Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Ali novinar sme odkloniti razkritje zaupnega vira pred sodiščem in oblastjo in ali so novinarji zavarovani pred preiskavo ali zaplembo, ko gre za njihove vire?
Vprašanje varovanja pravice novinarja, da ne razkrije svojega vira informacije, je tesno povezano s širšim vprašanjem dostopa do informacij. Ali novinar sme odkloniti razkritje zaupnega vira pred sodiščem in oblastjo in ali so novinarji zavarovani pred preiskavo ali zaplembo, ko gre za njihove vire? Zakonski predpisi, ki odgovarjajo na ta vprašanja, skušajo zaščititi predvsem informacije, ki naj zunanjemu svetu ostanejo skrite. Izražajo, do katere stopnje je javni interes pomembnejši od interesa identifikacije vira. Osrčje novinarstva je informacija; novinarji jo imajo in drugi jo pogosto želijo imeti. Vsebino večine informacij, ki jih novinarji zberejo, lahko izvemo iz časopisnih člankov ali radijskih in televizijskih poročil. Na prehodu v novo tisočletje pa ni prav nič nenavadno, če preiskovalni ali drugi državni organi želijo od novinarja izvedeti tudi za vsebino tistih informacij, ki jih novinar ni razkril oz. jih je obdržal zase. Pogosto je pripravljenost vira (informatorja) za sodelovanje z novinarjem odvisno od tega, ali njegova identiteta lahko ostane skrita. Vir informacij morda želi ostati neznan javnosti, ker ga zavezuje dolžnost varovanja informacij ali ker bi ga zaradi razkritja informacij lahko doletele neprijetne (dejanske ali pravne) posledice, nekatere osebe pa preprosto ne želijo biti vpletene. In prav zato so se novinarji že od začetkov te "profesije" posluževali inštituta pravice do zaupnosti vira.

»Razkriti vir je vir, ki ga ni več«
V naši družbi velja načelo svobode izražanja (tako tudi 39. člen slovenske Ustave); mediji so neodvisni pri zbiranju in objavi informacij (7. člen Zakona o javnih glasili). Ko pa pristojni državni organi od novinarja zahtevajo razkritje zaupnega vira, je ta neodvisnost lahko močno ogrožena. Razlog za obstoj varstva zaupnosti virov moramo torej iskati predvsem v zagotavljanju temeljne pravice, ki jo imajo pripadniki javnosti, pravice do informacije. Naloga medijev ni samo objavljanje informacij in idej, ki so zanimive za javnost, pač pa ima javnost tudi pravico do takšnih informacij. Varovanje novinarjevega vira informacij predstavlja osnovni pogoj za novinarsko delo in svobodo ter svobodo medijev. »Razkriti vir je vir, ki ga ni več.«1 Vir zgodbe, ki novinarju običajno zaupa, se lahko odloči, da z novinarjem raje ne bo sodeloval, ker ga veže dolžnost razkritja identitete vira pred sodiščem. To pa bo vplivalo na možnost novinarja, da zbere vse potrebne informacije in vsestransko ter objektivno poroča o nekem dogajanju. Na koncu je seveda javnost tista, ki je pri vsem skupaj še najbolj prikrajšana.

Varstvo vira informiranja je v prvi vrsti stvar profesionalne etike in je zato pravica novinarja, da ne razkrije svojega vira, običajno zapisana najprej v kodeksih novinarske etike. Tu določena dolžnost varovanja zaupnosti virov odvezuje vse časnikarje brez izjeme tako pred oblastmi kot tudi pred lastniki dolžnosti, da razkrijejo vir novice, ki so jo dobili za poklicno rabo.2 Varstvo novinarjev in njihovih virov informacij določajo tudi pravni sistemi večine evropskih držav. V večini evropskih držav novinarji ne bodo kaznovani zaradi razkritja skrivnih informacij, razen če bi takšno razkritje lahko ogrozilo drug pomembnejši interes, npr. državno varnost ali mednarodne odnose. Tako močna zaščita temelji na stališču, da je za družbo kot celoto bolje, da vzpodbuja ljudi k razkritju podatkov javnega interesa, tudi če takšni podatki kažejo na nepravilnosti njihovega lastnega ravnanja. Švedski zakon določa celo, da je lahko novinar ali novinarka, ki brez soglasja svojega anonimnega vira razkrije njeno/njegovo identiteto, na zahtevo vira tarča kazenskega pregona.

