Naključja, nasprotujoči si interesi, zakonski predlogi, podtaknjeni amandmaji k zakonom, pa še kriminalisti v poslovnih in domačih prostorih vodilnih zavoda RTV Slovenija so zaznamovali jesenski razpis za urednike na slovenskem javnem radiu in javni televiziji. Začelo se je že septembra, ko je potekala priprava na obravnavo zakona o RTV Slovenija, s katerim naj bi zagotovili boljše pobiranje naročnine za javno televizijo. Poslanska skupina krščanskih demokratov je nepričakovano vložila tudi amandma na zakon, s katerim se obvezno soglasje zaposlenih k imenovanju urednikov na radiu in televiziji spreminja v neobvezujoče mnenje. V nadaljnji razpravi je bil tak predlog krščanskih demokratov sprejet, s celotnim zakonom vred.

Novinarski sindikat RTV Slovenija je bil nad odvzemom obveznega soglasja ogorčen, saj je bilo obvezno soglasje praksa, nad katero so bili navdušeni tudi v tujini, v državah Evropske skupnosti, in ki je novinarjem dajala širšo avtonomijo pri njihovem delu. Novinarji TV Slovenija so tokrat tudi prvič javno spregovorili o pritiskih generalnega direktorja Janeza Čadeža in ene izmed političnih strank, o zahtevah, da je potrebno spremljati veljake ljudske stranke na nekaterih njihovih javnih nastopih. Opozorili so, da daje odvzem soglasja političnim strankam še večje možnosti poseganja v novinarsko delo in na dolgi rok zmanjšuje avtonomnost novinarjev. V istem času je novinarski sindikat TV Slovenija hkrati z vsemi drugimi sindikalnimi podružnicami v zavodu, razkril morebitne nepravilnosti vodstva pri vodenju, predvsem pa pri financiranju zavoda. Največ očitkov je letelo na javne razpise, ki da niso skladni z zakonodajo, nekateri pa celo fiktivni. Zavod so mesec dni pozneje obiskali kriminalisti, revizorji računskega sodišča pa so začeli z delom v začetku januarja.

V tej nepopisni zmešnjavi je - kljub opozorilom nekaterih visokih pravnikov, na primer bivšega ustavnega sodnika Matevža Krivica - svet rtv razpisal prosta delovna mesta urednikov, med drugim tudi za obe najbolj izpostavljeni: mesto urednika informativnega programa Radia Slovenija in mesto urednika informativnega in izobraževalnega programa Televizije Slovenija. Prijavilo se je več kandidatov. Po odpiranju prijav so novinarji radia in televizije tako prvič kandidatom dali neobvezujoča mnenja. Na radiu je največjo podporo dobil Bojan Veselinovič, dosedanji urednik, ki je na koncu dobil tudi podporo sveta RTV in je ponovno prevzel ta položaj za naslednja štiri leta. Na televiziji pa je dobil največjo podporo novinarjev dosedanji urednik Lado Ambrožič, vet RTV pa je na predlog programskega direktorja televizije Janeza Lombergerja kljub vsemu za urednika izbral Uroša Lipuščka, bivšega dopisnika RTV iz Amerike. Ta je štiriletni mandat nastopil braneč se obsodb o lastni politični zavezanosti levim strankam, ki naj bi ga postavile na položaj, in je v več javnih nastopih zagotavljal, da ni tako. Napovedal je večjo profesionalnost novinarjev televizije, katere podlaga naj bi bil tudi poseben etični kodeks, ki ga je začel pripravljati takoj po nastopu funkcije. Bivši urednik Lado Ambrožič se je na odločitev sveta RTV pritožil, zamenjavo pa razglasil za politično.

Že konec poletja 1999 je v novinarskih in poslovnih krogih začela krožiti novica, da dosedanji največji lastnik političnega tednika Mag in hkrati tudi njegov odgovorni urednik Danilo Slivnik ponuja blagovno znamko Mag v odkup nekaterim večjim založbam. Razlogi za prodajo blagovne znamke naj bi bili predvsem dolgovi, ki jih je matično podjetje ustvarilo leta 1998 med poskusom, da bi trg dnevnih časopisov razširilo z novo ponudbo, dnevnikom Jutranjik. Žal se leta 1998 dnevnik Jutranjik ni dovolj hitro »prijel« v slovenskem medijskem prostoru, zato se je Slivnik takrat odločil, da bo projekt končal po mesecu dni izhajanja, saj bi lahko sicer ogrozil tudi matično dejavnost, izdajo tednika Mag. Vletu dni so se dolgovi pokazali preveč obremenjujoči, zato je Slivnik začel iskati potencialnega kupca. V podjetju Salamonov oglasnik so ponudbo ocenili za ustrezno in od Slivnika odkupili blagovno znamko, prevzeli vse zaposlene (nekateri so kljub temu protestno odšli iz redakcije Maga), Slivnik pa je ostal odgovorni urednik tednika. Kljub nekaterim črnogledim napovedim o morebitnem spreminjanju politične in siceršnje podobe Maga pod novim lastnikom, je ta ostal nespremenjen.o

V delniški knjigi Dela d. d. se je pol leta pred imenovanjem novega nadzornega sveta (nov nadzorni svet bo imenovan marca 2000) začela kazati povečana dinamika. Tako se je začel večati delež investicijske družbe Krekova družba, katere ustanovitelji so ustanove in posamezniki Rimskookatoliške cerkve. Krekova družba je do srede decembra svoj delež povečala na četrtino in v skladu z zakonom tudi javno objavila dosego obvladujočega deleža, s katerim lahko blokira vse pomembnejše odločitve. Znotraj Dela se je zato pojavilo določeno vznemirjenje, saj je Krekova družba kupovala delnice Dela ne glede na visoko ceno, zaradi česar je postalo jasno, da gre za politično motivirane nakupe. Na začetku januarja 2000 naj bi se začeli pogovori med upravo Dela in vsemi lastniki o sestavi nadzornega sveta Dela, na katerih naj bi dosegli dogovor o neposeganju v vsebinsko zasnovo časopisa in avtonomijo novinarjev in s tem vsaj delno presegli ideološke okvire, v katere je zapadel zainteresirani kapital. Zagotovo je mogoče lastniške spremembe in s tem posredne pritiske na novinarje v Delu razumeti tudi kot del priprav na državnozborske volitve, ki bodo konec leta 2000.

Podobno kot vpliv Krekove družbe na Delu pa se je v zadnjem letu začel kazati tudi vpliv družbe za upravljanje investicijskih skladov Kmečke družbe v delniški družbi Dnevnik. Čeprav ne gre za tako močne težnje po vplivu na podobo časopisa, pa ta največji lastnik Dnevnika (sicer zelo jasno povezan z vladno ljudsko stranko) pričakuje zelo visoko donosnost družbe Dnevnik, zaradi česar so v uredništvih že začeli zmanjševati stroške. Gre torej za posreden pritisk na novinarje, zaposleni pa se bojijo, da bi se utegnil ta pritisk tudi povečati in razširiti na avtonomijo dela novinarjev.