Špela Šipek
Novinarji nismo prenašalci doziranih informacij
V javnost ne smemo spraviti le informacijo (obtožbo) enega akterja, ampak je treba za komentar vprašati tudi ostale - Primer Elan
Parlamentarna preiskovalna komisija o sumu zlorabe javnih pooblastil pri procesu lastninskega preoblikovanja in oškodovanja družbenega premoženja preiskuje dva primera: Smelt in še odmevnejši Elan. Elan je za slovensko javnost še posebej občutljiva točka, saj razlogi za njegov zlom, ki nedvomno tičijo tudi v kriminalu, nikoli niso bili do konca pojasnjeni in razkriti, krivci pa nikoli kaznovani.

Zadeva Elan je za novinarsko poročanje izjemno zahtevna, saj se dotika gospodarstva, gospodarskega kriminala, prava in politike hkrati. Ob zasliševanjih nekdanjih direktorjev in politikov se pojavlja več vzporednih zgodb: ena o poslovnem voluntarizmu, ki je ob neugodnih pogojih poslovanja podjetje pripeljal do zloma. Druga o izvedbi stečaja in prodaji Elana, ki vzbuja vrsto dvomov. Tretja o slovenskem pravosodju, ki svojega dela v tem primeru ni opravilo zadovoljivo. In četrta o vpletenosti politikov, o povezanosti Elanovega zloma s politiko.

Ob delu parlamentarne preiskovalne komisije, ki ugotavlja odgovornost nosilcev javnih pooblastil (beri: politikov) so na dan privrele vse prej omenjene zgodbe oziroma dimenzije afere Elan. Ker pa je komisija politično telo, ta na žalost ne deluje izrecno strokovno, temveč predvsem politično. Novinar ima zato toliko večjo odgovornost, da bdi nad vsebino razkritega, povedanega, odločenega na sejah komisije. Seveda lahko o delu komisije poroča le kot zapisnikar, ki povzame dogajanje na seji ali zaslišanju, vendar gledalec po tridesetih sejah izgubi rdečo nit, politiki (poslanci), ki sedijo v komisiji, pa tako stanje lahko učinkovito izkoriščajo za predstavljanje svojih pogledov, ki so zanje politično ugodni. Poglejmo konkreten primer.

Seja t. i. Pukšičeve komisije 4. maja Bistvo: komisija že nekaj časa poskuša odkriti, ali je centralni komite zveze komunistov resnično dobival Elanov denar prek muenchenskega podjetja Finex v času, ko je komiteju predsedoval sedanji predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. Če bi bilo to res, bi bil Kučan (ki je tako financiranje že večkrat zanikal) politično odgovoren za oškodovanje dela Elanovega premoženja.

Dokaz: dokument iz podjetja Finex, ki ga ima komisija (podpis Vili Pleško, direktor podjetja Finex). Obramba Milana Kučana na 1. zaslišanju: »... Ker se je moje ime v zvezi s tem dokumentom večkrat pojavljalo, je moj pravni zastopnik šel po poti Finexa in ljudi, ki so ga vodili, in smo pridobili izjavo človeka, ki ga omenjate tudi v delu vaše komisije, to je gospoda Pleška (direktorja Finexa op. a.), ki bi jo tukaj prebral. Je izjava bila dana pred pričami in je overjena pri notarju - pri notarki Nadi Kumer. Pravi takole: ...«

Kučan prebere izjavo, ki pravi, da Finex nikoli ni financiral CK ZKS ter da je omenjeni dokument (t. i. dokaz) ponaredek.

