»Čefurska golazen…«
Zvočni zapis, Radio Glas Ljubljane, 14. septembra 1999 ob 9.30, oddaja Vaše mnenje o
Novinarka: Tole življenje ni vedno prav sladko. Ta vikend v Sloveniji že ni bilo. Vsaj izgleda bolj kot Divji zahod. Ljudje se streljajo po dolgem in počez. Če smo prav zabeležili, se je tale pištolarska dogodivščina začela v petek v Stegnah, kjer so se streljali lastniki podjetja, v soboto se je nadaljevalo na Zaloški, kar je zahtevalo tudi eno smrtno žrtev. V soboto v Mariboru na Dvorakovi, kjer je prišlo samo do streljanja brez ran, v nedeljo v Kamniku in v Mariboru. Še na cestah smo imeli dva mrtva. Skratka, črn vikend. Zanima nas, kaj o te streljanju menite vi. Kaj bi moralo narediti ministrstvo za notranje zadeve, kaj policija. Kako ukrepati, kako se boste zavarovali, če se boste slučajno znašli v kakšni taki situaciji. Treba je povedati, da smo odgovor na ta vprašanja iskali tudi na ministrstvu za notranje zadeve. Verjetno malce prepozno, ampak danes so na ministrstvu vsi zasedeni, tudi oseba, ki bi nam lahko kaj več o tem povedala, je danes zelo zasedena, tako da je nismo mogli dobiti niti na telefon. Pričakujemo pa vaša mnenja na 161 31 30. Halo, dobro jutro.

Poslušalec: Dobro jutro, Vid pri telefonu. Z ozirom na to, da se to zdaj res kar stopnjuje, smo že malo prestrašeni. Mene pa nekaj drugega bolj skrbi. Vedno bolj je v te zadeve policija sama vpletena. Če samo beremo - ne kar se tiče streljanja, ampak za splošni kriminal. Podkupljivost na mejah, korupcija, specialci pretepli starejša zakonca v Celovcu itd, spečega turista v Portorožu. Mene tukaj skrbi, da je nekaj zelo narobe s samim notranjim ministrstvom. Vlada lahko menja ministre, kolikor hoče, ampak problem ostaja. Pravzaprav se vedno bolj stopnjuje. Mene je strah ravno tega, da nimamo več zaupanja v policijo. Policija je nemočna in afere iz dneva v dan v policijskih vrstah. Za najmanjši problem na cesti znajo biti pa zelo učinkoviti. Jaz sem zadnjič doživel en neljub primer, ko sem policista še na laž postavil potem. Brez dokaza in še laže. Zelo velik problem. Za najmanjši prekršek, to je bila minimalna prekoračitev hitrosti na Dolenjski cesti, so naredili iz tega celo znanost.

Nov: Verjetno niste edini, ki se mu je to zgodilo.

Poslušalec: Policija bi morala nas varovati. Res nismo več varni.

Novinarka: Nezaupanje v policijo torej. Hvala za vaše mnenje. Dober dan naslednjemu.

Poslušalka: Dober dan, Zlatka pri telefonu. Mogoče je bilo razdeljenih malo preveč državljanstev. Samo toliko. Hvala, na svidenje.

Novinarka: Zlatka je cinično pokomentirala. Halo naslednjemu.

Poslušalka: Dober dan. Jaz mislim, da imamo mi to zato, ker je toliko teh južnih bratov tu ostalo, pa še ilegalno prihajajo. Ves kriminal je tukaj. Preveč juga imamo tukaj gor. Jaz dam tej gospe Tini v tej situaciji prav. Da te je strah iti zvečer na sprehod. Policija ima pa tudi zelo veliko potomcev z juga.

Novinarka: Hvala lepa tudi poslušalki, ki se ni predstavila, če se prav spomnim. Dober dan.

Poslušalka: Jaz bi dal pa samo Zlatki en komentar. Dejan pri telefonu. Ko imajo toliko proti južnjakom. Ali so bili v Šiški južnjaki in v Mariboru? Hvala lepa.

