Proti evropskem novinarskem kodeksu Letos se v Evropi vrstijo konference o samoregulaciji v novinarstvu, ki jih organizirajo mednarodne in nacionalne novinarske organizacije. V Londonu je bila 10. junija 1999 konferenca o samoregulaciji v tisku na lokalni ravni. Organizirala jo je tamkajšnja pritožna komisija za tisk (PCC - Press Complaints Commission), udeležili pa so se je številni predstavniki tiskovnih svetov, tiskovnih ombudsmanov, novinarskih društev iz zahodne, srednje in vzhodne Evrope. Iz Slovenije je Društvo novinarjev predstavljal Gojko Bervar. Zanimivo pa je, da Bosne in Hercegovine ni predstavljal lokalni novinar ali predstavnik novinarske organizacije (menda jih tam deluje celo šest), ampak Dieter Loraine, predstavnik Neodvisne komisije za medije (1998 jo je imenoval Visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino C. Westendorp), ki je poročal o težavnih poskusih, da bi novinarji v celotni Bosni in Hercegovini sprejeli skupni novinarski kodeks.
Navzoči so bili tudi predstavniki mednarodnih novinarskih institucij, kakršni sta International Press Institute in World Press Freedom Committee.
Glede na naslov in vsebino konference je bilo jasno, da je zbrana množica uglednih novinarjev in predstavnikov tiskovnih svetov odločena nastopiti proti pobudam, ki se porajajo znotraj Evropske unije (sestanek o samoregulaciji v medijih v organizaciji Evropske unije je bil aprila letos) o obveznih in unificiranih evropskih standardih v profestionalni etiki, tj. o unificiranem evropskem novinarskem kodeksu.
Kot odgovor na tovrstne načrte je nastala med evropskimi tiskovnimi sveti pobuda o rednem sodelovanju in izmenjavi informacij med njimi. Tako bi drug drugemu pomagali krepiti profesionalizem in samoregulacijo, hkrati pa ustvarili močno fronto nasprotnikov unificiranih modelov.
Koordinacijo te pobude je prevzela gostiteljica - angleška pritožna komisija za tisk, ugledna in efikasna institucija samoregulacije v tisku.
Stališča udeležencev so bila enotna: uspešnega modela samoregulacije ni mogoče avtomatično prenesti iz ene države in družbe v drugo. Modele samoregulacije razvijajo na podlagi lokalnih razmer, potreb in zahtev, in sicer z dvema namenoma: da varujejo svobodo tiska in tradicije raziskovalnega novinarstva in hkrati zaščitijo javnost od neresnic in vsiljivosti medijev. Samoregulacija mora biti prostovoljna - vsak medij in novinar mora imeti pravico vključiti se v sistem samoregulacije (podpisati etični kodeks, upoštevati sodbe komisije oz. sveta itn.), pravi R. Koven, World Press Freedom Committee.
Čeprav je model švedskega tiskovnega ombudsmana zelo uspešen, Švedi pravijo, da ga nima smisla izvažati v druge države. Ni enega modela, varovati je treba lokalne sisteme. Pobuda za transnacionalni kodeks je grožnja svobodi tiska, trdi R. Pinkler, PCC.
Kar potrebujemo, je mreža, aliansa (in ne združenje) institucij za samoregulacijo v medijih, izmenjavo in sodelovanje, ne pa vsiljevanje harmonizacije in vseevropskih mehanizmov kontrole, pravi Nemec L. Tillmanns. Takšen je bil tudi glavni sklep londonske konference.
V skupni izjavi so udeleženci poudarili, da je pisanje novinarskih kodeksov naloga novinarjev in založnikov, ki upoštevajo interese javnosti, ne pa naloga vlad. Poleg tega nasprotujejo uvedbi nadnacionalih kodeksov in institucij regulacije, tako na evropski kot tudi na svetovni ravni.
Problem uspešne samoregulacije v novinarstvu z londonsko konferenco in ustanovitvijo omenjene alianse seveda še ni rešen. V mednarodni sestavi bodo novinarji o tem problemu spregovorili še dvakrat letos: v Tirani, kjer bo konec septembra konferenca Mednarodne federacije novinarjev (iz Slovenije se je bosta udeležila Branko Maksimovič, predsednik Društva novinarjev Slovenije, in Zoran Medved, predsednik Častnega novinarskega razsodišča) in konec oktobra na Dunaju na konferenci International Press Institute.
