Predstavljajte si, da ste novinar ali urednik, ki dela za majhno madžarsko televizijsko postajo. Kar naenkrat vdrejo v stavbo uniformiranci, ki vam dovolijo, da pripravite program do konca, hkrati pa vas obvestijo, da bo postaja naslednji dan prenehala z oddajanjem. Na uredniškem sestanku televizijski pravnik namigne, kar so nekateri vedeli že dneve – da je lastnik postajo prodal. Varnostnike je v svojo svežo naložbo poslal novi lastnik, ki je eden izmed dveh lastnikov zasebnih televizijskih postaj na Madžarskem. K nakupu je z denarjem (za kaj pa so prijatelji) prispeval tudi drugi, vse to pa se odvija le nekaj dni prej, preden bi stari lastnik te majhne televizijske postaje na sodišču verjetno zmagal, ostala dva pa izgubila. Zdaj, ko sta obtoženca kupila tožnika, je tožba nična in to je konec vzhodnoevropske zasebne televizijske postaje.

Ne, to ni zaključek kakega slabega političnega trilerja, ampak madžarska resničnost. Pred nekaj meseci se je to zgodilo madžarski kabelski postaji TV3, ki je s svojim neodvisnim informativnim programom postavila zgled uravnoteženega in kritičnega novinarskega poročanja, ki ima občutek tudi za civilno družbo in ki mu ni mar za interese političnih ali poslovnih akterjev.

Z zgornjim primerom seveda ne želim dokazovati, da bi morali zasebne televizijske postaje zaradi korupcije, poslovnih goljufij in nepravičnosti omejevati ter okrepiti vlogo države pri javno financiranih medijih, kot trenutno trdi skrajna desnica. Prav nasprotno! V primeru zasebnih televizijskih postaj je vse, kar je potrebno za neodvisno in kritično obveščanje javnosti, le več poguma in pritiskanja na vire. V javnih medijih pa so potrebne precejšnje strukturne spremembe, med njimi privatizacija in radikalna reinterpretacija koncepta javnega servisa. Očitno je, da v upravnem odboru ne bi smeli sedeti politiki. Kot v večini vzhodnoevropskih postkomunističnih tranzicijskih družb naredijo madžarska država in politične stranke največ moralne škode na področju medijev. O načinu, kako je bila uničena TV3, je tedanji predsednik nadzornega sveta tega medija dejal: »Na močno tekmovalnem madžarskem medijskem trgu bo lahko ta dogodek prinesel nekaj miru. Tekmovanje bo lahko postalo bolj civilizirano, postaji, ki pripravljata program z nacionalnim dosegom, pa bosta lahko z občutkom varnosti glede prihodnosti več energije posvečali mirnemu ustvarjanju.« Mirno, civilizirano ustvarjanje je slogan iz madžarskega poznokomunističnega obdobja v sedemdesetih in osemdesetih letih. Tedaj so že demonstracije desetih mladcev na dan nacionalnega praznika ogrožale družbeni red. Imeti dve komercialni postaji je še varno, tri pa so že nevarne – to pa je perspektiva leta 2000.

Premier Orban podobno trdi, da je preprosteje izbirati med dvema velikima strankama kot med tremi, saj to le zmede volivce.

Na Madžarskem se je politika umaknila iz sfere medijev, tako da je ustvarila pravno podlago, ki ji omogoča ostati v njej. Po medijskem zakonu, ki je bil sprejet pred štirimi leti, zagotavljajo madžarske politične stranke neodvisnost javnih medijev. Strankarski ljudje sedijo v organu, ki nadzoruje medije, prav tako v nadzornem svetu nacionalnega radija ter televizije. Medstrankarska kupčija je privedla do tega, da sta komercialni postaji dobili frekvenco kljub pomanjkljivim ponudbam. Levica, ki je bila tedaj na oblasti, in desnica, ki je bila v opoziciji, sta se namreč strinjali, da tretji prijavljeni, ki naj bi bil liberalen, ne sme dobiti televizijske frekvence. Postaji TV2 in RTL Klub sta tako dobili frekvenco in nikogar razen TV3, ki je vložila tožbo, dejstvo, da sta lastnika obeh postaj povezana, ni motilo.

Obe komercialni postaji imata dejansko monopol, saj so gledalci javne, dolgočasne madžarske televizije takoj presedlali v območje kvizov in poceni nadaljevank, kjer je njihova največja skrb ta, ali bo Esmeralda spala z Don Alvarom zdaj ali šele v 374. delu. Poleg madžarske televizije in dveh komercialnih postaj z nacionalnim dosegom obstaja še satelitska Televizija Duna, namenjena predvsem Madžarom zunaj meja matične države. Na Madžarskem ima 1 % rating, tajnik glavne vladne stranke je bil ravno izvoljen za njenega predsednika in njen najbolj zanimiv program je akvarij, poln rib, ki ga predvajajo v poznih urah in je po mojem prepričanju posebej namenjen manjšini uživalcev marihuane. Poleg tega obstaja še nekaj patetičnih lokalnih in kabelskih postaj.

Vse to pišem, saj so novinarji, ki delajo na madžarskih televizijskih postajah, kljub svobodi medijev izpostavljeni komaj prikritim pritiskom. Toda pomembna je razlika. Bistveno drugače je biti odvisen od investitorjev, lastnikov ali oglaševalcev kot uslužbenec zasebne televizijske postaje ali biti podvržen vsakodnevnim političnim pritiskom v javnem mediju, ki se financira iz državnega proračuna.

