Zgodba o tiskovnem svetu sodi v poglavje o samoregulaciji, ta pa je precejšnja nadležnica in za marsikoga prava nebodigatreba. že kot sama beseda je samoregulacija v spotiko, saj je sestavljenka, ki jo tvori tujka z domačo predpono, kar je nezaželena mešanica. Torej: ali avtoregulacija ali samourejanje, to pa zveni kot samohod, ki ni nikoli nadomestil avtomobila ali kot v pozabo odrinjeno samoupravljanje. Toda na nemškem govornem področju prevajajo angleški self-regulation kot Selbstkontrolle, zato bi lahko govorili tudi o samonadzoru oziroma o lastnem nadzoru. Morda bomo ustrezen izraz dognali na letošnjih novinarskih študijskih dneh (od 30. novembra do 2. decembra na Bledu), ko bomo eno dopoldne posvetili prav samoregulaciji, drugo pa tujkam v novinarskem jeziku. Vsekakor bomo morali upoštevati, da gre za samoomejevanje oziroma za prostovoljno odrekanje delu komaj pridobljene svobode tiska (in elektronskih medijev). Tako smo že pri vsebinskih razlogih za zavračanje samoregulacije. Povzeli bi jih lahko v že slišani ugovor: »Zakaj bi se včlanil v društvo novinarjev in celo plačeval članarino za to, da bom moral spoštovati novinarski etični kodeks in da bom obsojen, če ga bom pri pisanju kaj polomil?«

Temu in takim pomislekom odgovarjam, da se ne smemo slepiti. Zavedati se moramo, da je bila absolutna novinarska svoboda samo prehoden pojav na prelomu desetletja in sistema, v obdobju, ko so stari oblastniki sestopali in nas (medije) spustili iz rok. Vajeti so bile kar nekaj časa popolnoma sproščene, saj novi oblastniki še niso vedeli, kako bi se zadeve lotili. Ali pa so novinarjem hlastno zagrozili z labodjim spevom, le da ga zaradi koalicijskih razhajanj dolgo časa niso uspeli uresničiti. Tako sem ob različnih priložnostih, na sestankih v okviru mednarodne novinarske organizacije in na tranzicijskih seminarjih razlagal, da v Sloveniji svoboda tiska ni ogrožena in da vlada sploh nima kakšne posebne medijske politike. Hvala bogu, sem dodal - in v očeh kolegov iz drugih srednje- in vzhodnoevropskih držav zaznal nekaj zavisti. (Toda pojavil se je prosluli zakon o medijih. Na srečo je bilo v njem toliko šibkih mest, da se je krepko zataknil v zakonodajnem postopku, saj je vzbudil zgražanje celo v tujini. Značilno je, da zamenjava vlade na navdušenje nad strokovno nesprejemljivim zakonskim osnutkom ni prav nič vplivala, saj je Bajukova vlada brez pomislekom sprejela Drnovškovo dediščino in jo še celo dopolnila s svojimi domislicami. Videli bomo, kaj bo prinesla nova vladna kombinacija, očitno pa so mediji mikaven plen za vsako oblast. A o tem samo mimogrede in v oklepaju, saj bi bila tema vredna posebne in temeljitejše obdelave.)

Skratka - sem razlagal nujnost samoomejevanja - če se ne bomo omejevali novinarji sami in če ne bomo odgovorno ravnali s komaj pridobljeno svobodo, nas bodo omejevali drugi. Zato na vprašanje o uvajanju tiskovnega sveta odgovarjam pritrdilno, res pa je, da ob tem dodajam tudi kakšen protivni veznik - samo, vendar, ampak ali kaj takega. In teh pomislekov je toliko, da se bo zazdelo, kot da sem v resnici proti, kar pa nikakor ne drži. Prvi pomislek se nanaša na ime - če namreč iz njega sklepamo na pristojnost in če zanemarimo slab priokus ali celo alergijo na istoimenski organ iz časov samoupravnega socializma. Tiskovni svet se nikakor ne bi smel ukvarjati samo s tiskanimi mediji, kar je drugod po Evropi sicer zelo razširjena praksa. Tudi radio in televizija in še sodobnejši elektronski mediji morajo biti podvrženi enakim načelom in merilom ter enaki presoji. Seveda ob upoštevanju posebnosti posameznega glasila in medija. Zato bi bilo ustrezneje govoriti o medijskem svetu, nad katerega pa se bodo zgrnili izganjevalci tujk. Torej občevalski ali občilski svet? Morda pa zveni grozno (kot poskus hrvaškega novoreka) samo zaradi nevajenosti.

