Že površen pogled na razlike med poročanjem slovenskih medijev o afriških državah in drugih državah tretjega sveta in njihovim poročanjem o zahodnih državah, pri kritičnem opazovalcu lahko vzbudi vtis, da slovenski mediji utrjujejo evropocentričen pogled na svet. Ob tem ustvarjajo tudi medijski začaran krog: ker se o Afriki relativno malo poroča, Afrika ni zanimiva, zato o njej tudi ne bomo poročali. žrtev teh procesov ni samo Afrika. Kajti njena svojevrstna (ne)prisotnost v medijskem prostoru ne govori samo o njegovem osiromašenju, temveč o osiromašenju slovenskega kulturnega in političnega prostora nasploh. Paradoksalno, toda žalostno je dejstvo, da k temu procesu botruje prav tisto pisanje (npr. potopisi), ki je v zadnjih letih postalo izjemno razširjeno in odmevno, prav pri upodabljanju Afrike pri nas.

Da bi laže razumeli današnjo podobo Afrike v slovenskih medijih, jo moramo naprej postaviti v zgodovinski kontekst. Nekateri dejavniki, ki so nekoč vplivali na relativno kvalitetno prisotnost Afrike v domačih medijih so povezani z dejstvom, da je nekdanja Jugoslavija podpirala procese dekolonizacije na afriškem kontinentu. Nekatere afriške države so bile »bratske« tudi zato, ker so bile socialistične. Večina je bila tudi članic gibanja neuvrščenih, v kateri je Jugoslavija igrala vodilno vlogo. Nenazadnje je Jugoslavija, z njo pa tudi Slovenija, na kontinentu imela tudi svoje gospodarske interese. Vsi ti interesi so odsevali pa tudi iskali podporo v medijih.

Toda s procesi demokratizacije, neodvisnosti Slovenije ter razpadom Jugoslavije so razpadle tudi nekatere osnove, na katerih se je gradila ne samo medijska podoba Afrike, temveč tudi neposredna prisotnost slovenskih novinarjev na tem kontinentu. RTV Slovenija in Delo sta začela umikati svoje dopisnike, ki so bili nekoč stalno nastavljeni v Afriki. Te je pot naprej vodila iz Nairobija v Kairo, ko pa je pred nekaj leti Delo še od tam umaknilo svojega dopisnika, je bilo slovenske novinarske prisotnosti v Afriki konec. Medijski primanjkljaj, ki je s tem nastal, je še toliko večji, ker je v tem času Slovenija izgubila tudi tisto informativno zaledje, ki je ga je nudilo izjemno razvejano dopisniško omrežje Tanjuga ter delo raznih federalnih ustanov in inštitutov posvečenih problematiki Afrike oziroma tretjega sveta nasploh.

Na podlagi vsega tega lahko rečemo, da je bila nekoč medijska podoba Afrika - pa ne glede na politični predznak, ki jo je spremljal - mnogo bolj kvalitetna, kot je dandanes.

V nasprotju s stanjem pred desetimi leti je današnja medijska podoba Afrike in tudi tretjega sveta v Sloveniji skoraj povsem odvisna od poročanja tujih medijev. Nekatere posledice tako posredovanih informacij so lahko izjemno problematične. Agencijski vesti v slovenskih medijih ustvarjajo negativno podobo Afrike: to je predvsem kontinent plemen, nesreč, političnega in drugega nasilja, lakote, revščine, bolezni, velikih emigracijskih procesov, divjih živali, pragozdov in puščave. Ob tem ostaja druga Afrika - tista, v kateri živijo ljudje tako kot povsod drugod - nevidna.

Poleg agencijskih vesti je komentar drugi žanr, s katero Afrika vstopa v slovenski medijski prostor. Lahko preberemo korektne komentarje, predvsem takrat, ko so njihovi avtorji nekdanji dopisniki z dolgoletnim stažem v Afriki, kot je to npr. Avgust Pudgar, ki piše za Delo. Toda problem nastopi drugje. Za primer lahko vzamemo nedavni Clintonov obisk v Nigeriji, Tanzaniji in Egiptu in ugrabitev britanskih vojakov v Sierri Leone. Clintonovemu obisku so vsakodnevno sledile agencijske vesti, o njem pa so korektno in z daljšimi komentarji poročali slovenski mediji (Delo, 29. 8.; Dnevnik, 28. in 29. 8.). Medtem pa sta zaplet v Sierra Leone v Sloveniji na pot pospremili agencijski članek (Delo, 28. 8.) ter komentar (Večer, 12. 9.). Obe zgodbi sta bili v ospredju medijskih zanimanj v ZDA in Veliki Britaniji. Res je, da sta imeli tudi mednarodno težo, toda značilno je, da za Slovenijo postane Afrika zanimiva tisti hip, ko je slednja v ospredju zanimanj ZDA ter zahodne Evrope.

V tem obdobju so objavljeni tudi komentarji o lakoti v Afriki (Delo, 18. 8.), vojni v Afriškem rogu (Primorski dnevnik, 17. 9.), problemih zahodne Sahare (Svobodna misel, 22. 9.), Gadafijevih predlogih o združeni Afriki (Mladina, 25. 9.), ki pa so bili bolj ali manj edini politično bolj poglobljeni članki o Afriki.