Tudi v delovanju komercialnih televizij je očitno prisoten nenehen pritisk. V obeh postajah je do nedavnega delovalo svetovalno telo, sestavljeno iz strankarskih predstavnikov. Pri RTL je v tem telesu sedela svetovalka premiera, ki se je v enem primeru dejansko vmešala v urejanje neke humoristične oddaje. Vsakodnevna rutina je, da morajo na zahtevo lastnikov v pogovorne oddaje povabiti ljudi, katerih nastop nima nikakršne novičarske vrednosti, so pa pomembni zaradi česa drugega: so prijatelji, poslovni partnerji ali oglaševalci. Ni veliko urednikov in novinarjev, ki bi si drznili zavrniti sodelovanje pri takšnih obveznih, a prikritih sponzoriranih promocijskih blokih. Ponižujoča kršitev posameznikovih temeljnih svoboščin – še več, gre za odkrito spolno diskriminacijo – je dejstvo, da obstaja med temeljnimi načeli TV2 naslednje pravilo: izmed dveh voditeljev informativne oddaje lahko le moški intervjuvanca sprašuje o »hard news«, torej političnih temah. Ker so za te postaje politični intervjuji in burne razprave neprijetne stvari, ki se jim je treba izogniti, je od oktobra dalje TV2 po zgledu RTL iz svojega jutranjega programa izključila politiko. Ostala so poročila in dve neškodljivi, politično obarvani smešnici – toda spirala tabloidizacije tudi tukaj znižuje standarde. Ratingi pa kažejo, da je to ljudem všeč.

Trenutno so madžarske komercialne postaje strahopetne in se izogibajo konfliktom. Ne želijo izgubiti sumljivo pridobljenih frekvenc, zato se bojijo pritiskati na politike. Vse to bi lahko ponudilo izjemno priložnost javni televiziji in radiu – če le ne bi bilo to tako očitno, da je zdaj že tretja vlada po padcu komunizma prepričana, da ima lahko svojo besedo v življenju javnih medijev.

Prva, konservativna vlada, je začela s t. i. medijsko vojno proti tisku, za katerega je verjela, da ima v njem večino postkomunistična liberalna manjšina. Trenutna, po socialistično-liberalni drugi vladi spet bolj konzervativna vlada, vnovič jemlje levičarsko dominacijo v tisku za dano, zato je izrecno razglasila, da bo skušala z vladnimi sredstvi vzpostaviti t. i. medijsko ravnotežje. Lazslo Kover, predsednik vladajoče stranke Fidesz, je to povedal s številkami: po njegovem mnenju levičarski liberalni tisk, za katerega verjame, da ni le »opozicijski«, ampak tudi »sovražen«, prevladuje v razmerju 9 : 1. Dejstvo je, da je bilo sredi osemdesetih let zadnjič, ko je komunistična partija člane demokratične opozicije označila za »sovražne opozicijske figure«.

Vse od leta 1998 niso bile razmere madžarskih javnih medijev tako brezupne kot danes. Na vodilna mesta v madžarski televiziji so prišli ljudje, povezani z vladajočimi strankami, profesionalni uredniki in novinarji pa so izginili. S podeželja prihajajo v jutranji program in v večerna poročila mladi, neizobraženi novinarski vajenci, ki jih učijo v profesionalnem smislu povprečni, a politično predani desničarski uredniki.

Javni mediji bodo ostali sredstvo vladanja, politike, dokler bosta struktura financiranja in koncept javnega servisa ostala enaka. Dokler država in mediji ne bodo ločeni, tako kot poznamo ločitev države od cerkva in kot bi morali biti slednjič od države ločeni sferi ekonomije in kulture. Dokler bosta javni radio in televizija zaradi strukturnih pogojev že vnaprej le kanal, skozi katerega govorijo tisti na oblasti, v teh institucijah ne bo politične svobode. To vodi v zastraševanje in danes mnogi, ne le v javnih medijih, živijo v strahu. Študija sociologinje Marie Vasarhelyi kaže, da je imel na tak ali drugačen način težave že vsak drugi madžarski novinar in le vsakemu tretjemu se uspe upreti poskusom političnega vplivanja. Ironično, mladega radijskega novinarja, ki je z Vasarhelyijevo naredil intervju, so odpustili.

Madžarski radio oddaja odkrito antisemitsko, ultradesničarsko oddajo vsako nedeljo zjutraj. Nihče si ne upa ukiniti oddaje, ki je ena najljubših oddaj premiera Orbana in v kateri se je tudi sam že dvakrat pojavil v živo. Radio vsako sredo zjutraj omogoči predsedniku vlade tudi približno deset minut dolg govor ljudstvu. Na srečo se v programu nikoli ne pojavijo kritična vprašanja ali drugi moteči dejavniki. Poleti, ko je bil na dopustu, so z njim vnaprej posneli tri intervjuje, da ljudje ne bi ostali brez filozofiranja Viktorja Orbana.

To omenjam, ker sem prepričan, da mora tukaj in zdaj priti do strukturnih sprememb v funkcijah javnih medijev, namesto da čakamo, da bo do sprememb prišlo na strani politikov.

Vzpostaviti moramo okolje, v katerem politika ne bo mogla ničesar pridobiti v medijih. Če nam to ne bo uspelo, bomo za svoj denar dobili le drago poceni propagando. Če koncept javnega servisa na nek način izhaja iz javnega interesa, skupnega dobrega, potem bi morali močno zmanjšati število stvari, ki sestavljajo javno dobro in se zato financirajo iz državnega proračuna. Neodvisno novinarsko poročanje, pogovorne oddaje z predstavniki nasprotujočih si strani, manjšinski, izobraževalni in znanstveni programi – to je vse, kar javni servis je, in ni povsem jasno, ali naj bi se ti programi financirali samo iz državnega proračuna. Fundacije, združenja, zasebna telekomunikacijska podjetja bi prav tako lahko vzdrževali radijske in televizijske programe, ki na trgu ne bi mogli preživeti. Ko govorim o idealnem javnem servisu, mislim na BBC-jev etični kodeks ter strukturo ameriške PBS. Kar se mi zdi najbolj privlačna lastnost PBS, ki se sama definira kot »privatna neprofitna organizacija«, je ta, da se v veliki meri vzdržuje sama in ima v svojem upravnem odboru novinarje, telekomunikacijske strokovnjake ter ekonomiste, ne pa politikov. Na Madžarskem moramo drastično spremeniti zakon o medijih ter ga narediti preprostejšega in manj dvoumnega, obenem pa ne smemo dovoliti, da dobi kateri koli organ države nadzor nad internetom in novimi mediji.