Novinarka: Hvala tudi vam Dejan. Dober dan.

Poslušalka: Dober dan, Jasna pri telefonu. Bom rekla, da nisem Slovenka, sem priseljena. Take asociacije z južnjaki, to po eni strani drži. Ampak po drugi strani ne vem, na koga bi valili krivdo, če južnjakov ne bi bilo. Policija dela po zakonu, kot pač je. So tudi določeni, ki zlorabijo. Jaz mislim, da v redu delajo in izkoristijo vse možnosti, ki so.

Novinarka: Najlepša hvala. Dober dan. Mnenja se krešejo.

Poslušalec: Dober dan, Robert pri telefonu. Jaz bi pa takole rekel. Treba je Slovenijo očistiti te čefurske golazni. To je prva stvar. Nesposobne na policiji, tipe, kot je Pogačar, ki govori pravljice na POP TV in mu noben ne verjame. Jaz sem si nabavil pištolo, in če bo treba, bom prvega čefurja počil. Samo to.

Novinarka: Tole je svoboda izražanja. Naj bi imela ponekod in kdaj tudi kakšne meje, ampak recimo, da je to vaše mnenje, kjer lahko poveste, karkoli vam leži na duši. Halo?

Poslušalec: Vine iz Ljubljane tukaj. Jaz bi kar nekako pritrdil temu gospodu, ker ne vem. Pri nas je to tako, Slovenci postajamo manjšina, oni pa večina. Tudi policaji, saj se jih bojijo. Danes sem v Slovenskih novicah bral o tistem Nerminu, ki so ga v glavo šicnili. Vsi ga poznajo in vsi se izgovarjajo, da ga niso mogli izgnati, ker ga niso poznali. To je taka lovska, ker je imel drugo ime in priimek. Pri nas je mene strah že na cesto stopiti, pa nisem ne majhen ne nikakav. To je nenormalno. Pojdite zvečer mimo Bavarca. Nekaj bo treba narediti glede tega. Prekršek prvi, drugi prekršek, izgon iz Slovenije in državljanstvo vzeti. Drugače ne bo šlo.

Novinarka: Se strinjate z Robertom tudi glede tega, da si bo nabavil pištolo in bo kakšnega tudi počil, če bo potrebno?

Poslušalec: Veste, če bom jaz njega počil, bom šel za 30 let sedet. Če bo pa on mene, bo šel pa za 3 leta.

Novinarka: Ta način razreševanja problemov odobravate?

Poslušalec: Če imam jaz orožje in če bom videl, da drugače ne gre, ga bom počil. Kaj pa hočem drugega? Naj ga pustim, da bo on mene v moji državi fental? Jaz ne vem. Jaz si to ne znam razlagati. Pojdite v Sarajevo in se zajebavajte, kot se oni tukaj zajebavajo. Vam povem, da vas bodo po treh dneh v leseni krsti nazaj pripeljali. Policija je pri nas popolna nula. Na cesti te bo olupil kot vola, da bi pa šel v Fužine v tiste lokale na Zaloški, pa na Rakovo jelšo. Če bi na Rakovi jelši naredili racijo, bi našli pušk in droge za cel tovornjak.

Novinarka: Najlepša hvala za vaše mnenje. Halo?

Poslušalka: Katja iz Ljubljane. Dober dan. Jaz pa živim v Fužinah med temi tako imenovanimi kriminalci. Tu razne gospe kličejo in govorijo, da jih je strah pomoči na sprehod. Jaz mislim, da je to čisto brez veze. Kolikor jaz dojemam to situacijo, so to v glavnem mafijski obračuni. Po mojem bodo ti ljudje tebe pustili na miru, dokler boš ti njih. Razni taki gospodje, ki bi si kupili pištole in začeli streljati vse južnjake. Zaradi takih stvari se je začelo tisto klanje doli v Srbiji oziroma na Kosovu in v BIH.

