Srečna sem, da sem obtožena
Ponovno si bom vzela pravico, da javno spregovorim o vprašanjih vojne in miru
|
Obtožili so me kršitve kazenskega zakonika in zato sem zelo srečna!
Napisala sem knjigo (Mehmedova knjiga - Izpoved vojakov, ki so se bojevali na jugovzhodu), zbirko intervjujev z dvainštiridesetimi upokojenimi turškimi vojaki in dvema sorodnikoma vojakov, ki so se bojevali na jugovzhodni fronti. Toda knjiga je bila 23. junija 1999 z odlokom istanbulskega okrožnega sodišča prepovedana zaradi »žaljenja in omalovaževanja vojske«. Od prve izdaje knjige aprila 1999 do dneva prepovedi je izšla že v štirih ponatisih. Obtožnica je bila vložena 6. septembra, sojenje pa se začne 29. septembra.
Vendar pa je parlament 2. septembra sprejel zakon, ki določa izpustitev in/ali pomilostitev številnih novinarjev in piscev, ki so bili obsojeni zaradi svojih del. Kljub temu bodo vse, ki so bili pomiloščeni, še naprej obravnavali, kakor da prestajajo pogojno kazen, in jih lahko ponovno zaprejo, da odslužijo preostanek kazni, če v naslednjih treh letih storijo enak »prestopek«.
Turčija - država, ki še mora reformirati svojo notranjo zakonodajo, da bi jo uskladila z mednarodnimi pogodbami, ki jih je podpisala ali ratificirala - se je znašla pod ostro kritiko mednarodnih organizacij za človekove pravice zaradi slabega stanja na tem področju, zaradi položaja novinarjev v zaporih in zaradi omejevanja svobode izražanja.
Poročilo novinarske organizacije s sedežem v Parizu Novinarji brez meja (RSF), ki jo zastopam v Istanbulu, navaja, da so v preteklem letu vsaj 10 novinarjev v policijskem priporu mučili, 60 novinarjev nadlegovali, 260 pa so jih pridržali med opravljanjem njihovega dela. Tudi število zaseženih in cenzuriranih medijev se je v primerjavi z letom poprej podvojilo.
Svoboda izražanja in prost dostop do informacij sta v Turčiji omejena z dejansko prakso in samocenzuro, pa tudi s približno 150 restriktivnimi zakoni. So obdobja, ko teh restriktivnih zakonov ne izvajajo zaradi relativno liberalnejše politične klime, v bolj represivnih obdobjih pa jih izvajajo zelo strogo. Turški novinarji so zato ujeti v negotovost in nikoli ne morejo vedeti, kje so meje in kakšne so lahko posledice.
Zgled tega je položaj, v katerem se je znašel Oral Calistar, kolumnist uglednega istanbulskega dnevnika Cumhuriyet. Calistar naj bi bil pomiloščen, vendar za večino pravnikov še vedno ostaja uganka, zakaj je bil obsojen. Njegovi intervjuji s sedaj zaprtim kurdskim gverilskim voditeljem Abdulahom Ocalanom in Kemalom Burkayem, voditeljem psk (Kurdske socialistične stranke), so bili leta 1993 objavljeni v časopisu Cumhuriyet. Istanbulsko sodišče za državno varnost je obtožnico proti Calistarju zavrnilo in ga razglasilo za nedolžnega. Toda ko je te intervjuje izdal v knjižni obliki, je isto sodišče knjigo zaseglo in ga obsodilo na 13 mesecev zapora.
Čeprav je bil Calistar zaradi nove zakonodaje pomiloščen, bo njegova knjiga ostala »kriva«. Tak je tudi moj primer. Mogoče bom tudi sama pomiloščena, saj je knjiga izšla pred iztekom pomilostitve - 18. aprila. Četudi ne bom končala za rešetkami, bo moja knjiga ostala na »črni listi«.
To je brezobzirno kršenje moje pravice do svobodnega izražanja. Še več, prepoved kaže tudi nestrpnost uradnih oblasti do teh mladeničev, 42 sogovornikov, ki jim je bila prvič ponujena priložnost, da spregovorijo o sebi, o vojni, ki so jo vojevali, in o svoji prihodnosti.