Moji pogledi pa niso med tistimi, ki danes na Madžarskem prevladujejo. Ljudje želijo varnost in ne svobode, saj ta zajema tudi odgovornost. Številni bi se sicer radi rešili paternalizma politike, a še vedno je premalo takih, ki so pripravljeni tudi plačati ceno, ki jo to zahteva.

Kmalu po zmagi Vladimirja Putina na ruskih predsedniških volitvah marca letos je dvom večine ruskih novinarjev v predsednikovo demokratičnost postal upravičen. Maria Slonim, izvršna producentka in siva eminenca programa analize medijev The Fourth Estate, je v intervjuju za Internews Russia izjavila, da se je njen alarm vklopil z vojno v Čečeniji. Z njo je postalo jasno, da kakršna koli kritika vlade ali dvom v njene dejavnosti draži Putina. Primer Babitsky je pokazal, kako brutalna zna biti država do vsakršnih odklonov od vladajoče linije. Slonimova meni, da se lahko začasna zajezitev informacij o čečenski vojni nadaljuje v splošno prikrivanje informacij. Naslednja faza lahko že pomeni konec ruske svobode govora, je prepričana Maria Slonim. Ko sem se takoj po uradnem imenovanju Putina za predsednika z nekaterimi ruskimi novinarji pogovarjala o položaju v ruskih medijskih hišah, posebej teh, ki so kritične do vladajoče strukture, mi je večina dejala, da pritiskov s strani Kremlja zaenkrat še niso občutili, vendar pa to živčno pričakujejo.

Sredi maja je počilo prvič. Ruska policija je izvedla racijo v prostorih medijske korporacije Media-MOST. Ta medijski imperij vodi šef moskovske vplivne skupine Vladimir Gusinsky (ena od skupin starih oligarhov, ki jih je podpirala Jelcinova oblast), v lasti pa imajo poleg televizije NTV (ta predvaja znano politično satiro Kukly (Lutke)) še Ekho Moskvy, TV Center, Segodnya, tedensko revijo Itogi in Moskovski Kosmomolets. Maskirani policisti so pregledovali dokumente in si zapisovali osebne podatke uslužbencev. Vladimir Gusinsky je izjavil, da je bilo dejanje kazen za NTV zaradi kritiziranja Putina in oblasti v odnosu do čečenske vojne in preiskovanja domnevne kremeljske korupcije.

Vladni uslužbenci so seveda zanikali, da bi bila racija politično motivirana. Opravičevali so jo s pojasnili, da je šlo za preiskavo kršitev zasebnosti, ki jo je menda zagrešila varnostna služba Media-MOST (prisluškovanje politikom, poslovnežem in celo novinarjem).

Na dan policijske racije v Moskvi ni bilo novinarja ali medijske organizacije, ki mu primer ne bi pomenil vsaj nevarnega presedana. Vladni napad na medije je bil tako očiten, da so ga obsodili celo moskovski župan Yuri Luzhkov in komentatorji Nezavisimaye Gazete, ki je v rokah drugega medijskega magnata Borisa Berezovskega (pripadnika kremeljske vplivne skupine, ki ima v rokah še televizijo ORT, Kommersant Daily in Novye Izvestia). Znano je, da že leto dni poteka t. i. informacijska vojna med ORT in NTV, med Kremljem na eni in Gazpromom, Medio-MOST in moskovskim županom na drugi strani. Torej med Berezovskim in Gusinskim.

V začetku junija je ruska policija senzacionalno aretirala Gusinskega, ki je menda že dlje časa dobival grožnje iz Kremlja. Tri dni je preživel v razvpitem zaporu Butyrskaya. Obtožen je bil poneverjanja v povezavi s privatizacijo televizijske družbe Russkoye Video iz St. Petersburga. Preiskovalci so ga obtožili, da je vlado ogoljufal za deset milijonov dolarjev. Prepovedali so mu izhod iz države. Sredi julija so mu zaplenili lastnino. Podrobno so preiskali tudi največjega delničarja in posojilodajalca Media-MOST, državno podjetje Gazprom.

Sledil je nepričakovan zasuk. Proti koncu septembra se je preiskava nenadoma končala s skopimi pojasnili tako s strani generalnega tožilca Vladimirja Ustinova kot tudi s strani NTV.

Pomanjkanje informacij je sprožilo številna ugibanja. Da je Gusinsky popustil pod pritiski iz Kremlja in se odrekel delnemu nadzoru nad NTV, oziroma da je podpisal sporazum, po katerem naj bi NTV omilila kritike Putinove oblasti. Časopis Kommersant Borisa Berezovskega je zapisal, da je Gusinsky z obljubo zvestobe oblasti kupil svojo svobodo. Zasuk je celo sprožil govorice, da je Gusinsky prodal svoj delež v edini neodvisni televizijski postaji NTV, paradnemu konju svojega medijskega imperija. V Media-MOST so vse govorice in ugibanja zanikali in izjavili, da bodo še naprej delovali po načelu svobodnega novinarstva.

