V Nemčiji so tiskovni svet, katerega namen je zavzemanje za svobodo tiska in varovanje ugleda nemških medijev, ustanovili 20. novembra 1956. Člani sveta, ki je v skladu s civilnim pravom organiziran kot društvo, so sindikat novinarjev, Nemško novinarsko združenje, Nemško združenje izdajateljev revij ter Zvezno združenje nemških tiskovnih izdajateljev. Tiskovni svet deluje na podlagi svojega statuta, novinarskega kodeksa, smernic za izdajatelje in novinarje, ki jih priporoča tiskovni svet ter pravil vrstnega reda obravnav in pritožbenega postopka. Njegovi organi so generalna skupščina, ki jo sestavlja osem članov, plenum oziroma »tiskovni svet« dvajsetih članov ter desetčlanska komisija za pritožbe. Med naloge nemškega tiskovnega sveta sodijo ugotavljanje nepravilnosti in prizadevanje za njihovo odpravo, zavzemanje za neoviran dostop do virov novic, dajanje smernic in priporočil za delo novinarjev, upiranje dogajanjem, ki bi lahko ogrozila svobodo informiranja in oblikovanja mnenj v javnosti, ter raziskovanje in odločanje o pritožbah proti posameznim časopisom, revijam ali tiskovnim agencijam. Težišče dela tiskovnega sveta predstavlja presoja pritožb v povezavi s posameznimi publikacijami. Tiskovni svet se je tako doslej med drugim ukvarjal z mejami satire, fotomontažami, prikritim oglaševanjem, korupcijo v novinarstvu, diskriminacijo manjšin … Med ukrepe, ki jih lahko svet sprejme, sodijo javni ukor, ne-javni ukor, za katerega se odločijo, kadar želijo zaščititi žrtev, obvestilo o cenzuri, obvestilo z napotki ter umik ukrepa kljub utemeljeni pritožbi, do česar pride v primerih, ko medij objavi popravek. Od leta 1985 je svet prejel okoli 4500 pritožb, komisija za pritožbe pa jih je obravnavala 1500. Svet je izrekel ukor v osmih primerih izmed 151, kolikor jih je leta 1998 obravnavala pritožbena komisija.

Britanski neodvisni tiskovni svet je bil na pobudo tiska ustanovljen leta 1953, vendar je zaradi njegove neučinkovitosti leta 1991 začela delovati Pritožbena komisija za tisk (PKT). Gre za neodvisni organ, ki obravnava pritožbe, skrbi za zagotavljanje medijske svobode, ščiti državljane pred vdiranjem medijev v njihovo zasebnost, med njegove naloge pa sodi tudi svetovanje. Komisijo sestavlja šestnajst članov, med katerimi je sedem starejših urednikov in devet neodvisnih, torej s tiskom nepovezanih posameznikov, med katere sodi tudi predsednik komisije. Novinarski kodeks je temeljni kamen samoregulativnega sistema, na osnovi katerega deluje komisija, medijski industriji pa daje trdne smernice za delo, saj ga je sprejela tudi sama. To po eni strani zagotavlja njeno predanost načelom kodeksa, po drugi strani pa PKT zagotavlja potrebno avtoriteto. Če pride do kršitve novinarskega kodeksa, ki je drugače ni mogoče rešiti, komisija razsodi, publikacija, ki jo pritožba zadeva, pa mora razsodbo na vidnem mestu v celoti objaviti. Komisija ne prisoja odškodnin in ne določa glob. Kodeks periodično revidira posebna komisija urednikov, ki pri tem upošteva predloge javnosti, parlamenta ter poročila PKT. Vse spremembe kodeksa mora odobriti PKT. Komisija se sicer srečuje vsak mesec, obravnava pa le pritožbe, ki so bile vložene v razumnem roku in pri katerih gre za očitno kršitev kodeksa. Pritožbo tretje stranke sprejmejo v primeru, da so člani komisije mnenja, da sporna vprašanja zadevajo interese javnosti. Med teme, s katerimi so se ukvarjali doslej, sodijo netočnosti v poročanju, vdori v zasebnost, hujskaško poročanje z nogometnega prvenstva, plačevanje kriminalcem ter poročanje o kraljevski družini.