Drugi, tehtnejši pomislek porajajo dvomi o zmožnosti zagotovitve ustrezne zastopanosti vseh zainteresiranih in kvalificiranih strani in njihovih predstavnikov. Pri tem izhajam iz podmene, da niti ne bo večjih razhajanj o temeljnem načelu - namreč o tripartitnosti tiskovnega sveta. Verjetno se bomo kmalu strinjali, da naj bi za isto mizo sedeli poleg predstavnikov novinarjev in drugih izvajalcev obveščanja, osveščanja (izobraževanja) in zabave prek medijev tudi njihovi šefi (glavni uredniki, direktorji in sploh založniki ter lastniki medijskih hiš). Na tretji strani pa bi bili zastopniki javnosti in sploh t. i. civilne družbe. Z njihovim določanjem in opredeljevanjem, kdo bi lahko bil nosilec posameznih interesov in zaščitnik vrednot, bo gotovo največ težav. Težko si je predstavljati, da bi se bile politične stranke pripravljene odreči svojemu vplivu. Vsekakor bo imela kaj povedati rimokatoliška cerkev in ob njej tudi druge. Kdo naj zastopa mladino in otroke? Kdo te in kdo one družbene skupine? Vprašanjem, ki jih poznamo že iz bitk za Svet RTV Slovenija, se bodo pridružila še nova, saj gre navsezadnje za širše in pomembnejše telo.

Četudi bomo nanje našli odgovore, bo še dovolj drugih dilem: kako zagotoviti tiskovnemu svetu avtoriteto in verodostojnost; ga bo potrebno uzakoniti ali bi ga ustanovili s pogodbo; od kod vzeti denar za njegovo profesionalno delo in hkrati preprečiti, da se ne bo zbirokratiziral?

Vsekakor je v zvezi s tiskovnim svetom - za zdaj - več vprašanj, kot je odgovorov nanje. Še največja pa se mi zdi nevarnost, da bomo na papirju našli idealno rešitev, ki pa nikakor ne bo zaživela. Takšno izkušnjo že imamo s samoupravnimi interesnimi skupnostmi za področje informiranja.

Vprašanje, ali v Sloveniji ustanoviti tiskovni svet ali ne, ni umetno vprašanje! Tiskovni svet bi moral biti, tako kot je to za zdaj pri nas le Novinarsko častno razsodišče, telo, ki uveljavlja načelo samoregulacije pri presoji etičnosti ravnanja udeležencev v procesih množičnega komuniciranja. Poleg novinarjev bi moral tiskovni svet združiti tudi lastnike medijev, predstavnike uprav, lastnike in upravitelje frekvenc, predstavnike malih in institucionalnih delničarjev, na Slovenskem predvsem tiskanih medijev, predstavnike bralcev, poslušalcev in gledalcev množičnih medijev ter predstavnike t. i. civilne družbe oziroma vseh ali vsaj najbolj vplivnih organizacij, ki tvorijo t. i. civilno družbo.

Za presojo bodočega položaja in vpliva tiskovnega sveta v slovenski družbi je zato nujno vedeti, kakšen je sedanji in kakšen naj bi bil prihodnji status teh ustanovnih skupin tiskovnega sveta. Novinarji bodo menda z izstopom iz cehovskih krogov pridobili, saj bi v tiskovnem svetu lahko presojali in obsojali tudi napake tistih, ki velikokrat ovirajo njihovo delo. Toda novinarji kot mali delničarji in solastniki medijev ostajajo predvsem v medijih zaposleni najemni delavci, ne znajo braniti svojih lastniških deležev in so preveč odvisni od kratkoročnih finančnih interesov drugih malih delničarjev ter nebogljeni, ko gre za vplive in pritiske velikih ali institucionalnih delničarjev. Tako iz novinarskih vrst - kot moralna in strokovna avtoriteta - lahko izstopajo le posamezniki, ki jim javnost takšno avtoriteto priznava.