Prav hitra opustitev tožbe naj bi po mnenju ruskih medijskih in političnih analitikov kazala na politično ozadje primera Gusinsky. Prav tako je molk NTV o oprostitvi obtožbe dokaz sporazuma med Gusinskim in državo, meni Anna Kachkayeva, medijska analitičarka RFE/RL.

Rdeča nit vsega je bil očitno spor med plinskim gigantom Gazprom (ki je v rokah države, podpira Putina in vojno v Čečeniji, hkrati pa ima 48,3-odstotni delež v družbi Media-MOST) in družbo Media-MOST. Med njima so potekala pogajanja o menjavi paketa delnic Media-MOST za dolg, ki ga ima ta družba do Gazproma zaradi najetih posojil (473 milijonov dolarjev). Gusinsky je julija sporazum o prodaji svoje družbe Gazpromu že podpisal (boter tega dejanja je bil menda minister za informiranje Mikhail Lesin), vendar je konec septembra sporazum razveljavil, češ da ga je podpisal pod pritiskom v zameno za svojo svobodo. Gazprom je sprožil tožbo. Vladimir Putin je prav v tem času večkrat ponovil, da se ruska vlada ne bo vmešavala v spor med plinskim in medijskim gigantom. Dejal je, da je poseganje v konflikt med dvema poslovnima entitetama neprimerno in da se bi morala zadeva reševati na sodišču.

Pred kratkim so predstavniki družbe Media-MOST objavili, da so dosegli »prijateljski« dogovor z Gazpromom o poravnavi dolgov in da ta nikakor ne bo vplival na neodvisnost novinarjev na NTV. Generalni direktor NTV Kiselyov je poudaril, da je bil dolg ustvarjen načrtno zaradi politike, ki je hotela NTV spraviti v roke države.

Alexei K. Simonov, predstavnik Glasnost Defence Foundation iz Moskve, je pred kratkim v Budimpešti zelo kritično ocenil trenutne razmere v ruskih medijih. Poudaril je, da je obstoječa medijska zakonodaja zelo razbita, da je pravni sistem nekonsistenten, selektiven in nagnjen k varovanju interesov različnih državnih agencij, ki se zavzemajo za politiko delitve informacij na dve skupini: informacije za »vse« in informacije za »elito«. V Rusiji po njegovem ni univerzalnega razumevanja nacionalne zakonodaje, ekonomski položaj medijev je zelo odvisen od njihove politične usmerjenosti, politični pritisk na medije se izvaja prek različnih oblik ekonomskega pritiska, davkov in psevdopravnih načinov prisile, pravna ureditev je podvržena neskončnim popravkom, ki informacijsko skupnost načrtno potiskajo v kaos, mediji so prisiljeni igrati brez etičnih pravil in kodeksov, kar pomeni, da jim je samoregulacija popolnoma tuj pojem, na medijskem trgu enake možnosti niso zagotovljene, veliko medijskih hiš se preživlja z nelegalnim financiranjem, novinarska skupnost je šibka in nekonsistentna (osebni interesi novinarjev in urednikov so prvotnega pomena). Simonov tudi misli, da je Putinov prihod obudil duh tajnih služb, njihova navzočnost pa v informacijskem prostoru raste.

Putin je namreč že omajal zaupanje v svoje demokratične usmeritve in spodbudil številne dvome o tem, da je opravil s svojo kariero bivšega uslužbenca ruske obveščevalne službe KGB. Podpisal je 46 strani dolg dokument, ki ga je letošnjega junija osnoval in odobril vplivni ruski varnostni svet. V medijih je postal bolj znan kot doktrina o varnosti informacij, novinarje in analitike pa je zaskrbela njegova dvoumna vsebina in poudarjanje državne varnosti, ki bi lahko vodila k zlomu že tako šibke svobode tiska. Motilo jih je predvsem to, da je bil dokument ekskluzivna pogruntavščina varnostnega sveta in pri njegovem nastajanju ni sodeloval noben organ, neposredno povezan z mediji (npr. z ministrstvom za informiranje.)

Vladna stran je kot cilj dokumenta navajala zaščito nacionalne varnosti pred grožnjo medijev, ki nastane, ko objavijo neresnične ali zavajajoče informacije.

Poleg drugih spornih točk dokumenta je tudi odstavek, ki pravi, da mora vlada pojasniti status tujih medijev in tujih novinarjev, ki delajo v Rusiji. Sporni odstavek je sprožil mnenja, da bi lahko šlo za poskus nadzora tujih (zahodnih) novinarjev, podobno kot nadzorujejo ruske državne medije in omejitev dostopa do informacij vsem novinarjem. Alexei K. Simonov v svojem referatu pravi, da se je v Rusiji zgodil en sam čudež: po zadnjih javnomnenjskih raziskavah množični mediji izgubljajo zaupanje javnosti. Medijski strokovnjaki upajo, da bo prihodnji razvoj neodvisnih medijev in civilne družbe dovolj močan, da bo obdržal raven že dosežene svobode govora. Ta je bila po mnenju večine novinarjev zadnjih deset let pred Putinom relativno visoka, nekoliko je upadla le, ko so osrednje medije prevzeli Jelcinovi finančni oligarhi. Razpršenost mnenj pa je bila zaradi razdrobljene lastniške strukture še zmeraj precejšnja.

Strokovnjaki menijo tudi, da se ruski državljani na državno televizijo in tudi druge elektronske medije ne morejo zanašati. Ti so popolnoma zunaj obstoječe medijske zakonodaje, saj zvezni medijski zakon velja samo za tiskane medije. Distribucija televizijskih programov je v predsednikovih rokah (Simonov opozarja na korupcijo pri podeljevanju frekvenc). Tako so se že na prejšnjih volitvah oprli na oblast, nič drugače ni bilo na letošnjih predsedniških in lanskih parlamentarnih volitvah. Zaradi tega so tudi najbolj izpostavljeni vladnim pritiskom. Vloga državne televizije namreč ni pojmovana kot obramba ideje oblasti, ampak kot obramba oblastnikov.

