Prihod tujega kapitala v Finance pomaga časniku pri hitrejšem razvoju. S tujim kapitalom se bodo Finance lahko veliko laže razvile v privlačni, sodobni, informativni in kritični poslovni časnik, ki izhaja petkrat na teden (to se bo uresničilo marca leta 2001). Finance izhajajo zdaj trikrat na teden, v ponedeljek, sredo in petek, še leta 1998 pa so izhajale samo dvakrat na teden.

Lastniki časopisa so Gospodarski vestnik (50%), devet ljudi, zaposlenih v Gospodarskem vestniku oziroma na Financah (5%), in švedski poslovni dnevnik Dagens Industry (45%).

Švedski poslovni dnevnik j del švedskega mednarodnega založniškega koncerna Bonnier, Dagens Industry pa je lastnik oziroma solastnik enajstih poslovnih časnikov v devetih državah Vzhodne in Srednje Evrope.

Švedski solastniki Financ so razvili izjemno učinkovito tehnologijo, kako izdajati poslovne časnike na malih trgih. Izdelovati in prodajati časnik, ki se ukvarja predvsem s poslom in v katerem se piše o politiki predvsem s stališča, kako vpliva na posel, je namreč sila zapleteno početje, ki je lahko - če nimaš primernega novinarskega in tudi trženjskega znanja (trženje naklade in trženje oglasnega prostora) - poslovno precej tvegan projekt.

Švedski partnerji so razvili modele, kako ustvariti poslovno uspešen poslovni dnevnik na malih trgih (poslovne dnevnike so ustanovili tudi v Litvi, Latviji, Estoniji). Njihova tehnologija, s katero se novinarji Financ seznanjamo na raznih tečajih, ki jih organizira Dagens Industry, je za Finance torej izjemnega pomena.

Prihod tujega partnerja je dobrošel zaradi treh stvari. Prvič, kar je najmanj pomembno - v časnik je vložil svež kapital (to je sicer najmanj pomembno, ker bi kapital lahko dobili tudi drugje). Veliko bolj pomembna kakor kapital je tehnologija, kako razviti poslovno uspešen poslovni dnevnik na majhnem trgu. In tretje, kar je morda še najbolj pomembno: prav tuji partner lahko v marsičem pripomore k večji novinarski avtonomiji, saj manjša moč domačih lastnikov, ki v nekaterih medijih potencialno, ponekod pa tudi dejansko in kar grobo, poskušajo po lastniških vzvodih vplivati na uredniško politiko. Domači lastniki so namreč tako ali drugače povezani z raznimi političnimi opcijami, predvsem zato, ker so lastniki medijev zelo pogosto tudi lastninsko podaljšana roka države oziroma posamezne politične opcije, ki kraljuje v posameznem državnem oziroma pardržavnem fevdu.

Če pa ne gre za lastninski podaljšek države, gre za lastninski podaljšek cerkve. Pri švedskem lastniku so pravila uredniške politike jasna. V enem stavku bi uredniško politiko lahko opisali takole: poslovni časniki si prizadevajo za večjo materialno in tudi duhovno blaginjo občinstva, za katero pišejo. Politika veliko teže vpliva na medije, če so ti zasebna last. In kako je z vplivom oglaševalcev na vsebino? Tega vpliva, in ta je v nekaterih primerih lahko enako poguben kakor vpliv politike (čeprav največkrat ni tako), ne sme biti. To bi se namreč poznalo pri vsebini, bila bi manj privlačna, časnik bi zato izgubljal bralce in posledično bi si tako zmanjševal tudi oglasne prihodke.

Dagens Industry, švedski poslovni časopis, ki je pred petimi leti začel program vlaganj v Litvo, ni samo ustvaril novega popularnega dnevnika v tej baltski državi, ampak je spremenil tudi novinarske standarde in jih povzdignil na raven zahodnega novinarstva. Švedsko vlaganje v poslovni časopis, sedaj imenovan Verslo Zinios, ki se je začelo konec leta 1994, je bil prvi vdor tujega finančnega kapitala na litovski založniški in medijski trg. Švedi so prišli v Litvo, potem ko so vpeljali podobne posle v sosednjih baltskih državah Latviji in Estoniji. Zato so se dobro zavedali, kakšno je lokalno poslovno okolje. Večletne izkušnje, ki so jih pridobili med poslovanjem v bivših sovjetskih republikah, so razkrile skrajno pomembna področja in opozorile vlagatelje, kaj morajo popraviti in kaj povsem spremeniti.