O drugih, predvsem zahodnih državah, se je v tem obdobju ne samo več pisalo, temveč je bila zajet širši izbor tem in optik - ekonomske, družbene, politične in kulturne. Le izjemoma lahko preberemo kaj o sodobni afriški literaturi, umetnosti ali filmu in se spet ustvarja vtis, da v Afriki ni ničesar vrednega na tem pordročju. Tu je morda pisanje v slovenskih medijih o afriški glasbi izjema, ki potrjuje pravilo.

Pričakovali bi, da so reportaže in potopisi tisti žanri, v katerih medijska podoba Afrike blesti. Toda če agencijske vesti predvsem zaradi svojega skopega notranjega ustroja ožijo naš pogled na Afriko, se pri daljših žanrih lahko na slogovni in tematski ravni nevarno utrjujejo stereotipne podobe Afrike. Vendar avtorji in avtorice reportaž in potopisov zapolnujejo tisti manko, ki je nastal z odhodom slovenskih dopisnikov iz afriškega terena. Večina teh piscev (izjemi sta npr. Tomo Križnar in Sonja Porle) zelo slabo in površno pozna okolje, o katerem pišejo.

V potopisu Lepota in beda na oknu afriške bolnišnice (Gorenjski glas, 18. 8.) Mateja Marc in Tomaž Malovrh pišeta o svojem sicer pohvalnem zdravniškem angažmaju v Zambiji. Toda opisom razmer kmalu sledijo stereotipi o vraževerstvu, svojevrstnem dojemanju časa in nesposopnosti Afričanov, da brez pomoči tujcev (misionarjev, zdravnikov) kar koli sami dosežejo. Takšen stereotip o Afričanih izpostavi tako rekoč heroično intervencijo avtorjev potopisa. Vrhunec takšnih opisov predstavlja trditev, da imajo »ženske skoraj brez izjeme velike riti, s katerimi čudovito migajo v afriških ritmih, ki jih moški čudežno izvabljajo iz lesenih bobnov.«

Takšno rasno esencializacijo utrjuje prav uporaba značilnih konstruktov o črnski predanosti spolnosti in smislu za ritem. Podobne rasne obrate uporablja tudi Zvone Šeruga v svojem potopisu Lepi ljudje iz drugačnega časa (Nedeljski dnevnik, 3. 9.), ki govori o Himbah iz Namibije. Pristna Afrika je tista, ki je karseda drugačna - je ruralna, otroško nepokvarjena, predvsem pa zgodovinsko na nižji razvojni stopnji od Evrope. To podobo potrjuje tudi fotografski material.

Afrika kot kraj prekletstva ali pa kot kraj odrešitve je vedno bistveno drugačna od Afrike same. Prek njenih podob si ustvarjamo svojo lastno podobo civiliziranega slovenskega oziroma zahodnega jaza. Toda ne samo posledice, temveč tudi mehanizmi, ki jih pri tem uporabljamo, so skrajno vprašljivi.

V črni kroniki časopisa Delo, ko pišejo o dogodkih s področja kriminala, (spolnega) nasilja in nasilja v družini in prostitucije avtorji in uredniki včasih namesto neposrednega poimenovanja, na primer »prostitutka« dosti raje uporabljajo evfemizme, ki seveda nikakor nimajo namena »omiliti« kruto realnost, temveč se prej pozabavati na njen račun.

Tako tudi članek o ljubljanski prostitutki, objavljen 23. septembra in naslovljen »V potu svojega telesa si je služila beli kruh« nekoliko spominja na zabavljivi prosti spis in vsebuje številne evfemizme, katerih namen je očitno napraviti poročilo privlačnejše, dasiravno tabloidov te vrste v Sloveniji gotovo ne manjka in po njih lahko poseže vsak, ki bi želel brati začinjene zgodbice. V članku novinarke Ive Ropac klienti niso zgolj klienti, ki kupujejo take in drugačne seksualne usluge, temveč »moški, željni ljubezni in nežnih ženskih dotikov«. Podobno namigljivo je opisano tudi delo prostitutk, na primer »lastnoročno zasluženi denar« ali »obdelovanje klienta«. Na mestih, kjer same besede ne aludirajo na spakljivost, se ta poudari z dodajanjem narekovajev - denimo »obdelovanje« klienta.

Sicer odvečni in spakljivi epiteton ornans beremo že kar v naslovu: »v potu svojega telesa«. Tudi ta evfemizem se dela, da hoče prikriti dejstvo, da se je ženska pač prodajala. V naslovu najdemo še en okrasni pridevek in sicer »beli kruh«, ki zlasti namiguje na lahek zaslužek prostitutk in torej izraža presojanje. Omenjeni zgledi sicer že precej izrabljene in proslule metaforike pa kvečjemu izražajo novinarkino ali urednikovo cinično stališče do te nečedne, a očitno hkrati dovolj neresne zadeve in cinično distanco do obravnavanih žensk, pa tudi do njihovih klientov.