Svoboden dostop do informacij v Rusiji nima pravne podlage in tradicije, javnost pa ga na žalost ne vidi kot na vrhu seznama splošnih človekovih pravic in svoboščin, pravi Simonov. Problem predstavlja tudi finančna odvisnost medijev od države, kar jih dela ranljive in vpliva na novinarsko neodvisnost in objektivnost. To kaže na pomembnost pojava zasebnih medijev (finančno neodvisnih in kritičnih do oblasti), ki bi jih moralo biti sodeč po zahodnih trendih zmeraj več. Rusija gre v popolnoma nasprotno smer. Simonov ni edini, ki trdi, da Rusija glede prihodnosti razvoja informacijskega sektorja nima razloga za optimizem. Veliko napora bo potrebovala že samo zato, da bo razočarano javnost znova prepričala, da bo verjela, da je svoboda informacij bistvenega pomena za državo.

Italijanski novinarji so svojo prvo kolektivno delovno pogodbo z založniki sklenili leta 1908 – v gostilni. Takrat je nastal tudi prvi nacionalni novinarski sindikat. FNSI (Federazione nazionale della stampa), ki je pod svoj dežnik pospravil različna regionalna novinarska združenja, ki so se v Italiji oblikovala kmalu po nastanku prvih časopisov. Takšen je po oklepaju v obdobju fašizma, ko ga je oblast, kot vse ostale, prepovedala in ustanovila prorežimsko stanovsko korporacijo, še danes. In v Italiji, kjer je razvejana sindikalna dejavnost za vsako kategorijo ustvarila skoraj nedoumljivo mrežo kratic, je to velika redkost. Med 115.000 italijanskimi policisti in policistkami, jih je na primer 80.000 organiziranih v sedem različnih sindikatov: SIULP, SAP, FED.LI.SI.PO/SO. DI.PO., SIAP, COISP, ANFP in FED.ITALIA SICURA. 750.000 učiteljev ima na voljo 42 učiteljskih sindikatov. Dva milijona kovinarjev, od tistih, ki izdelujejo vilice in žlice do tistih, ki delajo avtomobile, ladje in železniške tire, se jih povezuje v osem. Nekateri med temi so avtonomni, velika večina pa jih je vključenih v katero izmed treh osrednjih sindikalnih zvez: levousmerjeno CGIL, katoliško CISL in laično UIL.

Odgovorov na vprašanje, kako je novinarjem uspelo ostati enotni in zakaj, je več. V Italiji jih je 25.000, od tega 11.500 profesionalnih, ki jim je novinarstvo glavni vir zaslužka.Tako malo, pravijo na novinarskem sindikatu, da bi jim bile dodatne delitve samo v škodo. Poleg tega, nadaljujejo, je združevanje v različne sindikate, ki se nato povezujejo s politično opredeljenimi sindikalnimi zvezami, za novinarje etično sporno.

»Stavkamo samo za pogodbo,« pravi Renzo Santelli, funkcionar FNSI. Italijanski novinarji kolektivno pogodbo z delodajalci, združenjem italijanskih založnikov FIEG, obnavljajo vsake štiri leta. Velike založniške medijske hiše, na primer državna televizija RAI, Berlusconijeve zasebne televizije ali veliki časopisi, imajo s svojimi zaposlenimi novinarji sklenjene še posebne, hišne delovne pogodbe, ki postavke kolektivne pogodbe za novinarje, sklenjene med FNSI in FIEG, nadgrajujejo. Novinarske stavke so v Italiji po udeležbi običajno uspešne. Zadnja, 22. in 23. septembra, ko v državi ni izšla večina dnevnega časopisja, prazni so bili tudi servisi vseh tiskovnih agencij, je po trditvah sindikata založnikom zadala precejšnjo gospodarsko škodo.

Novinarji so stavkali, ker se pogajanja o kolektivni pogodbi več kot leto dni niso premaknila z mrtve točke. Poleg višine plač je tokratno jabolko spora med pogajalskima stranema status zaposlenih v t. i. novih medijih, predvsem internetnih časopisnih straneh in satelitskih televizijskih in radijskih programih. Novinarji zahtevajo, naj nova kolektivna pogodba zajema tudi t. i. spletne novinarje. Založniki trdijo, da je novinarski sindikat ujet v pol stoletja stare vzorce, medtem ko se informacijsko tržišče spreminja iz dneva v dan, če ne iz ure v uro. Plačila delavcev v novih medijih naj zato ureja tržišče in ne delovna pogodba.

Vprašanje je pereče, saj se je slika v italijanskem novinarskem cehu v zadnjem letu korenito spremenila: število samostojnih novinarjev, včasih v manjšini, je namreč preseglo število zaposlenih kolegov. Večina jih pod slabšimi delovnimi pogoji dela pri spletnih straneh visokonakladnih dnevnikov. Stavki se niso pridružili novinarji levičarskega dnevnika Il manifesto, ki nima založnika, temveč deluje kot zadruga, lastniki časopisa so novinarji sami. Stavkali niso tudi novinarji milanskega dnevnika Il Giornale, ki je v lasti Paola Berlusconija, brata italijanskega opozicijskega vodje Silvia Berlusconija. Povišanje plač, o katerem se je pogajal novinarski sindikat, jim je namreč založnik mimo kolektivne pogodbe zagotovil že sam.