Pukšičeva komisija dober mesec po tem zaslišanju pošlje notarki Nadi Kumer vprašanje o tem, ali je leta 1996 Pleško res pri njej overovil tako izjavo. Nada Kumer komisiji odgovori, da leta 1996 Pleško pri njej take izjave ni overovil. Pukšič predstavi odgovor notarke na seji dne 4. maja 2000. Na komisiji po zgoraj omenjenih predstavljenih dejstvih poteka takole:

Janez Janša: »Pozivamo predsednika, naj pove, kaj je mislil s to overjeno izjavo.«
Pravna svetovalka komisije: »Notarka pravi, da ni bilo nikakršne izjave.«
Janša: »Nobene, ja. To je nerodna stvar. No, saj itak. A je še kakšno zaslišanje?«
Pukšič: »Soočenje ni zaključeno med Pavlom Kodrom in predsednikom države. Vendar to seveda ob tej priliki ne moremo, ne.«
Janša: »Je to predsednik na zaslišanju govoril, ali na soočenju?«
Pukšič:, pravnica: »Na zaslišanju.«
Janša: »To bi morali ponoviti, jest predlagam.«
Pukšič: »Dobro, bomo o tem razpravljali na zaprtem delu, kaj bomo naredili ... Lahko sledi tudi kazenska ovadba, ne, torej, če je bila na preiskovalni komisiji dana neresnica.« Zaključijo s sumom, da je Kučan lagal in razmišljajo o kazenski ovadbi oziroma o vnovičnem zaslišanju.

Delo novinarja
  1. Pukšiča vprašam, ali je prepričan, da je bila taka izjava nujno overovljena leta 1996, ne pa pozneje, na primer v letih 1998 ali 1999 glede na to, da je Kučan na zaslišanju dejal: »potem, ko se je moje ime pojavljalo ...« Pukšič mi odgovori, da je logično, da bi to bilo leta 1996, saj je bil ta sporni dokument že takrat objavljen v strankarskem glasilu sds. Poleg tega je Pukšič avtorja izjave Vilija Pleška, češ da je ta dokument ponaredek, pozval, naj mu overovljeno izjavo posreduje. Ta mu je odgovoril, da take izjave nima. Tudi Kučanovega odvetnika je zaprosil, naj mu kopijo te izjave pošlje, Zakonjšek pa mu je odgovoril, da izjava ni bila podpisana v te namene, zato mu je ne more posredovati. Pukšič zato sklepa, da take overovljene izjave ni in da je Kučan na zaslišanju lagal.
  2. Pokličem Vilija Pleška in ga vprašam, ali je pri notarki Nadi Kumer kadarkoli overovil izjavo, da je dokument Pukšičeve komisije o Elanovem financiranju centralnega komiteja preko Finexa (katerega direktor je bil), ponaredek. Pleško mi pove, da je izjavo resnično overovil, in sicer leta 1998 in ne 1996, torej v letu, po katerem je Pukšič spraševal Kumerjevo.
  3. Pokličem odvetnico Nado Kumer, ki mi zaradi varovanja poslovne skrivnosti seveda ne more povedati, ali je Pleško kadar koli overovil omenjeno izjavo. Mi pa pove, kakšna je njena zakonska pristojnost: parlamentarni preiskovalni komisiji je seveda dolžna odgovoriti, vendar le na tisto, po čemer sprašujejo, in ničesar več ne sme, tudi če bi hotela.
Kar pomeni: tudi če je Pleško tako izjavo overovil leta 1998, tega Kumerjeva preiskovalni komisiji ni smela sporočiti, saj jo je ta izrecno vprašala le za leto 1996.

Selekcija informacij
In zdaj se začne novinarski proces selekcioniranja. Zgoraj opisano je v televizijskem poročanju potrebno spraviti v maksimalno dve minuti, če urednika uspeš prepričati, pa dobiš morda celo 30 sekund več. Od tega ti pobere dvakrat po 25 sekund Pukšič, 30 sekund pa Vili Pleško. Če objaviš še zanimivejši del seje, ko se o tej zadevi prepirajo (30 sekund), ti za tekst ostane ob daljši varianti še 40 sekund.