Zaščita vira v obstoječem zakonu
Kljub pravnemu varstvu zaupnosti vira pa lahko v skoraj vsaki državi najdemo kakšen primer, ko so uradne in druge pristojne oblasti uporabile moč pravosodnega sistema in od novinarja zahtevale, naj razkrije vir informacij. Tudi Slovenija ni nikakršna izjema. Ena od zgodb se glasi:

Na podlagi obveščevalnih dokumentov je novinar v časopisnem članku pisal o ozadju nakupa orožja in vojaške opreme v Izraelu. Kot glavnega posrednika pri nakupu topov, posodobitvi tankov in nakupu radijskih zvez je navedel znanega slovenskega poslovneža, poleg njega pa je na podlagi dokumentacije navedel še nekatera imena oseb, ki naj bi za sklenjene kupčije prejeli provizije. Kriminalisti so na podlagi kazenske ovadbe, ki jo je zoper novinarja vložilo Ministrstvo za obrambo zaradi suma izdaje vojaške tajnosti, novinarja povabili na pogovor. Ta se je povabilu odzval, vendar na vprašanja kriminalistov ni odgovarjal in se je pri tem skliceval na določbo kodeksa novinarske etike, ki ga zavezuje k molčečnosti, kadar se sprašuje po viru informacij. Kriminalisti so zato še istega dne na njegovem domu opravili hišno preiskavo.

V tem (ali podobnem) primeru slovenska zakonodaja novinarja in njegovega vira ne varuje. Slovenski Kodeks novinarske etike3 sicer določa, da »je novinar dolžan spoštovati zaupnost, ki jo je zahteval informacijski vir« in da »novinar spoštuje poslovno skrivnost, sme zavrniti pričevanje in ima pravico, da ne razkrije vira informacije.« Takšnih dolžnosti (hraniti poslovno tajnost, zavrnitev pričanja, nerazkritje vira) za novinarje slovenski pravni sistem ne določa. Med šibke točke slovenske zakonodaje sodi ravno dejstvo, da v sedanji zakon o javnih glasilih4, ki v pretežni meri določa položaj novinarjev, pravica do zaščite virov ni vključena.5

Predlog novega zakona
S sprejemom nove medijske zakonodaje se bo to sicer spremenilo. Predlog novega Zakona o medijih namreč določa, da »novinar oziroma avtor prispevka ni dolžan razkriti vira informacij, razen v primerih, ko to določa zakon" (drugi odstavek 19. člena). Vendar pa mnogi strokovnjaki opozarjajo, da učinkovito varstvo novinarjevega vira zahteva mnogo več, kot le zakonske določbe. »Svoboda tiska - in zaščita vira kot njen bistveni del - zahtevata več kot le pravno ureditev: potrebna je politična volja.«6 V večini evropskih držav takšna politična volja (z nekaterimi omejitvami in izjemami) obstaja. Najdemo lahko kar liberalno in enotno presojo v sodni praksi teh držav. V nasprotju s temi državami pa v samostojni Sloveniji sodne prakse na tem področju še nimamo. In ker državna zakonodaja novinarjev in njihovih virov ne varuje, je njihovo varstvo zagotavljeno samo varstvo v okviru Evropske konvencije o človekovih pravicah (vendar šele po izčrpanju vseh drugih pravnih sredstev v Sloveniji) pred Evropskim sodiščem za človekove pravice Strasbourgu (v nadaljevanju Evropsko sodišče oz. samo Sodišče).

