Mojca Širok
Medijske selitve
S političnega tednika v televizijska poročila
Prvega julija sem bila v Bologni. Dan pred tem se je v veličastni občinski palači na glavnem mestnem trgu v županski usnjeni naslonjač prvič zleknil nekdanji mesar Giorgio Guazzaloca. Neodvisni kandidat je s podporo desnosredinskih strank zmagal na lokalnih volitvah in prevzel oblast v mestu, v katerem je od konca druge svetovne vojne vladala Komunistična partija in, po letu 1989, njena levodemokratična naslednica. Dovolj napeta zgodba, da se je zanjo zanimala tudi TV Slovenija.

Zgodba o mestu, na pol porušenem od bomb, ki so ga povojne uprave znova polikale v razglednico rdečih pročelij in njegove prebivalce oskrbele z modelom javnih služb, ki jim ga marsikje drugje po državi še danes ni uspelo popolnoma posneti, je hkrati zgodba o drobljenju italijanske levice od padca berlinskega zidu do evropskih volitev junija letos, na katerih je naslednica kpi dobila zgodovinsko najnižji odstotek volilnih glasov. Je zgodba o napadih Nata na Kosovo in brkatem premieru D’Alemi, nekdanjem komunističnem aparatčiku, ki Italiji pripravlja pokojninsko reformo.

V Mladini? S fotografijami? Pet strani. V Odmevih? Dve minuti in petištirideset sekund. Dve minuti petinštirideset sekund za odgovor na vprašanje, zakaj so v povojni Bologni komunistični župani pobirali po več kot petdeset odstotkov volilnih glasov in zakaj so levi demokrati izgubili oblast v mestu tri leta potem, ko so se nanjo povzpeli v Rimu. Dolgost življenja našega je kratka, je pel pesnik in jaz za njim, ko sem obtolčeni Sonyev snemalec z nalepko Mladine zamenjala za televizijski mikrofon z dečkom s piščalko na kartonastem obročku.

Bolonjski preobrat bi bil v članku za Mladino deležen tudi do dva tisoč besed, v prispevek za TV dnevnik jih težko gre več kot dvesto.

Kopičenje pisanih pridevnikov levo in desno kot jagod okrog samostalniškega peclja in kot lično obešeno perilo na sušilni vrvi z okna na okno čez ozko ulico starega rimskega kvartirja zložene povedi pomagajo, ko želiš bralcu naslikati bolonjsko železniško postajo 2. avgusta 1980 dopoldne, ko je v čakalnici eksplodirala bomba.

Televizijski novinar ima sliko. Doda ji enostavčne povedi, ki odgovarjajo vsaka na svoje vprašanje: kdo, kaj, kje, kdaj in, če morda že ve, zakaj.

Veliko jih je, starih novinarskih mačkov, ki bodo znali na mlajše kolege narediti vtis z anekdoto o novinarju Reutersa, morda New York Timesa, Le Monda, hiše, skratka, v kateri novinarji ne rabijo priimka, če imajo njeno ime natisnjeno na vizitki. Ta, o katerem govorimo, je znal v svojih besedilih povedati vse, kar je bilo treba, z natanko toliko besedami, kolikor jih je njegov urednik zahteval. Nekoč je bil članek, ki ga je poslal, predolg. Kako, se je čudil urednik, ali se nisva dogovorila, da bo krajši? Sva, mu je odvrnil reporter, a mi je zmanjkalo časa.

Najkrajši deadline, ki me je priganjal k delu na Mladini, je bil pet dni, za prispevke televizijskih dnevnoinformativnih oddaj je najdaljši največkrat le kakšnih pet ur. Ko novinar tiskanega medija pod večer ali proti jutru udari po računalniških tipkah še zadnji ukaz shrani, lahko stegne noge čez mizo, se s stolom vred nagne nazaj in zadovoljno zaprede. Televizijski novinar je takrat na polovici poti. Na svoje kratke vrstice, prebrane in posnete, mora, sekundo za sekundo, kader za kadrom, nalepiti snemalčeve posnetke. Jih prekiniti s izjavo, za katero je prosil ministra. Ali mimoidočega.

Novinar tiskanega medija je sam sebi dovolj. Kar bo povedal v svojem članku, je njegovo maslo. Poslušal je, pretehtal in zapisal. Tudi televizijski novinar je poslušal, pretehtal in zapisal, toda za tisto dobro minutko prispevka v večernem dnevniku, pod katero se je podpisal, je potreboval vsaj štiri ljudi. Snemalca in njegovega asistenta. Tonskega tehnika in montažerja. In na prispevku se pozna, koliko je bil vsak od njih zagret. In vendar: le redki so bili predsedniki, premieri, ministri ali poslanci tujih držav, starih ali novih demokracij, ki jih je pot zanesla skozi sobane slovenskega političnega vrha, ki niso voljno stopili pred mikrofon nacionalne televizije. Čeprav ni nikoli napisano na uradnem programu, bodo tiskovni predstavniki slovenskih političnih oblastnikov poskrbeli, da se bo po novinarski konferenci pomemben tuji gost posebej posvetil, pa čeprav le za minuto, najvplivnejšemu občilu. Že ve, zakaj.

»Koliko sekund želite? Dvajset, trideset, povejte, tako dolgo bom govoril,« je med televizijskimi novinarji znano vprašanje znanega slovenskega politika, »ne maram, da me režete, povejte, koliko potrebujete, toliko boste dobili.«

Sekunde so kratke, a tudi spolzke. Če jih deset ni dovolj za vprašanje, ki si si ga zamislil, potem si zamisli drugega.

Ko sem se prvega julija zvečer vračala z lokalnega sedeža italijanske državne televizije RAI, je pome prišel taksist, ki ga je zanimalo, kaj počnem v mestu. »O porazu levice na volitvah za župana sem poročala,« sem mu pojasnila. »Ste volili?« »Ne,« je odgovoril. »Desničarja ne maram, oni drugi pa so kandidirali eno, ki se je doslej tiščala v pisarni stranke. Kdo jo pa pozna.«

In pomislila sem: ne dva tisoč ali dvesto, včasih je dovolj tudi dvajset besed.

nazaj