Sodišče Evropske skupnosti je po pogodbah o Evropskih skupnostih (ESPJ, ES in ESJE *) in za nekatera področja tudi po pogodbi o Evropski uniji pristojni organ pravosodne oblasti Evropske unije.

V skladu z občim načelom Evropske unije, da so pristojnosti držav članic na naddržavni ravni prenosljive le na podlagi podelitve pristojnosti (načelo o omejenem posamičnem pooblastilu), deluje Sodišče EU le v okviru s pogodbo predvidenih postopkov. Za tu obravnavano področje pravosodja so to predvsem postopek zaradi kršitve pogodbe v skladu z 226. členom pogodbe o Evropski skupnosti (P-ES), prošnja o vnaprejšnji odločbi po 234. členu P-ES kot tudi ničnostna tožba in tožba zaradi zavlačevanja v smislu 230. člena P-ES.

Uvrstitev televizijske dejavnosti med davka na storitev oproščene dejavnosti v skladu s členoma 49 in 50 P-ES (1974 do 1988)

Začenši s razsodbo v zadevi Sacchi leta 1974 (Evropska skupnost, Resolucija 155/73, Zbirka 1974, 409) je Sodišče večkrat ugotovilo in končno tudi podrobno obrazložilo, da se televizijska dejavnost v smislu 49. in 50. člena P-ES šteje za storitveno dejavnost (Evropska skupnost, Res. 352/85, Bond van Adverteerders, Zb. 1988, 2085). S tem je po eni strani določeno, da je Evropska unija načeloma pristojna za urejanje vprašanj televizijske dejavnosti kot temeljne svoboščine, kakor izhaja iz pogodbe, in po drugi strani, da se pri oddajanju televizijskega programa onkraj državnih meja upoštevajo uredbe o oprostitvi dajatve na storitev, tako da je na primer omejitev te svobode dopustna le v določenih, ozko zamejenih in ustreznih primerih.

V obeh preteklih desetletjih se je odločanje osredotočalo na vprašanje, v katerih primerih so države članice upravičene uveljaviti omejitev svobodnega prometa televizijskih oddaj do druge članice. Pri tem naj bi se seveda odločalo glede na dobo pred uvedbo smernice o televiziji (89/552/EGS) v okviru smernice o spremembi (97/36/es) in odtlej veljavnega pravnega položaja.

Poleg že v pogodbi o Evropski skupnosti eksplicitno navedenih razlogov (prim. čl. 55, 46 P-ES) je treba upoštevati predvsem tako imenovane »neovrgljive zahteve občega interesa«. Sodišče Evropske unije je za področje oprostitve davka na storitev in posebej tudi za televizijsko dejavnost pripoznalo za utemeljene določene omejitve, s tem da te omejitve veljajo brez razlik za nacionalne in za tuje ponudnike in da so v skladu z načelom o sorazmernosti. Mednje sodijo, recimo, zaščita duhovne lastnine, poštenost trgovinskega prometa in zaščita potrošnika, ohranitev pluralistične in nekomercialne radiotelevizije kakor tudi zaščita gledalca pred čezmernim reklamiranjem (Sodišče Evropske unije, Res. 62/79, Coditel I, Zb. 1980, 881; c-288/89, Skisana Gavda, Zb. 1991, I-4007; c-353/89, Komisija/Nizozemska, Zb. 1991, I-4069; c-148/91, Veronica Omroep, Zb. 1993, I-487; c-23/93, TV 10, Zb. 1994, I-4795; Res. 52/79, Debauve, Zb. 1980, 833). Razlogi za obči interes ne smejo biti zgolj gospodarski. Sorazmerni so takrat, ko, prvič, ustrezajo doseganju postavljenega cilja, drugič, so za to nujno potrebni in tretjič, so najblažje sredstvo.

Opozoriti je treba, da države članice zahtev, ki so bile upoštevane pri dokončni uskladitvi na ravni Evropske skupnosti (glej smernica 93/83/EGS), ne smejo več uveljavljati. Takšni ukrepi pravnega izenačenja so tudi v smernici o televiziji, npr. za zaščito mladoletnih oseb (Sodišče EU c-34/95, Varuhi potrošnikovih pravic/De Agostini, c-35/95 in c-36/95, Varuhi potrošnikovih pravic/TV-Prodaja na Švedskem, Zb. 1997, I-3843).

