Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Profesionalne in etične norme, ki jih morajo spoštovati novinarji oz. ustvarjalci radijskih in televizijskih programov, da bi zadostili javnemu interesu
Javne radiotelevizijske postaje imajo tako v mednarodni praksi razvitih držav kot tudi pri nas širše poslanstvo kot komercialne radijske in televizijske postaje. Zaradi uveljavljanja javnega interesa in spoštovanja najvišjih profesionalnih meril imajo praktično vse rtv demokratičnih držav etične kodekse, ki sankcionirajo njihovo delo.

Temu krogu držav se je pridružila kot prva država v t. i. tranziciji tudi Slovenija, s tem ko je Svet RTV Slovenija na zasedanju 18. maja v Lendavi sprejel Poklicna merila in načela novinarske etike v svojih programih. Gre za skupek profesionalnih in etičnih norm, ki jih morajo spoštovati novinarji oz. ustvarjalci radijskih in televizijskih programov, da bi zadostili javnemu interesu, tj. da bi čimbolj objektivno, nepristransko in politično nevtralno, vendar pa avtonomno poročali o dogajanjih v naši družbi. Omenjena pravila, veliko večino jih že uveljavljamo, morajo postati nekakšna notranja ustava oz. priročnik novinarjem in urednikom pri njihovem vsakdanjem delu.

Po vzoru uglednih javnih televizij
Podlaga za izdelavo teh meril so bili dokumenti oz. kodeksi nekaterih najbolj uglednih mednarodnih inštitucij in ustanov s tega področja, npr. meril za izdelavo programov, ki veljajo na britanski rtv mreži BBC že skoraj 50 let, na kanadski javni televiziji CBS, nekatere resolucije Sveta Evrope, novinarski kodeks Washington Posta in Le Monda in kodeksi drugih javnih televizij, članic ebu. V nobenem primeru ne gre pri teh merilih za kakršno koli cenzuro ali zoževanje novinarskega dela, nasprotno, uveljavljanje omenjenih načel bo po eni strani sililo naše ustvarjalce, da bodo spoštovali najvišje mednarodne norme na tem področju, po drugi strani pa bodo tudi obramba naših novinarjev in urednikov pred pritiski posameznih strank oz. skupin za pritisk. Omenjen kodeks bo zaživel seveda šele z doslednim uveljavljanjem.

Varuh poklicnih meril
Zato smo se po zgledu ostalih javnih televizij v razvitih državah odločili za ustanovitev Urada varuha pravic teh meril oz. nekakšnega ombudsmana. Varuh teh meril bo po eni strani skrbel za uveljavljanje javnega interesa v zavodu, saj bo bdel nad spoštovanjem teh meril, po drugi strani pa bo branil tudi interese novinarjev, če bo presodil, da so bili kršeni. Ustanovitev tega organa pomeni novost na našem medijskem področju, zato bo potrebno ustrezno spremeniti Statut RTV Slovenija in Zakon o RTV Slovenija. Razsodbe ombudsmana morajo biti obvezujoče za vsa programska vodstva. S tem bo v naš sistem vgrajena še ena dodatna demokratična varovalka, ki bo preprečevala morebitno neobjektivnost oz. politično pristranost posameznih novinarjev ali urednikov. Izredno pomembno je dejstvo, da je Svet RTV Slovenija omenjena pravila sprejel soglasno, še posebej zato, ker je v pripravah prišlo do vroče polemike o nekaterih pomembnih vprašanjih, npr. o tem, ali mora novinar odgovornemu uredniku izdati svoj vir ali ne, ali pa o tem, ali se novinarji, ki se spustijo v politiko, lahko po končani politični karieri vrnejo v informativne programe. Na obeh področjih sta bila sprejeta kompromisna predloga, ki sta v skladu s podobno prakso na javnih televizijah razvitih držav.

