Judah Passow
Zlobni načrt
O razstavi Jureta Eržena in Tomija Lombarja ›Kosovska kriza 98/99‹
Fotožurnalizem ni mrtev. Mrtvi so časopisi in revije, ki so ga ustvarili in gojili. Fotografi so v glavnem še vedno med živimi in ustvarjajo močne podobe z enako strastjo in zavezanostjo, kakršna je vedno gnala to vplivno orodje komunikacije, da dokumentira in interpretira dogodke, ki krojijo zgodovino naših razburkanih časov.

Razlika je ta, da zdaj fotožurnalisti delajo v praznini, saj nimajo ne finančne podpore ne občinstva, kar so jim te publikacije zagotavljale, ko so imeli mediji še resnejši odnos do sebe in sveta. Če naj verjamemo temu, kar vidimo in beremo v današnjih časopisih, potem naše življenje ženejo neusmiljeni apetiti po eksotičnih počitnicah, popolnem kapučinu in spolnih izpovedih zvezd televizijskih limonad. Namesto informacij nam strežejo zabavo. Zgodovino je zamenjal Hollywood.

Ko je bil Phillip Graham še izdajatelj dnevnika Washington Post, je nekoč izjavil, da je »novinarstvo grobi osnutek zgodovine«. Tisti med nami, ki nam je posel zbiranje novic, fotografi in pisci, ki vidimo svet takšen kakršen je, in ne fantaziramo o tem, da bi bili nekje drugje, jemljemo Grahamovo izjavo kot vodilno načelo za opravljanje naše obrti. Mi smo priče. Ponujamo grobe, dokumentarne dokaze, na podlagi katerih bodo prihodnje generacije sodile o dosežkih in polomih naše dobe. Nemara so se tisti izdajatelji, uredniki in bralci, ki imajo raje zabavo kot informacije, že sprijaznili s tem, da jih zgodovina cenzurira. Nas pa žene upanje, da se bomo na koncu naučili iz naših napak in da naši otroci ne bodo obsojeni na to, da jih ponavljajo. Novinar je odgovoren za to, da nam pokaže, katere so te napake in kdo jih dela.

Kosovo je bila ena od takšnih napak. Skozi brutalno preganjanje kosovskih Albancev se je uresničevala skrajna blaznost, ki bi jo lahko Evropska skupnost z voljo do delovanja skrajšala za eno leto.

Tri fotografije Jureta Eržena iz begunskih taborišč v Albaniji in Makedoniji grafično ponazarjajo posledice takšnega pomanjkanja volje. Fotografija, ki jo je posnel v Kukesu, kaže albanskega policista, ki maha s pendrekom proti kosovski ženski in njeni hčerki, ker sta stopili iz množice beguncev, ki čakajo, da jim bo mednarodna humanitarna organizacija razdelila hrano. Član te organizacije sedi v terenskem vozilu tik za žensko, gleda v drugo smer in se ne zmeni za neupravičeno policistovo grožnjo. Zahod je tukaj. Ima oči, vendar ne vidi.

Druga fotografija, posneta v Morini, kaže konvoj muslimanskih beguncev, ki porivajo avtomobile, naložene s tistim, kar jim je še ostalo v življenju, po vaški poti proti varnemu zavetju albanskih taborišč. Kot zadnje ponižanje so jim na meji srbski vojaki ukradli še gorivo, toda kosovski Albanci raje porivajo tono jekla, natrpano s tovorom, proti svobodi, kot da bi jo pustili roparskim Srbom, kar so morali storiti z večino svojega imetja. Tretja podoba je bližnji posnetek vhoda v šotor z begunci v taborišču v Makedoniji. Z blatom zamazan predpražnik, na katerem leži obutev, je narejen iz vreče za moko, na kateri piše »United States Of America - Disaster Relief«. Vsak, ki stopa v šotor ali odhaja iz njega mora stopiti nanj. Gre za živo metaforo prezira, ki so ga številni begunci upravičeno čutili do nezmožnosti Zahoda, da bi zaustavil srbsko represijo.

Fotografije Tomija Lombarja ponazarjajo še en pomembni moment konflikta v tem s trpljenjem prežetem koncu Evrope - banalnosti, ki živi vštric z zlom. Bill Clinton, ki ga med predsedniškim obiskom bojne črte obkrožajo občudujoči in sveži obrazi ameriških vojakov. Spremenite uniforme v majice s kratkimi rokavi in to bi lahko bilo predvolilno srečanje pred trgovinskim centrom v Detroitu. Podobno je s podobo britanskega zunanjega ministra Robina Cooka, ki se na obhodu »osvobojene« Prištine giblje skozi morje iztegnjenih rok. Na tej sliki ni treba spreminjati ničesar. Lahko bi jo posneli na letni konferenci laburistov v Blackpoolu.