Praksa Evropskega sodišča
Evropsko sodišče je večkrat poudarilo, da 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju Konvencija) ne zagotavlja le pravice do informiranja javnosti, temveč tudi pravico javnosti, da je obveščena. S pravico javnosti, da je obveščena, pa je tesno povezano vprašanje vira novinarjevega poročanja. Zato je Evropsko sodišče zavzelo stališče, da 10. člen Konvencije varuje tudi vire novinarjevega poročanja, ker bi se sicer lahko zgodilo, da virov informacij sploh ne bi bilo. Tako je Sodišče razsodilo v primeru Goodwin proti Združenemu Kraljestvu (1996), kjer je pojasnilo, da je »zaščita novinarjevega vira eden od temeljnih pogojev svobode tiska« in da »bi bili viri brez takšne zaščite odvrnjeni od dajanja pomoči tisku, da lahko informira javnost o stvareh javnega interesa.« Sodišče je izreklo, da bi bila lahko »brez zaščite novinarjevega vira temeljna nadzorstvena (›public watchdog‹) vloga tiska spodkopana, kar bi lahko vplivalo na zmožnost tiska, da zagotavlja tekoče in zanesljive informacije.« Sodišče je v primeru De Haes in Gijsels proti Belgiji (1997) pravico varstva vira razširilo še na urednika in druge osebe, ki se v svojih poklicnih stikih z novinarjem seznanijo z informacijo o identifikaciji vira.

Priporočilo Sveta Evrope
Na podlagi takšne sodne prakse Evropskega sodišča je Svet Evrope izdal Priporočilo št. r (2000) 7 Odbora ministrov državam članicam o pravici novinarja, da ne razkrije svojega vira informacij (v nadaljevanju Priporočilo).7 Priporočilo in načela, ki so mu priložena, poleg sodne prakse Evropskega sodišča upoštevajo tudi nekatere druge dokumente, ki se dotikajo vprašanj zaščite vira, med njimi resolucijo Evropskega parlamenta iz leta 1994 o zaupnosti novinarjevih virov in pravici javnih uslužbencev, da razkrijejo informacije8, Priporočilo št. r (96) 4 o varstvu novinarjev v razmerah spopada in napetosti in Resolucijo št. 2 o novinarskih svoboščinah in človekovih pravicah s 4. evropske ministrske konference o medijski politiki, kjer so ministri sporazumno izrazili mnenje, da je »varstvo zaupnosti novinarjevih virov informiranja« nujno za zagotovitev uresničevanja novinarskega dela in za ohranitev in razvoj demokracije. To je nato botrovalo k vzpostavitvi posebne »ekspertne skupine za medijsko pravo in človekove pravice« (MM-S-HR), ki je preučila področje varstva novinarjevega vira informacij in pripravila Priporočilo.

Osrednja tema Priporočila je zahteva za enotno varstvo novinarjev in njihovih virov med državami članicami Sveta Evrope, da bi zavarovalo svobodo novinarstva in pravico javnosti do informiranja prek medijev. Priporočilo za države članice sicer ni zavezujoč dokument in jih le poziva, naj načela vključijo v svojo notranjo zakonodajo in v sodno prakso. Vendar pa je njegov pomen mnogo večji kot se morda zdi na prvi pogled. Namreč: Priporočilo in spremljajoča načela so zapis minimalnih standardov spoštovanja te pravice, kot jih je razvila sodna praksa Evropskega sodišča pri razsojanju primerov v zvezi z 10. členom Konvencije, ki pa države članice zavezuje. Države članice morajo upoštevati tudi razlago te določbe, kot jo podaja Evropsko sodišče za človekove pravice. Zaradi pomembnosti določb Priporočila in spremljajočih načel za Slovenijo (kot državo članico Sveta Evrope in pogodbenico Evropske konvencije za človekove pravice) naj namesto zaključka navedem le nekatere bistvene določbe.