V Medijski preži povzemamo nastope in stališča udeležencev z londonske konference o samoregulaciji na lokalni ravni.
nazaj
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija? Slovenska država v enem vsezajemajočem zakonu o medijih poskuša normirati etična in profesionalna merila novinarstva, namesto da bi to prepustila presojanju novega samoomejevalnega telesa - tiskovnega sveta.
Je novinarsko samoomejevanje cokla novinarskemu poklicu? Ga je mogoče enačiti s tem, čemur smo nekdaj rekli samocenzura? Mora novinarski ceh ščititi novinarja ne glede na to, kar počne? Ali s samoomejevanjem kopljemo grob novinarski svobodi in ali od vsega ne potegne največ država?
Na vsa štiri vprašanja bom odgovoril ne. In to kljub zavesti, da je danes v slovenskem novinarstvu veliko ljudi, ki se posmehljivo izražajo o novinarjih, ki menijo, da je samoomejevanje v bistvu odmik od možnosti za vpletanje države na mestih, ki sodijo predvsem v domeno novinarske profesije in etike, ter da je novinarstvu v korist. Samoomejevanje v bistvu izbija državi možnosti, da bi o stvareh, ki so okostje novinarskega poklica, odločala sama, arbitrarno in z zakonom, v katerem bi sama določala pravila.
Privolitev v samoomejvanje v novinarskih vrstah ni nič drugega kot privolitev v zavesten sprejem nekaterih etičnih in profesionalnih meril: kodeksov novinarske etike na primer, hišnih statutov, profesionalnih standardov, s katerimi se novinarski poklic v prid lastni verodostojnosti strinja in jih tudi uveljavlja.
Kritike takšnega strinjanja je treba vprašati, ali sami morda niso za to, da morajo v novinarskih izdelkih podatki izražati dejansko stanje, da z njimi ne smemo manipulirati, da je zasebnost varovana do mere, ko razkrivanje podatkov iz nje ne sodi že v javni interes, da mora biti v mediju jasna razlika med propagandnim ali ekonomskopropagandnim sporočilom in informativnim prispevkom - skratka vprašati jih je treba, ali se ne strinjajo več s tem, kar smo si zapisali v svoje kodekse.
Druga pomembna plat samoomejevanja je, da njegovega izvajanja ne nadzira država, ampak posebno telo, ki ga večidel sestavljajo ljudje iz civilne družbe, predstavniki poklica in založnikov. Drugod to opravljajo povečini telesa, imenovana tiskovni sveti, Skandinavci imajo za to področje posebnega ombudsmana, v Sloveniji je temu še najbliže častno razsodišče društva in sindikata novinarjev.
Samoomejevanje je trend sodobnega novinarstva
V zadnjih letih je bilo na več ravneh, v Svetu Evrope, v novinarskih združenjih tudi v Evropski uniji več pogovorov o samoregulaciji. Bistvena razlika med njimi se je pokazala v tem, kdo so bili udeleženci - profil udeležencev pa je močno narekoval tudi vsebino. Svet Evrope je, denimo, na posvet povabil pretežno predstavnike tiskovnih svetov, državnih uradov za informiranje, novinarji in založniki so bili med vsemi le redki. Toda ker Svet Evrope ne more dajati navodil, je bil rezultat njegovega delovanja predvsem priporočila vladam, kako naj ravnajo na tem področju. Priporočila so, tudi po zaslugi navzočih novinarjev in založnikov, precej ohlapna, predvsem pa gredo v smeri razmišljanja, naj država čim več zakonske materije prepusti polju novinarske samoregulacije.
Zakaj je to pomembno? Namesto, da bi torej država z zakonom preganjala televizije, ki bi pred deseto uro zvečer predvajale nasilne ali druge otrokom škodljive filme, prepušča odločanje o tem sporazumu med medijskimi hišami samimi - in namesto kazni sledi kršitvi samo javno opozorilo, da je nekdo prelomil družbeni sporazum. Medijske kršitve se potemtakem ne preganjajo »po dolžnosti«, lahko so samo predmet civilnih tožb, država pa se v medijsko politiko tako ne more vmešavati.
Pogovor o samoregulaciji v Evropski uniji še ni končan. V skladu z razmišljanjem birokracije pa se premika v nevarni smeri. Uradniki v Evropski zvezi sicer naglas priznavajo, da je samoomejevanje najboljši način uveljavljanja fair playa v novinarstvu, vendar jih skomina, da bi tej samoregulaciji sami določili smer in pot. Da bi torej najprej sami naredili nekakšna univerzalna pravila, mediji pa bi jih potem »prostovoljno« sprejeli za svoja.