Lombar je fotografiral francoskega vojaka, ki odhaja iz prazne vaške hiše, k prsim pa stiska pozabljenega kužka. Na drugi fotografiji stoji mlad fant s črno baretko in pasom za naboje britanske pehote pred svojo hišo, medtem ko ga nervozno opazuje za boj pripravljeni pravi soldat, ki s prstom oklepa sprožilec avtomatske puške. Fantov pes, ki daje posnetku bizarni zasuk, leži v bližini in se čoha. Pes ima bolhe. KFOR ima Ruse. Oba fotografa, ki delata za isti časopis, sta plačala ceno za svojo zavezanost zgodbi in strast do fotografije. Tomija je aretirala jugoslovanska vojska, ko je poskušal skozi Črno goro priti v Srbijo. Več dni je bil zaprt, medtem so ga poskušali spraviti na svobodo - kar ni bilo enostavno, saj Slovenija nima diplomatskih stikov z Jugoslavijo. Na koncu mu je uspelo priti nazaj na Kosovo, od koder je dnevno pošiljal fotografije.

Juretu Erženu so objavili zelo malo fotografij, saj je postal žrtev uredniške utrujenosti od katastrof - njegovi uredniki so menili, da begunci niso zgodba. Pa kaj, če je bil izgon kosovskih muslimanov največji premik prebivalstva v Evropi po drugi svetovni vojni. Povedali so mu, da hočejo posnetke zbombardiranega kitajskega veleposlaništva v Beogradu, kadeče se zgradbe jugoslovanske državne televizije in ruševine Miloševiaeve vile. Jure je bil osupel, vendar ni hotel zapustiti tistega, kar je upravičeno imel za zgodbo. Ko so zahodne letalske sile končale svoje delo, Miloševiau ni ostalo kaj dosti od Srbije. Seznam tarč se je širil iz dneva v dan, s strateško logiko so vojaškim oporiščem dodajali električne centrale, potem rafinerije nafte, železniške proge, mostove in končno vladna poslopja. Sistematični poskusi, da bi zaustavili obsceno represivni vojaški stroj, so Srbijo spremenili v kadečo se pustinjo.

Če je v vsem tem moč najti sporočilo, potem je nedvomno naslovljeno na tirane po vsem svetu. Pravi, da se je mednarodna skupnost končno odločila - po številnih prejšnjih epizodah neučinkovitega parlamentarnega stiskanja rok, ki je kraje, kot so Bosna, Somalija, Ruanda, nastlalo z nedolžnimi trupli -, da ne bo dopuščala takšnega obnašanja. Genocid utegne biti zapuščina dvajsetega stoletja, ki nas bo preganjala. Vendar imamo priložnost, kot tudi odgovornost, da naredimo vse, da temu zlobnemu načrtu ne bi uspel prodor v prihodnje tisočletje.

Judah Passow
fotografira za razne evropske in ameriške revije in časopise že od leta 1978. Bil je med prvimi zahodnimi fotografi, ki jim je leta 1980 uspelo v fotografski objektiv ujeti sovjetsko okupacijo Afganistana. Od leta 1982 do leta 1985 je za The Observer in Sunday Times pokrival vojno v Libanonu. Za svoje fotografije, ki jih je posnel o življenju palestinskih begunskih taboriščih, je leta 1984 dobil dve ugledni britanski fotografski nagradi, serija posnetkov o kurdskih beguncih, ki tik pred Zalivsko vojno bežijo iz Iraka v Turčijo, pa mu je leta 1992 prvič prinesla prestižno nagrado World Press Photo. Drugič je to nagrado dobil naslednje leto za fotografije z Zahodnega brega. Pred tremi leti je v Londonu odprl veliko razstavo fotografij iz Bosne z naslovom Drawing The Lines, ki je potovala po vsej Veliki Britaniji. Pasow je bil junija 1997 gost novinarskega večera v Škucu, pozneje istega leta je tudi vodil delavnico z mladimi slovenskimi fotožurnalisti.

nazaj

Peter Žerjavič

Novinarski safari na Kosovu
Nekaj vtisov o delu zahodnih poročevalcev v končni fazi kosovski krize
Vrvež pred skopskim hotelom Continental se je na sobotno jutro, 12. junija, videl že od daleč. Uniformiranim vojakom so delale družbo desetine televizijskih ekip in še več takšnih in drugačnih novinarjev. Iz takšnih in drugačnih držav. V prvem nadstropju Continentala je namreč Nato imel tiskovno središče. Dan je bil zivcen, pred nekaj urami so prvi vojaki Nata, britanski Gurki, prečkali mejo z zrj. Živčni smo bili novinarji, živčni so bili oficirji Nata, živčni so bili taksisti. Za stotisoče Albancev je bil dan zmage in osvoboditve. In dva tisoč novinarjev iz vsega sveta se je odpravilo proti Prizrenu, kjer naj bi v pokrajino stopili nemški vojaki, ali proti Blacam, makedonskemu kraju ob meji, skozi katerega gre cesta proti Prištini. Cilj misije: spremljati zgodovinski prihod Nata na Kosovo in oceniti, kaj je od pokrajine ostalo po vseh morijah v zadnjih mesecih in letih. Z Vladom Voduškom s POP TV sva se takoj potem, ko sva dobila v roke akreditacije, s taksijem odpravila proti Blacam. »Dalje se bova že kako znašla,« sva si prikimavala. In v pol ure sva bila v središču enega od najpomembnejših letošnjih dogodkov v Evropi, ki je v globalnih medijih vse bolj dobival dramatične razsežnosti melodrame (le happy end je za zdaj še malo dvomljiv). Kamere so spremljale vsak tank ali transporter, ki je šel čez mejo. Peš sva se odpravila najprej do makedonske mejne kontrole, (kjer se z izjemo snemalca Associated Press, doma iz Zagreba, za naju ni zmenil nihče) in do dobrih sto metrov oddaljenega jugoslovanskega carinskega poslopja.