Osrednja točka številnih nadaljnjih odločitev Sodišča Evropskih skupnosti je bilo vprašanje, s katerimi kriteriji določiti, kateri najvišji oblasti je ponudnik programa podrejen. Sodišče je za izhodišče vzelo televizijsko smernico načela o državi ponudnici, s čimer je uvedlo uredbo, da se o zakonitosti televizijskega oddajanja presoja na podlagi pravnega položaja države članice, katere najvišji sodni oblasti se potemtakem podredi ponudnik (2. člen, 1. odstavek smernice 89/552/EGS a. f.). To načelo je izraz v pravni zakonodaji Evropske skupnosti veljavnega temeljnega načela o medsebojnem priznanju. Ta v bistvu pomeni, da se na skupnem trgu prosto trguje s storitvami in proizvodi, kadar ti ustrezajo zahtevam države porekla (temeljno načelo o nadzoru dežele proizvajalke). Za področje televizije je upoštevanje tega načela še toliko bolj pomembno, ker je bilo v skladu z 2. odstavkom 2. člena smernice o televiziji a. f. dodatno normirano temeljno načelo o prosti nadaljnji širitvi, tj. da (izvorne) države članice ne morejo izvajati nobenega dodatnega nadzora v zvezi z zakonitostjo oddajanja. Vpeljava načela o državi ponudnici je tekla v povezavi z usklajevanjem pravnih predpisov, po katerih so države članice na razne načine ovirale oz. imele možnost ovirati prosto izmenjavo televizijskih prenosov (npr. pravilnik o vstavljanju in trajanju reklam ali o prepovedih reklam za nekatere proizvode).

Sodišče EU je v večih postopkih izdelalo načela, s katerimi je bilo moč ugotoviti, v kateri državi članici ima ponudnik RTV programa svoj sedež in kje je potemtakem moč nad njim izvajati pravni nadzor (Sodišče EU, c-222/94, Komisija/Združeno kraljestvo, Zb. 1996, I-4025; c-23/93, TV 10 n.n.m.; c-412/93, Leclerc-Siplec; Zb. 1995, I-179; c-11/95, Komisija/Belgija, Zb. 1996, I-4115; c-14/96, Denuit, Zb. 1997, I-2785; c-56/96, VT 4, Zb. 1997, I-3143).

Kriteriji, ki jih je sodišče EU razvilo v omenjenih postopkih, so bili z revizijo smernice o televiziji leta 1997 vključeni v zakonodajo Evropske unije.

V zadnjih dveh letih se je prvostopenjsko sodišče EU bolj posredno ukvarjalo z vprašanjem financiranja javne radiotelevizije v državah članicah. Povod za to so bile pritožbe privatnih konkurentov, ki so se v tekmi s pretežno iz naročnine RTV financiranimi javnimi podjetji čutili prikrajšane. Komisija v okviru preverjanja teh očitkov ni ukrenila vsega potrebnega, kar je med tožbo o zavlačevanju ugotovilo prvostopenjsko sodišče (Prvostopenjsko sodišče EU t-95/96, Gestevision Telecinco/Evropska komisija; t-17/96, TF 1/Evropska komisija, sodba z dne 3. 6. 1999). Isto sodišče je poleg tega razsojalo tudi v primeru ničnostne tožbe privatne flamske televizijske postaje vtm proti odločbi komisije iz leta 1997. Sodišče je podprlo mnenje komisije, da na državnem dovoljenju temelječi monopol v korist privatnih ponudnikov kot edinih, ki smejo oddajati televizijski program z reklamami, krši 86. člen hkrati s 43. členom pogodbe o Evropski skupnosti (Prvostopenjsko sodišče EU, t-266/97. VTM/Evropska komisija, sodba z dne 8. 7. 1999). V obiter dictum se sodišče sklicuje na to, da tudi financiranje javne radiotelevizije s sredstvi, ki ji je v smislu pogodbe moč jemati kot dodatno podporo, ne more upravičiti dodelitve takšnega monopola na reklame.

Pred kratkim je Sodišče EU glede tega vprašanja sprejelo stališče o vzorcu za izračun dopustne količine prekinitev programa z reklamami (Sodišče EU, c-6/98, ARD/Prosieben Media AG, sodba z dne 28. 10. 1999).

Odločbe Sodišča EU v okviru zagovarjanja omejitve svobodne ponudbe storitev (gl. zg. II.2.), odločitve v zvezi z manevrskim prostorom, ki preostane državam članicam pri nadzorovanju prenosa programa iz drugih držav članic, kolikor to zadeva interese, ki v zakonih EU niso bili usklajeni ali so bili usklajeni le delno (prim. zg. prav tam in II.3.), prav tako pa tudi pretežno konkurenčno pravno usmerjene sodbe prvostopenjskega sodišča bi lahko z današnjega vidika imele poseben pomen pri nadaljnjem razvoju evropskega medijskega prava (prim. II.4.). V bližnji prihodnosti lahko tudi pričakujemo, da bodo napetosti med javno radiotelevizijo in privatnimi ponudniki, predvsem pa viri financiranja prve, postali osrednja točka pravosodne prakse. Zunaj področja zakona o radioteleviziji v ožjem smislu pa bo treba razpravljati tudi o problemih, ki jih bo prinesla digitalizacija medijskih vsebin in prenosa in ki bodo posledica tehtanja med raznimi pravno zaščitenimi interesi. Tu je treba misliti na poroštvo svobode mišljenja in svobode radiotelevizije, ki se bosta uveljavili skozi državno regulativo, po eni strani in na pravnem področju do tretje osebe v obliki avtorskih pravic ali z vidika varstva podatkov po drugi strani. Raznovrstne pravne akte Evropske unije na področju telekomunikacij in tudi informacijsko družbo je treba uskladiti z orodjem zakonodaje o radioteleviziji, razvitim na podlagi tradicionalnega gospodarsko-upravnega prava in to je za demokratizacijo družbe posebnega pomena.