Druga, posebna italijanska zgodba, povezana s tisto o sindikatih, so stanovske zbornice. V Italiji jih je več kot trideset. Svojo imajo arhitekti in novinarji, odvetniki in notarji, vse skupaj pa imajo več kot milijon štiristo tisoč članov. Te zaprte, močne in vplivne organizacije so pravzaprav svojevrstni cehovski lobiji. Od leta 1992 je bilo v italijanskem parlamentu vloženih več kot 220 zakonskih osnutkov, ki so predlagali tako njihovo ukinitev kot vsaj korenite spremembe, a ni bil doslej sprejet niti eden. Italijanskemu uradu za varstvo konkurence, ki je na tem področju brez moči, je doslej uspelo le preprečiti ustanavljanje novih cehovskih organizacij: nedavno so svojo hoteli poklicni poznavalci vina.

V novinarsko zbornico, ki je bila z zakonom ustanovljena leta 1963, so vključeni tako rekoč vsi italijanski novinarji; da to postanejo, morajo opraviti poseben izpit. In razlika med novinarsko zbornico in sindikatom? »Vključevanje v sindikat je prostovoljno, medtem ko je zbornica imenik članov, članstvo pa je obvezno, če nisi vpisan, nisi del sistema,« pravi Renzo Santelli, funkcionar FNSI.

Somalija, komentator Radio of the Somali People, ustrelili so ga tatovi, medtem ko je poročal s trga v Mogadishu.

Kolumbija, kamerman lokalne televizijske postaje, umorili so ga neznani azilanti v Gironu v hiši njegovega brata.

Kolumbija, lastnik radijske postaje Ecos de la Sierra v Palmorju, ubili so ga maskirani uporniki.

Rusija, fotograf tiskovne agencije Itar-Tass, ubili so ga čečenski ugrabitelji, potem ko je zaostal v prisilnem maršu iz Urus-Martana v Shatoi.

Urugvaj, lastnik in urednik neodvisnega Radio del Centro v Baltasar Brumu, ubil ga je državni uslužbenec, ker naj bi da Rosa objavil, da je neprimeren za javno službo in mu s tem uničil kariero.

Kolumbija, novinarko in bivšo univerzitetno profesorico so našli mrtvo v San Carlosu, njeno truplo je ležalo zraven dveh trupel mrtvih gverilcev, ki sta pripadala National Liberation Army in sta umrla v spopadu z vojaškimi četami.

Kolumbija, dopisnik za revijo Presencia Colombiana je umrl pod streli neznancev v diskoteki v Acopy-Yumbo.

Haiti, lastnik in direktor neodvisnega radia Haiti Inter, ubila sta ga dva neidentificirana azilanta, medtem ko je stopal v prostore radia. Bil je znan politični novinar, ki je pogosto dobival grožnje s smrtjo.

Bangladeš, izdajatelj in urednik časopisa Danik Bir Darpan, ubili so ga pripadniki maoističnega oboroženega gibanja.

Mehika, novinar La Opiniona, ustreljenega v tilnik so našli agenti obmejne policije na ameriški strani Ria Grande ob Harlingenu v Texasu. Zaradi svojega prodornega poročanja je postal zoprn tako policistom kot kriminalcem.

Gambija, novinarja radia SUD FM, so v Banjulu ubile protiprotestne enote gambijske vojske. Na študentskih demonstracijah je sicer deloval kot prostovoljec Rdečega križa, zato je nejasno, ali je bil ubit zato, ker je bil novinar.

Gvatemala, fotograf dnevnika Prensa Libre, umrl je v streljanju na demonstrante, ki so protestirali proti povišanju avtobusne voznine. Dva druga novinarja sta bila ranjena.

Mehika, reporter radia Net, v Ciudad Juarezu so ga več kot 35-krat zabodenega našli v avtu, kar je pokazalo, da je bil pred tem najverjetneje mučen. Policija je izjavila, da je v njegovem avtu našla nekaj vreč marihuane, zato ni jasno, ali je umrl zaradi svojih novinarskih aktivnosti.

Pakistan, novinar dnevnika Ummat, umrl je blizu meje med Indijo in Pakistanom. Khan je poročal o trgovini z drogo in organizirano prostitucijo v provinci Sindh, zaradi česar je stalno dobival grožnje od Ayay Khataka, šefa nedovoljenih poslov.

Španija, kolumnist madridskega dnevnika El Mundo, ustreljen dvakrat v glavo in dvakrat v prsi. Odgovornost za uboj je prevzela baskovska separatistična skupina ETA, katere dejanja je de Lacalle močno kritiziral in zagovarjal miren dialog med separatisti in špansko vlado.

Sierra Leone, reporter tednika New Tablet, ustreljen v Freetownu med poročanjem o demonstracijah pred hišo Fodaya Sankoha, vodjo uporniške skupine Revolutionary United Front. Njegovi varnostniki so iz hiše streljali na množico in Conteh je bil zadet.

Rusija, dopisnik Nashe Vremya, ubit blizu vasi Kirov, dva kilometra in pol od Groznega, potem ko je vojaški džip, v katerem se je peljal, razneslo na pehotni mini.

Filipini, založnik Pagadian City Star, je umrl v atentatu. Policija je izjavila, da je umrl, ker se je menda zapletel v nek nepremičninski posel.

Tadžikistan, šef državnega radia in televizije, je umrl pod streli šestih neznanih napadalcev na poti domov.

Filipini, dopisnik DZZM, radijske postaje v Manili, je umrl v napadu na župana Catalina Bagasina, ki je bil s čolni na ogledu obalnih vasic. Ubili so ga uporniki iz skupine Rebolusyonaryong Hukbong Bayan, odpadniška frakcija komunistične New People’s Army.

Španija, kamerman Associated Press Television News in

Reutersov vojni poročevalec, umrla sta med uporniško zasedo blizu Rogberti Junction, 50 milj vzhodno od Freetowna v Sierra Leone.

Kolumbija, novinarko lokalne televizijske postaje, ki jo je sponzorirala okoljevarstvena agencija, je neznani ubijalec s strelom v trebuh ubil pred njeno hišo na Pacific Coast port of Tumaco. Motivi za napad niso povsem jasni.