Ob tem se ti zdi, da dveh tretjin od tega, kar sta v kamero povedala Pukšič in Pleško, sploh nisi mogel objaviti. Eno poročilo tako lahko narediš na deset različnih načinov. Vsi so lahko resnični, toda kako najti optimalno varianto, ki bo najbolj ustrezala resnici? Najbolj preprost način je snemanje seje, objava delov seje ter Pukšičevih domnev in dvomov oziroma trditev. Tako poročilo je po mojem trdnem prepričanju v primeru tako hudih obtožb (predsednik države je pred komisijo lagal) neobjektivno, neprofesionalno, novinar pa je v tem primeru zgolj prenašalec tistega, kar hočejo akterji spraviti v javnost oziroma na ekran. Vendar pa je resnično. Novinar namreč zgolj govori o tem, kaj je rekel predsednik preiskovalne komisije.

Poiskati drugo stran
Za komentar je nujno potrebno vprašati ostale akterje. Če ti zadeve nočejo komentirati, je to treba povedati. V naslednji varianti se postavi nova dilema: po preverjanju pri odvetnici ter podpisniku izjave ugotoviš, da predsednik ni lagal, saj je izjava, na katero se je skliceval, resnično overovljena. V tem primeru pa se postavi vprašanje: ali je zadeva sploh zanimiva za objavo, saj je po preverjanju informacij padla?! Je to zdaj postala zgodba o tem, kako parlamentarna preiskovalna komisija, ki naj bi bila eno najbolj verodostojnih teles v državi, obtožuje vsepovprek? Da to počne insitutu predsednika države (pa da ne bi bilo pomote - ne zanima me ime ali politična pripadnosti tega predsednika)? In če pogledamo na drugo stran: predsednik parlamentarne preiskovalne komisije je (zaradi takih ali drugačnih, tudi političnih razlogov) prepričan v svoj prav.

Gledalcu razumljivo poročilo
Da vsa ugotovljena dejstva posredujem v enem poročilu, potrebujem ogromno časa, ob tem pa je rezultat zelo negotov: zaradi zapletenosti dogodka bo ob golem navajanju dejstev gledalec le stežka razumel, v čem je bistvo problema, kaj šele, da bi si lahko ustvaril popolno sliko ali oblikoval stališče. Običajno se rezultat giblje v dveh smereh: predsedniku naklonjeni gledalci so prepričani, da gre le za politično obračunavanje Pukšiča s Kučanom, njegovi kritiki pa so prepričani, da Kučan laže.

Tu pa se pokaže sposobnost novinarja, da naredi čim bolj jasno poročilo, ki mora ustrezati resničnemu stanju. Če novinar ugotovi, da predsednik ni lagal, naj to jasno tudi pove in podkrepi z izjavami, dokumenti. Ob tem pa jasno pove, da obstaja tudi drugačno mnenje in nasprotno mislečemu omogoči možnost, da to pove, tako da objavi izjavo ali pogovor z njim.

Poseben položaj pa nastane, ko nasprotno misleči (on ali druga stran) izjav nočejo dajati in novinarja zasipajo z »off the record« ali z »on the record« informacijami, vendar jih ne želijo povedati v kamero. Za televizijskega novinarja je to precej zoprna situacija, saj ima poročilo popolnoma drugačen učinek, če svoje mnenje pove sogovornik, ne da ga povzema novinar. Sama sem pri poročanju o Elanu in delu te parlamentarne preiskovalne komisije pogosto dobivala take vrste informacij, ki so seveda dobrodošle, ne morejo pa vplivati na moje poročanju v smislu nekritičnega objavljanja takšnih informacij ali vprašanj in dvomov. V takem primeru jasno povem, da novinarji nismo nikogaršnji odvetniki ali zagovorniki. Če se sogovorniki niso pripravljeni izpostaviti pri zagovarjanju svojih stališč, je to njihov problem.

