju, je bil vesel zlasti prenekatere spodbude in pohvale, pravzaprav celo iskrenih želja po nečem novem in svežem na tem inertnem ter z evropskega gledišča navidez usodno perifernem medijskem trgu. Čudil se je lahko nekaterim primerjavam z drugimi založniškimi poskusi v prejšnjih dvanajstih letih, predvsem s tistimi, ki so že končani. Te primerjave le težko vzdržijo, če upoštevamo vsaj tri skupine dejavnikov: prva govori o postopnem razvoju časnika, ki je v devetih letih izhajanja nenehno pridobival bralstvo in si utiral svojo vlogo v poslovni in širši javnosti, druga izhaja iz dejstva, da gre za poslovni dnevnik, ki ga še ni bilo in ki cilja na jasno opredeljeno in povsod po svetu rastočo javnost, ter zadovoljuje njihove specifične potrebe po obveščenosti. In tretja dokazuje, da gre za uredniško in poslovno skrbno pripravljen in dolgoročen projekt, ki upošteva zakonitosti časopisnega založništva in hkrati ima prav vse potrebne materialne in človeške vire ter znanje za uspeh.

Finance so prvič izšle leta 1992 kot ozko usmerjen finančni časnik, ki je izhajal dvakrat na teden, dan po sestankih na Ljubljanski borzi vrednostnih papirjev. Leta 1995 se je začela postopna preobrazba uredniške zasnove, ki je po novem bolj poudarjala poslovno vest ter v izhodišče postavljala poslovne odločitve in ljudi, ki so za njimi stali. Čeprav je takratnim Financam, ki so izhajale v črnobeli tehniki in brez fotografij, primanjkovala marsikatera razsežnost, so postopoma pridobivale bralstvo in so bile ob prehodu na izhajanje trikrat tedensko za številčno sicer majhno finančno in borzno javnost tako rekoč kultni časopis.

Sodelovanje med najpomembnejšima lastnikoma Financ, švedsko Skupino Bonnier in Gospodarskim vestnikom, izhaja iz dolgoletnega sodelovanja vodilnega slovenskega poslovnega založnika v združenju evropskih poslovnih založnikov (European Business Press, EBP). V njem sta si član uprave in glavni urednik edicij Gospodarskega vestnika Dušan Snoj in predsednik uprave Slobodan Sibinčič, ki je od leta 1999 celo na mestu sekretarja, zgradila ugled in zaupanje. Delovanje EBP je usmerjeno predvsem v izmenjavo znanj in izkušenj med evropskimi poslovnimi založniki; hkrati združuje tako rekoč vse pomembnejše poslovne edicije stare celine. Švedski Bonnier ima v njej največ članov, kar enajst. Prek spoznavanja dosežkov njegove divizije poslovnega tiska, ki nosi ime po švedskem poslovnem dnevniku – Dagens Industri (DI) – je postajalo jasno, da so prav Skandinavci lahko najprimernejši partnerji za nadaljnji razvoj Financ. Ključna sestavina, ki jo je lahko DI ponudil, je celovit poslovni model izgradnje časnika. Dagens Industri je na koncu leta 2000 v osem milijonski Švedski dosegal prek 120.000 prodanih izvodov in že več let zapored ponavljal skoraj 40-odstotno dobičkonosnost prihodkov iz poslovanja. To so zavidljive številke, če upoštevamo, da je uglednemu in globalnemu Financial Timesu uspelo preseči pol milijonsko prodano naklado šele z agresivnim prodorom na ameriški trg v zadnjih letih, da je izjemno uspešni italijanski Il Sole 24 Ore na 57-milijonskem trgu le malce za njim in da je nemškemu Handelsblattu šele po lanskem izjemnem letu uspelo preseči 300.000 prodanih izvodov. Poslovni model DI se je izkazal tudi v vseh drugih državah, kjer je ta založnik prisoten, na primer na Danskem (Börsen) ali v Estoniji (Äripaëv), kjer dosegajo podobne stopnje penetracije trga. Model obsega prenos novinarskih in uredniških znanj ter izjemno izdelan koncept trženja naklade in oglasnega trženja. Ne pozna nikakršne tradicionalne dihotomije med uredniškim in poslovnim delom organizacije; nasprotno: od zaposlenih terja dobro razumevanje svojih odgovornosti, delovanje vseh delov podjetja in visoko raven sodelovanja.

Spoj poslovnega modela DI in izkušenj iz nastajanja osmih drugih poslovnih dnevnikov po Evropi – z vodilnim poslovnim založnikom na domačem trgu – je več kot zadostoval za uspešen začetek sodelovanja. Gospodarski vestnik je skupaj z devetimi sodelavci leta 1999 ustanovil Časnik Finance, d. o. o., ki se mu je kot partner pridružil še DI s 45-odstotno udeležbo v kapitalu. Marca tega leta so Finance začele izhajati v barvah in s fotografijami ter začele obdobje repozicioniranja v celovit poslovni časnik. Odziv trga je bil nad pričakovanji, saj je prodana naklada zrasla za prek 40 %, oglasni prihodki pa so se več kot potrojili.

