Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Z navkrižnim nakupom delnic naj bi se Večer in Dnevnik ubranila tujih potencialnih kupcev - Vodstvi zanikata, da je to prvi korak k združitvi - Ali se bo spremenila lastniška struktura Dela
Večer je od 10. oktobra lastnik 6,52 odstotka Dnevnikovih delnic, tolikšen delež Večerovih delnic pa je istega dne kupil Dnevnik. Kaj se skriva za navzkrižnim nakupom? Direktorja obeh časnikov, Branko Bergant iz Dnevnika in Boris Cekov iz Večera, zatrjujeta, da gre zgolj za dobro finančno naložbo. To ponazarjata z donosnostjo kapitala, ki je lani v Dnevniku znašala 10,9 odstotka, v Večeru pa 13 odstotkov. V obeh primerih je presegla slovensko povprečje.

Časopisni hiši želita predvsem poglobiti poslovno sodelovanje, pravita njuna direktorja. V ta namen bosta menda na področju trženja, distribucije in oglaševanja poiskali sinergije, ki naj bi dale dobre finančne učinke. Naloga pa ne bo lahka zaradi velikih zahtev lastnikov. Predsednik nadzornega sveta Dnevnika in prvi mož DZS - Dnevnikovega največjega lastnika - Bojan Petan na primer pričakuje 20 odstotno donosnost v obeh časopisnih hišah, smo brali v Financah.

Združitve uredništev Dnevnika in Večera ne bo
Zagotovo je ne bodo dosegli z združevanjem uredništev, ki ji nasprotujeta tako Bergant kot Cekov. Vprašanje je tudi, kakšne učinke bi prineslo globlje sodelovanje pri distribuciji, ker časnika geografsko ne nagovarjata istih bralcev. Dnevnik berejo Gorenjci, Zasavci, Ljubljančani in v njeni okolici, medtem ko je Večer razširjen na Štajerskem, Koroškem in ponekod v Prekmurju. Sodelovanje prodajnih služb bi lahko koristilo denimo pri prodoru časnikov v nove regije. Pri iskanju sinergij na področju oglaševanja pa se lahko obe hiši zgledujeta po Delu in Slovenskih novicah. Med njima velja namreč dogovor, po kakšnih cenah tržita svoj oglasni prostor. Ali bi tak dogovor med Večerom in Dnevnikom lahko ogrozil Delovo premoč pri oglasnih prihodkih? Poslovno sodelovanje mariborskega in ljubljanskega tekmeca menda ne bo vplivalo na Delo, sporočajo iz tamkajšnje uprave.

Branijo se tujih kupcev
Omenjeno globlje sodelovanje pa je le en vidik kapitalskega povezovanja Dnevnika in Večera. Drugega je v Večeru omenil Jože Glogovšek, predsednik njegovega nadzornega sveta: z navzkrižnim nakupom delnic se bosta menda obe hiši ubranili tujih potencialnih kupcev. Da je v ozadju kapitalskega povezovanja morda še kaj, je razbrati iz Petanove napovedi, da naj bi se navzkrižno lastništvo v letu dni povečalo na 10 odstotkov. Vodstvi Dnevnika in Večera sicer zanikata, da je to prvi korak k združitvi časnikov. Ali se bo izkazalo, da se zarečenega kruha največ poje, bodo odločili največji institucionalni lastniki. Pri Dnevniku in Večeru bosta ključne poteze vlekla DZS in KBM Infond (predvsem slednji). Čeprav je KBM Infond največji posamični lastnik Večera, posredno obvladuje tudi Dnevnik, saj je večinski lastnik DZS. V lasti KBM Infonda je še četrtina Primorskih novic, polovica Gospodarskega vestnika in več kot 30 odstotkov Dela Prodaje.