Svoboda izražanja po 10. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah je bil predmet reševanja v približno desetih odstotkih primerov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu (v nadaljevanju Sodišče). Od 517 sodb, ki sodijo v to kategorijo, se jih 47 neposredno nanaša na 10. člen Konvencije.

Kar v nekaj primerih je Sodišče izrazilo stališče, da naloga medijev ni samo objavljanje informacij in idej, ki so zanimive za javnost, pač pa, da ima javnost tudi pravico do takšnih informacij. Vodilna sodba, v kateri je sodišče obrazložilo to stališče in pomen svobode tiska po 10. členu, je primer Sunday Times proti Združenemu kraljestvu (1979), v katerem je sodišče tisku (in medijem nasploh) priznalo visoko stopnjo varstva. Odločilo je namreč, da »mediji seveda ne smejo prekoračiti meja, ki so v interesu dobrega delovanja pravosodja, je pa njihova dolžnost, da posredujejo informacije in ideje, ki zadevajo probleme, ki prihajajo pred sodišče, in probleme iz drugih področij javnega interesa. Ne samo da imajo mediji nalogo, da posredujejo takšne informacije in ideje, pač pa jih ima tudi javnost pravico dobivati.« Deseti člen Konvencije ne zagotavlja le pravice do informiranja javnosti, temveč tudi pravico javnosti, da je obveščena.

S pravico javnosti, da je obveščena, je tesno povezano vprašanje vira novinarjevega poročanja. V dveh novejših sodbah je sodišče zavzelo stališče, da 10. člen Konvencije varuje tudi vire novinarjevega poročanja, ker bi se sicer lahko zgodilo, da virov informacij sploh ne bi bilo.

- Primer Goodwin (1996) William Goodwin, 23-letni novinar, je kot pripravnik delal v poslovnem tedniku Engineer (London, VB). Novembra leta 1989 ga je poklicala neka oseba in mu dejala, da ima precej zanimive informacije o podjetju Tetra, ki se ukvarja z računalniškim softverjem in o katerem je Engineer v preteklosti že nekajkrat pisal. Oseba mu je posredovala podatke o finančnih težavah, ki jih ima to podjetje, in o načrtih za odpuščanje delavcev. Takoj po tem pogovoru je novinar poklical v omenjeno podjetje in vprašal, ali so dejstva o odpuščanju in finančnih težavah resnična. Sledila je sodna prepoved, ki je od novinarja zahtevala, da o tem ne napiše ničesar, z utemeljitvijo, da gre za zaupne finančne podatke zasebne korporacije in da naj novinar vodstvu podjetja takoj sporoči, kdo mu je povedal zgodbo o težavah v podjetju. Ker tega ni hotel storiti, se je kmalu nato znašel na sodišču. Odvetniki podjetja Tetra so vztrajno zahtevali, da naj jim pove ime vira in izroči tudi vse zapiske o pogovorih, ki jih je imel s svojim virom, kar je novinar tudi potem, ko je to zahtevo potrdilo sodišče, kljub grožnji z zaporno kaznijo zavrnil. Zato ga je sodišče obsodilo na globo 5.000 funtov zaradi »žalitve sodišča«. Njegovi odvetniki so se takoj pritožili na prizivno sodišče, to pa je prvo sodbo potrdilo. Preostala jim je le še pritožba na lordsko zbornico. Tudi ta je zahtevala zapiske in celo delovno kartoteko, toda delodajalec ji je ni hotel izročiti. Zahteva za razkritje vira naj bi bila v skladu z desetim členom zakona o žalitvi sodišča, ki sicer določa, »da nobena oseba ne more biti obsojena zaradi žalitve sodišča, če ne iZDA vira informacije, razen v primerih, ko sodišče ugotovi, da je takšno razkritje nujno zaradi interesov pravičnosti, državne varnosti ali iz razlogov preprečevanja neredov ali zločinov«.