Leto 2000 je bilo namenjeno zlasti izgradnji organizacije za naslednjo etapo razvoja časopisa po prehodu na dnevno izhajanje. V skladu z dolgoročnimi načrti je v letu prehoda na dnevnik tako število zaposlenih v uredništvu skupaj s stalnimi zunanjimi sodelavci v povprečju 65, več kot 25 pa je še drugih sodelavcev v poslovnem delu podjetja. Finance imajo tako najmočnejšo gospodarsko redakcijo v državi, ki je – vključujoč tudi internetno redakcijo – temelj strateškega pozicioniranja medija: primarni vir informacij in mnenjski voditelj slovenske poslovne javnosti, ki ima vrhunsko sposobnost prelamljati vest in tolmačiti poslovno dogajanje bolje kot vsak drug medij v slovenskem prostoru.

Prav ta tržni položaj, ki ga Finance dosledno pridobivajo, pojasnjuje njegov položaj tudi do drugih medijev v Sloveniji, zlasti tiskanih. Očitno je, da Finance niso nikomur neposredni tekmec. Še več, umeščene so kot drugi dnevni časopis, ki ga bere poslovna javnost zraven enega od splošnih časopisov. Uvaja torej novo bralno navado za vse aktivne udeležence poslovnega sveta. Poslovnež naj bi, kot je uveljavljen vzorec drugod po svetu, začel delovnik s poslovnim dnevnikom in drugimi viri informacij (elektronska pošta, internet …). V mnoštvu za posel občutljivih informacij, ki se z vse zahtevnejšim poslovnim okoljem le še povečuje, narašča potreba po močni in zanesljivi uredniški vlogi, ki poslovnežu redno izbira, kar je zanj pomembnega, in mu pojasnjuje ozadja novic. Tako mu prihrani čas in mu pomaga do vse bolj pomembnega vira za poslovno odločanje: pravih informacij in mnenj ob pravem času. Specifičnost potreb poslovne javnosti in vrhunska uredniška sposobnost izbora sta zato temelj pozicioniranja poslovnih dnevnikov, ki so v osemdesetih in še posebej v devetdesetih letih z razmahom borzništva, zasebnih naložb in nove ekonomije tudi v celinski Evropi absolutni zmagovalec med viri poslovnih informacij. Finance so zato v slovenskih razmerah novost, ki uvaja nove bralne navade, zadovoljuje potrebe, ki so bile doslej vsaj latentne, in so drugim medijem kvečjemu komplementarne. Ustvarjajo torej svoj nov trg, na takšen način pa seveda do neke mere spreminjajo pravila igre v medijskem prostoru. Na internet gledajo kot na dodatno priložnost za uveljavljanje svoje temeljne konkurenčne prednosti, največjega gospodarskega uredništva v državi. Izkoriščanje novega medija zaradi časovnega zastarevanja poslovnih informacij samo še krepi ta tržni položaj.

Rast naklade in oglasnih prihodkov je dolgoročno načrtovana na podlagi vložkov v vsebino in trženje ter na podlagi ocene hitrosti sprejemanja novega dnevnika, ki je zlasti odvisna od absorpcijske sposobnosti slovenskega trga. Slednjo v veliki meri pogojujejo družbeni dejavniki, katerih trend je za poslovni dnevnik ugoden, njihova dinamika pa je vendarle težje predvidljiva. Od tod izvirajo tudi ključna tržna tveganja v projektu, ki bo po načrtu dosegel točko preloma v letu 2003. Po načrtih, ki temeljijo tudi na izkušnjah novih in uspešnih poslovnih dnevnikov v drugih evropskih državah, na primer v Avstriji, Litvi, Latviji in Estoniji, je realno pričakovati, da bo prodana naklada v nekaj letih presegla 15.000 izvodov. Dinamika rasti in raven popolne zasičenosti pa je težko napovedljiva in je odvisna zlasti od že omenjenih družbenih in drugih dejavnikov poslovnega okolja, med katerimi so najpomembnejši zlasti bruto domači proizvod ter njegova rast in porazdelitev med prebivalstvom, spremembe v izobrazbeni strukturi, odprtost slovenskega trga za tuje naložbe in internacionalizacija slovenskega gospodarstva, razmah borzništva in zasebnih naložb; odvisno je tudi od tehnoloških sprememb in inovacij v medijih, kot je na primer tista, ki jo prinaša internet.

Finance so v prvih dveh letih dosegale strme stopnje rasti, saj je prodana naklada leta 1999 in 2000 zrasla za 42 oziroma 20 %, oglasni prihodki pa so se skokovito povečevali in dokazujejo, da so oglaševalci medij sprejeli, saj jim omogoča nagovarjanje izjemno privlačne javnosti. Trend rasti branosti, ki je za Finance očiten, dokazuje, da gre za medij, ki ga sprejema najaktivnejši del družbe, ki ima po vrhu še bistveno višjo kupno moč od njenega povprečja. Gre torej za medijski projekt, ki že uresničuje pričakovanja tistih, ki vanj vlagajo. Pozornost si zasluži tudi zato, ker gre za edinstveni primer sodelovanja med vrhunskim evropskim lokalnim založnikom, v katerem prihaja do intenzivnega prenosa uredniških in poslovnih znanj, ki so ta čas v Sloveniji vsaj v tiskanih medijih brez primere.