Vrnitev novinarja iz politike
V primeru vira to ne pomeni absolutne obveze novinarja, da uredniku izda svoj vir, s čimer bomo zaščitili raziskovalno novinarstvo in spoštovali priporočilo Sveta Evrope, da je treba zaščititi tajnost vira. Po drugi strani pa je prevladalo mnenje, da interne komunikacije med novinarjem in urednikom ni mogoče enačiti z javnim razkrivanjem informacij. Glede vrnitve novinarja v informativne programe po končanju njihovih političnih funkcij, je prav tako obveljala evropska varianta, po kateri programska vodstva to občutljivo vprašanje rešujejo tako, da povratnike razporedijo na takšna delovna mesta, da to ne ogroža integritete hiše. Nekateri novinarji so se namreč zavzemali za to, da bi veljala doživljenska prepoved za vrnitev takšnih oseb v informativne programe, kar bi bilo vsaj po moji osebni oceni v nasprotju z našo ustavo kot tudi s temeljnimi človekovimi pravicami. Zmagal je torej razum. Sprejetje omenjenega kodeksa, predvsem pa njegovo uveljavljanje, bo tudi pomembna vstopnica naše javne radiodifuzije za vstop v EU. Sprejeli smo namreč moderen in zavezujoč dokument in s tem naredili še en korak na poti v Evropo.

nazaj

Rosvita Pesek

Strožja pravila za javno RTV
Kodeks ni kamen okoli vratu novinarjev, ampak dokument, ki naj bi umestil novinarstvo v javnem zavodu kot najbolj verodostojno in podprto z javnim interesom
Osemnajstega maja smo svetniki RTV sprejeli Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija, krajše imenovani novinarski kodeks. Menim, da je novinarski kodeks na RTV potreben oz. nujen, prav tako sem prepričana, da morajo za javni zavod nacionalnega pomena veljati nekoliko strožja pravila, kot jih sicer določa kodeks Društva novinarjev Slovenije.

Nobenega dvoma pa ni, da so bila pričakovanja glede same vsebine novinarskega kodeksa vsaj na strani novinarjev zelo velika. Pričakovali smo namreč kratek, jasen, konkreten dokument, ki bo dovolj ilustrativno oz. praktično uporabno navajal tiste smernice, ki jih moramo upoštevati in spoštovati programski delavci RTV Slovenija. Niti prvi niti drugi osnutek kodeksa teh kriterijev ni zadovoljeval. Tam, kjer smo pričakovali jasno stališče predlagatelja (na primer poglavje o komentarju), je besedilo napisano tako, da ni mogoče razbrati, ali bo nacionalna RTV najbolj žlahtno novinarsko zvrst gojila ali ne. Po drugi strani pa dokument obsega 49 strani, pri čemer so nekatera poglavja (poglavje o terorizmu) povsem odveč in nimajo potrebe v slovenski stvarnosti.

Tuji vzorci in slovenske razmere
Predlagatelji kodeksa so se nenehno sklicevali na dva vzorca, ki so jima sledili; na kodeksa BBC in Kanadske javne televizije. Menim, da se tujih pravil ne more vedno popolnoma prenašati v slovenske razmere. Slovensko novinarstvo se je šele pred dobrim desetlejem izvilo iz statusa družbenopolitičnih delavcev, katerega utrjevanje je teklo skoraj pol stoletja in se še ne more povsod in povsem izenačiti z javnimi mediji v državah, kjer imajo že stoletno svobodo tiska in javne besede. Vseh pravil zahodnih demokracij, pa četudi gre še za tako ugledne, se ne more nekritično prenašati v slovenski prostor, ne da bi se pri tem upoštevalo časovno dimenzijo oblikovanja slovenske družbe, tranzicijo, v kateri se nahaja in tudi najbolj aktualne in vroče vdore kriminalistične službe v delo novinarjev RTV Slovenija (primer Kos-Ranc). Nenazadnje živimo tudi v času, ko se celo vrhunska peresa, kot so Herman J. Obermayer sprašujejo, ali ni celo sprejemanje Konvencije o varstvu človekovih pravic za države, ki se boje svobodnega tiska (beri postsocialistične države) nujno potreben izgovor za omejevanje novinarske svobode? Meni, da si je težko predstavljati hujše stališče zoper svobodo tiska, kot je 10. člen konvencije, ki novinarsko svobodo omejuje z varnostjo države, njeno ozemeljsko celovitostjo, javno varnostjo, zavarovanjem zdravja in morale, s preprečevanjem razkritja zaupnih informacij ...