Evropsko sodišče za človekove pravice pa je zavzelo stališče, da takšna zahteva sodišča po razkritju vira krši 10. člen Konvencije. Sodišče je poudarilo načelo, da je »zaščita novinarjevega vira eden od temeljnih pogojev svobode tiska« in da »bi bili viri brez takšne zaščite odvrnjeni od dajanja pomoči tisku, da lahko informira javnost o stvareh javnega interesa«. Sodišče je izreklo, da bi bila lahko »brez zaščite novinarjevega vira temeljna nadzorstvena (›public watchdog‹) vloga tiska spodkopana, kar bi lahko vplivalo na zmožnost tiska, da zagotavlja tekoče in zanesljive informacije«. V tem primeru je Evropsko sodišče menilo, da interesi zasebnega podjetja, da omeji oz. prepreči nastanek škode z razkritjem vira informacij, niso pomembnejši od temeljnega interesa javnosti za zaščito novinarjevega vira.

Na podlagi tako razsojenega primera in argumentov o pomembnosti pravice novinarjev, da ne razkrijejo svojega vira poročanja, je v sodbi 24. februarja 1997 sodišče izreklo, da je »novinarjeva skrb, da ne izpostavi oz. ne kompromitira svojih virov informacij s predložitvijo (pred sodišče) dokumentov, zakonita«.

Posamezne države in njihove vlade imajo veliko diskrecijsko pravico pri omejevanju in sankcioniranju svobode izražanja, ko gre za varovanje državne varnosti. Vendar pa novejše odločbe Sodišča kažejo, da se morajo omejitve ali sankcije na tem temelju opirati na test »nujnosti«, kar pomeni, da mora omejitev usrezati standardu »nujno v demokratični družbi«.

Observer/Guardian in Sunday Times (št. 2) proti Veliki Britaniji (1991)
Primera se nanašata na sodne prepovedi, s katerimi je bila britanskim časopisom prepovedana objava nekaterih delov knjige z naslovom Spycatcher, spominov Petra Wrighta, upokojenega oficirja britanske varnostne službe - MI5. Knjiga je razkrivala domnevne nepravilnosti, ki so se v tej službi dogajale (da je MI5 financirala diplomatsko konferenco v Londonu l. 1950 in l. 1960 tudi posamezne diplomate itd.). Angleški javni tožilec je zahteval prepoved prodaje knjige. V angleških časnikih Observer in Guardian sta izšla dva krajša članka, v katerih so bili predstavljeni nekateri detajli iz posameznih delov knjige. Javni tožilec je zoper časnika sprožil sodni postopek zaradi iZDAje uradne skrivnosti, hkrati je dosegel tudi prepoved nadaljnjega objavljanja člankov, ki bi se nanašali na sporno knjigo. Pozneje so nekateri drugi angleški časniki objavili članke, v katerih so bile predstavljene Wrightove obtožbe na račun obveščevalne službe. Zato sta Observer in Guardian zahtevala razveljavitev prepovedi objavljanja člankov v zvezi s knjigo. Sodišče časnikoma ni ugodilo, javni tožilec pa je sprožil tudi sodni postopek zoper Sunday Times zaradi »iZDAje skrivnosti« (›breach of confidence‹). Sodne prepovedi objavljanja izvlečkov iz knjige Spycatcher so ostale v veljavi tudi še potem, ko je bila v ZDA knjiga že objavljena in je postala prodajna uspešnica.

Evropsko sodišče za človekove pravice je na plenarnem zasedanju izreklo, da Konvencija izrecno ne prepoveduje preprečitve objave, da pa je nevarnost, ki jo takšne omejitve prinašajo, tako velika, da je potrebna kar se da skrbna presoja Sodišča. To še zlasti velja glede svobode tiska, saj je novica »minljivo oz. kratkotrajno« blago. Na podlagi presoje okoliščin je Sodišče sklenilo, da britanske oblasti pred iZDAjo knjige julija 1987 v ZDA niso storile vsega, kar bi bilo potrebno, da bi preprečile objavo informacij o varnostni službi, zapisanih v tej knjigi, ki je bila takrat še v rokopisu. Sodišče pa je upoštevalo tudi dejstvo, da zato, ker je bila knjiga v ZDA že objavljena, zaupne informacije sploh ni več. Vztrajanje pri prepovedi po juliju 1987 preprečuje časopisom uresničevati njihovo pravico in dolžnost posredovanja informacij javnega interesa, zlasti še, ker so informacije že dosegljive drugje. V takih okoliščinah po mnenju Sodišča ni bilo več zadostnega razloga za prepoved objave in je v obeh primerih sklenilo, da je šlo za kršitev 10. člena Konvencije.

Deseti člen je še posebno pomemben, ko gre za varstvo kritičnega in napadalnega izražanja. Po mnenju Sodišča »10. člen ne ščiti le informacij in idej, ki so sprejete z naklonjenostjo ali so ocenjene kot nežaljive ali nepomembne, pač pa tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo državo ali kateri koli del prebivalstva. Takšne so zahteve pluralizma, tolerance in odprtosti duha, brez katerih ni demokratične družbe« (primer Handyside). Svoboda izražanja torej vključuje tako svobodo mnenj kakor tudi vse izjave, ki izražajo sodbe o dejstvih, idejah ali osebah. Načeloma je varstvo svobode mnenj neodvisno od tega, ali jo imajo drugi za koristno, škodljivo, dragoceno ali nepomembno. Varstvo svobode izražanja ne zajema le vsebine, ampak tudi formo ali način. Ni bistveno, ali je določena izjava formulirana polemično in ostro ali spravljivo in previdno. To pomeni, da je treba 10. člen razlagati v luči visoke stopnje varstva svobode izražanja, tudi če informacija prizadene državo ali nekatere skupine, podjetja ali organizacije in javne osebe, kakršni so npr. politiki in sodniki.