Prav pri lastništvu medijev prihaja v zadnjem času do velikih in pomembnih premikov. Med tiskanimi dnevniki prihaja do kapitalskih povezav in koncentracije tržnih deležev, med lastnike medijev vstopajo dejanski centri finančne moči, denimo banke ali velika podjetja. Veliki tržni deleži in oblikovanje medijskih skupin ter združevanje medijev, vse to na majhnem slovenskem trgu zmanjšuje paleto različnih interesov, ki bi lahko vplivali na izničenje pristranskosti pri odločitvah tiskovnega sveta, saj dva ali trije veliki lahko hitro dosežejo nekakšen »kartelni« dogovor o nenapadanju in tako razvrednotijo prizadevanja tiskovnega sveta.

Posebna zgodba je civilna družba, saj se pri nas vanjo uvrščajo tudi organizacije, ki so na svojih področjih delovanja delni monopolisti ter celo aktivni in večinski lastniki posameznih medijev, tako da nikakor ne nastopajo samo v eni od možnih vlog. Če pa so vloge pomešane, je preglednost interesov manjša, formula delitve predstavniških mest v tiskovnem svetu pa izredno zahtevna.

Tiskovni svet bi ustanovili veliko lažje, če bi po vzoru RTV Slovenije večina množičnih medijev pri nas sprejela lastna poklicna merila in načela novinarske etike, kar v razvitih državah ni nobena izjema. Če bi bila večina medijev že zavezana nekim skupnim merilom in etičnim načelom, bi v tiskovnem svetu lažje dosegli soglasje, kaj je prav in kaj narobe. Toda vemo, da tega soglasja zdaj ni, da je spopad za tržne deleže hud in da je iluzorno pričakovati, da se bodo mediji samoomejevali, dokler je njihova usoda prepuščena predvsem trgu.

Zato bi bilo morda modro premisliti o tem, da v Sloveniji najprej ustanovimo institucijo varuha medijskih pravic, ki bi lahko neodvisno in ob strokovni pomoči lastnih strokovnih služb in strokovnjakov z univerz, končno tudi iz medijev, kompetentno presojal razmere na medijskem prizorišču in opozarjal ne samo na moralne ali strokovne spodrsljaje, ampak tudi na kršitve zakonodaje, zakonsko neurejena vprašanja in podobno. Izkušnje z varuhom človekovih pravic so v tem primeru sila dobrodošle, še bolj o tem, kako se ga znebiti ali nanj v primernem kontekstu pozabiti.

Z vprašanjem medijske etike, novinarske etike, medijskega samospraševanja in postavljanja lastne podobe pred ogledalo se ukvarjam, odkar sem napisal prvi stavek in ga postavil na ogled drugim.

Z objavljanjem, javnim delovanjem sem postal medij. Postal sem del medija in tako nevede prodrl v javnost na popolnoma drugačen način. Z informacijo sem prodrl v tisti del, katerega segment sem bil prej od znotraj. Bil sem del množice, ki je srkala informacije od zunaj, kar naenkrat pa sem postal opazovalec te množice, ki jo zdaj gledam z zunanje perspektive in se postavljam v vlogo, da tej množici sam posredujem informacije.

Tako pa sem tudi samega sebe postavil na ogled in v presojo tej javnosti. Pa vendar se zdi oziroma je vsakemu novinarju jasno, da javnost kot nehomogena, razdeljena množica še zdaleč ne premore tiste kritičnosti, ki je potrebna za postavljanje pravil, s katerim se ščiti pravica javnosti do objektivnega in celovitega obveščanja. Pravica vedeti je temeljna pravica sodobnih demokracij in pri tem je najpomembnejšo vlogo odigral svobodni tisk oziroma mediji.