Z namenom zagotavljanja samouprave, samodiscipline in zaščite medijev pred zunanjo prisilo je bila 3. februarja 1963 ustanovljena italijanska nacionalna novinarska zbornica, sestavljena iz 19 regionalnih zbornic. Njeni člani so poklicni novinarji (z opravljenim licenčnim izpitom) ter osebe, ki sicer opravljajo drug poklic, vendar prav tako objavljajo v medijih. Med naloge zbornice sodijo vzdrževanje registra članov, preprečevanje netočnega poročanja in hkrati poročanje o tovrstnih primerih ter uveljavljanje poklicnih pravil, novinarskega kodeksa in novinarjevih moralnih obveznosti. Med ukrepi, ki jih lahko zbornica uporabi, pa so ustni opomin, pisni ukor, začasna prepoved opravljanja poklica, ki traja od dveh mesecev do enega leta, ter odvzem licence za opravljanje poklica in izpis iz registra članov.

Na Švedskem poznajo tiskovni svet, ki je bil ustanovljen že leta 1916, od leta 1969 pa tudi varuha tiska. Slednjega imenuje posebna komisija, v kateri so predstavniki tiska, javnosti in odvetniške zbornice, njegovo delovanje pa financirajo mediji sami. Ustanovna listina tiskovnega sveta in navodila za varuha tiska sodijo v pristojnost mešane komisije za delovanje tiska, ki odloča tudi o spremembah etičnega kodeksa, ustanovili pa so jo Združenje tiskovnih izdajateljev (delodajalci), Nacionalni tiskovni klub (sindikati) ter Švedska novinarska zveza (prostovoljna organizacija urednikov, avtorjev in intelektualcev). Delo tiskovnega sveta in varuha tiska temelji na samoregulaciji. Ljudje se lahko varuhu tiska pritožijo, ta pa lahko stvar razišče in ugotovitve posreduje tiskovnemu svetu ali mu celo naloži, naj publikacijo, ki jo pritožba zadeva, kaznuje. Če tiskovni svet razsodi v prid vlagatelju pritožbe, mora časopis razsodbo objaviti in plačati globo v znesku približno tri tisoč ameriških dolarjev, ki jih obdrži tiskovni svet. Tiskovnemu svetu vedno predseduje sodnik, njegovi člani pa prihajajo iz združenja tiskovnih izdajateljev, nacionalnega tiskovnega kluba, švedske novinarske zveze, v večini pa svet sestavljajo predstavniki javnosti. Medtem ko se morajo tako vsi člani združenja tiskovnih izdajateljev kot tudi vsi elektronski mediji zavezati, da bodo spoštovali etični kodeks, ki postavlja stroge zahteve glede varovanja zasebnosti, točnosti poročanja in pravice do objave odgovora, pa elektronski mediji ne sodijo v pristojnost varuha tiska.