Verslo Zinios je začel izhajati kot tedenska publikacija leta 1995. V tistem času je bila zaradi vse slabšega ekonomskega položaja v upadanju tudi naklada večine časopisov (vodilni litovski dnevnik Lietuvos Rytas, na primer, je izhajal v 500.000 izvodih, v naslednjih treh letih pa se je njegova naklada zmanjšala za desetkrat). V težkih časih popolne gospodarske depresije je postala potreba po učinkovitem poslovnem načrtovanju novorojenega časopisa življenjsko pomembna.

Po enem letu je časopis začel izhajati dvakrat na teden in nato trikrat na teden. Do začetka leta 1999 je vedno priljubljeni poslovni časopis postal prvi nacionalni poslovni dnevnik. V kratkem času svojega obstoja je Verslo Zinios uspešno tekmoval in se kosal z dvema poslovnima tednikoma, ki sta bila na trgu že dve leti pred njim. Ironično je, da sta ti drugi dve poslovni publikaciji nazadnje bankrotirali. Še več, novi poslovni časopis je pritegnil bralce nekaterih popularnih revij. Danes novi ostaja poslovni dnevnik edina tovrstna poslovna publikacija v državi.

V petih letih od prvega izida se je število zaposlenih v časopisnem poslopju petkrat povečalo in se danes približuje številu sto. Dagens Industry ima 72-odstotni delež družbe, ki stoji za časopisom Verslo Zinios, direktor in glavni urednik Rolandes Barysas ima 20-odstotni delež, družba Cicera pa ima v lasti preostalih 8 odstotkov. Do sredine leta 1999 je bil Verslo Zinios edini litovski dnevnik, ki je bil v lasti tuje ustanove. Presenetljivo je, da velikih kapitalskih vložkov - takih na ravni nekaj milijonov dolarjev - ni bilo. Nekaj sto tisoč ameriških dolarjev, investiranih v ustvarjanje časopisa Verslo Zinios, se je povrnilo v nekaj letih po začetnem vlaganju. Po nekaterih poročilih je znašal čisti dobiček časopisa Verslo Zinios v letu 1998 185.250 ameriških dolarjev.

Prvi podatki za leto 1999 vse bolj zanesljivo napovedujejo, da bo Verslo Zinios še več let vodilni dnevnik v vsej državi, kar obeta nadaljnje dobičke, ne le v tem letu ampak tudi v mnogih naslednjih. Po analizah podatkov lokalnih družb za tržne raziskave je Verslo Zinios edini, ki ga ni prizadela lokalna gospodarska depresija in katerega oglaševalski kolač in temu ustrezni prihodki oglaševanja se niso zmanjšali.

Mnoge druge časopise je v primerjavi z letom 1998 gospodarski zastoj precej prizadel, v nekaterih primerih so izgubili celo do polovico vseh oglasov. Verslo Zinios se je zaradi uspešnega upravljanja in poslovne strategije uvrstil na najvišje mesto med petstotimi največjimi litovskimi družbami.

Švedi pa v Litvo niso pripeljali samo kapitala in učinkovitih poslovnih načrtov, ampak tudi zahodno razumevanje novinarske etike in standardov.

Uredniško osebje je od samega začetka strogo ločevalo novinarstvo od oglaševanja. Bolezen mešanja teh dveh je okužila mnoge publikacije, saj so novinarje k temu silili lastniki, ki so hkrati v večini primerov tudi glavni uredniki. Nekaj povsem običajnega so bili oglasi ob članku ali pisanje manipulativnih člankov (s skritim oglasom). Verslo Zinios je novinarjem strogo prepovedal takšno prakso in učinkovito in etično upravljal prostor za oglaševanje v svojih publikacijam.

Oddelek za oglaševanje je bil ustanovljen prav zato, da že od samega začetka nadzoruje in rešuje take sporne primere. Poleg tega je oddelek iskal in še vedno agresivno išče lokalne, državne in mednarodne oglaševalce in oglase, namesto da bi - kakor to počne večina lokalnih publikacij - čakal, da oglasi pridejo sami. Verslo Zinios ima v tem času najbolj učinkovit oglaševalski oddelek na lokalnem trgu množičnih medijev in je tudi prvi v Litvi vpeljal in uporabil koncept telefonskega trženja. Res je, da začetna naklada 8.600 izvodov to leto ni zrasla, vendar pa je to edini dnevnik, ki v tem letu ni izgubil naročnikov, čeprav so jih mnogi drugi izgubili vsaj od 10 do 25 odstotkov.

