V želji po zaščiti otrok in mladoletnikov so predlagatelji novega zakona o medijih predvideli tudi posebne programske zahteve in omejitve - Zakaj?
Od vseh medijev, ki so v zadnjih dveh desetletjih doživeli izjemno ekspanzijo, zagotovo izstopa po svoji moči in razmahu televizija. S svojim vplivom je posegla v naše domnove in je pomemben oblikovalec načina življenja. V primerjavi s tiskom gledalec pri televiziji ne odloča avtonomno, kdaj bo spremljal informativne in kdaj zabavne vsebine. Na nek način se javnost prilagaja televizijskemu programu prav toliko kot snovalci televizijskih programov upoštevajo navade in želje javnosti. Sploh pa, ali ni že del našega vsakodnevnega ritma, da med 19. in 20. uro spremljamo informativne vsebine? Za vsak premik zunaj tega časa je potrebno veliko poguma pri oblikovalcih televizijskih vsebin.
Statistika kaže, da »povprečen otrok« v razvitem svetu gleda televizijo več ur, kot jih preživi pri pouku v osnovni šoli. Enako kot pri drugih medijih so tudi pri televiziji otroci zelo cenjeno občinstvo. Če program ni po njihovem okusu, ne iščejo ideoloških ali drugih vzrokov za to, da ga pač ne gledajo. Če pa jim je všeč, bo v njihovem socialnem okolju dobil izredno mesto. Hitro bodo prevzeli mimiko televizijskih akterjev in njihove jezikovne značilnosti.
Otroci največ gledajo Pop TV
Otroci so najbolj zvesti gledalci televizije, še posebej skupina med desetim in štirinajstim letom, ki gledajo televizijo več kot 24 ur na teden. Po raziskavah BBC povprečen britanski otrok gleda televizijo tri ure in pol skupaj. Tedensko fantje 25,5 ur, dekleta 23,4 ure. Druga statistika (IBA) kaže, da dve tretjini otrok med četrtim in dvanajstim letom gleda televizijo ob sobotah najmanj do desetih zvečer.
Na osnovi zadnjih podatkov o gledanosti gledalcev v Sloveniji lahko ocenjujemo, da je bil v preteklem letu največji delež mladih gledalcev tv programov na Pop TV. V času med 7. in 2. uro je 53 odstotkov vseh gledalcev med desetim in štirinajstim letom gledalo vsebine na Pop TV, sledil je Kanal A (28, 3), potem pa TV Slovenija (16,2) in TV Slovenija 2 (4,7). Otroci so dnevno preživeli povprečno 123 minut pred televizijskimi sprejemniki, celotna populacija pa 100 minut.
Televizijo začnejo gledati od 16. ure
Zanimivo je tudi, kdaj so otroci največ spremljali televizijske programe. Televizijo so začeli gledati okrog 16. ure, gledanost pa je naraščala vse do osrednje informativne oddaje. Očitno v času osrednje informativne oddaje prevzamejo krmilo pred televizijskimi sprejemniki odrasli, otroci pa le redko spremljajo tovrstne oddaje. Spet so pred televizijskimi sprejemniki po 20. uri in vse do 22. ure. Po teh podatkih sodeč so mladi v največji meri gledali mehiške nadaljevanke in televizijske filme v najbolj gledanem terminu. Značilnost je torej skoraj presenetljivo velika gledanost vseh situacijskih komedij in soap oper med mlado populacijo. Med najbolj gledanimi filmi pa so ameriški filmi (Mali bogataš, Space Jam, Sam doma, Kremenčkovi).
Mnogi nasprotniki in kritiki televizije povezujejo moč televizije s povečanim nasiljem v družbi. Zatrjujejo, da programi z nasilnimi vsebinami vzpodbujajo agresivno vedenje, saj naj bi gledalci legitimizirali uporabo nasilja v realnem življenju. Glede na to, da so mlajši gledalci bolj nagnjeni k posnemanju dejanj, ki jih vidijo, zatrjujejo, da otroci prevzamejo nasilna dejanja kot ustrezen način reševanja problemov. Ob vsem tem pa naj bi pogosto gledanje nasilnih vsebin v televizijskih programih vodilo k zmanjšanju čustvenega odziva na nasilje in čustveno otopelost. Nasprotniki televizije poudarjajo, da so televizijske vsebine krive za vse mogoče nesreče, od povečanja mladostniškega nasilja do povzročanja izgredov. Dokazov o nasilnih učinkih v praksi pa ni mogoče najti.