Temu se seveda upirajo novinarske združenja in združenja založnikov, ki hočejo svoja pravila postavljati sama. Seveda to ne more iti mimo splošnih civilizacijskih načel, a pravila naj sestavi profesija. Toda tudi ta skupina v pogledih na samoomejevanje ni povsem enotna. En del ugotavlja, da temeljna pravila morajo veljati in da je bolje, če jih novinarstvo pač določi samo. Drugi del meni, da je vrhovni razsodnik pravilnega ali nepravilnega ravnanja vselej uporabnik - bralec, poslušalec gledalec - in da ta kaznuje neprofesionalno ravnanje s tem, ko se odloči zamenjati časopis, ali tv kanal. Drugim je težko pritrditi, saj iz izkušenj vemo, da se bralci le stežka odločajo, da zamenjajo časopis, ki so se ga navadili, in da imajo nekatere vsebine (krvave in nasilne, na primer) vselej zadosti ne preveč tenkočutnih odjemalcev, ki jih ne skrbi kaj dosti, ali bo to vplivalo tudi na njihove otroke.
Novinarji in založniki so torej ugotovili, da trenutna nevarnost grozi s strani birokracije - ta hip birokracije Evropske unije - ki si prizadeva unificirati samoomejevalna pravila. Zato so se na povabilo angleške pritožbene komisije za tiskane medije junija v Londonu sestali predstavniki tiskovnih svetov in novinarskih organizacij iz več kot dvajsetih evropskih držav, da bi se povezali pred pritiskom evropske administracije. Ustanovili so ohlapno profesionalno zvezo, ki naj omogoči hitri pretok informacij, izkušenj in podatkov o poskusih birokracije, da bi posegla v to področje. Predvsem pa naj bi organizacijam in telesom, ki imajo s tem manj izkušenj, ponudila prenos znanja od tam, kjer se je že nabralo.
In Slovenija?
V Sloveniji funkcijo tiskovnih svetov opravlja častno razsodišče društva in sindikata novinarjev Slovenije. Njegovo funkcijo razumejo novinarji v državi precej različno. Eno od prevladujočih mnenj je sindikalistično - češ da je razsodišče tu zato, da brani novinarjevo integriteto pred nasiljem države. Po svoje je sicer to tudi res. Toda brani jo s tem, da ščiti profesionalna in etična merila, ki so si jih novinarji postavili sami - da torej profesijo s tem, ko brani njeno etično okostje, utrjuje navzven v spopadu z oblastjo. Če potemtakem častno razsodišče ugotovi kršitev novinarskega kodeksa pri tem ali onem članu društva ali sindikata, njegovo sporočilo navzven ni to, da priznava, da novinarstvo ne zna opravljati svojega poklica, ampak nasprotno: da je novinarstvo samo sposobno ohraniti etično in profesionalno držo ceha tudi tako, da prepoznava in javno obsoja njegove stranpoti.
Žal je z razvojem medijske svobode v Sloveniji prišlo tudi do omalovaževanja vloge častnega razsodišča. Mediji niso več objavljali njegovih razsodb, v obtoženih časopisih, denimo, so celo s ponosom objavljali, da je kršitelj, ko mu je bila kršitev dokazana, demonstrativno zapustil društvo novinarjev. Poleg tega prihaja prav zaradi »nesindikalističnega« ravnanja častnega razsodišča do vrste poskusov, da bi diskreditirali samo društvo novinarjev. To pa je, vsaj po mojem, pljuvanje v lastno skledo.
Država namreč z novo medijsko zakonodajo poskuša uveljaviti prav to, čemur se danes upirajo drugod po Evropi - normirati etična in profesionalna merila novinarstva v enem vsezajemajočem zakonu o medijih. Pripravljalci zakona so se pripravljeni pogovarjati o morebitnem nastanku tiskovnega sveta po zgledu podobnih v Evropi (radiodifuzne samoregulacijske funkcije naj bi opravljal svet za radiodifuzijo), vendar niti za trenutek ne razmišljajo, da bi zato merila, ki so predmet poklica samega, izpustili iz zakona in jih prepustili presojanju novega samoomejevalnega telesa.