Novinar ni pravni strokovnjak
Eno takih tipičnih situacij zopet zasledimo pri delu te komisije: Pukšiču vseskozi očitajo, da pri delu komisije krši poslovnik ter zakon o parlamentarni preiskovalni komisiji. Tako naj bi bilo v primeru zasliševanja prič, tudi predsednika države, katerega zaslišanje je nedvomno pomenilo vrhunec dela te komisije. Protestna pisma so zastopniki in priče sami pisali predsedniku državnega zbora Janezu Podobniku, ki pa izjav o delu te komisije ni hotel nikoli dajati kljub temu, da je kot predsednik državnega zbora odgovoren za ugled dela državnega zbora. In če komisija inštitucije, ki naj bi predstavljala vzor spoštovanja zakonov in ustavnosti, zakone domnevno krši, je to nedvomno alarm za pravno državo.

Vendar kljub objavam v medijih posebnega odziva ni bilo niti s strani predsednika državnega zbora, niti s strani varuhov zakonov, do pred kratkim niti s strani ostalih članov komisije in kar je še bolj nenavadno: pred kamero se niso hoteli izpostavljati niti sami prizadeti oziroma njihovi zastopniki. V tem primeru pa novinar ne more sam delati zaključkov, četudi so kršitve očitne. Lahko so sicer očitne, toda kakor bi morali obstajati trdni dokazi za obtoževanje zaslišanih, tako morajo obstajati tudi trdni dokazi in strokovna pravna mnenja o tem, da komisija krši zakon.

Novinar ni neodvisni pravni strokovnjak. Lahko pridobi mnenje takega strokovnjaka, toda v tem primeru se pojavi zanimiva dilema: zakaj bi novinar sam iskal strokovna mnenja (za tak primer jih je seveda težko najti, saj vsak strokovnjak pravi, da zadeve ne pozna in težko ocenjuje delo komisije od daleč) v primeru, ko »prizadeti« niti izjave nočejo dajati. Prizadeti se zgražajo, ker Janez Podobnik kot predsednik državnega zbora ne komentira dela komisij tudi, če domnevno kršijo zakone, ob tem pa sami niso pripravljeni povedati, da je to nedopustno. Novinar lahko poroča o Podobnikovem ravnanju, ni pa odvetnik prizadetih, zato ne bo vsepovprek kritiziral takega ravnanja, razen v obliki komentatorske zvrsti. Ta pa je v Sloveniji na televizijskih medijih v tem trenutku precej redka, še posebej na področju notranje politike.

Poročilo 4. maja na Pop TV in TV Slovenija
Kako različni so načini poročanja, izbor objavljenih informacij in nenazadnje rezultat, je razvidno iz poročanja zgoraj obravnavane seje dne 4. maja 2000. Oddaja 24 ur, Pop TV: zgodbi o sumu, da je predsednik pred komisijo lagal, nameni Pop TV daljši termin pet do osmih, kjer se soočita predsednik preiskovalne komisije Franc Pukšič in avtor izjave nekdanji direktor Finexa Vili Pleško. Na soočenju postane jasno, da je Pleško izjavo overovil leta 1998, »obdelajo« pa še sporni dokument, s katerim razpolaga komisija (o tem ali je ponaredek ali ne). V prvem delu oddaje pa 24 ur objavi poročilo o protestnem odhodu dveh članov komisije, ki sta predsedniku komisije očitala nekorektno delo, in še informacijo o obravnavanih dokumentih z opombo, da noben dokument ne obremenjuje nosilcev javnih pooblastil, za kar je pristojna ta komisija. TV Slovenija: večjo pozornost nameni dokumentom, ki jih je komisiji na seji predstavil Pukšič ter sumom o predsednikovem krivem pričanju. Pri tem objavi izjave predsednika preiskovalne komisije in zaključi, da Pleško ter predsednikov kabinet zadeve nista hotela komentirati. Gre torej za navajanje golih dejstev, ki so sicer resnična, vendar ne prikazujejo resničnega stanja. Ničesar namreč ne zvemo o možnosti, da je bila izjava, na katero se je skliceval predsednik, vendarle overovljena, čeprav morda ne ravno v letu 1996, po katerem je spraševala komisija.

