Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Samoregulacija v medijih mora temeljiti na lokalnih kulturah - Zamisel o globalnem novinarskem kodeksu in svetovnem tiskovnem svetu je nevarna
|
Vse od ustanovitve leta 1991 se britanska Pritožna komisija za tisk (Press Complaints Commission) zaveda pomembnosti izmenjave informacij in zamisli s podobnimi organizacijami v tujini. Prednosti so očitne - ne samo da je s skupnimi močmi laže vzpodbujati samoregulacijo tiska, kjer je ta nezadostna, ampak je lahko mreža podobno mislečih organizacij v pomoč tudi pri odvračanju poskusov, ki skušajo omejiti pravico tiska, da sam uravnava svoje delovanje.
Takšna je bila filozofija Svetovne zveze tiskovnih svetov (WAPC) ob ustanovitvi leta 1992. Njena ustava govori o varovanju in promociji medijske svobode in podpiranju institucij tiskovnih svetov. Mislili pa bi si, da bodo ti cilji po osmih letih pustili vsaj kakšne praktične posledice, vendar jih na žalost niso.
Svetovna zveza tiskovnih svetov ni samo daleč od tega, da bi si prizadevala za promocijo samoregulacije tiska, ampak je že zelo blizu temu, da vzbudi nezaupanje v samo zamisel o tem. Lahko se celo zgodi, da bo prav ona ogrozila stvar, ki naj bi ji bila najbolj sveta - medijsko svobodo. Vzrokov za to je več.
Svetovna zveza tiskovnih svetov je zašla v slepo ulico z nepraktično in nevarno zamislijo, da bi prepričala svoje članice, naj sprejmejo globalni novinarski kodeks, ki bi ga po možnosti nadzoroval Svetovni tiskovni svet. Zdrava pamet nam pravi, da take zamisli niso uresničljive in so celo v nasprotju z deklaracijo same Svetovne zveze tiskovnih svetov iz Kuale Lumpurja, ki pravi, da mora samoregulacija temeljiti na lokalnih kulturah. Še pomembneje je, da bi taki nevarni načrti v očeh zakonodajalcev utegnili diskreditirati idejo samoregulacije. Obstaja pa še en argument - če bi oblikovali globalni novinarski kodeks, bi avtoritarni režimi z lahkoto zlorabljali njegova določila za zatiranje svobode izražanja.
Kljub svojemu poslanstvu, Svetova zveza tiskovnih svetov ni prav veliko storila za promocijo samoregulacije po svetu.
V sedanje članstvo Svetovne zveze tiskovnih svetov pa je vključenih nekaj tiskovnih svetov, ki niso neodvisni in so iz držav, v katerih ni medijske svobode. Svetovna zveza tiskovnih svetov njihovo sodelovanje opravičuje z argumentom, da to pomaga promociji medijske svobode v teh državah. Vendar pa ni nobenega dokaza, da se taka politika obrestuje. Nevarno pa je tudi to, da vključitev zakonitih teles, ki so instrumenti države, zamegljuje koncept resnično neodvisnega tiskovnega sveta.
Zaradi teh razlogov je britanska Pritožna komisija za tisk spoznala, da je njeno Clanstvo v Svetovni zvezi tiskovnih svetov vse bolj v neskladju z njenimi načeli in se mu je v letošnjem februarju odpovedala. Zamisel o mreži pristnih tiskovnih svetov živi naprej in lani smo z zadovoljstvom podprli ustanovitev Zveze neodvisnih tiskovnih svetov Evrope (AIPCE). Čeprav je bila zveza ustanovljena pred komaj desetimi meseci, se je izkazala za živ in senzibilen forum, v katerem potekajo razprave o zadevah na evropski ravni in ki nudi pomoč nekaterim evropskim državam pri ustanovitvi lastnih tiskovnih svetov.
Takšna je bila filozofija Svetovne zveze tiskovnih svetov (WAPC) ob ustanovitvi leta 1992. Njena ustava govori o varovanju in promociji medijske svobode in podpiranju institucij tiskovnih svetov. Mislili pa bi si, da bodo ti cilji po osmih letih pustili vsaj kakšne praktične posledice, vendar jih na žalost niso.
Svetovna zveza tiskovnih svetov ni samo daleč od tega, da bi si prizadevala za promocijo samoregulacije tiska, ampak je že zelo blizu temu, da vzbudi nezaupanje v samo zamisel o tem. Lahko se celo zgodi, da bo prav ona ogrozila stvar, ki naj bi ji bila najbolj sveta - medijsko svobodo. Vzrokov za to je več.
Svetovna zveza tiskovnih svetov je zašla v slepo ulico z nepraktično in nevarno zamislijo, da bi prepričala svoje članice, naj sprejmejo globalni novinarski kodeks, ki bi ga po možnosti nadzoroval Svetovni tiskovni svet. Zdrava pamet nam pravi, da take zamisli niso uresničljive in so celo v nasprotju z deklaracijo same Svetovne zveze tiskovnih svetov iz Kuale Lumpurja, ki pravi, da mora samoregulacija temeljiti na lokalnih kulturah. Še pomembneje je, da bi taki nevarni načrti v očeh zakonodajalcev utegnili diskreditirati idejo samoregulacije. Obstaja pa še en argument - če bi oblikovali globalni novinarski kodeks, bi avtoritarni režimi z lahkoto zlorabljali njegova določila za zatiranje svobode izražanja.
Kljub svojemu poslanstvu, Svetova zveza tiskovnih svetov ni prav veliko storila za promocijo samoregulacije po svetu.
V sedanje članstvo Svetovne zveze tiskovnih svetov pa je vključenih nekaj tiskovnih svetov, ki niso neodvisni in so iz držav, v katerih ni medijske svobode. Svetovna zveza tiskovnih svetov njihovo sodelovanje opravičuje z argumentom, da to pomaga promociji medijske svobode v teh državah. Vendar pa ni nobenega dokaza, da se taka politika obrestuje. Nevarno pa je tudi to, da vključitev zakonitih teles, ki so instrumenti države, zamegljuje koncept resnično neodvisnega tiskovnega sveta.
Zaradi teh razlogov je britanska Pritožna komisija za tisk spoznala, da je njeno Clanstvo v Svetovni zvezi tiskovnih svetov vse bolj v neskladju z njenimi načeli in se mu je v letošnjem februarju odpovedala. Zamisel o mreži pristnih tiskovnih svetov živi naprej in lani smo z zadovoljstvom podprli ustanovitev Zveze neodvisnih tiskovnih svetov Evrope (AIPCE). Čeprav je bila zveza ustanovljena pred komaj desetimi meseci, se je izkazala za živ in senzibilen forum, v katerem potekajo razprave o zadevah na evropski ravni in ki nudi pomoč nekaterim evropskim državam pri ustanovitvi lastnih tiskovnih svetov.
nazaj