Sploh pa verjamem, da bi enako funkcijo zadosti dobro opravljalo novinarsko častno razsodišče, seveda sestavljeno drugače - najbolje tristransko - iz predstavnikov uporabnikov oziroma civilne družbe, založnikov in novinarjev. Bi pa pri tem moralo prevzeti še nekatere druge pristojnosti, ki bi ga pripeljale v položaj pooblaščenega sogovornika v stvareh, ki zadevajo svobodo tiska in izražanja.
nazaj
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji Število in vrsta pritožb od 1988 do 1999 Častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije je v obdobju 1988–1990 dobilo 21 vlog. Najbolj številne vloge so tiste, ki omenjajo sedmo in dvanajsto določbo kodeksa o negovanju etike javne besede in varovanju človekove osebnosti ter njegove intime pred neupravičenim in senzacionalističnim razkrivanjem v javnosti.
Od klasičnih pritožnih razlogov, ko se prizadeti posameznik pritožuje zaradi »neresničnega«, ali »žaljivega« pisanja se je v obdobju 1991–1992 težišče delovanja NČR postopoma preusmerjalo v obravnave pritožb institucij, podjetij in, skupin zaradi poročanja, ki »škoduje poslovnemu ugledu« in povzroča tudi »materialno škodo«. Novi trend so tudi pritožbe državnih organov zoper »netočno«, ali »žaljivo« pisanje, pritožbe novinarjev (ali koga v njihovem imenu) zoper ravnanje urednikov in ena pritožba zaradi plagiata. Na svojih zasedanjih je NČR obravnavalo 11 primerov, nekatere tudi večkrat. V štirih primerih je NČR ugotovilo, da novinarji niso kršili določila kodeksa. Pri ugotovljenih kršitvah je bila v enem primeru izplačana odškodnina, v drugem (šlo je za kršitev 7. člena kodeksa, ki zahteva spoštovanje dostojanstva in integritete človekove osebnosti) pa novinar, ki mu je bila dokazana kršitev, ni privolil objavo opravičila prizadetemu. Trije novinarji, ki so dobili vabilo na razpravo NČR, so sodelovanje odklonili, eden od novinarjev pa je zapisal, »da nekakšnemu častnemu razsodišču enostavno prepoveduje, da bi o njem kaj razpravljalo«.
V letih 1993–1994 je NČR na svojih zasedanjih razpravljalo o 48 primerih, za katere je dobilo zahteve za obravnavanje. Glavnino prijav sestavljajo zahteve posameznikov, ki se čutijo užaljene, oklevetane ali kako drugače prizadete s pisanjem medijev. Po ugotovitvah NČR so take pritožbe velikokrat upravičene, zato je NČR vztrajno pozivalo medije in novinarje, naj bodo previdni pri obravnavanju posebno občutljivih zadev, zlasti kadar gre za dogajanja ali konflikte na področju zdravstva (v enem primeru je obsodilo pisanje v drugem pa ugotovilo, da za obravnavo ni pristojno), prestopništva mladoletnikov, nesreč, družinskih tragedij in podobno. Na glavnih obravnavah je NČR razpravljalo o 23 pritožbah. V 7 primerih je ugotovilo, da ni prišlo do kršitve kodeksa, v dveh primerih je zavzelo stališče, da NČR razpravlja o kršitvah in ne o mnenjskih razlikah, v dveh primerih je ugotovilo, da ni pristojno razpravljati o teh zadevah, v enem primeru je predlagalo, da se spor reši po običajni pravni poti, v enem primeru je ugotovilo, da ni razlogov za obravnavo, v enem primeru, da ni interesa pritožbene strani za nadaljnjo obravnavo in v enem primeru je ponovno razpravljalo o primeru že ugotovljene kršitve. V poročilu o delu NČR je zlasti izpostavljeno, da dva časnika zaradi spora svoje vodilne ekipe z DNS popolnoma bojkotirajo vse delovanje DNS in njegovega častnega razsodišča. Istočasno pa je NČR ugotavljalo, da je največ prizadetih državljanov zahtevalo angažiranje NČR zaradi pisanja v teh časopisih.