V Izraelu deluje nacionalni tiskovni svet, katerega člani so nacionalna novinarska zveza, vsi izraelski dnevni časopisi, kabelske televizije ter elektronski mediji, če so le-ti sprejeli in pisno potrdili ustavo sveta. Namen sveta je prizadevanje za ohranitev svobode medijev in pravice do obveščenosti, upiranje prizadevanjem za omejevanje prostega pretoka informacij, oblikovanje etičnih pravil, njihovo uveljavljanje v praksi in reševanje pritožb ob kršitvah (tudi v primerih, ko mediji niso člani tiskovnega sveta), prizadevanje za zvišanje profesionalne ravni tiska z različnimi oblikami izobraževanja ter objavljanje poročil o delu sveta. Vrhovni organ sveta je plenum, katerega članstvo je v 30 % sestavljeno iz novinarjev, v 30 % iz urednikov in izdajateljev ter v 40 % iz predstavnikov javnosti. Poleg plenuma ima svet tudi predsedstvo in etično razsodišče. Osnova za delo sveta sta ustava tiskovnega sveta in etični kodeks. Če je pritožba, naslovljena na svet, neutemeljena, jo predsednik lahko takoj zavrne in o tem obvesti pritožnika, sicer pa jo v dveh dneh pošljejo obtoženi strani, ki mora nanjo odgovoriti v desetih dneh. Po preteku roka in prejemu odgovora (če je bil ta podan) pravni svetovalec ali tisti, ki ga je za to nalogo pooblastil predsednik, v 21 dneh odloči, ali gre za prima facie kršitev pravil novinarske etike. V tem primeru postopek preda predsedniku razsodišča ali njegovemu namestniku. Če razsodišče ugotovi, da je novinar ali časopis kršil katero od pravil novinarske etike, mora časopis razsodbo oziroma določene njene dele v čim krajšem času objaviti na ustreznem mestu. Če časopis objavo odkloni, razsodišče zahteva objavo razsodbe in zavrnitve objave v drugem časopisu, časopis, ki je objavo zavrnil ali je z njo zavlačeval, pa je denarno kaznovan. Med ukrepe, ki jih svet lahko sprejme, sodijo opozorilo, ukor, objava opravičila v časopisu (besedilo in mesto objave določi razsodišče) ter izključitev časopisa iz tiskovnega sveta za vnaprej določeno obdobje. Na odločitve razsodišča, ki jih le-ta sprejema z večino glasov, se časopis lahko pritoži v desetih dneh.

Kot je zapisano v pravilniku avstrijskega časopisnega sveta, gre za združenje enakopravnih in neodvisnih predstavnikov avstrijskega tiska, ki je pristojno za ves periodični tisk. Med njegove naloge sodijo odkrivanje nepravilnosti v avstrijskem tisku in prizadevanje za njihovo odstranjevanje, preprečevanje vseh možnosti, da bi kdo škodil ugledu avstrijskega tiska, zastopanje interesov avstrijskega tiska v zakonodaji, upravljanju in v javnosti, prav tako pa naj bi svet bdel nad ohranjanjem poklicnih dolžnosti avstrijskega tiska in neoviranim dostopom do virov informacij. V časopisnem svetu je 24 članov, ki prihajajo iz vrst Zveze avstrijskih časopisov, sindikata umetnikov/medijev, svobodnih poklicev, novinarjev, Zveze avstrijskega tiska in Press kluba Concordia. Organi sveta so generalna skupščina, dva senata, predsedstvo, ombudsman in poslovodstvo. Člani sveta – funkcija je častna – so lahko imenovani večkrat, pri svojem odločanju pa so popolnoma svobodni, enakopravni, neodvisni in nevezani na navodila. Generalna skupščina je organ, ki med drugim imenuje ombudsmana, sprejema sklepe v povezavi s kodeksom časi Avstrijskega časopisnega sveta in odloča o pomembnih primerih, ki jih skupščini preda senat. Odločitve tiskovnega sveta se - razen tedaj, ko je zanje pristojna izključno generalna skupščina - sprejemajo v dveh senatih. Ombudsman obravnava pritožbe na sklepe. Prijavo lahko časopisnemu svetu poda kdor koli, obenem pa lahko tudi svet sam najde primere, ki jih bo obravnaval. Postopki se lahko končajo z ugotovitvijo, da svet ne vidi razloga, zaradi katerega bi moral ukrepati; da je novinar, proti kateremu je potekal postopek, kršil ali grobo kršil poklicne dolžnosti; da so bile zaradi objave, ki je predmet postopka, kršene ali grobo kršene poklicne dolžnosti; da je novinar, proti kateremu je potekal postopek, škodil ali zelo škodil ugledu tiska; ali z ugotovitvijo, da je objava, ki je predmet postopka, škodila ali zelo škodila ugledu tiska. Če se pojavijo novi dokazi, ki bi lahko odločitev senata spremenili, se postopek lahko ponovi.