Verslo Zinios, ki je sledil zgledu Dagens Industry, si je pridobil spoštovanje bralcev in postal prvi časopis v državi, v katerem so nasprotna mnenja dobrodošla in jih celo spodbuja.

Glavnina osebja časopisa, ki vključuje novinarje, vodilne delavce v trženju in oglaševanju in druge zaposlene, ima možnost preusmeritve in nadaljnjega izpopolnjevanja v novinarskih sestrskih časopisih na Švedskem, v Avstriji, na Danskem, v Estoniji, Latviji in na Poljskem. V takih okoliščinah in v izmenjalnih programih se praktična znanja in uspešne izkušnje hitro prenašajo na litovsko osebje.

Prav zdaj, na primer, kolegi iz Varšave pomagajo pri razvoju in oblikovanju novih struktur časopisa, ustvarjanje zamisli in odločanje pa potekata na Danskem in Švedskem. Litovski novinarji in programerji, ki bodo delali v teh novih strukturah, sodelujejo v ozko usmerjenih delavnicah v Kobenhavnu in Stockholmu. Nenehni razvoj osebja je, podobno kot na Švedskem, bistveni del politike in dolgoročne strategije časopisa Verslo Zinios.

Zelo verjetno je, da se bo ena največjih naložb tujega kapitala na Hrvaškem – 50 milijonov nemških mark, ki jih je nemški koncern WAZ porabil za nakup 50 odstotkov delnic največje založniške hiše na Hrvaškem Europapress holdinga (EPH) Nina Pavića – pokazala za polomijo.

WAZ namreč od prihoda na Hrvaško pred dvema letoma ni naredil skoraj nič za izboljšanje stanja na medijskem trgu. Nasprotno, nemški podjetniki od prvega dne po prihodu marljivo preučujejo poslovne knjige EPH in skrbijo le za to, da bi povečali svoj dobiček in za vsako ceno zmanjšali stroške. To pa pomeni tudi občutno zniževanje cene novinarskega dela in ukinitev vseh časopisov, ki ne prinašajo velikega profita. Zdi se, da bi lahko Hrvaška kmalu ostala brez nekaj časopisov, predvsem licenčnih izdaj, kakršni sta Playboy in Cosmopolitan, in še nekaj medijev z večdesetletno tradicijo, na primer Arena. Več deset novinarjev zato s strahom pričakuje izgubo delovnega mesta.

Pogajanja o kolektivni pogodbi med sindikatom EPH in predstavniki delodajalcev trajajo že od septembra lani, nič pa še ne kaže, da bo prišlo do dokončnega dogovora. Novinarji EPH zaslužijo povprečno 1500 DEM na mesec, predstavniki WAZ pa hočejo ta zaslužek znižati za polovico in več. Ker so nemški podjetniki lastniki kapitala, zdravega denarja, ki je na Hrvaškem izrazito deficitarno blago, imajo v pogajanjih veliko večji manevrski prostor.

Kakor je mogoče izvedeti, hočejo Nemci prevzeti celoten EPH, kar bi jim lahko zaradi težav hrvaškega solastnika Nina Pavića tudi uspelo. Ta bi se, kakor je slišati, rad znebil svojega deleža iz dveh razlogov: najprej zato, ker hočejo Nemci ukiniti vse izdaje, ki niso dobičkonosne, Pavić pa jih hoče obdržati; pa tudi zato, ker sta splošna gospodarska kriza v državi in zahteve WAZ za Pavića prevelik zalogaj. Če Nemci odkupijo celoten EPH, bo postal WAZ lastnik približno petnajstih visoko nakladnih izdaj z velikim političnim vplivom na Hrvaškem. Jutarnji list, ki je začel izhajati pred enim letom, je vedno bliže prvemu mestu, dnevna naklada dosega od 100 do 120 tisoč izvodov. Pred njim je le še Večernji list.

Globus je bil dolgo časa tednik z najvišjo naklado na Hrvaškem (od 80 pa do 150 tisoč prodanih izvodov) in to tudi ostaja. Druge edicije EPH so specializirane (avtorevije, ženske in astrološke revije itd), vendar za hrvaške razmere z zelo visoko naklado. Politični tisk - Globus in Jutarnji list – ima enako usmerjenost tudi po prihodu WAZ. Gre za tabloide, ki se želijo dobro prodajati, toda tudi z dobro zunanjo podobo in politično korektnostjo ter brez ksenofobije, izrazitega šovinizma in propagiranja nedemokratičnih idej. Še več, oba časopisa takšne pojave v hrvaški družbi zelo ostro obsojata. Glede na visoko naklado Jutarnjega lista je imel ameriški veleposlanik na Hrvaškem Montogomery kar prav, ko je prihod tega dnevnika na trg označil za največji politični dogodek lanskega leta na Hrvaškem.