Grožnja uravnoteženem lastništvu Dela?
Morda pa se bodo lastniška razmerja v kratkem spremenila tudi v Delu. Po scenariju, ki so ga 20. oktobra razkrili v Financah, se lahko zgodi, da bi se doslej politično uravnoteženo lastništvo Dela prevesilo bolj v desno. Do tega bi prišlo, če bi Kapitalska (KAD) in Slovenska odškodninska družba (SOD) - obe sta v državni lasti - svoja deleža prodali denimo Krekovi družbi, ki že obvladuje četrtino Dela. S 6,18-odstotnim deležem KAD bi Krekova družba nadzorovala dobre tri desetine kapitala Dela, s slabimi 12 odstotki SOD pa kar slabih 43 odstotkov. S tem bi sicer kršila zgornjo dovoljeno mejo lastništva, zato bi morala deset odstotkov delnic umestiti pri kakem lojalnem partnerju. Čeprav tak razplet spominja na znanstveno fantastiko, je povsem možen. Ni pa ravno preprost. Za prodajo svojega deleža v Delu namreč SOD potrebuje nov sklep upravnega odbora, s katerim bi preklicali prejšnjega o prepovedi prodaje deležev odškodninske družbe v medijih. V nasprotju z odškodninsko družbo bi lahko KAD bistveno laže prodal svoj delež v Delu. Menda zanj že išče kupce. Poleg Krekove družbe se v tej zvezi omenja tudi Slovensko zadružno kmetijsko banko (SZKB).

Kaj pravita potencialna kupca? V Krekovi družbi ne zanikajo interesa za povečanje deleža v Delu, vendar delnic ne bi kupili po znatno višji ceni od tržne. Čeprav v SZKB niso nič vedeli o morebitni prodaji deleža Kapitalske družbe v Delu, bi preučili ponudbo za odkup delnic, če bi jo dobili.

Prodaja deleža kapitalske družbe v Delu je ena od zadnjih možnosti prehodne vlade, da si zagotovi večji vpliv v medijih. S to potezo bi vodstvo KAD oziroma predsednik uprave Tomaž Toplak pravzaprav posnemal svojega predhodnika Jožeta Leniča. Ta je dva tedna pred svojo razrešitvijo prodal približno 5,5-odstotni delež Dela trem kupcem - borzni hiši Cogito, Emoni Maximarket in Gorenju za okoli 700 milijonov tolarjev. Lenič je prodajal svežnje Delovih delnic po 19.000 tolarjev za delnico, kar pomeni približno tretjino dražje od tedanje tržne cene, ki je znašala okoli 14.300 tolarjev. Za Toplaka in upravni odbor SOD bi lahko bilo precej nerodno, če bi sklenila slabšo kupčijo od Leničeve, torej da bi svoj delež v Delu prodala ceneje, kot je to naredil Lenič.

nazaj

Matjaž Gerl

Logika kapitala na televizijskem trgu
Združitev POP TV in Kanala A v marsičem spremenila perspektivo nadaljnjega urejanja področja avdio-vizualnih medijev v Sloveniji
Združitev dveh največjih komercialnih televizij ni presenetljiva, niti ni spodbudila ostrejših odzivov prizadetih. Razmere na televizijskem trgu so bile vse od sredine devetdesetih, ko sta bila ustanovljeni TV 3 in POP TV, neugodne za posloven uspeh. Na dvomilijonskem trgu so delovale tri komercialne televizije z nacionalno pokritostjo (približno 80 % prebivalstva) ter nacionalna televizija z dvema programoma in veliko izgubo. Slednja je imela zaradi mešanega financiranja v rokah tudi oblikovanje cen na trgu, saj je bila sposobna brez velikega odrekanja slediti zniževanju cen. Poleg tega so na drugi strani nastali oglaševalski poli, ki so uspeli vse televizije prisiliti v pristajanje na precejšnje popuste pri zakupu oglaševalskega časa. Konkurenca je povzročila tudi znatno povečanje cen za nakup programov, saj distributerji pozorno spremljajo dogajanje na posameznih televizijskih trgih.

Navedeno je pripeljalo do začaranega kroga, v katerem so se izdajatelji izmenično vrstili na robu finančnega poloma. To je še posebej veljalo za TV 3, ki edina ni pritegnila tujega kapitala. Trg, omejen z jezikovnim prostorom, ni omogočal širitve, kot se je sčasoma izkazalo, pa tudi visoki ratingi (POP TV) v tako hudi konkurenci niso uspeli izdajateljem zagotoviti preobrata v pozitivne poslovne rezultate.