Novinarka: Hvala lepa tudi Katji, ki je bila zadnja v tem vročem Vašem mnenju o. Pogovarjali smo se o streljanju in se skorajda začeli tudi streljati. Šalo na stran. To so resne zadeve.

nazaj

Rajko Muršič

Ženska in mati, Cerkev in podgana
Celovito umetniško delo bi radi prikazali kot zločinsko
Po letu 1991 smo naivno verjeli, da so časi strahu pred posledicami izražanja drugačnega mnenja dokončno za nami. Alternativna popularna glasba, ki je bila nekaj časa osrednja nosilka novega zunajsocialističnega diskurza, je izgubila apriorno razumljeni subverzivni značaj. Postala je le še eden od radikalnih robov sodobnega življenja – in nič več. Sedaj se je morala začeti dokazovati onkraj bojev z izpraznjenimi častilci kapitalskega Moloha. Nobene pripisane prekucniške revolucionarnosti in neskončne privlačnosti (zgolj navidez?) prepovedanih sadov ni bilo več. Mar bi se morale alternative potopiti v breznu vrtincev estetske radikalnosti in gluhoti molka izzvanih dominant? Videti je že bilo tako.

Potem pa so – brezkompromisno in neskončno učinkovito – udarili Strelnikoff. Rokovske demonstracije na Ptuju in v Mariboru, zasedba Metelkove in Pekarne, neskončni boji mladih z lokalnimi polbogovi pri iskanju klubskih prostorov za druženje in organiziranje koncertov v manjših slovenskih mestih in vaseh ter celo odkrito blasfemičen Anti Pope Festival ob prvem obisku »svetega očeta« pri nas v širši javnosti niso odmevali. Alternativa se je zatekla na preostala »osvobojena ozemlja«, a je obenem postajala tudi vse bolj plodna in žilava, četudi njeni decibeli niso več odmevali v ignorantskem posocialističnem okolju.

Strelnikoff niso mogli zadeti v bolj strupeno sršenje gnezdo. Ko se je država – kljub nekaterim izpadom njenih posameznih predstavnikov in institucij – začela spreminjati v servis državljanov, je alternativcem preostalo le še malo razlogov, da bi vehementno pljuvali po njej. In potem se je pojavil militantni vodja slovenske cerkve, ki je začel odkrito nastopati kot novi slovenski hegemon.

Ko je izšel album Bitchcraft, se je nova slovenska »večinska« civilna družba pokazala v svoji izključujoči, hegemonistični in odkrito totalitarni vlogi. Če ne bi šlo za reakcijo na izjave voditelja slovenske Rimokatoliške cerkve, bi Strelnikoff pravzaprav cerkvi ponudil idealno priložnost za aktiviranje nenadejano uspešne interpelacijske pasti. Vsi, ki so podgano razumeli kot radikalen tujek na »sveti podobi«, so lahko začutili klic ogorčenega nadjaza, ki je bil jasen: tile »popevkarji« so šli predaleč.

Podgana na naslovnici je v resnici tujek. Tam nima nič iskati, tako kot nimajo tam nič iskati niti »kurbe« niti »coprništvo«, niti citati Johna F. Kennedyja, Dwighta Eisenhowerja, Jaserja Arafata in Adolfa Hitlerja in seveda Rodeta, niti omenjanje Torquemade, Alija Agçe, satanovega vnebovzetja ali »dokončne rešitve«, še najmanj pa besedilo, ki ponavlja mačistične klerikalne floskule o ženski: »Živiš zato, da rojevaš in ne, da sprašuješ!/ Živiš zato, da služiš Gospodu in ga ubogaš!/ Ustavili bomo tvojo zajebano coprnijo!/ Naučili te bomo ločevati med tem, kar je prav in kar ni.« Kdo pri zdravi pameti se lahko identificira s tako radikalno potujitvijo? Da, celotna plošča Bitchcraft nima nič iskati med nami. Tako kot tudi ne Rodetova križarska vojna proti vsem, ki se ne podrejajo cerkvenemu enoumju.