NČR je v obdobju 1995–1997 s t. i. glavnimi obravnavami končalo 12 postopkov ugotavljanja utemeljenosti konkretnih očitkov kršenja kodeksa. V devetih primerih se je postopek končal s soglasno razsodbo ali (v primeru nečlana DNS) mnenjem, da je bil kodeks dejansko kršen. Z razsodbo, da novinar ni kršil kodeksa, je NČR končalo en primer, v enem primeru pa je po že razpisani glavni obravnavi zaradi neinteresa pritožnika vlogo zoper novinarja zavrglo. Kot je ugotovilo NČR, so bila kršena prav tista določila kodeksa, ki jih novinarji najbolj poudarjajo kot profesionalno podlago svojega poklica: pisanje na osnovi dejstev ali dokazil znanega porekla, skrbno preverjanje informacij pred objavo, jasno razločevanje med poročilom o dejstvih in komentarjem na njihov rovaš, takojšnja in samoiniciativna poprava objavljenih informacij ali trditev, za katere se pokaže, da so neresnične, in nenazadnje varovanje človekove osebnosti in njegove intime pred senzacionalističnim razkrivanjem v javnosti. Glede na to, da so razsodbe NČR javne in so bile zvečina objavljene v javnih glasilih, NČR ugotavlja, da jih ne objavljajo predvsem tista glasila, v katerih se je kršitev zgodila. NČR je občnem zboru društva novinarjev ponudilo predlog, naj društvo novinarjev skupaj z novinarskim sindikatom po izvolitvi novih članov ČR javno pozove vodstva medijskih hiš, da z izrecno ratifikacijo veljavnega kodeksa oblikujejo tretji steber obstoječega sistema samoregulacije.
V obdobju 1997–1999 je NČR dobilo 20 vlog. Predlagatelji so novinarjem ali uredništvom očitali kršitve 1.,2., 8., 9., in 10. točke kodeksa. V petih primerih je NČR ugotovilo, da za razsojanje ni pristojno, en primer je odložilo zaradi dogovora, da ne obravnava vlog predlagateljev, ki novinarje hkrati tožijo pred sodiščem ali tožbo napovedujejo. NČR je sedem predlagateljev pozvalo, naj svoje vloge dopolnijo v skladu s zahtevami pravilnika o delu NČR (iz vlog ni bilo mogoče razbrati, kateri členi kodeksa naj bi bili kršeni). Deset zadev je NČR poskušalo rešiti brez obravnave, in sicer tako, da je novinarje in uredništvo, ki da so kršili kodeks, seznanilo s predlagateljevo vlogo in jih prosilo za pisni odgovor. Do maja 1999 so odgovorili štirje.Več zadev je bilo povezanih z naslavljanjem člankov in dejstvom, da naslovi niso bili ali so bili preohlapno povezani z vsebino. NČR zato posebej opozarja, naj uredništva opremljanju člankov z naslovi in podnaslovi v prihodnje namenijo več skrbi oz. naj uskladijo delo redaktorjev in avtorjev v tiskanih medijih. NČR je med drugim opozorilo, da mora tudi država spoštovati 24. člen zakona o javnih glasilih, ki pravi: »Državni organi, organi lokalnih skupnosti, posamezniki, ki opravljajo javne funkcije... morajo zagotavljati javnost svojega dela z dajanjem pravočasnih, popolnih in resničnih informacij o vprašanjih s svojega delovnega področja... Novinarji imajo pod enakimi pogoji pravico dostopa do informacij... V primeru, da se odreče dajanje informacij, je potrebno v osmih dneh pisno obrazložiti razloge za zavrnitev, če novinar to zahteva.« Tako je novinar, ki je »državo« zaprosil za določeno informacijo po 34 dneh dobil odgovor, da gradiva, za katero se je zanimal, ne more videti.
nazaj
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk Struktura pritožne komisije za tisk in modela, na katerem temelji naša samoregulacija, je zelo preprosta - in vse od začetka ostaja nespremenjena.
Prvič, odgovorni smo za izvajanje novinarskega kodeksa, ki so ga oblikovali uredniki, in obravnavamo pritožbe zaradi kršitev kodeksa, ki nam jih posredujejo posamezniki, ki so neposredno omenjeni v časopisnih člankih. Zelo pomembno se nam zdi, da je kodeks plod dela urednikov samih. Zaradi tega je precej močnejši - vsekakor pa močnejši, kot bi bil lahko katerikoli zakon.
Drugič, financira nas časopisna industrija, ki glede na naklado odmerja prispevek vsakega časopisa ali revije.