Omejitve pri zaščiti vira
Prvo načelo priporoča, da bi morala zakonodaja in praksa v državah članicah nedvoumno in jasno varovati pravico novinarja, da ne razkrije informacije o identifikaciji vira, skladno z 10. členom Konvencije ter načeli, priloženimi priporočilu. Enako varstvo bi moralo biti dano tudi drugim osebam, ki se v svojih poklicnih stikih z novinarji seznanijo z informacijo o identifikaciji vira prek zbiranja, uredniške obdelave ali razširjanja te informacije (2. načelo). Narava novinarskega dela in spornost informacije namreč lahko zahtevajo, da novinar razkrije vir informacij znotraj pisarne, ne da bi jo razkril javnosti. Zato mora biti varstvo razširjeno tudi na te osebe, pri čemer gre za zaščito vira nasproti tretjim osebam oz. javnosti (in ne nasproti uredniku).

Kot pravica do svobode izražanja tudi pravica novinarja, da ne razkrije informacije o viru, nikakor ni neomejena. V vsakem primeru je potrebno pazljivo tehtanje nasprotujočih si interesov medijev po objavljanju informacij in pravico javnosti do obveščenosti na eni strani ter interesov države po omejevanju dostopa javnosti do določenih informacij. Tretje načelo Priporočila posebej poudarja, da »pravica novinarja, da ne razkrije informacije o identifikaciji vira, ne sme biti omejena drugače, kot skladno z drugim odstavkom 10. člena Konvencije.« To pomeni, da so omejitve dopustne le, če so določene z zakonom, če ustrezajo omejitvam, ki jih dovoljuje 2. odstavek 10. člena9 in če so nujne v demokratični družbi (podobne omejitve določa tudi drugi odstavek 19. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in drugi odstavek 29. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah). V nadaljevanju tretjega načela je tudi podrobneje določeno, da morajo pristojni organi v državah članicah pri ugotavljanju, ali pravni interes za razkritje vira prevlada nad javnim interesom, da se informacija o identifikaciji vira ne razkrije, upoštevati pomembnost pravice, da se vir ne razkrije, in nadvlado sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

Če je razkritje vira v javnem interesu
Razkritje vira lahko zahtevajo le, če obstaja zahteva javnega interesa in če imajo razmere zadostno naravo pomembnosti in resnosti. V tem in nadaljnih načelih so tudi natančneje določeni kriteriji, ki jih je potrebno upoštevati pri vrednotenju, kdaj razkritje informacije o identifikaciji vira ni potrebno, kot tudi pogoji v zvezi z razkritjem vira pred pristojnimi organi, pogoji prestrezanja komunikacij novinarja ali njegovega delodajalca ter pogoji preiskave ali zaplembe zasebnih in službenih prostorov, imetja ali korespondence novinarja ali njegovega delodajalca.

Vendar našteta načela nikakor ne omejujejo domače zakonodaje v zvezi z zaščito pred izpovedjo zoper sebe v sodnih postopkih. Kjer se uporablja omenjena zakonodaja, mora biti novinar v primeru razkritja informacije o identifikaciji vira take zaščite deležen (7. načelo).

Nekatere države članice Sveta evrope so v nacionalnih zakonodajah že določile strožja pravila, ki tudi novinarje zavezujejo k varstvu zaupnosti vira (npr. Švedska). Vendar pa se priporočilo omejujejo le na pravico novinarjev in ne na dolžnost novinarjev za varovanje vira. Države članice pa lahko določijo strožja pravila oziroma dajo večjo zaščito virom, in sicer tudi nasproti novinarjem.