Zmanjševanje stroškov
Edina logična pot iz opisanega stanja se je ponujala v obliki povezovanja in sodelovanja pri nakupu programov, določanju cen oglasnega prostora ter zmanjševanju stroškov z združitvijo produkcijskih kapacitet.

Nova združba bo zelo verjetno obvladovala večinski del publike v vseh terminih ter nesporno največji del televizijskega oglaševalskega trga. Projektu s tega zornega kota ni kaj očitati, saj je nedvomno bolje imeti poleg močne javne televizije tudi močno komercialno televizijo kot tri »shirane«. To je navsezadnje s svojo odločbo potrdil tudi urad za varstvo konkurence, ki združitvi ni nasprotoval.

Specifičnost televizijskega posla pa je poleg zgoraj naštetega predvsem v tem, da je danes televizija najvplivnejši medij pri oblikovanju političnih stališč, vzpostavljanju kulturnih vzorcev ter razširjanju življenjskih stilov in navad. In prav zato Svet za radiodifuzijo kljub temu, da razloge za združitev razume, ni pokazal pretiranega navdušenja. Zakon o javnih glasilih namreč v 58. členu nalaga svetu skrb za pluralnost RTV programov. Vsaka združitev pomeni manjšanje števila virov informacij in tako slabi pluralnost medijske krajine. Ne glede na dejstvo, da sta združujoči se televiziji v pretežni meri namenjeni zabavi (sploh Kanal A, ki nima informativnega programa), je njuna združitev ustvarila velik informacijski konglomerat, ki ga obvladuje peščica ljudi. In slast moči, ki iz tega izvira, je vsekakor opojna.

Upadanje pluralizacije medijev
Avtorji združitve sicer zagotavljajo, da bodo na boljšem tudi gledalci, saj bosta programski shemi medsebojno usklajeni, na malih ekranih pa bo tudi več slovenske produkcije. Kljub temu je Svet za radiodifuzijo ob združitvi sprejel izjavo, v kateri nove lastnike Kanala A opozarja, da bo še posebej budno spremljal morebitne kršitve zakonskih določil o dovoljenih lastniških deležih v posameznem mediju ter skladnost programov s programsko zasnovo.

Združitev pa terja tudi vnovičen razmislek o nekaterih rešitvah, zapisanih v predlogu novega zakona o medijih, ki čaka na drugo branje v parlamentu. V luči novih razmer na televizijskem trgu se zdijo opozorila Matevža Krivica, da je v zakon nujno izrecno zapisati obveznost objektivnega in nepristranskega informiranja v vseh RTV programih, še tehtnejša. Tudi strožje omejevanje količine oglaševanja v programih javnega zavoda RTV Slovenija je vprašljivo. Novoustanovljena združba bi si namreč lahko zagotovila odločilno prevlado na televizijskem oglaševalskem trgu, monopoli pa so vedno slabi za vse, razen za monopolista.

Širši pogled na dogajanje na medijskem trgu pove, da omenjeno združevanje še zdaleč ni edini primer koncentracije medijev pri nas. Združujejo se nekatere radijske postaje, povezujeta se izdajatelja časnikov, lokalne televizije so se povezale v mrežo, tednik Mag je prišel pod okrilje Salomonovega oglasnika, ki pa je že pred časom prevzel tudi RGL … Krivulja pluralizacije se je nepreklicno obrnila navzdol. Pričelo se je obdobje prerazporejanja kapitala, programskega povezovanja in »prodaje« frekvenc.