Primer De Haes in Gijsels (1997)
Belgijsko civilno sodišče je obsodilo dva novinarja tednika Humo, ker da sta zlorabila svobodo tiska in prekoračila meje dovoljene kritike s tem, ko sta žalila in obrekovala štiri člane sodišča. De Haes in Gijsels sta v nekaj člankih obtožil tri sodnike in državnega tožilca strahopetnosti in pristranosti. Novinarja sta zlasti izrazila svoje mnenje o pristranosti sodnikov pri reševanju sodnega primera spolne zlorabe otrok in odločitve o njihovem skrbništvu (primer g. x).

Sodišče je menilo, da je takšna obsodba novinarjev kršitev 10. člena Konvencije, z obrazložitvijo, da »članki vsebujejo več podrobnih informacij o okoliščinah, v katerih je bila sprejeta odločitev o skrbništvu otrok g. x. Te informacije so se opirale na širšo raziskavo o obtožbah zoper g. x in na mnenja nekaterih strokovnjakov, ki so tudi apelirali na novinarja, naj informacije razkrijeta v korist otrok… Novinarjev ni moč obtožiti, da sta zanemarila svoje profesionalne obveznosti z objavo tega, kar sta izvedela o sodnem primeru. Dolžnost tiska je, da posreduje informacije in ideje javnega interesa.« Tudi razkritje novinarjev o političnem simpatizerstvu nekaterih sodnikov samo po sebi ne more biti obrekljivo. Kakor je izreklo Sodišče, »pri dejstvih, za katere novinarja verjameta, da so takšna, da bi lahko vplivala na te osebe, je politično simpatizerstvo lahko obravnavano kot mogoča potrditev ideje, da te simpatije niso nepomembne za rešitev teh vprašanj«.

Glede na sodno prakso Evropskega sodišča je dana tisku pomembna vloga, t. j. posredovanje informacij in nadzor javnosti nad oblastjo.

Lingens proti Avstiji (1986)
V tej zadevi je avstrijski novinar Peter Lingens v reviji Profil objavil dva članka, ki sta kritizirala takratnega avstrijskega kanclerja Kreiskega, da iz političnih razlogov ščiti nekdanje pripadnike ss in da je spremenil svoje stališče v prid nekdanjim nacistom in avstrijski politiki. Kancler je vložil dve zasebni tožbi, na podlagi katerih je bil nato Lingens obsojen zaradi obrekovanja po avstrijskem kazenskem zakoniku, predvsem zaradi nekaterih negativnih izrazov (kot so »nemoralno«, »nečastno«, »surov oportunizem«), s katerimi je opisal ravnanje Kreiskega.

Lingens se je na Evropsko sodišče pritožil z utemeljitvijo, da so odločbe avstrijskega sodstva posegle v njegovo pravico do svobodnega izražanja po 10. členu. Sodišče se je s tem strinjalo in obrazložilo, da »svoboda tiska ponuja javnosti eno od najboljših sredstev za spoznavanje stališč in delovanja političnih voditeljev in za oblikovanje mnenja o njih. Še bolj splošno povedano, svoboda političnega dialoga je jedro demokratične družbe, ki preveva celotno besedilo Konvencije.« In v nadaljevanju obrazložitve sodbe, da so »meje sprejemljive kritike širše, kadar gre za politika, kakor kadar gre za navadnega posameznika. V nasprotju z drugim se prvi neizogibno in zavestno izpostavlja natančnemu preverjanju vsake svoje besede in dejanja, tako časnikarjev kakor javnosti na splošno.« Sodišče je tudi izjavilo, da 2. odstavek 10. člena zagotavlja, da je ugled drugih zavarovan in da se to varstvo razteza tudi na politike, vendar pa je treba v takšnih primerih zahteve po varstvu ugleda presojati glede na interese javne razprave o političnih vprašanjih.

Po mnenju Sodišča je že sama avstrijska kazenska zakonodaja, po kateri mora novinar dokazati resničnost svojih izjav, pomenila kršitev 10. člena Konvencije. Dejstva je namreč mogoče dokazati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne.

Sodišče je tudi menilo, da je dejstvo, da je vlada proti novinarju, ki je kritiziral politično osebnost, uporabila sankcije, podobno nekakšni cenzuri, ki bi mu zelo verjetno vzela pogum za pisanje kritik v prihodnje. V zvezi s političnimi razpravami bi takšna kazen zelo verjetno odvrnila časnikarje od prispevanja k javni razpravi o vprašanjih, ki vplivajo na življenje skupnosti.