Temveč poslušamo o dokumentih o trgovanju Elanovih vodilnih z orožjem, pa o provizijah, skratka o kupu dokumentov, ki jih ima predsednik preiskovalne komisije, pa nimajo neposredne zveze z nosilci javnih pooblastil. Končni vtis: spet imajo neke dokumente, in še predsednika so dobili, da je mogoče lagal.

So stvari, o katerih novinar lahko poroča zgolj kronološko, kjer le povzame dogajanje in objavi izjave tistih, ki so na voljo. V večini primerov pa je drugače. Potrebna je kritična presoja ogromne količine informacij, ki jih ponudi na primer pet ur zasliševanja pred komisijo, ure in ure razprav v državnem zboru. Potrebno je nadzorovati delo državnih organov, še posebej če je stopnja zaupanja vanje upravičeno tako nizka, kot je v Sloveniji. Če je novinar le uslužbenec medijske hiše, potem imajo državni organi lahko delo pri manipuliranju z javnostjo. Novinar mora pri takem delu imeti odnos. Odnos do resnične, preverjene informacije, s tem pa odnos do gledalca, državljana.

nazaj

Aleš Gaube

Zgodba o korupciji
Svetovna banka in OECD organizirali delavnico o raziskovalnem novinarstvu v Istanbulu - Utrjevanje profesionalnih načel pri mladi generaciji novinarjev
Svetovna banka in Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) sta v začetku aprila v Istanbulu organizirala delavnico o preiskovalnem novinarstvu za novinarje centralne in vzhodne Evrope. Vsem udeležencem - milo rečeno - se nam je najprej zdelo čudno, čemu bi prav ti dve organizaciji želeli poskrbeti za »profesionalno izobražen novinarski kader, ki bi bil učinkovit v raziskovalnem novinarstvu in bi »znal pravilno ter odgovorno poročati o korupciji v regiji«, kot so zapisali v predstavitvi ciljev seminarja. Nejeverno smo tudi sledili uvodni obrazložitvi predstavnika Svetovne banke, ki nam je zagotovil, da je cilj tega seminarja tudi spodbujanje privatnega sektorja v novih demokracijah.

Ugotovitev, čemu sta organizaciji segli v svoje blagajne in za seminar po naših grobih ocenah zapravili slabih 40.000 dolarjev, se je »vsilila« kar sama po sebi v drugem delu seminarja, ko smo udeleženci razpravljali o našem pristopu pri preiskovanju in pisanju zgodbe hipotetičnega problema, s katerim so našo novinarsko profesionalnost preskušali organizatorji.

Tehnike spraševanja
Prvi del seminarja ni bil samo posvečen preiskovalnemu novinarstvu, temveč novinarstvu nasploh. Udeleženci smo se namreč vadili v različnih tehnikah spraševanja. Po teoretičnem delu smo nato svoje znanje tudi preizkusili. Polovica nas je začasno skočila v različne vloge (od prostitutke, šefa mafije, očividca nesreče, otroka, kapitalističnega industrijalca, politika ...), kjer smo se morali odgovorom na vprašanja druge polovice udeležencem čim bolj izogibati. Po vsakem paru je sledila plenarna razprava, katera vprašanja so bila dobro zastavljena, katera sploh niso imela učinka in kako bi lahko celoten intervju bolje izpeljali.