1 Manuel Nunez Encabo (1996): ›Časnikarska etika‹. Uvodna študija k resoluciji Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o etiki časnikarstva, 17. junij 1993. v: Mediji, etika in deontologija, str. 73.
2 Manuel Nunez Encabo (1996): ›Časnikarska etika‹. Uvodna študija k resoluciji Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o etiki časnikarstva, 17. junij 1993. v: Mediji, etika in deontologija, str. 73.
3 Kodeks je sprejela Skupščina Društva novinarjev Slovenije 29. novembra 1991. 4 U.l. RS, št. 18-728/94, 8. april 1994.
5 O viru govori le 24. člen zakona o javnih glasilih, vendar ne v kontekstu zaščite: "Vir informacij je odgovoren za resničnost in točnost informacij, ki jih daje za javnost. Novinar, ki je dobil informacije od odgovorne osebe iz drugega odstavka tega člena, ni kazensko odgovoren, če je vsebinsko točno objavil informacijo v javnem glasilu" (peti in šesti odstavek). V prvem odstavku istega člena pa zakon pove, koga šteje za "vir informacij". V skladu z namenom te določbe, to je zagotavljanje javnosti dela in dostopa do javnih informacij, so kot vir informacij določeni le državni organi, organi lokalnih skupnost, posamezniki, ki opravljajo javne funkcije, javni zavodi in javna podjetja ter druge osebe, ki opravljajo javno službo.
6 Bettina Peters: Rights and responsibilities of media professionals - law and ethics; Media and democracy, Council of Europe Publishing, 1998, str. 64.
7 Priporočilo je sprejel Odbor ministrov 8. marca 2000 na 701. seji namestnikov ministrov.
8 Official Journal of the European Communities, No. C, 44/34. 9 Gre za pogoje, omejitve in kazni, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za varovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.

nazaj

Tomaž Ranc

Nadzorovani novinarji
Opozorilo slovenskemu novinarstvu: za dvig ravni demokratičnih standardov v Sloveniji
Ob mojem iskanju duhovnih vodij afere Vič-Holmec sem z izjemnim presenečenjem in razočaranjem spoznal, da skušajo kriminalisti na sporen način razkriti vire mojih informacij. Medtem ko pri raziskovanju dogodkov iz leta 1991 nisem imel težav (konec koncev sem o samih bojih za radio z Viča in Holmca že poročal leta 1991), ob izbruhu afere pa sem opravil intervjuje s številnimi pričami tedanjih dogodkov - tudi z »jugoslovanske« strani - se je zapletlo tam, kjer je afera tudi nastala: pri iskanju botrov afere na notranjem ministrstvu.

Kriminalisti so pridobili izpise številk telefonskih klicev mojega zasebnega mobilnega telefona, ker jih je zanimalo:
  • kako sem odkril, da je podana ovadba zoper generalnega direktorja policije Boruta Likarja (kar je prva objavila TV Slovenija),
  • na podlagi česa sem še pred objavo internega policijskega t. i. Gričarjevega poročila o ozadjih afere razkril nekaj imen, ki so omenjena v tem poročilu (kar je spet prva objavila TV Slovenija).


Virov informacij nisem izdal
Omenili so možnost, da bom zaradi objave imen osumljen izdaje uradne tajnosti in me zato tudi povabili na zaslišanje na ministrstvo. Vendar v pogovoru s kriminalisti virov informacij nisem izdal in se pri tem skliceval na novinarsko etiko. Do odgovorov na želena vprašanja pa so kriminalisti želeli priti tudi po drugačni poti - ob pomoči izpisa telefonskih klicev mojega zasebnega mobilnega telefona (vhodnih in izhodnih številk), ki so ga pridobili še pred zaslišanjem. Na moje izrecno vprašanje, ali so zato tudi pridobili odredbo sodišča, ni bilo jasnega odgovora.

Domnevno nezakonito pridobitev izpiskov je odkril Urad za pritožbe in notranjo zaščito pri mnz, ki je kasneje tudi podal kazensko ovadbo zoper dva delavca ministrstva. Po nekaterih izjavah pa naj bi kriminalisti izpise klicev od Mobitela dobili celo brez odredbe sodne veje oblasti. Tega pozneje tožilstvo ni dokazalo. Če špekuliram: odsotnost odredbe bi tudi pomembna priča, uslužbenka Mobitela, ki je kriminalistu izročila izpise mojih telefonskih klicev, težko izpovedala, saj bi s tem priznala lastno napako in bila zato deležna ovadbe, ogroženo bi bilo njeno delovno mesto, Mobitelu bi bila povzročena gospodarska škoda, odprla pa bi še eno fronto, če že ne vojno - s sodno vejo oblasti, kajti preiskovalni sodnik, ki ima svoje ime in priimek, naj bi kasneje, po mojem zaslišanju le izdal odredbo, vendar »za nazaj«!. No, zgodba se je na sodišču končala s tem, da je okrožni državni tožilec Gorazd Fišer celotno ovadbo urada za pritožbe in notranjo zaščito zavrnil kot neutemljeno, sam pa pregona nisem prevzel iz osebnih razlogov.