Oberschlick proti Avstriji (1991)
Avstrijsko sodišče je svojega novinarja Oberschlicka spoznalo za krivega obrekovanja, ker je v reviji Forum v celoti objavil ovadbo, ki so jo on in nekatere druge osebe vložili zoper avstrijskega politika Graber Mayerja. Med predvolilno kampanjo je ta politik izrekel nekatere diskriminatorne izjave glede migrantskih delavk in glede družinskih dodatkov. Oberschlick je izrazil svoje mnenje o povezanosti takšnih izjav politika s filozofijo in cilji nacionalsocializma. Zato je Graber Mayer vložil zasebno tožbo proti novinarju zaradi obrekovanja. Oberschlick je bil spoznan za krivega in kaznovan z denarno kaznijo. Evropsko sodišče je razsodilo, da je Avstrija v primeru Oberschlick kršila drugi odstavek 10. člena Konvencije. V obrazložitvi sodbe je Sodišče izrazilo stališče, da svoboda izražanja ne pomeni le svobode vsebine informacij in mnenj, ampak tudi oblike, v kateri so objavljene, in zato Oberschlick s tem, da je objavil svoje mnenje v obliki ovadbe, ni prekoračil meje svobode izražanja. Nadalje je Sodišče argumentiralo enako kakor v že prejšnjem sodnem primeru Lingens proti Avstriji, da so meje sprejemljive kritike širše pri politikih kakor pa pri zasebnikih in da bi morali biti do javne kritike še posebno tolerantni tisti, ki kritične izjave tudi sami izrekajo v javnosti. »Politik vsekakor ima pravico do varstva časti in dostojanstva, tudi ko ne deluje le v svoji zasebni sferi, vendar pa je potrebno zahtevo po takšnem varstvu tehtati z interesom odkrite razprave o stvareh, ki so političnega pomena.« Sodišče je menilo, »da je besedilo ovadbe, ki je bilo objavljeno v Forumu, prispevalo k javni razpravi o političnem vprašanju splošnega pomena. Oberschlick je s svojo kritiko hotel na provokativen način pritegniti pozornost javnosti na predlog, ki ji ga je dal določen politik, in prav verjetno je, da bo šokiral ljudi. Politik, ki se na takšen način izraža, se izpostavlja močni reakciji tako novinarjev kakor tudi javnosti.« Sodišče je še menilo, da je bila objava ovadbe v Forumu le objava mnenja oziroma vrednostne sodbe avtorja o predlogih politika in da vrednostnih sodb ni mogoče niti jih ni treba dokazovati.

Primer Thorgeirson (1992)
Thorgeirson je avtor dveh člankov, objavljenih v dnevniku Morgungladid, v katerih je zapisal svoj komentar o nasilnosti policije in se zavzel za nov in učinkovitejši sistem preiskave obtožb zoper policijo. Bil je obsojen in kaznovan zaradi obrekovanja policijskih uradnikov z utemeljitvijo, da so nekatere od njegovih izjav »žaljive« in »zmerljive« (na primer oznaka policistov »nasilneži v uniformah«) in da so bile nekatere izjave neresnične. Sodišče pa je pri razsojanju primera upoštevalo okoliščine, da v člankih noben od policistov ni bil izrecno imenovan, da je bil članek javnega pomena in da je bil prvenstveni namen članka reforma in ne omalovaževanje policije.

Sodišče je zavrnilo stališče islandske vlade, da se politična razprava presoja drugače kakor razprava o drugih stvareh javnega pomena, in odločilo, da bi obsodba in sankcioniranje lahko zadušila odprto razpravo o stvareh javnega pomena.

Nekatera merila in načela, ki jih je razvilo Evropsko sodišče za človekove pravice in ki jih morajo upoštevati tudi nacionalna sodišča pri reševanju sodnih primerov, ki se nanašajo na vprašanje svobode izražanja in informiranja:

• Svoboda izražanja je eden izmed bistvenih temeljev demokratične družbe, je eden izmed temeljnih pogojev za njen napredek in za razvoj vsakega človeka;
• 10. člen Konvencije ščiti tako ideje kakor tudi informacije vseh vrst; varovani niso le mnenja, filozofske ideje ali politično izražanje, pač pa tudi dejstva, novice in ideje, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo državo ali kateri koli del prebivalstva (primer Handyside);
• naloga medijev ni samo objavljanje informacij in idej, ki so zanimive za javnost, pač pa ima javnost tudi pravico do takšnih informacij (pravica javnosti, da je obveščena - primer Sunday Times proti Združenemu kraljestvu);
• s pravico javnosti do obveščenosti je tesno povezano vprašanje zaščite vira novinarjevega poročanja; zaščita novinarjevega vira je eden od temeljnih pogojev svobode tiska in zato zahteva za razkritje vira ni v skladu z 10. členom Konvencije, razen če jo upravičujejo pomembnejši javni interesi (primer Goodwin);
• tudi ko gre za omejitve svobode izražanja (državna, vojaška, uradna skrivnost) na temelju nacionalne varnosti, morajo biti takšne omejitve »nujne v demokratični družbi«, kar pa zahteva od sodišča kar se da previdno in skrbno presojo vsakega primera posebej (Konvencija izrecno ne prepoveduje preprečitve objave iz razloga zaščite nacionalne varnosti, je pa nevarnost, ki jo takšne omejitve prinašajo, tako velika, da je potrebna kar se da skrbna presoja Sodišča - primer Spycatcher; zaupni dokumenti pomenijo tako nizko stopnjo skrivnosti, da zaplemba in umik revije nista primerni rešitvi - primer Bluf);
• mediji uživajo večjo svobodo pri komentiranju in poročanju o stvareh političnega ali drugega javnega pomena;
• razlikovanje med politiki in zasebniki - meje sprejemljive kritike so širše, kadar kritika zadeva politične osebe in vlade kakor pa kadar se kritika nanaša na posamezne zasebnike;
• meje sprejemljive kritike so tudi širše, kadar nobena od kritiziranih oseb ni izrecno imenovana;
• potrebno je skrbno razlikovanje med informacijami in mnenji; med dejstvi in vrednostnimi sodbami. Dejstva morajo biti podkrepljena z dokazi, obtoženi pa ni dolžan dokazati resničnostni izjav, ki so vrednostne sodbe ali ki jih ni mogoče dokazovati. Avtor prav tako ni dolžan dokazovati izjav, ki izražajo javno mnenje, ali trditev, ki temeljijo na govoricah ali izjavah drugih.

Po osamosvojitvi Slovenija ni imela veliko sodne prakse s tega področja, v zadnjih letih pa so pri nas pogosti predvsem kazenski postopki proti novinarjem zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime (najpogostejša kazniva dejanja so pravno kvalificirana kot razžalitev ali žaljiva obdolžitev), veliko je tudi odškodninskih zadev. Slovenska sodišča pa le s težavo oblikujejo prakso, ki bo upoštevala pravila novinarske stroke in stališča Evropskega sodišča za človekove pravice.

V enem od »zgodnejših primerov« (iz l. 1994), ki ga je moralo reševati sodišče, je bila pred prvostopenjskim sodiščem novinarka tednika 7D obsojena, da je storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ker da je s tiskom širila in trdila nekaj, kar lahko škodi tožnikovi časti in dobremu imenu. Takšna je bila odločitev sodišča prve stopnje kljub dejstvu, da je šlo za pripovedni intervju. Sodišče je spregledalo pravila novinarske stroke (in tudi določila zakona o javnih glasilih), da novinar kot zapisovalec ne odgovarja za povedano v intervjujih ali izjavah, saj gre tako po obliki kakor vsebini za novinarski zvrsti, ki prenašata mnenje nekoga drugega in da je prvi odgovoren avtor izjave. Po mnenju prvostopenjskega sodišča novinarka ni dokazala resničnosti trditve in tudi ni dokazala, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je širila. Novinarka se je nato pritožila na višje sodišče , ki je to sodbo razveljavilo in jo vrnilo v ponovno sojenje. V obrazložitvi razveljavitve je med drugim navedlo, »da je zmotna ocena temeljnega sodišča, da gre v tem primeru za raziskovalno novinarstvo, ne pa za pripovedni intervju«. Po oceni pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, da je za izjave, objavljene na tak način, odgovoren tisti, ki jih je podal, »seveda če se ugotovi, da so avtentično zapisane«. V nadaljevanju so navedeni le nekateri izreki in posamezni deli obrazložitev sodb, s katerimi je vs izrazilo svoje naziranje glede vprašanj, s katerimi se najpogosteje srečujejo slovenska sodišča pri reševanju primerov v zvezi z zatrjevanimi zlorabami svobode izražanja. Omenjeni izreki so navedeni predvsem zato, ker sodijo med prve primere, v katerih se je slovensko višje sodišče sklicevalo na sodbe in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Gre predvsem za problem razmejitve med javnostjo in posameznikom, za vprašanje dovoljene kritike in razlikovanje med sporočanjem dejstev in posredovanjem vrednostnih sodb.