Po tehnikah spraševanja je sledilo jedro seminarja - The Carpatia Case. Šlo je za izmišljeno državo Carpatio; njene karakteristike bi lahko ustrezale vsem državam udeležencev: pred nekaj leti je izšla iz komunističnega sistema, počasi se odpira proti Zahodu, v njej vlada visoka brezposelnost, plače so nizke, korupcija pa je še vedno prisotna. V to državico se odloči vrniti uspešen carpatijski poslovnež, ki pa je vrsto let delal v tujini in si tam ustvaril imeniten imperij. Sedaj hoče v revni Carpatiji zgraditi luksuzni hotel s petimi zvezdicami, ki bo po njegovem mnenju v državo pripeljal številne tuje turiste. Gradbena dela naj bi se pričela čez nekaj dni, pa čeprav še pristojno ministrstvo ni izdalo lokacijskega in ostalih dovoljenj. Zgodba se zapleta z vsako dobljeno informacijo in po vsakem novem sporočilu za javnost oziroma dogodkih, ki so se zgodili na gradbišču hotela, smo udeleženci razpravljali o naših pristopih za preiskovanje tega primera. Po vsakih novih informacijah smo napisali tudi naslovje naše zgodbe ter lead in ga nato z ostalimi udeleženci seminarja skritizirali ali pohvalili.

Pomisleki do starejših novinarjev
Na nekem mestu pri razpletanju te zgodbe so od nas organizatorji hoteli vedeti, kako bi lahko od gospoda Singerja dobili kaj več informacij. Nad »inovativnimi« pristopi kolegic in kolegov iz vzhodne Evrope nisem bil presenečen le jaz, temveč so njihove ideje z začudenjem spremljali tudi organizatorji. Najbolj goreči so namreč predlagali, da bi našli kakšen obremenilen podatek iz Singerejevega življenja in ga s tem izsiljevali za podrobnejše informacije, drugi bi spet grozili njegovi družini, tretje pa bi ga poskušale zapeljati. Sprva nisem mogel razumeti te njihove »novinarske profesionalnosti«, toda ko so razložili, da v njihovih državah ne morejo priti do uradnih informacij, ker nimajo niti zakona o medijih in je novinarski posel večinoma podoben brezpravnemu divjemu zahodu, sem lažje dojel njihove vsakdanje tegobe, pa čeprav se z njihovimi predlaganimi pristopi nikakor nisem mogel strinjati.

Sicer pa je torej ob primeru Carpatia šele popolnoma postal jasen namen tega seminarja. Korupcija, ki se je kot rdeča nit vseskozi pletla skozi carpatijsko zgodbo, je očitno največja skrb Svetovna banke in OECD, ki obe vlagata zelo obsežna sredstva v države vzhodne in centralne Evrope (Slovenija ni prejemnica pomoči). Da bi njihov denar bil ustrezno porabljen in milijonske vsote mednarodne pomoči ne bi kar poniknile v žepih politikov, kot se je to pred kratkim zgodilo v bih, je ena izmed največjih skrbi teh institucij. Seveda nima smisla za profesionalne »pse čuvaje« nad njihovim denarjem izobraževati starejšo gardo novinarjev, saj imajo ti izoblikovana načela svojega novinarstva - pa naj bodo dobra ali slaba - ki jih zagotovo pri svojih letih ne bodo več spreminjali, je bilo med vrsticami razumeti organizatorje. Problematična je lahko tudi njihova povezanost z vladajočimi strukturami in iz tega izhajajoča novinarska pristranskost ali vsaj samocenzura, zaradi katere trpi objektivnost poročanja. Pomisleki te vrste, za katere so organizatorji dobili potrditev s strani nekaterih udeležencev, da jih uredniki sploh ne bi spustili k preiskovanju določenih zgodb, če bi to škodilo njihovemu osebnemu (političnemu ali gospodarskemu interesu), torej le niso bili iz trte zviti. Utrjevanje profesionalnih novinarskih načel pri mladi generaciji (povprečna starost udeležencev je bila približno 27 let) je bilo po logiki Svetovne banke in OECD edino finančno opravičljivo in obetajoče na dolgi rok.

nazaj