V desetletju, ko je ameriško zunanje ministrstvo v svojih poročilih leto za letom pisalo o preveliki samocenzuri, ki jo je zaslediti pri slovenskih novinarjih, je bil prvi osnutek kodeksa bolj primer mlinskega kamna okoli vratu kot pa dokument, ki bi pozicioniral novinarstvo v javnem zavodu kot najbolj verodostojno, žlahtno in podprto z javnim interesom. V nekaterih segmentih je namreč uvajal tako stroge kriterije in matematično zapovedoval objavo vseh resnic, da se je ustvaril vtis, kot da nas hočejo pisci potisniti v položaj popolne opravilne nesposobnosti.

K sreči je bila od prvega osnutka do končno sprejetega predloga dolga pot in številne nesmiselne zapovedi so iz njega izpadle, skoraj do konca pa je ostalo odprto vprašanje vira informacij in vprašanje vračanja nekdanjih novinarjev, ki so se odločili za politično kariero, a so pozneje iz politične tekme izpadli.

Novinarji smejo varovati vir
Predlagatelj je ocenjeval, da imajo odgovorni uredniki pravico izvedeti za novinarjev vir informacij, novinarji pa smo vztrajali, da lahko varujemo svoje vire. Predlagatelj kodeksa se je še pred končno obravnavo na Svetu RTV nazadnje strinjal, da novinarji smemo varovati svoj vir informacij, da pa je odgovornem uredniku dana pravica, da v primeru, ko nima vseh elementov za oceno o verodostojnosti in preverljivosti teh dejstev, prispevka ne dovoli objaviti.

Vračanje novinarjev (politikov) v informativne programe na RTV pa je ostalo trd oreh vse do sprejetja kodeksa. Razpon časovnih omejitev za »povratnike« je bil silen; od tega, da se lahko vrnejo v vse programe takoj po izteku voljenega (poslanskega ) mandata, da se lahko vrnejo po štirih letih, po osmih letih, do mnenja, da se ne morejo več vrniti v informativni program. Sama sem zastopala slednje stališče, nenazadnje tudi zato, ker ga potrjuje dosedanja praksa na RTV.

Verodostojnost nacionalnega medija
Poudarek celotnega kodeksa je namreč dan uravnoteženosti, enakim pravilom, poštenosti in objektivnosti. Predvsem pa je zelo veliko pozornosti namenil preprečevanju pritiskov, predvsem političnih, na programske odločitve na RTV in politični neodvisnosti in nepristranosti novinarjev - vse z namenom ohranjanja oz. vzpostavljanja največje možne verodostojnosti nacionalnega medija. Slejkoprej bi bilo treba priznati, da nekdanji poslanec ali poslanka, morebiti celo državni sekretar ali pa županja, s svojim pojavljanjem v informativnih programih ne more prispevati k uresničevanju tega cilja. Tudi po izteku enega mandata ne. Odločitev za prestop iz informativnega programa nacionalnega medija v politično in strankarsko življenje je enkratno dejanje. Potem ko je novinar/ka vstopil/a v politično kampanjo, se je javno opredelil/a za določeno politično opcijo. S tem si je pravzaprav zaprl/a vrata k tistemu liku novinarja oz. programskega delavca informativnega programa, ki ga ta kodeks poskuša z vsemi bolj ali manj posrečenimi zapovedmi uveljaviti.

Svetniki niso z zadostnim dvigom rok podprli nobenega predloga, tako da kodeks tega vprašanja sploh ne ureja več. Odločitev o tem je prepuščena vodstvu RTV. Leta 1996, ko je bilo njeno vodstvo postavljeno pred te dileme, se je odločilo skladno z zakonodajo; zaposlilo je nekdanje poslance na delovnih mestih, ki ustrezajo njihovi izobrazbi, nobenega pa ni zaposlilo v informativnih programih.