Napor »starih« demokracij za samoregulacijo oziroma nadzorovanje medijske podobe v pozitivnem smislu je zato logična posledica razmaha medijskega prostora.

Pri tem se seveda postavlja bistveno vprašanje: kdo je tisti, ki lahko nadzira medije oziroma tisti, ki razsoja o njihovem delovanju. So mediji sami dovolj zreli, da poskrbijo za samoregulacijo, so novinarji dovolj usposobljeni in samokritični, da lahko sami od znotraj skrbijo za spoštovanje osnovnih pravil novinarske in družbene etike.

Za razliko od nekaterih drugih novinarskih kolegov menim, da ne in da medijski prostor potrebuje nekakšno obliko »nadzora« oziroma potrebuje nekoga, ki suvereno opozarja na napake in kršitve, ki bi jih tudi v slovenskem prostoru lahko naštevali vsak dan. Prav razcepljenost slovenskega medijskega prostora in medijska samovšečnost pa že nekaj let vztrajno preprečujeta razvoj oziroma postavitev neodvisne, nepristranske in predvsem učinkovite institucije, ki jo lahko imenujemo tiskovni svet, častno razsodišče, medijski ombudsman ali kako drugače.

Ker sem imel v zadnjem letu dni in pol privilegij spoznati delo novinarskega častnega razsodišča od znotraj, saj sem z novim sklicem tudi član tega organa Društva in Sindikata novinarjev Slovenije, lahko rečem, da učinkovitega organa v tej smeri v našem medijskem prostoru še nimamo.

Razlogi so sicer banalni, vendar zadostni, da Novinarsko častno razsodišče (NČR) ne deluje že več kot tri mesece. Najprej je tu prezasedenost devetih članov, ki so vsi aktivni novinarji in so se za častno in brezplačno funkcijo v NČR odločili na prostovoljni osnovi, ki pa za resno delo terja precej odrekanja. Nihče od nas za delo v NČR nima prevelike podpore s strani svojih delodajalcev, zato so sklici NČR pogosto na meji sklepčnosti, usklajevanja datumov sej pa pobirajo predragoceni čas. NČR je z novim sklicem in novim predsednikom Zoranom Medvedom (ki pa je v odstopu, saj kot novi odgovorni urednik regionalnega televizijskega centra Maribor po statutu Sindikata novinarjev Slovenije ne more biti več član NČR) sicer sprejel pomembne novosti, ki prispevajo k večji hitrosti in učinkovitosti obravnavanja pobud za obravnavo pred NČR, vendar je na mizi razsodišča vse večji kupček nerešenih zadev in zadev v postopku.

Med pomembnejšimi novostmi je po mojem mnenju tudi odločitev NČR, da prične postopek samo v primeru, če zadeve ne obravnava sodišče. Ta pomembna novost vsaj moralno obvezuje vse, ki so v postopku, da poskušajo najprej poiskati mnenje NČR. Seveda jih nihče ne more obvezati, da morebitne »obsodbe« NČR ne predložijo kot obremenilnega strokovnega mnenja na sodišču, če se pozneje kljub vsemu odločijo za tožbo proti novinarju ali časopisni hiši. Kljub temu pa je pomembno, da NČR vsaj med morebitnim postopkom pred rednimi sodišči ne sodeluje pri dodatnem »obremenjevanju« tožene strani.

Naš novi »kolega« in zdaj že razvpiti pravni strokovnjak Matevž Krivic je sicer takšno obrazložitev in ravnanje NČR na nedavnem srečanju na Brdu pri Kranju močno napadel, vendar se meni še vedno zdi izredno primerna in bom na njej kot član NČR dosledno vztrajal.

Sicer pa je samo presojanje o posameznih zadevah s strani NČR - odkar sem član - potekalo profesionalno in v skladu s sprejetimi pravili.

Pri oblikah tovrstnega regulatornega organa za medije se v svetu malokrat pojavlja oblika »čistega novinarskega organa«, saj v tiskovnih svetih ponavadi sodelujejo predstavniki medijskih hiš, torej ne nujno novinarji in pa predstavniki civilne družbe.