Srečna sem, da sem obtožena, kajti ponovno si bom vzela pravico, da javno spregovorim o vprašanjih vojne in miru. Tudi pod grožnjo, da bom zaradi tega zaprta.
Napisala sem knjigo (Mehmedova knjiga - Izpoved vojakov, ki so se bojevali na jugovzhodu), zbirko intervjujev z dvainštiridesetimi upokojenimi turškimi vojaki in dvema sorodnikoma vojakov, ki so se bojevali na jugovzhodni fronti. Toda knjiga je bila 23. junija 1999 z odlokom istanbulskega okrožnega sodišča prepovedana zaradi »žaljenja in omalovaževanja vojske«. Od prve izdaje knjige aprila 1999 do dneva prepovedi je izšla že v štirih ponatisih. Obtožnica je bila vložena 6. septembra, sojenje pa se začne 29. septembra.
Vendar pa je parlament 2. septembra sprejel zakon, ki določa izpustitev in/ali pomilostitev številnih novinarjev in piscev, ki so bili obsojeni zaradi svojih del. Kljub temu bodo vse, ki so bili pomiloščeni, še naprej obravnavali, kakor da prestajajo pogojno kazen, in jih lahko ponovno zaprejo, da odslužijo preostanek kazni, če v naslednjih treh letih storijo enak »prestopek«.
Turčija - država, ki še mora reformirati svojo notranjo zakonodajo, da bi jo uskladila z mednarodnimi pogodbami, ki jih je podpisala ali ratificirala - se je znašla pod ostro kritiko mednarodnih organizacij za človekove pravice zaradi slabega stanja na tem področju, zaradi položaja novinarjev v zaporih in zaradi omejevanja svobode izražanja.
Poročilo novinarske organizacije s sedežem v Parizu Novinarji brez meja (RSF), ki jo zastopam v Istanbulu, navaja, da so v preteklem letu vsaj 10 novinarjev v policijskem priporu mučili, 60 novinarjev nadlegovali, 260 pa so jih pridržali med opravljanjem njihovega dela. Tudi število zaseženih in cenzuriranih medijev se je v primerjavi z letom poprej podvojilo.
Svoboda izražanja in prost dostop do informacij sta v Turčiji omejena z dejansko prakso in samocenzuro, pa tudi s približno 150 restriktivnimi zakoni. So obdobja, ko teh restriktivnih zakonov ne izvajajo zaradi relativno liberalnejše politične klime, v bolj represivnih obdobjih pa jih izvajajo zelo strogo. Turški novinarji so zato ujeti v negotovost in nikoli ne morejo vedeti, kje so meje in kakšne so lahko posledice.
Zgled tega je položaj, v katerem se je znašel Oral Calistar, kolumnist uglednega istanbulskega dnevnika Cumhuriyet. Calistar naj bi bil pomiloščen, vendar za večino pravnikov še vedno ostaja uganka, zakaj je bil obsojen. Njegovi intervjuji s sedaj zaprtim kurdskim gverilskim voditeljem Abdulahom Ocalanom in Kemalom Burkayem, voditeljem psk (Kurdske socialistične stranke), so bili leta 1993 objavljeni v časopisu Cumhuriyet. Istanbulsko sodišče za državno varnost je obtožnico proti Calistarju zavrnilo in ga razglasilo za nedolžnega. Toda ko je te intervjuje izdal v knjižni obliki, je isto sodišče knjigo zaseglo in ga obsodilo na 13 mesecev zapora.
Čeprav je bil Calistar zaradi nove zakonodaje pomiloščen, bo njegova knjiga ostala »kriva«. Tak je tudi moj primer. Mogoče bom tudi sama pomiloščena, saj je knjiga izšla pred iztekom pomilostitve - 18. aprila. Četudi ne bom končala za rešetkami, bo moja knjiga ostala na »črni listi«.
To je brezobzirno kršenje moje pravice do svobodnega izražanja. Še več, prepoved kaže tudi nestrpnost uradnih oblasti do teh mladeničev, 42 sogovornikov, ki jim je bila prvič ponujena priložnost, da spregovorijo o sebi, o vojni, ki so jo vojevali, in o svoji prihodnosti.
Srečna sem, da sem obtožena, kajti ponovno si bom vzela pravico, da javno spregovorim o vprašanjih vojne in miru. Tudi pod grožnjo, da bom zaradi tega zaprta.
nazaj