Prav v tej radikalni odklonilnosti, prav v tem, da se nihče ne more identificirati z ničimer, kar je na Bitchcraft mogoče interpretirati – razen z glasbo, ki ostaja onkraj interpretacij in je sama po sebi lahko privlačna ali odbijajoča; odvisno pač od poznavanja in estetskih preferenc poslušalca/poslušalke – , je mogoče prepoznati neskončno moč umetnosti, ki lahko izrazi bistveno več od kakršnega koli in katerega koli propozicijskega diskurza. Ni znaka, ki bi lahko imel en sam in samo en pomen. Razen enega. Edini označevalec, ki ima en sam pomen - pravzaprav ima vse pomene in obenem nobenega – je ultimativni označevalec gospodar. To je bog. In če upoštevamo, da so si Strelnikoff drznili boga – oz. božjega sina – zamenjati za eno od njegovih stvaritev, bitje, ki je na najelementarnejši ravni večini moškim in ženskam nesprejemljivo in neznosno ostudno, se moramo vprašati, ali je »podganjemu označevalcu« mogoče podtakniti en sam pomen – oz. katerega koli in nobenega – zaradi katerega bi postal funkcijsko identičen prvotnemu označevalcu. Nikakor!

Toda blasfemičnost zamenjave je očitna. Ta pa pravzaprav sploh ni vznemirila slovenske javnosti. Med pisci prizadetih bralcev in bralk skorajda ni mogoče najti takšnega, ki bi se spraševal: »Jezus, kaj so ti storili?« Nasprotno, vsi so ponavljali za Rodetom: »Mati, kaj so ti storili!«

Strelnikoff so torej s svojo »provokacijo« povedali veliko več, kot so sami želeli. V kontekstu odmeva na Rodetovo pljuvanje po ustavi in zajamčeni svobodi izbire je mogoče razumeti podgano kot simbol »nebrzdane spolnosti« - skupaj s konotacijami pohlepnosti, uničevalskosti in pritlehnosti, ki na radikalen simbolen način označujejo ofenzivo postmodernega klerikalizma. Toda bistveni nevračunani presežek interpretacije je prinesel izbor Layerjeve slike z Brezij. Odločitev je bila logična, saj je Rode svoje tirade o ustavi in ateizmu stresal prav na Brezjih.

Brezjanska Marija za slovenske vernike in vernike ni katera koli Marija. Zaradi njenih nezgrešljivih in izjemno močnih ter globokih identifikacijskih potez so na montažo Strelnikoff ljudje reagirali v šoku in s komajda obvladanim gnevom. To alpsko podobo Marije so si Slovenci prisvojili šele v drugi polovici prejšnjega stoletja in danes za veliko vernikov predstavlja enega od konstitutivnih simbolov slovenstva (nekateri celo trdijo, da je brezjanska Marija oblečena v barve slovenske zastave – plus vatikanske). Druga značilnost je »čudodelnost« oz. magična moč slike. Podoba sama naj bi bila medij, prek katerega so od leta 1863 ozdraveli »številni« bolniki. In tretje, kar je pomembno, je, da gre za kronano podobo, ki je več kot le simbol slovenske vernosti (in predanosti Mariji, »kraljici Slovencev«), temveč objekt, ki reprezentira – torej zastopa in predstavlja – slovensko cerkev.

Da, ta slika je čudodelna in zato predmet pravega poganskega čaščenja! Strelnikoff so s provokativno naslovnico zadeli v samo srce cerkve. Skrivnost njenega uspeha je namreč preprosta ljudska vernost, ki temelji na poganstvu in verovanju v čudeže (beri: magijo).

Izhodiščni zastavek pa je bil zgolj v oponiranju Rodetovim (in cerkvenim) pogledom na pravico o svobodnem odločanju o rojstvu otrok! Skupina, ki se očitno in nedvoumno zavzema za pravice žensk, je na koncu obtožena »nasilništva«, zelo hude razžalitve vernikov, ki niso nikoli slišali plošče. Če bi poslušali glasbo, bi sicer bili še naprej prizadeti, verjetno pa bi lahko opazili vsaj to, da je Bitchcraft brez dvoma celovito umetniško delo. In kot tako predmet, ki ga varuje jasna dikcija 39. in 59. člena ustave (»Zagotovljena je svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja«).