Tretja in odločilna značilnost - zaradi katere je britanska samoregulacija lahko učinkovita - je to, da je komisija, ki je odgovorna za izvajanje kodeksa in odloča o pritožbah, neodvisna od časopisne industrije. Sestavlja jo šestnajst članov, med katerimi jih je devet, z mano vred, iz vrst javnosti, brez povezav s tiskom. Predstavnike javnosti imenuje neodvisna komisija za imenovanja - s čimer smo se izognili morebitnim obtožbam, da je pritožna komisija za tisk orodje v rokah časopisne industrije.
Skratka, smo klasičen samoregulativni organ. Imamo poklicni kodeks, financira nas industrija sama, vendar smo neodvisna komisija - neodvisna od časopisov in tudi od vlade.
Danes kodeks vključujejo tudi pogodbe o zaposlitvi urednikov vseh nacionalnih in večine regionalnih časopisov - kar pomeni, da se v primerih hudih kršitev kodeksa lahko obrnemo na časopisnega založnika/založnico in ga/jo zaprosimo za primeren ukrep. Že samo to je dovolj huda kazen.
Sistema denarnega kaznovanja nimamo in ga tudi nočemo imeti. Pritožna komisija za tisk je v zadnjih devetih letih uspešno delovala prav zato, ker je nasprotje zakonskemu sistemu. Ljudem služi hitro in brez stroškov.
Doslej smo se uspešno ubranili vseh groženj - prepričan sem, da bo tako tudi v prihodnje - ker smo lahko dokazali, da samoregulacija deluje. Vztrajno zvišuje standarde novinarstva. Ščiti ranljive. Uspešno rešuje spore.
Obstaja pa še en ključni razlog za njeno učinkovitost. Samoregulacija deluje, ker je praktična rešitev problema, kako zagotoviti, da bo svoboden tisk tudi odgovoren tisk.
Samoregulacija ni model, ki nam bi ga kdo - bodisi domača bodisi evropska vlada ali kakšna svetovna organizacija - vsilil. To je model, ki se je razvil organsko - učili smo se na napakah starega tiskovnega sveta in iz izkušenj drugih uspešnih samoregulativnih organizacij, kakršna je naš urad za oglaševalske standarde (Advertising Standards Authority).
Vse to me vodi do dveh temeljnih ugotovitev. Prvič, uspešnega modela samoregulacije v neki državi ne moremo preprosto presaditi v drugo državo in pričakovati, da bo uspešen. Izvedljive rešitve etičnih problemov morajo vznikniti iz lokalnih potreb in lokalnih zahtev.
V Združenem kraljestvu imamo izrazito tekmovalno časopisno industrijo, ki se ponaša z dolgoletno tradicijo vztrajnega preiskovalnega novinarstva. In imamo tudi bralce z nenasitnim tekom po časopisih in revijah, ki preberejo na desetine milijonov izvodov na dan.
Naš način varovanja te tradicije preiskovalnega novinarstva, ki se zanaša na velike potrebe javnosti, zagotavlja, da je javnost zaščitena pred medijsko nenatančnostjo in nadlegovanjem, hkrati pa gre za neodvisno samoregulacijo, ki temelji na strogem novinarskem kodeksu.
To me vodi k drugemu sklepu - da samoregulacija, porojena iz lokalnih potreb in zahtev, ne bo delovala zunaj svojih meja. Z gotovostjo lahko tudi rečem, da bi vsak poskus vsiljevanja nadnacionalnega kodeksa ali čezmejnega pritožnega postopka na koncu dejansko spodkopal samoregulacijo na lokalni ravni.
Načrti, da bi vsilili nekakršno globalno medijsko regulacijo, niso nič novega. Vsi se spomnite nove informacijske ureditve sveta (New World Information Order), ki jo je leta 1980 oblikoval UNESCO, kar je bil eden od vzrokov za britanski umik iz te organizacije.
Toda slabe zamisli nikoli umrejo, le prerodijo se v drugačni preobleki. Ena takih je trenutno načrt, za katerega si prizadeva Svetovna zveza tiskovnih svetov (World Association of Press Councils), da bi osnovali nekakšen globalni kodeks in transnacionalni organ, ki bi nadziral pritožbe.