V upanju, da se bo ta praksa nadaljevala in da kodeks ne bo ostal mrtva črka na papirju, ampak temeljni pripomoček novinarjev in urednikov na RTV Slovenija pri njihovem vsakdanjem delu, sem ga kot predstavnica zaposlenih v Svetu RTV tudi podprla.

nazaj

Matevž Krivic

Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Pri prevzemanju pravil iz analognega akta BBC premalo prilagajanja našim razmeram - Uresničevanje poklicnih pravil naj bi nadzoroval in presojal en sam človek?
Ideja (kolikor vem, Lipuščkova) je vredna vse podpore: po vzoru nekaterih tujih javnih rtv zavodov tudi na naši nacionalni televiziji sprejeti »kodeks ravnanja«. Prvi poskus uresničenja te ideje sicer ni kaj dosti več kot ekscerpt iz analognega akta BBC (in morda še od kje) z nedvomno mnogo premalo prilagajanja našim razmeram, toda v tako kratkem času kaj dosti več najbrž ni bilo možno storiti.

Glavna nevarnost takega »ekscerpiranja« (50 strani »izvlečkov« iz 290 strani »originala«) je seveda v tem, da iz vsestransko uravnoteženega in niansiranega teksta dobiš preveč poenostavljena pravila, ki jih zunaj konteksta, od koder so bila vzeta, včasih niti dobro razumeti ni mogoče - ali pa dobijo precej drugačen pomen. Takih mest sicer v 50 strani dolgem tekstu nisem zasledil (bolje: pri prvem branju odkril) veliko, ampak nekatera so kar pomembna - in nejasnosti precej moteče. V kolikšni meri so upoštevali moje pripombe, ki sem jih Svetu RTV žal utegnil poslati šele tik pred odločanjem (in to takrat še brez primerjave spornih mest z »originalom«), v trenutku pisanja tega prispevka še ne vem.

Novinarjeva sodba ali mnenje?
Nadvse sporno »pravilo«, ki sem ga v pripombah označil kot povsem nejasno in zato neuporabno, se pri nas glasi: »Novinar sme izreči poklicno, novinarsko sodbo, ki temelji na relevantnih dejstvih, ne sme pa izrekati svojega osebnega mnenja, ki je lahko posledica enostranskih pogledov na določena vprašanja.«

Ne izključujem sicer možnosti, da je iz kakšne novejše verzije pravil BBC ta stavek v celoti dobesedno preveden, toda v meni dostopni verziji iz decembra 1996 vsebujejo pravila BBC le krepko tiskani del, ne pa tudi obeh vrinjenih stavkov v kurzivu. Zlasti drugega od njiju očitno ni pisala pravnega jezika vešča oseba - ampak za te (sicer pomembne finese) tu žal ni prostora. Pomembno je to, da je v »originalu« ta stavek v drugačnem kontekstu kot pri nas, še bolj pa verjetno (domnevam) to, da je pojem »poklicne, novinarske sodbe« v britanskem žurnalizmu z dolgo tradicijo bolj izdelan kot pri nas in novinarjem znan. Če moja domneva ne drži, potem je seveda ta stavek nejasen in neuporaben tudi za BBC, ne le za nas. Če zna pri nas kdo razložiti, v čem je razlika med »poklicno, novinarsko sodbo« in »osebnim mnenjem«, mu bom z zanimanjem prisluhnil.

Pravila BBC na nekem mestu »nežno« svarijo pred preveč poenostavljajočimi oznakamo levičarski, desničarski - naša pravila so tu brez vsake potrebe mnogo trša (»nujno se je treba izogibati«), predvsem pa temu »preveč poenostavljajočemu« tipu političnega označevanja ljudi in idej nekritično dodajo še nek bistveno drugačen tip označevanja (rdeči, črni, klerikalci, komunisti itd.). Temu bi se bilo treba izogibati iz drugega razloga, ki pa ni naveden: ker gre tu za oznake s slabšalnim prizvokom.