Če bi bila Vasja Ocvirk in Sergej Steblovnik obsojena, bi nas to nedvomno zabrisalo v novo enoumje in v novo divjanje inkvizicije, pri kateri bi posvetne oblasti pravzaprav lahko ponovno postale eksekutorji volje cerkvenih predstavnikov.

V tem primeru bi država de facto priznala, da je postala – kljub jasnim ustavnim načelom – prikrita teokracija. Bog ne daj, da bi na koncu lahko bili zadovoljni, ker »verniki« ne zahtevajo njune glave!

nazaj

Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Apel slovenski javnosti, 14. julija 1999
Na prvi svetovni konferenci o glasbi in cenzuri, ki je bila v Kobenhavnu med 20. in 22. novembrom 1998, so navzoči muzikologi, etnomuzikologi, sociologi, pravniki, glasbeniki in drugi ugotavljali, da prihaja v svetu do najrazličnejših kršitev pravice do svobode izražanja, in to navkljub jasnemu stališču Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki vsakomur jamči svobodo mnenja in izražanja. Z raznih koncev sveta prihajajo poročila o tem, da državni organi ter politične in religiozne skupine kršijo svobodo izražanja glasbenikov, pevcev, piscev besedil in skladateljev. Med te kršitve sodijo cenzura, prepovedi, fizično in duševno maltretiranje, zapiranje in celo ubijanje.

Ker nočemo, da bi se tudi Slovenija vpisala na seznam držav, ki kršijo svobodo umetniškega izražanja, zgroženi najostreje protestiramo proti zlorabljanju kazenskega zakonika Republike Slovenije za zatiranje glasov drugače mislečih in zahtevamo, da kritična javnost začne in podpre razpravo o problematičnih pravnih temeljih napovedanega sodnega procesa, ki sta ga očitno spodbudila osebna užaljenost in lov na čarovnice, ki ga je nad avtorji CD plošče Bitchcraft skupine Strelnikoff lani uprizoril del slovenske civilne družbe.

Ne moremo si predstavljati, da je v naši demokratični državi mogoče živeti pod pritiskom kazenske odgovornosti, ki duši svobodo umetniškega izražanja. Upali smo, da smo se z leti bojev proti členu 133 kazenskega zakonika bivše države enkrat za vselej znebili verbalnega delikta. A, kot kaže, žal ni tako. Tudi demokratična država namerava zapirati ljudi samo zaradi izražanja njihovega drugačnega mnenja.

Srh nas spreleti ob misli, da se bo z napovedanim procesom proti svobodi umetniškega izražanja Slovenija uvrstila med južnoameriške diktature, afriške pokolonialne samovlade, preostale komunistične totalitarizme, novodobne teokracije iranskega tipa in prebujajočo se fundamentalistično civilno družbo v zda ter inkvizicijo v Evropi, ki preganjajo in zapirajo ljudi samo zato, ker mislijo drugače.

Podpisniki apela: dr. Rajko Muršič, Igor Bašin, dr. Darij Zadnikar, Sabina Potočki, dr. Borut Brumen, Sarah Lunaček, dr. Srna Mandič, mag. Aleš Črnič, Barbara Kelbl, Bogdan Benigar, Alenka Veler, Jurij V. Krpan, Andraž Zorko, Amelia Kraigher, izr. prof. dr. Igor Ž. Žagar, mag. Vesna Leskošek, dr. Srečo Dragoš, dr. Aleš Debeljak, Nikolai Jeffs, Igor Španjol, Gregor Rot, doc. dr. Mitja Velikonja, mag. Katarina Višnar, Andreja Schmuck, Renata Šribar, Diana Jerman.

nazaj