Stuart H. Loory, urednik IPI Global Journalista, na zadnji strani v članku Pogoreli smo v poročanju o barbarstvu pove razlog spremembe imena revije IPI Report v IPI Global Journalist. Žalostno ugotavlja, da so mediji velikokrat zamudili v razkrivanju človeškega trpljenja, preden je se je to pokazalo v vsej svoji bedi. To se je zgodilo, ker so novinarji sicer problem zaznali in razkrili, vendar ga niso spremljali. To se je zgodilo z nacizmom, enako se dogaja z vojno v Sierra Leone in Čečenijo. Uredniki (IPI je predvsem združenje urednikov) so zato menili, da mediji potrebujejo kritično revijo, ki spremlja lokalne medije v različnih državah. Sprememba imena je zato prvi korak daljnosežnega načrta: revija naj postane pomembnejša za globalno novinarsko srenjo.

The International Press Institute (IPI) je tokratno številko IPI Global Journalista namenil izkušnjam novinarjev v oddaljenih vojnih prizoriščih, kot je na primer Sierra Leone, v njih pa opozarja na dileme lokalnih novinarjev – v vojni izbrati eno ali drugo stran ali ostati živ? Zgodbe z različnih strani sveta prinašajo različne usode novinarjev, ki so na prizoriščih objektivno in po resnici poročali o dogodkih, vendar so bili za to preganjani ali celo ubiti.

Kakšne so razmere, v katerih novinarji opravljajo svoje delo in zakaj postajajo žrtve bojujočih se strani? Peter Preston, komentator IPI Global Journalista, v komentarju prikaže svojo izkušnjo, srečanje s t. i. press freedom heroes, ki jih je IPI med novinarji skrbno izbral ob slovesni priložnosti, petdeseti obletnici inštituta.

Bilo je drugače, piše avtor, nobenih luči, nobenega občutka this is my big day, nobenega šova, nič triumfalnega. Petdeset junakov, mož in žena na odru, ni videlo in občutilo slave, temveč je samo sledilo svojim zvezdam, nečemu, kar je prevzelo tudi ljudi, ki so jih opazovali. Njihova plaha in prestrašena pojava nam je pomagala definirati, kaj je praktično novinarstvo, pravi Preston. Ne plačilni dnevi, ne pohvale hvaležne države, ne znani obrazi na ulici, 50 junakov na odru je predstavljalo 50 let truda. Vsi so dokazovali, da novinarstvo v svojem bistvu ni udoben poklic, temveč groba in kruta trgovina. Kruto realnost in neprizanesljivost novinarskega poklica so izkusili mnogi novinarji, ki so poročali z gverilskih bojišč, po dejanjih vojske iz brutalnih – že bestialnih – krajev, kjer je nošenje orožja, trgovina z ljudmi in otroško delo nekaj samo po sebi umevnega. Kjer ne igrata vloge niti novinarska nepristranskost niti objektivnost. Nekateri med njimi (letos jih je že 23) niso preživeli.

David Tam Baryoh, dopisnik Washington Posta iz zahodnoafriške države Sierra Leone piše o novinarjih, ki so se znašli v navzkrižnem ognju: postali so tarča sovražnosti vseh frakcij, ki so vpletenih v oborožen konflikt. Soočiti se morajo z dilemo, katere rešitev lahko plačajo tudi z življenjem (kakor mnogi doslej): ali biti kritični do oblasti ali do uporniške Revolutionary United Front (RUF)? V prvem primeru si nemudoma uporniški izdajalec, kazen je smrt z obešanjem. V drugem primeru si mrtev takoj, ko te dobijo uporniki. Kdor ima možnost, zapusti državo, meni Preston.

Zadnji novinar, ki je umrl v sierraleonski vojni, je bil Saoman Conteh, poročevalec tednika New Tablet v Freetownu. Ubit je bil skupaj z nekaterimi protestniki pred hišo ciničnega vodje RUF Fodaya Sankoha. Varnostniki upornikov so namreč usmerili ogenj na 20.000 protestnikov kar iz hiše. Novinarji so se v smrtonosnem začaranem krogu znašli, ko je major Johnny Paul Koroma maja 1997 strmoglavil vlado predsednika Ahmeda Tejana Kabbaha in vzpostavil nov režim Armed Forces Revolutionary Council (AFRC).

Slednje dokazuje primer novinarja BBC Sylvestra Rogersa, ki je aprila 1998 poročal, da je RUF z zavezniki znotraj sierraleonske vojske demonstrante, ki so s protesti zahtevali umik sil ECOMOG (Economic Community of West African States Peacekeeping Forces), ki naj bi pomagale obnoviti moč predsednika Kabbaha, oskrboval z ginom. RUF je objavil, da hoče novinarja živega ali mrtvega. Na njegovo glavo je razpisal celo denarno nagrado.

Rogers se je skril in čez nekaj časa z mejnega območja med Gvajano in Sierra Leone poročal, da vladne vojaške sile izgubljajo vojno zaradi nediscipline in pomanjkanja logistike. Vlada predsednika Kabbaha je ukazala novinarja prijeti in tožiti, ker da je »ustvaril napetost in neenotnost med četami«.