Taki so tudi načrti - ki se bodo zagotvo še pojavljali - da bi uskladili medijske ureditve v Evropi. Predlogom te vrste se je treba odločno upreti. Moč evropskih medijev je prav v tem, da so, od države do države, tako različni in tako živahni in tekmovalni. Ureditev se mora zato razviti iz nacionalnih kultur in zahtev javnosti na državni ravni. Na evropski ravni tega kratko malo ni mogoče storiti.
nazaj
V službi javnosti - zaščita ranljivih Pritožna komisija za tisk (PKT) je neodvisni organ, ki obravnava pritožbe članov javnosti nad časopisi in revijami. Komisijo sestavlja šestnajst članov. Večina članov (devet) je neodvisnih, brez kakršne koli zveze s tiskom. Med njimi je tudi predsednik. Ostalih sedem članov so starejši uredniki z vseh koncev časopisne in revialne založniške industrije. Tovrstno ravnovesje zagotavlja neodvisnost komisije. Od ustanovitve komisije in novinarskega kodeksa leta 1991 je PKT obravnavala več kot 25.000 pritožb.
Leta 1998 je bilo 72% vseh pritožb rešenih v 43 delovnih dneh, 85% pa v največ dveh mesecih. Do konca leta je ostalo le sedem pritožb, ki so na rešitev čakale več kot dva meseca. Skupno je komisija prejela 4781 klicev članov javnosti in 383 vprašanj iz medijev. Velika večina pritožb se je nanašala na domnevne netočnosti v poročanju. Le vsaka osma pritožba je bila povezana z vdorom v zasebnost in se je sklicevala na klavzulo 3 (zasebnost) ali klavzulo 6 (otroci) novinarskega kodeksa.
Pritožna komisija za tisk je obravnavala tudi številne razvpitejše pritožbe zaradi plačevanja kriminalcem (klavzula 16), pokrivanja svetovnega prvenstva 1998 (predvsem zaradi hujskaškega poročanja nekaterih časopisov z evropskega nogometnega prvenstva 1996) in poročanja o kraljevi družini (obe pritožbi sta bili naknadno rešeni).
Ena ključnih značilnosti samoregulacije je posebna zaščita, ki jo ranljivim skupinam zagotavlja novinarski kodeks. Med temi skupinami so otroci, pacienti v bolnišnicah, žrtve spolnih napadov, nedolžni prijatelji oseb, ki so bile obsojene zaradi zločina, žalujoči in tisti, ki doživljajo stres, in posamezniki, ki jim grozi diskriminacija.
Vse razsodbe komisije so bile objavljene v četrletnem biltenu, ki ga dobivajo uredniki, poslanci in številni drugi posamezniki in skupine. Vse informacije o pritožni komisije za tisk (z novinarskim kodeksom in navodili za pritožbo vred) in njene publikacije so dostopne tudi na spletni strani ww.pcc.org.uk.
nazaj
Robert Warren
Naše vodilo je resnica The News of the World, sodobni tabloid, ki prinaša zadnje novice in najnovejše škandale, bo oktobra letos praznoval 156-letnico obstoja. V prvi izdaji je bil natisnjen naslednji razglas: »Naše vodilo je resnica. Naše delo je neustrašno zagovarjanje resnice.« Skozi naslednje stoletje in pol, v katerem je naklada dosegla 8 milijonov in še vedno presega 4 milijone izvodov, smo se na vso moč trudili, da bi se tega preprostega razglasa držali.
V preiskavah, kakršnih se lotevamo v 90. letih - v katerih razkrivamo nepravilnosti politikov, korupcijo v javnem življenju in družbeno škodljivo vedenje nasploh - naletiš na številne ljudi, ki jim je resnica tuja. Tisti, ki so ji bližje, se ji ponavadi težje odpovejo.
Na koncu 20. stoletja imamo na voljo številne pripomočke: magnetofone, video kamere, teleobjektive in dostop do interneta. Potrebujemo jih, da bi dokazali resnico. Kajti ni nujno le, da se dokopljemo do pravih dejstev, ampak da jih zmoremo tudi dokazati - če pride do tega, celo na sodišču. Vse to, kar smo dosegli - delo našega preiskovalnega urednika je v zadnjih petih letih posredno pripeljalo do skoraj sto uspešnih kazenskih pregonov - pa pomeni, da včasih hodimo po zelo tankem ledu.
S pritožno komisijo za tisk (Press Complaints Commission) smo dobili novinarski kodeks (Code of Practice), ki nas vodi pri delu. Uredniki in novinarji so se obvezali, da ga bodo spoštovali.
Nekateri v parlamentu, pa tudi drugod, si želijo, da bi bila zasebnost zaščitena z zakonom, ki bi nam predpisoval, kdaj jo lahko preiskujemo in kdaj ne. Izglasovali bi ga prav politiki, katerih vedenje moramo raziskovati. Če naj bo tisk svoboden, pa mora biti najprej osvobojen vpliva politikov. Vsak zakonski nadzor pomeni tak vpliv - in konec svobode.