Med prve primere sodi pravda, v kateri je VS odločilo1, da »pravica do spoštovanja zasebnosti omogoča posamezniku, da živi tako, kot sam želi, in da je zavarovan pred javnostjo«. In v nadaljevanju obrazložitve sodbe: «Zahteva po spoštovanju se sicer zmanjša za toliko, kolikor posameznik sam vstopa v javno življenje in v tožnikovem primeru tožena stranka utemeljeno opozarja, da je dolgoletni funkcionar, ki mora biti pripravljen na kritiko. Toda kritika mora biti objektivna in v zvezi z njegovim delom ter ne sme biti žaljiva.«

Sodna praksa se je tudi sicer večkrat izrekla o tem, da je obseg varstva pri t. i. osebah javnega življenja ožji oziroma je okvir kritike in kritične presoje njihovega dela širši kakor pri posameznikih, ki to niso. Takšno je bilo tudi mnenje vs, ko je izreklo2, da »javna glasila v demokratični družbi seveda niso namenjena le temu, da govorijo o načelnih stvareh, marveč predvsem o konkretnih početjih in konkretnih ljudeh. Kdor javno deluje, je izpostavljen javni kritiki, in če gre še za funkcionarja, kot je to primer pri tožniku, je celo nujna javna kritika njegovega ravnanja, ki je kakorkoli povezano z njegovim statusom.« Vendar pa »pravica novinarja, da obvešča javnost in da kritizira delo oseb, ki opravljajo javne funkcije, ne obsega tudi pravice, da to stori na način, ki ga Kazenski zakon rs opredeljujej kot kaznivo dejanje«3.

V enem od primerov4 revizijsko sodišče ni imelo pomislekov proti stališču sodišča druge stopnje, »da objavljeno besedilo, ki se nanaša na tožnika, skupaj s fotografijo moškega akta pomeni poseg v zavarovano sfero njegove osebnosti... Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da je bilo besedilo o tožniku objavljeno v rubriki s satirično vsebino, saj tožena stranka tudi v tej rubriki ne sme nikomur posegati v pravico do osebnega dostojanstva… Okoliščina, ali je imela tožena stranka namen žaliti tožnikovo osebno dostojanstvo, ni odločilna. Bistveno je, kakšne posledice je imela objava za tožnika samega v okolju, v katerem se nahaja.«

Več »nejasnosti« pa v slovenski medijski prostor vnašajo vprašanje zaščite vira novinarjevega poročanja in zakonska določila o varovanju državne skrivnosti. Slovensko sodišče in širša polemična javnost sta se z vprašanjem zaščite vira novinarjevega poročanja srečala v primeru slovenskega novinarja, ki je v enem od slovenskih dnevnikov na podlagi obveščevalnih dokumentov pisal o ozadju nakupa orožja in vojaške opreme v Izraelu. Kot glavnega posrednika pri nakupu topov, posodobitvi tankov in nakupu radijskih zvez je navedel znanega slovenskega poslovneža, poleg njega pa je na podlagi dokumenta navedel še imena nekaterih oseb, ki da so za sklenjene kupčije dobile provizijo. Kriminalisti so na podlagi kazenske ovadbe, ki jo je zoper novinarja vložilo ministrstvo za obrambo zaradi suma iZDAje vojaške skrivnosti, novinarja povabili na pogovor. Ta se je povabilu odzval, vendar na vprašanja kriminalistov ni odgovarjal in se je pri tem skliceval na določbo kodeksa novinarske etike, ki ga zavezuje k molčečnosti, kadar se sprašuje po viru informacij. Kriminalisti so zato na njegovem domu še istega dne opravili hišno preiskavo.

Primeri, kakršen je ta, so dovolj neobičajni, da zbudijo polemično razpravo znotraj novinarskega kroga kakor tudi širšo javno razpravo. Med šibke točke slovenske zakonodaje sodi ravno dejstvo, da sedanji zakon o javnih glasilih5, ki v pretežni meri določa položaj novinarjev, pravice do zaščite virov ne določa izrecno. O viru govori le 24. člen zakona o javnih glasilih, vendar ne v kontekstu zaščite: »Vir informacij je odgovoren za resničnost in točnost informacij, ki jih daje za javnost... Novinar, ki je dobil informacije od odgovorne osebe iz drugega odstavka tega člena, ni kazensko odgovoren, če je vsebinsko točno objavil informacijo v javnem glasilu.« To pa pomeni, da pravica do zaščite virov ni zakonsko opredeljena, kakor je to v večini evropskih ureditev. Namreč, novinarski zapiski so tako lahko predmet zaplembe in preiskav, novinarjev pa ne varuje državna zakonodaja, pač pa (vendar šele po izčrpanju vseh drugih pravnih sredstev v Sloveniji) samo 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.6

Vendar pa navedeni slovenski primer nikakor ni popolnoma identičen s primerom Goodwin (glej zgoraj), ki ga je reševalo Evropsko sodišče za človekove pravice. Medtem ko je v tem primeru novinar pisal o domnevno »zaupnih podatkih zasebne korporacije«, je bil novinar v »slovenskem« primeru osumljen »iZDAje vojaške skrivnosti«. Tu pa je treba upoštevati naziranje Evropskega sodišča, da »zahteva po razkritju vira ni v skladu z 10. členom Konvencije, razen če jo upravičujejo pomembnejši javni interesi«.