NČR kot skupni organ DNS in SNS o tej obliki seveda ne more razmišljati, vprašanje pa je ali bi bilo pametno imeti še en organ s podobnimi nalogami, kot jih ima NČR. Ustanovitev tiskovnega sveta spodbujajo predvsem tisti, ki nasprotujejo Društvu in sindikatu novinarjev nasploh oziroma z enim ali drugim niso zadovoljni, zato bi morda tiskovni svet prinesel neko dodatno obliko nadzora in ocenjevanja medijskega prostora. Osebno sem vedno podpiral »zdravo konkurenco«, zato bi podprl tudi ustanovitev tovrstnega tiskovnega sveta, vendar bi morali biti pri tem predvsem pozorni na njegovo sestavo, ki mora zagotoviti nepristranskost, profesionalost in avtoriteto, ki bi bila priznana v našem medijskem prostoru, česar za NČR žal (še) ne moremo trditi. Kot novinar nacionalne RTV hiše sem sodeloval tudi pri pripravi Kodeksa RTV Slovenija, v katerem je celotno poglavje namenjeno ombudsmanu, ki naj bi skrbel za spoštovanje etičnih meril. Čeprav je kodeks že sprejet tudi s strani Sveta RTVS, pa še vedno ni jasno, kdo bo ombudsman. Osebno se za postavitev posebnega ombudsmana na ravni RTVS nisem zavzemal, saj se mi zdi problematičen predvsem zaradi podvajanja s funkcijo NČR, mislim pa tudi, da se takšna oblika nadzora nikakor ne more akumulirati v enem človeku. Institut ombudsmana bi moral biti tudi na javni RTV, če bo sploh kdaj postavljen, skupinski in ne individualni organ.

Kakor koli že, mediji sami sebi niso namen in zato je pozitivni nadzor nad njihovim delovanjem in samoregulacija bistven temelj demokratičnega razvoja slovenskega medijskega prostora.

V Sloveniji se porajajo vprašanja in dvomi o tem, ali sploh potrebujemo takšno institucijo, kot je tiskovni svet. Še več. Veliko ljudi za tiskovni svet še sploh ni slišalo. Kako pa je s strokovno javnostjo, torej z novinarji?

V sodelovanju z Zavodom za odprto družbo - Slovenija sem pri pripravi diplomske naloge anketirala 22 novinarjev in urednikov osrednjih medijev, ki dejavno sodelujejo pri poročanju o javnih glasilih ali v medijski kritiki. Vprašalnik je bil sestavljen iz štirih sklopov (stanje profesionalne etike v Sloveniji, interni, eksterni ter kooperativni sistemi medijske odgovornosti) in 20 vprašanj. Predstavljamo vam rezultate vprašalnika:

• 55 % vprašanih novinarjev meni, da raven profesionalne etike v Sloveniji UPADA.
• 64 % novinarjev pa misli, da zanimanje javnosti za medijsko etiko v Sloveniji NARAŠČA. Rezultat ni presenetljiv, primerljiv je z rezultati enakih evropskih raziskav.
• Na vprašanje, ali bi podprli sprejetje internega medijskega kodeksa v svoji medijski hiši, je kar 82 % novinarjev odgovorilo pozitivno.
• Vsi novinarji bi podprli imenovanje ombudsmana, ki bi obravnaval pritožbe na verodostojnost prispevkov, objavljenih v njihovem mediju.
• Za prakso, da medij imenuje člana redakcije, pristojnega za etična vprašanja, ki odpira vprašanja in vzpodbuja razprave o profesionalni etiki na redakcijskih sestankih, je slišala samo slaba polovica anketiranih.
• Za običaj, da posamezni mediji razpošljejo osebam, ki jih omenjajo v svojih prispevkih, vprašalnike, s pomočjo katerih preverjajo, ali te osebe menijo, da so v prispevkih obravnavane in povzete korektno in verodostojno, je slišala polovica novinarjev.
• Praksa, da posamezni mediji objavijo vprašalnik, v katerem sprašujejo javnost, kaj meni o natančnosti in korektnosti njihovega poročanja, je znana 73 % anketirancev.
• 71 % pravi, da njihov medij redno objavlja popravke.
• Samo 43 % pa popravke objavlja na istem mestu, kot je bil objavljen članek, ki je predmet popravka.
• 67 % misli, da bi novinarji morali imeti visokošolsko izobrazbo.
• Samo 36 % pa misli, da stopnja izobrazbe vpliva na raven profesionalne etike posameznega novinarja.
• Po mnenju slovenske strokovne javnosti v Sloveniji nimamo dovolj strokovnih publikacij, knjig, radijskih in televizijskih oddaj, ki kritično obravnavajo delovanje medijev in novinarstvo, saj jih skoraj tričetrt odgovarja z ne.
• Kar 86 % novinarjev misli, da nimamo dobro urejenega in kakovostnega izobraževanja za novinarje.
• 77 % anketiranih meni, da so jim dostopne kakovostne raziskave o medijih v Sloveniji.
• Na vprašanje, ali je v slovenski medijski zakonodajo dobro urejeno vprašanje pravice do popravka, odgovarja z da 58 %,
• 71% pa meni, da je to področje potrebno urejati z zakonom.
• Samo 73 % novinarjev je znan model tiskovnega sveta kot nevladne organizacije, ki zajema lastnike medijev, novinarje in predstavnike javnosti, zaradi (ne samo) sprejemanja pritožb javnosti in podajanja mnenj o teh pritožbah.
• 71 % pa je mnenja, da tiskovni svet v Sloveniji tudi potrebujemo.
• Na zadnje vprašanje, kdo naj bi ustanovil tiskovni svet in kakšne na bi bile njegove pristojnosti, so odgovorili tisti, ki mislijo, da tiskovni svet v Sloveniji potrebujemo.

Skupna premisa večine odgovorov na zadnje vprašanje je (samo en novinar meni, da naj bo to državni zbor) ta, da mora biti ustanovitelj tiskovnega sveta vsekakor nevladna organizacija. Mnenja pa so si različna v predlogih, kateri segment nevladnih institucij naj sproži ustanovitev obravnavane infrastrukture. Večina anketiranih novinarjev je mnenja, da je za to najbolj primerna ustrezna novinarska organizacija (Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije, lokalna podružnica IPI, sekcija za tisk pri Gospodarski zbornici Slovenije). Novinarji predlagajo tudi Zavod za odprto družbo - Slovenija (Media Watch) in univerzo oziroma Fakulteto za družbene vede. Nekaj jih tudi meni, da bi se ustanovitvi pridružili še predstavniki civilne družbe oziroma zainteresirane javnosti. Predlogi so tudi, da naj tiskovni svet ustanovijo mediji sami ali predstavniki največjih medijev. V tem primeru naj bo struktura tiskovnega sveta dvodomna, sestavljena iz lastnikov in zaposlenih.

Tiskovni svet naj bi na nek način prevzel pristojnosti Novinarskega častnega razsodišča, ki je dobilo kritiko, da pri obravnavi pritožb ne more preseči subjektivnosti. Imel naj bi funkcijo evaluacije kontroverznih početij prispevkov v medijih ter opozarjanj na kršitve profesionalne novinarske etike. Nekaj jih tudi meni, da bi tiskovni svet moral imeti tudi izobraževalno funkcijo, saj bi poskrbel za šolanje in sponzoriranje medijskih delavnic. Lahko bi tudi izdajal neke vrste publikacije »media watch« in tako vplival na večjo profesionalnost novinarjev. Javnost bi ščitil pred vdorom medijev v zasebnost. Tiskovni svet naj vpliva na kakovost medijev tako, da jih opozarja na kršitve profesionalne etike, le-te pa naj bodo javno razglašene, novinarjem in avtorjem prispevkov pa se naj izreče javni opomin. Iz strokovnih krogov pa je prišla tudi pobuda, da naj tiskovni svet Slovenije deluje v skladu z usmeritvami evropskih tiskovnih svetov.