Strašne izkušnje imajo tudi novinarji, ki so jih zajele uporniške sile in so preživeli nekaj časa v ujetništvu. Ko so se po naključju rešili, jih je druga stran, presenečena nad takim čudežem, obtožila, da so vohuni. Tudi Douglas Farah, novinarski veteran latinskoameriških gverilskih vojn, v svojem članku Tisk zahteva spoštovanje piše o razlogih, zakaj je vojna v Sierra Leone najbolj tvegana in preveč nevarna za novinarsko poročanje. Pripadniki vseh različnih sil namreč uživajo velike količine droge, največkrat marihuane in žganja slabe kakovosti. Novinarji stavijo lastno življenje: če vojaki niso trezni, postanejo nerazumni in nagnjeni k zlorabi. Kar seveda dokazuje veliko število posilstev žensk in moških, sekanje udov, ugrabitev in drugih krvoločnih dejanj, v katere so bile vpletene vse sile sierraleonske brezciljne vojne. Nezmožnost poročanja v sierraleonski vojni poleg nestabilnosti akterjev v vojni, piše Farah, povzroča tudi pomanjkanje znanja o tem, kako delujejo mediji. Specialist v vojnem poročanju meni, da vojne v El Salvadorju, Nikaragvi in Columbiji niso bile tako nevarne. Novinar je v poročanju poteka bojev zlahka prišel na bojišče. Če ne takoj, pa v nekaj dneh. Prav tako je bilo akterjem pomembno mnenje mednarodne skupnosti, zato žrtev med novinarji skorajda ni bilo. Tako je smrt kamermana Associated Press Miguela Gil Moreno de Mora pokazala, da vojna prizorišča, ki sicer veljajo za varna, to niso. Kamerman je skupaj z Reutersovim kolegom umrl potem, ko sta s sierraleonskimi vojaki padla v uporniško zasedo. Bili so na poti na razmeroma varno območje.

Tudi pomanjkanje spoštovanja bojujočih se strani do novinarjev, nezanimanje za prenos svojih idej, za katere se borijo, v svet in racionalnost bojevanja, nagnjenost k ekstremnemu nasilju ne daje razloga, da bi verjeli v varnost novinarjev na bojišču, piše Farah.

Žrtve med novinarji je zahtevala tudi brutalnost baskovske separatistične organizacije ETA, poroča Noemi Ramirez, raziskovalna urednica El Munda iz Madrida v svojem prispevku Baskovska resničnost. ETA predstavlja večjo nevarnost kot bivši diktator Franco. Maja letos je namreč prevzela odgovornost za uboj novinarja Joseja Luisa Lopeza de Laccalle. Novinar naj bi si smrt prislužil zaradi sodelovanja s civilno organizacijo, ki deluje proti vsakršni obliki političnih pogajanj z ETO in seveda zaradi kolumne, ki jo je napisal za El Mundo del Pais Vasco. V njej je odkrito govoril, da ETA predstavlja grožnjo demokraciji in svobodi izražanja v španski in baskovski družbi. V času pred smrtjo Francisca Franca je veljala dolga tradicija zatiranja medijev in svobode govora. Vendar pa se Francova cenzura ne more primerjati z zdajšnjimi razmerami, opozarjajo nekateri, saj ETA ustvarja novo obliko diktature nadzorovanja in vplivanja na delo novinarjev. Francov režim novinarjev vsaj ni pobijal, menijo najglasnejši nasprotniki ETE, med katerimi je bil tudi ubiti kolumnist de Lacalle.

Tudi umor spoštovanega novinarskega veterana Jeana Dominiqua, lastnika in direktorja radia Haiti Inter, je razburil tako domačo kot tujo javnost. Ob njegovi smrti je vlada na oligarhičnem Haitiju razglasila tridnevno žalovanje, piše Charles Arthur. Dominique je bil prodemokratični novinar, ki je prvi začel novice na radiu predvajati v kreolščini, jeziku vseh Haitijcev (od tega ogromno nepismenih) in ne v francoščini, jeziku, ki ga razume le izobražena elita. Napredna politična usmerjenost radia in neustrašno preiskovalno poročanje ga je naredilo izredno popularnega, prezirati pa ga je začela bogata manjšina. Dominique si je nakopal veliko sovražnikov tudi med zagovorniki diktatorske družine Duvalier, ko je z radijsko postajo spodbujal opozicijsko gibanje. Leta 1980 je moral zbežati v ZDA. Ko je Duvalierova diktatura padla, sta se zakonca vrnila na Haiti. Mora pa se je še nadaljevala.

Kljub vsemu je Dominique strastno verjel v pravico večine, da sodeluje na splošnih volitvah, ki so končno napočile maja lani. Vdova Michele Montas meni, da je prav to goreče spodbujanje ljudi, da gredo na volitve, zakrivilo njegov umor. Politika je na Haitiju nevarna igra, piše Charles Arthur. Roko nad poslovnim svetom držijo člani majhnih družin. Dominique si je prizadeval odkriti resnico in vztrajanje, da bo prišel korupciji do dna, ga je večkrat potisnilo v odkrit spopad s temi družinami. Pred tremi leti se je na primer osredotočil na škandal, v katerem je umrlo 80 otrok. Zastrupili so se s toksičnim zdravilom. Družba Pharval, lastnica je bila družina Boulos, je plačala molk novinarjev, ni pa mogla plačati Dominiqua in njegovega radia.

Radio Haiti Inter se je nenehno soočal z dilemo: ker je bil za glavnino dohodka odvisen od oglaševanja, je postal ukleščen v nerodno medsebojno odvisnost s konservativnimi družinami. Vdova Montas pravi, da je bil radio mesec dni po Jeanovi smrti še zaprt. Nekateri novinarji so zaradi strahu hoteli pustiti službo, vendar jim je Montas povedala, da je bil Jean ubit zato, ker je bil Jean in zato, ker je nekaj predstavljal in ne zato, ker je bil novinar. Radio Haiti Inter je spet v etru, Jeanova smrt pa pooseblja boj za demokracijo na Haitiju in povsod po svetu, kjer je splošna demokracija obstaja samo na papirju.

Publikacija IPI Global Journalist je dosegljiva na Zavodu za odprto družbo – Slovenija.