Jutarnji list je v veliki meri pripomogel k padcu popularnosti vladajoče Hrvaške demokratične skupnosti. V to usmeritev se, kakor je bilo mogoče izvedeti, nemški solastniki niso vmešavali: tako na Hrvaškem kakor tudi drugod jih očitno zanima samo dobiček. Podpora eni ali drugi politični opciji bi bila pomembna le, če bi vplivala na naklado. Lahko rečemo, da sta Jutarnji list in Globus brez zadržkov podprla hrvaško opozicijo oziroma Socialdemokratsko stranko Ivice Račana in Hrvaško socialno–liberalno stranko Dražena Budiše.

Septembra lani je iz virov blizu Večernjega lista, dnevnika z največjo naklado, pricurljala novica, da naj bi bil WAZ pravzaprav pravi lastnik tega časopisa, ki ga je januarja lani kupil neznani lastnik z Deviških otokov. Kdo je pravi lastnik, ne ve niti predsednik hrvaške vlade.

Novica, da naj bi bil WAZ lastnik Večernjaka, ni bila potrjena, toda tudi prepričljivo zanikana ne. Je pa potrjeno, da želi WAZ kupiti Glas Slavonije in Slobodno Dalmacijo, ki pokrivata največji hrvaški regiji, Slavonijo in Dalmacijo. Glas Slavonije je celo odpustil 50 novinarjev, ker da so presežek, čeprav naj bi jim novinarjev primanjkovalo, zato je lahko edina logična razlaga to, da se hoče Glas znebiti ljudi, ki jih ne more plačati, in da hoče očistiti svoje bilance. To pa je nujen pogoj za prihod wazovega kapitala. WAZ bo po tem nakupu pridobil tudi tiskarno Slobodne Dalmacije v Splitu in verigo njenih kioskov, oboje pa ima tudi Glas Slavonije. S tem bo koncern nadzoroval skoraj 80 odstotkov hrvaškega medijskega tržišča.

Vse to dokazuje, da hoče imeti WAZ monopol in da je pripravljen iti do konca, dokler ga kdo ne ustavi. Pomembno je tudi, da ima vodilno hrvaško podjetje za prodajo časopisov Tisak, ki je lastnik več kot 2000 kioskov, za več kakor 160 milijonov DEM dolgov. Stranka na oblasti je v to podjetje postavila svoje ljudi, ki so z zadolževanjem pri bankah kupovali hrvaška podjetja, kredite pa pokrivali s hipotekami na Tisak. Tako je bil Tisak iz meseca v mesec vse bolj zadolžen, vse bolj pa je grozila tudi nevarnost, da bo tiskanja in prodaje časopisov konec. Razmere so se nekoliko popravile, ker sedaj Tisak upravljajo in ga imajo v lasti nekatere hrvaške banke, vendar pa dolg založnikom ostaja. Tisak dolguje EPH več milijonov DEM, tako da je mogoče, da bi se dolg pretvoril v lastniški delež, kar bi WAZ omogočilo, da bi dobil del ali pa celo vso distribucijsko mrežo. Če bi bila novica o nakupu Večernjega lista, ki ima tudi svojo tiskarno, potrjena, bi to pomenilo, da je WAZ lastnik skoraj celotne industrije tiskanih medijev na Hrvaškem. V kratkem bo menda šel Tisak v stečaj, kupila pa da ga bo neka nemška banka.

Celo s tem, kar ima WAZ že danes, je, poleg državnega radia in televizije, najmočnejši medijski dejavnik na Hrvaškem. Pripravlja se tudi TV Nova, televizija, ki bi bila v večinskem lastništvu satelitov WAZ. Politični vpliv WAZ na Hrvaškem je še vedno pozitiven, vendar je njegova vloga na sindikalnem in gospodarskem področju takšna, kakršne si v Avstriji in Nemčiji ne moremo zamisliti. Gre za brutalno akumulacijio kapitala, ki temelji na podcenjevanju in izkoriščanju delovne sile, pri tem pa WAZ zelo pomagajo kaotične družbene razmere.