Zloraba državne oblasti
Želim si, da bi moj primer prispeval k dvigu ravni demokratičnih standardov v Sloveniji. Če smo normalna država, oblast nikakor ne sme biti absolutna, državljani pa moramo pred zlorabo državne oblasti biti zavarovani. Temeljne pravice in svoboščine nam jamčijo Ustava in mednarodne deklaracije ter konvencije. Zgodba pa bi morala zlasti skrbeti slovensko novinarstvo: gre za ogrožanje in kratenje poklicnih pravic novinarja. Zbiranje in posredovanje informacij o intrigah na notranjem ministrstvu ne more biti izdaja uradne tajnosti, ampak sta novinarjeva poklicna pravica in dolžnost.

Pridobitev izpisov telefonskih klicev novinarja bi bila sporna tudi, če bi bila zakonita, saj objava imen, ki so akterji afere, ki pretresa javnost in ima škodljive posledice, ne more biti kaznivo dejanje. Interes javnosti je, da imena pridejo na dan! Hkrati pa je neizpodbitno dejstvo, da bo novinarski poklic izgubil svoj smisel, če lahko ta ali ona oblast rekonstruira mreže novinarskih virov. In škoda je še večja, ker si oblast na ta način zagotavlja tudi nadzor nad širšo javnostjo.

Zato je toliko pomembnejši vsakršen javni in parlamentarni nadzor državnih organov, ki imajo moč posegati v temeljne človekove pravice in svoboščine. Sploh pa je sramota, da se policijske posebne metode in sredstva uporabljajo za nadziranje novinarjev zaradi njihovega pisanja. Mislim, da nas velika večina ni kriminalcev, da bi zaslužili tovrstno »pozornost«.

nazaj

Rainer Reichert

Nadzor zasebnih pogovorov
Nemški medijski sindikati zahtevajo, da bi morali biti novinarji izvzeti iz pravice državnega tožilstva, da od telefonske družbe zahteva izpiske, ki vsebujejo podatke o klicih
Če »veliki brat» prisluškuje, to očitno počne tako, da za seboj ne pušča sledov. V Nemčiji sta v zadnjih dveh letih postala predmet javnih razprav le dva primera nadzorovanja medijskih osebnosti. V prvem primeru je šlo za novinarja javne tv postaje ZDF, v drugem pa za najbolje prodajan nemški tednik Stern. V obeh primerih pravzaprav ni bilo prisluškovanja, je pa državni tožilec od telefonskih družb zahteval, da mu izročijo izpisek telefonskih številk, ki so jih ti novinarji klicali.

Vseeno pa so nemški mediji zelo občutljivi, kadar se pojavijo politične zahteve državnih oblastnikov po večjem nadzoru. Zato ne preseneča, da so prav novinarji najglasneje protestirali, ko je nemški zvezni parlament v začetku leta 1998 izglasoval amandma k ustavi, s katerim je državnemu tožilstvu dal več možnosti za nadziranje zasebnih pogovorov, če je obstajal sum, da gre za organiziran kriminal. Konzervativci so se več let trudili, da bi uzakonili take zamisli, čeprav organiziran gospodarski kriminal pomeni le osem odstotkov vseh kaznivih dejanj.

