Ko je Time magazine portretiral Dicka Cheneya, ki ga je ameriški predsedniški kandidat George W. Bush izbral za podpredsedniškega kandidata, ni skoparil s pohvalami. Chaneya, obrambnega ministra za časa predsednikovanja Bushevega očeta Georgea Busha in nekdanjega kongresnika iz Wyominga, je opisal kot »brezizraznega šerifa iz kakega od poznejših vesternov s Clintom Eastwoodom, ko se iz osame svojega doma vrne med ljudi, da bi počistil z vsiljivci, ki so zmotili mir njegovega mesta«. Le da so bili vsiljivci, ki jih pred kakimi desetimi leti odganjal Cheney – novinarji. Pod njegovo vojaško taktirko so ZDA leta 1989 posredovale v Panami, leta 1991 pa v Perzijskem zalivu. Cheney je bil tudi tisti, ki je začrtal politiko obveščanja javnosti – in s tem sodelovanja z novinarji – o teh vojaških operacijah. Na tem področju pa se Cheney izkazal za cenzorja najtrše roke: novinarska srenja mu je tedaj očitala, da je osebju Pentagona podelil popolni nadzor nad mediji, blokiral oziroma popačil pretok informacij in medijem onemogočil, da bi opravljali vlogo neodvisnega novinarstva – kar je ena najpomembnejših postavk ameriške demokracije. Cheney je tako preprečil, da bi javnost dobila popolne in natančne informacije o teh vojaških konfliktih. Jacqueline Sharkey, profesorica novinarstva na Univerzi v Arizoni, se v oktobrski številki American Journalism Review (AJR) sprašuje, zakaj so novinarji, ki spremljajo sedanjo predsedniško kampanjo, pozabili na vlogo, ki jo je Cheney odigral na čelu Pentagona. Novinarji tudi ne analizirajo, kaj bi bilo na osnovi Cheneyevih medijskih omejitev izpred desetih let moč sklepati o njegovem razumevanju pravice javnosti do obveščenosti, ene osnovnih predpostavk demokracije. Če visoki državni uradniki niso pripravljeni javnosti omogočiti popolne in natančne informiranosti, potem je demokracija ogrožena.

AJR je mesečnik, ki ga izdaja Fakulteta za novinarstvo Univerze v Marylandu, ene od ameriških zveznih držav. Urejajo jo profesorji omenjene fakultete, članke pa prispevajo tudi ugledna peresa ameriškega tiska. Revija se na kritični analitični način – a v poljudnem časnikarskem stilu – loteva sodobne novinarske problematike, tako kar se tiče obrtniških novinarskih spretnosti kot tudi razvoja komunikacijskih sredstev in ostalih tem. Zanima jo na primer razmah novinarstva on line in kako to vpliva na pretok novinarske delovne sile, plačna razmerja v novinarstvu, položaj medijev v drugih deželah sveta, premajhna zastopanost pripadnikov manjšin v ameriških uredništvih in podobno.

V oktobrski številki AJR med drugim opozarja na problematiko rasizma na ameriških tleh, predvsem tistega prikritega. To avtor prispevka Belo črno v barvah stori z analizo serije člankov v New York Timesu. Serijo pod naslovom Kako se rasa kaže v Ameriki je časnik objavil letos poleti in je bil zadnji večji projekt predstavitve rasne problematike. Serija je nastajala dve leti, v projektu pa je sodelovalo 13 novinarjev, 14 fotoreporterjev in sedem urednikov. Zgodbe so bralce popeljale v šolo, na policijsko postajo, med politike, v klavnico, na nogometno igrišče, v časopisno uredništvo, cerkev, nočni klub ... S predstavitvijo življenjskih zgodb glavnih junakov so pri New York Timesu poskušali ponazoriti, kako se rasa ovija okoli vsakodnevnega življenja ljudi kot druga koža in daje vsebino in težo medosebnim odnosom. Zgodbe so ovrgle kliše »Barve ljudi sploh ne opazim«, saj so pokazale, da so ljudje na raso ne le pozorni, ampak da dojemajo druge skozi najmanjše in najbolj pomensko polne manifestacije rase.

»Novinarji vse prevečkrat postavljajo napačna vprašanja«, meni kanadski preiskovalni novinar John Sawatsky, ki je postal vodilna avtoriteta umetnosti intervjuvanja. Novinarjem med drugim na primer svetuje, da se med intervjujem izogibajo sporočanja svojih mnenj in predvsem, da vprašanj ne postavljajo v obliki, ki zahteva odgovor da ali ne. Vprašanja naj bodo nevtralna, začnite pa jih z kaj, kako, zakaj. Taka vprašanja namreč od intervjuvanca zahtevjo, da pojasni več. Izogibajte se direktnim vprašanjem kot na primer: »Ali ste rasist?«, ampak v ponazoritev takih značilnosti intervjuvanca raje postavljajte strateška vprašanja, ki po ovinkih pripeljejo do odgovora na vprašanje. V AJR je mogoče najti tudi podatke o vrsti štipendij in seminarjih, ki jih novinarjem različnih področij nudijo različne ameriške organizacije in fundacije. Revijo lahko berete tudi na internetnem naslovu www.ajr.org.