Otroci in nasilje na televiziji
Raziskave so pokazale, da sprejemanje neke televizijske vsebine, ki je obravnavana kot nasilna, ni odvisna od dejanskega števila nasilnih dejanj in zato s strani gledalcev ni nujno sprejeta kot nasilna. Prav tako pa je zaznavanje nasilnosti drugačno pri otrocih kot pri odraslih. Pred leti izvedena raziskava (Van der Voort, 1990) je pokazala, da se pomen nasilja pri otrocih razlikuje od raziskav analitikov vsebin, ki analizirajo, koliko nasilja oziroma nasilnih prizorov program vsebuje. Programom, ki so po mnenju analitikov izjemno nasilni glede na dejansko vsebino, otroci ne pripisujejo ekstremnega nasilja. Po analizi identificiranih nasilnih prizorov na uro so risanke med najbolj nasilnimi programi, pa vendar jih otroci označujejo kot tiste, ki ne vsebujejo nasilja.
Prav tako pa je študija pokazala visoko stopnjo korelacije med nasilnimi in nenasilnimi vsebinami. Natančneje, otroci, ki gledajo veliko količino nasilnih dejanj, vidijo prav tako veliko količino nenasilnega, socialno želenega obnašanja. Tako nasilnih vsebin ne smemo izločiti iz konteksta drugih vsebin, pač pa moramo televizijske vsebine ocenjevati kot celotno posredovanje različnih vzorcev obnašanja.
Televizijske informacije pa prinašajo v otroške domove bogastvo informacij o svetu. To so informacije o ljudeh, krajih in dogodkih, ki jih morda sami nikoli ne bi izkusili. V primerjavi z drugimi mediji je televizija medij, ki ima izjemno moč izboljšati zavedanje in razširiti obzorja. Prednosti televizijskega medija v primerjavi z drugimi mediji (radio, tisk) postavljajo televizijo na mesto izjemnega sredstva za učenje. Zaradi čustvene in čutne vpletenosti televizijske vsebine zadovoljujejo ob potrebi po informiranosti tudi potrebo po sprostitvi napetosti in družbeni povezanosti.
Omejevanje televizijskih vsebin
V družbi velja prepričanje, da so otroci skupina, ki jim je zaradi njihove neizkušenosti treba posvečati večjo pozornost. Prav zato so v želji po zaščiti otrok in mladoletnikov predlagatelji novega zakona o medijih predvideli tudi posebne programske zahteve in omejitve. Televizijski programi naj ne bi predvajali prizore pretiranega nasilja, pornografije ali drugih oddaj, ki bi lahko resno škodovale razvoju otrok. Tovrstno nasilje se lahko predvaja v poročanju o resničnih dogodkih, pa tudi sicer med 23. in 6. uro. Hitro lahko sklenemo, da so takšne omejitve nesmiselne. Že samo dejstvo, da so izjemno kruti prizori nasilja prav v oddajah o resničnih dogodkih (prizori vojn in drugega nasilja v poročilih), nam pove, da se nasilju v televizijskih vsebinah ne moremo izogniti. Prav tako je izjemno pomemben vidik pridobivanja informacij.
Ali res mislimo, da lahko otroke omejimo od informacij? Četudi bomo postavljali še bolj rigorozne omejitve televizijskim in radijskim programom, bodo ostale neomejene možnosti na internetu. Že dejstvo, da lahko kjerkoli, kadarkoli in kdorkoli pride do katerekoli spletne strani na internetu, je zelo pomemben mejnik v družbi. Nezanemarljiv pa je podatek, da petina populacije v Sloveniji uporablja internet, v starosti med desetim in štirinajstim letom pa je četrtina populacije rednih uporabnikov interneta. Prav z dejstvom, da v tem trenutku ne obstajajo zadovoljivi mehanizmi za regulacijo vsebin na internetu, se postavlja v drugačno luč tudi omejevanje televizijskih vsebin.
Izrabiti pozitivne strani medijev
Televizija in internet sta znanilca velikih sprememb v družbi, še posebej na področju vzgoje in izobraževanja. Izjemni pozitivni in negativni vidiki razvoja obeh medijev se prepletajo, pomembno pa je, da spoznamo prednosti in jih vključimo v kakovostnejši razvoj družbe. Namesto na omejevanje medijskih vsebin se moramo osredotočiti na izrabo tistih izjemnih prednosti, ki jih mediji lahko prispevajo k pozitivnemu družbenemu razvoju. Ne moremo si več zatiskati družbe pred dejstvom, da so mediji del razvijajoče se družbe. Prav zato moramo družbo in v njej posebne skupine pripraviti na to dejstvo.
Zagotovo spadajo otroci v tisto družbeno skupino, ki bi ji morali posvečati posebno pozornost pri sprejemanju medijskih vsebin. In inštitucije, ki skrbijo za vzgojo in izobraževanje (šole vrtci, starši), so tiste, ki se morajo ukvarjati s tem, kako otroci vsebine sprejemajo. Primarni in najučinkovitejši nadzor je brez dvoma v krogu družine, ki bo otroke naučila kritično in kakovostno spremljati medijske vsebine. Ne le, da je omejevanje vsebin nedemokratično, ampak predvsem v tako hitro razvijajoči se družbi ne deluje več.