Nasprotovanje je prihajalo predvsem iz vrst liberalne stranke (fdp). Ko je postalo jasno, da bo tudi velik del liberalnih poslancev zamenjal stran, je ministrica za pravosodje Sabine Leutheusser-Schnarrenberger odstopila. Zaman: za ustavni amandma je glasovalo 452 poslancev in s tem zagotovilo večino za štiri glasove. Na končni izid zakonodajnega procesa je delno vplivalo tudi stališče skupne pogajalske komisije zveznega parlamenta in zveznega sveta (ki zastopa dežele), s katerim so jasno zahtevali, da morajo biti novinarji izvzeti iz nadzora. Zakonodajalci so namreč dolgo dopuščali izjeme le za člane parlamenta, duhovnike in zagovornike obtožencev.

Sindikati niso popustili
Vseeno pa medijski sindikati niso popustili. Zasluge za to gredo predvsem Hermannu Meynu, ki je bil vse do upokojitve pred nekaj meseci predsednik Nemškega sindikata novinarjev (Deutscher Journalistenverband). Meyn, bivši Spiegelov dopisnik in državni sekretar v berlinski vladi, je tiste, ki so nasprotovali amandmaju, mobiliziral v močno gibanje, ki je prepričalo javnost, da je zakon poln protislovij. Najhuje od vsega je bilo, da je bil že najmanjši sum v novinarjev vir informacij dovoljšna pravna podlaga za ukinitev ustavno zagotovljene pravice do zasebnosti pogovorov. Večini nemških novinarjev pa se zdi grozljiva že sama misel, da »bi bila naša država drugačna, če ne bi novinarji s pomočjo svojih informatorjev razkrivali določenih škandalov» (U. Kaiser v Journalistu 2/98).

Boj se še vedno nadaljuje: nemški medijski sindikati zahtevajo, da bi novinarji morali biti izvzeti iz pravice državnega tožilstva, da od telefonske družbe zahteva izpiske, ki vsebujejo podatke o klicih.

Informacijska družba ustvarja nove izzive. Strokovnjaki ocenjujejo, da je bilo v zadnjih letih samo v Nemčiji prodanih skoraj en milijon prisluškovalnih naprav. Že tako ogromne možnosti nadzorovanja pa skokovito naraščajo z možnostjo »bedenja» nad izmenjavo online informacij. Priljubljen argument za odpiranje internetnih vrat »velikemu bratu« so nezakonite dejavnosti, kot je na primer otroška pornografija. Vendar pa je do nedavnega nezakonite vsebine na internetu iskalo le deset (!) kriminalistov. Vsi so bili uslužbenci bavarske deželne policije, sedaj pa so združeni v posebno enoto pri nemškem Zveznem preiskovalnem uradu (Bundeskriminalamt). Vseeno pa je še vedno velik razkorak med domnevnim obsegom kriminalnih dejavnosti v svetovnem spletu in številom ljudi, ki se proti temu bojujejo, kar pa politikom ne brani, da ne bi iskali novih pravnih priložnosti za nadziranje mreže. Zato je več kot očitno, da se bodo novinarji ukvarjali z nadzorovanjem tudi v »cyber« dobi.

nazaj

Boris Rašeta

Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Nesporno pozitivno je samo dejstvo, da je ob prevzemu obveznosti nad mediji vlada hkrati prevzela obveznosti glede izplačevanja novinarskih plač. Hrvaška ima devet tajnih policij. Te so v obdobju vojne prisluškovale novinarjem Ferala Tribune, Nacionala, Globusa in HTV ter o njih ustvarile debel kup dosjejev. Stenogrami nekaterih prisluškovanj novinarjem so celo objavljeni (Obrad Kosovac - HTV, Davor Butković - Globus, Slaven Letica - Globus), vendar pa zaradi tega nihče ni bil kaznovan ali končal na sodišču. Prisluškovanje je na Hrvaškem postalo običajno kot jutranja kava, tako da so se celo politični in novinarski tretjeligaši počutili užaljene, če jim niso prisluškovali. Za opisovanje norih razmer, vzpostavljenih v času Franja Tuđmana in HDZ, pa bi bilo potrebno napisati knjigo.

nazaj