Razlika v niansiranosti in »kulturi izražanja« je lepo razvidna npr. iz naslednjega primera. Naše pravilo za intervju je togo in brezprizivno: »Sogovornik ne sme dobiti vprašanj pred pogovorom.« V angleščini se to glasi takole: »It will not usually be proper to submit details of actual questions in advance, nor to give any undertaking about the precise form of questions.«

Tudi sam naslov akta ni nepomemben: BBC ima Producers' Guidelines (katerih posebej poudarjen del je »Impartiality and Accuracy Code«) - naša RTV pa naj bi imela Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTVS. Zakaj ne preprosto »pravila novinarskega dela na RTVS«? In ne mešajmo »prostovoljnih« etičnih pravil (ta so v društvenem kodeksu novinarjev) s pravili, ki jih RTVS (ali BBC) za svoje novinarje predpiše kot obvezna. To niso (zgolj) pravila etike, to so obvezna pravila ravnanja - kolikor niso nekatera od njih formulirana samo kot priporočila.

Zakaj varuh in ne svet?
Najpomembnejši pa je seveda nadzor nad uresničevanjem teh pravil. Tu pa naši »prevajalci« žal niso sledili Britancem, ki imajo od 1997 Broadcasting Standards Commission (združeno iz prejšnjih ločenih teles za pritožbe in za standarde), ki ob ugoditvi pritožbi lahko odredi objavo svojih ugotovitev. Predvidene pristojnosti našega »varuha poklicnih meril in načel novinarske etike« sicer ne bi bile daleč od tega, toda povsem nesprejemljivo je tako težko in delikatno nalogo zaupati enemu samemu človeku.

Že pred več kot desetimi leti sem v zborniku Varstvo človekovih pravic (Mladinska knjiga, Ljubljana 1987) poročal o uveljavljenih mehanizmih nekaterih evropskih javnih televizij, s katerimi so že takrat zagotavljali prizadetim in občinstvu praktično uveljavljanje njihove pravice do objektivnega in nepristranskega obveščanja. Šlo je za različne komisije ali svete, kamor se prizadeti lahko pritoži zoper čisto konkretno poročanje, kar je najbolj učinkovito sredstvo za praktično odpravljanje hotenih in pogosto tudi nehotenih pristranskosti v poročanju.

Dokler pri nas tega ne bo uvedel zakon, bi to za našo javno RTV lahko uvedel Svet RTV sam s statutom. To sem lani jeseni že javno predlagal, a brez odmeva. Svet RTV naj izbere nekaj ljudi (priznane medijske in pravne strokovnjake, ugledne novinarje in druge javne delavce), ki zaradi svojega dosedanjega dela uživajo zaupanje javnosti in jim v imenu javnosti zaupa to funkcijo - statut pa naj urednike zaveže uresničevati odločitve tega organa. Organu je treba dati pristojnost, da bo v težjih primerih lahko zahteval popravke in podobne ukrepe, v lažjih pa bo interveniral tudi samo s kritiko storjenih napak.

Ker je bila doslej vseh deset let skrb za politično nepristranskost poročanja povsem zanemarjena, bo na začetku treba še posebej paziti na to, da ta nova »institucionalizirana« kritika ne bi bila tako ostra in do novinarjev neuvidevna, da bi ti v strahu pred njo začeli pisati bledo in nekritično. Morda bi zato uvedli celo enoletni »moratorij« oziroma poskusno obdobje, ko bi ta organ lahko deloval samo svetovalno in diskretno, ne pa z javnimi odločitvami, ki bi bile lahko za posamezne novinarje včasih tudi zelo boleče. In bi si v tem času postopno sam jasneje izoblikoval kriterije za svoje delovanje, novinarji in uredniki pa bi se jih tudi že navadili, preden bi ti kriteriji stopili v polni meri v javno delovanje. Najhujše ekscese bi pa gotovo tudi že tak diskretni način delovanja lahko odvrnil - in po enem letu, po potrebi pa tudi že prej, bi ta organ lahko tudi poročal Svetu RTV, ali po njegovem mnenju odgovorni uredniki izpolnjujejo obljube, ki so jih ob imenovanju dali.

nazaj