Tam je, samo prvi dan vstopa Nata na Kosovo, še »delala« peterica jugoslovanskih carinikov. In bili so prve žrtve številnih novinarjev, ki so iskali zgodbe za naslovnice časopisov. Ko so slišali, da sva se s cariniki pogovarjala v srbščini, sva bila takoj postavljena v vlogo prevajalcev v angleščino. Tako sem že na lastni koži občutil, kakšna vprašanja so postavljali carinikom. »Zakaj podpirate Miloševića?«, »Zakaj albanskim beguncem niste dali kruha in vode?«, »Kje imate Miloševićeve portrete?«, »Zakaj ste Albancem kradli avtomobile?«, »Se bojite Albancev?«, »Kaj pomenijo našitki na vaših uniformah?« so bila le nekatera od vprašanj kolegov z Zahoda.

Na vsak način so iskali izjavo, s katero bi peterico carinikov lahko postavili v stereotipno zgodbo o dobrih fantih na eni in slabi na drugi strani. In odgovori carinikov v slogu »Mi, Srbi, smo najmiroljubnejši narod« niso nikakor sodili v kontekst zgodbe. Financial Times, Wall Street Journal, dopisništvo Moskva in Der Spiegel je pisalo na vizitkah inovativnih novinarskih kolegov. Nekoliko mi je le postalo jasneje, na podlagi kakšnih zgodb se oblikuje zloglasno »svetovno javno mnenje«. Še posebno, ko so mi rekli, da Srbom tako ali tako nič ne verjamejo in da srbske izjave rabijo le za popestritev zgodbe. In podobna zgodba se je dogajala vsak dan. Številni novinarji z Zahoda so na Kosovo prišli že s popolnim vedenjem, kaj se je tam dogajalo, kdo so dobri, kdo so slabi fantje. Iskali so le primere, ki bi bili kamenčki v mozaiku. Kakšna izjema (na primer Srb, ki je med vojno pomagal Albancem) bi le popestrila črno-belo predstavo o dogajanju. Nekaterih srbska zgodba sploh ni zanimala, denimo ekipe avstrijskega javnega radia, ki je na Kosovo prišla s prevajalko iz Albanije, ki je poleg nekaj kletvic znala le še slab ducat srbskih besed. Na koncu so tisti, ki so preživljali največje grozote kosovske drame, postali že novinarske žrtve. Primer: iz predmestja Prištino so nas vaščani odpeljali na bližnja polja, kjer so nam pokazali nekaj trupel. Po pričevanju vaščanov so jugoslovanski vojaki tam ubili skupino albanskih beguncev. Domačini so pripeljali kmeta, ki je preživel tragedijo. Novinarji iz Norveške in Italije so domačina zaslišali skorajda do obisti. Ker je prevajalka slabo opravljala delo in ker je Albanec najbrž prvič v življenju videl tujce, je le stežka opisoval, kaj se je zgodilo. Le zmedeno je odgovarjal, medtem ko so novinarji silili vanj in zahtevali, naj pojasni še najbolj drobne detajle. In na koncu je umolknil. Preden smo se vrnili v Prištino, so še posneli »raporte« ob razpadajočih truplih. Trofeja s safarija na Kosovu?

Hotel Grand v Prištini je bil v prvih dneh korakanja Nata po Kosovu veliko novinarsko mravljišče in središče za zbiranje (dez)informacij. Na Kosovo je namreč v dnevu ali dveh pripotovalo okrog 2000 novinarjev z vseh celin. Od tistih, ki o vojnah v bivši Jugoslaviji poročajo že skorajda 10 let, do drugih, ki so v nesrečne kraje na Balkanu prišli prvič. Tisti novinar, ki se ni mogel v živo javljati s strehe Granda, je bil »druga liga«. Tako Srbi kot Albanci iz Prištine so tujim novinarjem v hotelski avli pripovedovali o grozotah, ki da so se dogajale med vojno. Številne zgodbe so se povsem brez osnovne kritične selekcije znašle na straneh časopisov, četudi so bile zelo malo verjetne. Klima je bila ugodna za dosego nekaj Warholovih minut slave. Treba je priznati, da so vse informacije redno preverjali. Škoda le, da so bili arbiter resnice oficirji Nata…

nazaj