nazaj

Kaja Jakopič

Kdo so lastniki Mladine?
Čeprav so vsi lastniki Mladininih delnic še vedno fizične osebe, je delež notranjih lastnikov le še nekaj več kot 30 odstotkov
Zgodba o lastnikih tednika Mladina ni bila nikoli posebej izpostavljena javnosti, verjetno tudi zato, ker so se njeni ustvarjalci zelo potrudili, pohiteli in jo »olastninili« na precej »demokratičen« način. Še pred prvimi volitvami v novi slovenski državi so pri odločitvi načina lastninjenja Mladine med drugim sodelovali tudi sami pisci takrat novega zakona o lastninjenju in določili, da ima vsak od rednih sodelavcev tednika pravico do določenega števila delnic. V statut so zapisali, da je lahko lastnik Mladine le Mladina sama in tako onemogočili sodelovanje in možen vpliv zunanjih potencialnih kupcev njihovih delnic. Ob postopku lastninjenja naj bi takratna ZSMS kot ustanoviteljica zahtevala svoj lastninski delež, a je ostala brez njega. Pravice do svojih lastniških delnic vendarle niso izkoristili vsi takratni novinarji in ostali zaposleni, tisti, ki pa so jo, so do svojih delnic prišli z mesečnim odtegljajem plače.

Ko so proti sredini devetdesetih nekateri novinarji zapustili Mladino, so svoj odhod zapečatili tudi s prodajo svojih delnic, njihov dobiček naj bi bil trikraten glede na vložen denar ob nakupu delnic ob začetnem lastninjenju Mladine. Leta 1996 so odgovorni pričeli s poizvedovanjem, ali bi katero izmed medijskih hiš zanimal nakup 33 odstotkov Mladininih delnic, kolikor je po zakonu dovoljeno. Na ponudbo sta se odzvala Dnevnik in Delo, vendar je takratni glavni urednik Robert Botteri v javnosti zatrjeval, da je šlo zgolj za preverjanje, ali bi lahko, v primeru, da bi se tako odločili, prodali tretjino lastništva. Tuj kapital bi po njegovem mnenju pripeljali le zaradi zdravja podjetja in ne zato, ker bi potrebovali denar. Toda že prihodnje leto so lastniki Mladininih delnic zadnjič prejeli izplačilo svojih dividend in takšna odločitev bo ostala do nadaljnjega, kot nam je zatrdil trenutni direktor Mladine Zoran Trojar.

Zavrl: Mladina potrebuje drugačno sestavo lastnikov
V prejšnjem letu je imela delniška družba izgubo, predvsem zaradi povečanega obsega tednika, prehoda na barvni tisk in elektronski internetni format. Uprava se je zato z lastniki delnic že začela dogovarjati o novem konceptu lastniške strukture Mladine, le-ta se je namreč nedavno bistveno spremenila. Čeprav so vsi lastniki Mladinih delnic še vedno fizične osebe, je delež notranjih lastnikov le še nekaj več kot 30 odstoten, prav zaradi tega pa si uprava prizadeva povečati lastniški delež svojih sodelavcev. Kdo so lastniki delnic, uradno ni jasno, tudi na Mladini nočejo izdati teh podatkov. Prav tako ni jasno, kdo je novi lastnik paketa delnic, ki so bile še nedavno v lasti nekdanjega Mladininega urednika Francija Zavrla. Zavrl je pred časom prodal svoje delnice zaradi konceptualnega razloga (kot trdi), ker ni mogel več združevati svojih treh funkcij, največjega lastnika Mladine, direktorja Pristopa in solastnika največjega zakupnika oglasnega prostora. Zavrl se je tako umaknil iz Mladine, čeprav še vedno ostaja predsednik njenega nadzornega sveta. Tudi po njegovem mnenju Mladina potrebuje drugačno sestavo lastnikov, predvsem večji delež sodelavcev in kakšne založniške hiše. Po tej Zavrlovi odločitvi ni povsem jasno, zakaj novi lastnik tega paketa delnic še vedno ostaja v javnosti neimenovan (Herman Rigelnik je zanikal v Studiu City objavljeno informacijo, da je on novi lastnik teh delnic), tako s strani Francija Zavrla kot s strani direktorja Trojarja, ki nam je zatrdil, da ne gre za nikakršno politično manipulacijo, kot naj bi jo nekateri poskušali prikazati.

Čeprav je bila menda Mladina ena izmed prvih registriranih delniških družb v nekdanji Jugoslaviji, so mnogi še vedno prepričani, da je bila prav odločitev o notranjem lastninjenju družbe njena velika napaka.

nazaj