Naš novinarski kodeks pokriva točnost, pravico do odgovora, nadlegovanje, nadlegovanje v žalovanju ali v pretresu, teme, ki so povezane z otroki, uporabo prisluškovalnih naprav, vedenje v bolnišnicah, poročanje o nedolžnih sorodnikih in prijateljih, potvarjanje in pretvarjanje, žrtve spolnih napadov, diskriminacijo, odgovornosti novinarjev, ki poročajo o financah, varstvo zaupnih virov in plačevanje člankov. Nobena vlada ne bi mogla sestaviti zakonodaje, ki bi pokrila vsa ta področja, ne da bi se ujela v lastno mrežo. In tega ji tudi ni treba, saj kodeks deluje.
S pomočjo pritožne komisije za tisk se večina pritožb reši prijateljsko, brez sodne obravnave. Če naredimo napako, smo jo pripravljeni popraviti - z opravičilom ali z objavo pisma s pojasnilom. So pa primeri, za katere menimo, da niso v pristojnosti novinarskega kodeksa oziroma je kršitev kodeksa upravičljiva z javnim interesom. Javni interes je seveda nekaj drugega kot interes javnosti. In ni ga vedno lahko opredeliti. Bili so primeri, ko se komisija ni strinjala z nami, vendar smo dolžni objaviti njeno razsodbo.
Kritiki pritožne komisije za tisk se pritožujejo, da je komisija brezzobi tiger, saj nima pravice, da bi denarno ali kako drugače kaznovala časopis. Lahko pa vam povem, da samozavestnemu časopisu nič ne škodi toliko kot to, da mora objaviti njihovo razsodbo. Živimo namreč od svojega ugleda.
Kadar nas komisija spozna za krive, in občasno nas, se zgodi naslednje. Leta 1995 je grof Spencer, brat pokojne princese Diane, protestiral, češ da smo posegli v zasebnost njegove žene. Spencer, bogati posestnik in član angleškega zgornjega doma, je bil ženi nezvest že v prvih mesecih po poroki. Naša napaka je bila, da nismo poročali le o dejstvih, ampak tudi o posledicah - njegova žena se je zatekla po pomoč v kliniko. Pritožna komisija za tisk je njegovi pritožbi ugodila, čeprav so nekateri bralci menili, da je grof pri vdoru v ženino zasebnost naredil več škode kot mi. Rezultat je bila ta razsodba in ostri ukor lastnika tedanjemu uredniku, ki je štiri mesece pozneje zapustil časopis - brezzobi tiger? Silni tiger. S silnimi zobmi.
Drug načrt za regulacijo tiska predvideva vnaprejšnje preprečevanje - kar pomeni, da bi morali vse, kar hočemo natisniti, prej predložiti v odobritev pritožni komisiji za tisk ali kakemu drugemu organu. Vsakdo, ki je že kdaj poskušal urejati časopis s komisijo, ve, da je tako početje obsojeno na propad. Že sedaj je zlahka moč doseči prepoved izida časopisa z zahtevkom za sodno prepoved na višjem sodišču.
Dejansko je v državi že več kot 50 zakonov, ki urejajo ravnanje časopisov. In vendar poslanci še vedno predlagajo nove. Konec leta se bomo morali podrediti novim regulativom iz Evrope. Pa vendar imamo najživahnejšo nacionalno časopisno industrijo na svetu - s 27 naslovi in vse bolj zdravim lokalnim tiskom. Nekdo nas ima rad. Morda razume našo odločnost, da uresničujemo razglas iz leta 1843: Naše vodilo je resnica. Naše delo je neustrašno zagovarjanje resnice.
nazaj
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu Večina britanskih novinarjev si želi, da bi imeli ameriški prvi amandma, ki bi varoval svobodo govora. Nimamo ga in zato smo odločeni, da parlamentu in zakonodaji ne dovolimo vmešavanja v regulacijo tiska. Nočemo zakonskih intervencij in vendar je bila še pred desetletjem zakonska regulativa tiska resna grožnja. V parlamentu so se cela tri leta vrstili predlogi zakonov o pravici do zasebnosti, pristranskem poročanju in pravici do popravka.
To se je dogajalo po obdobju, ko so uredniki, kot smo občasno vajeni, šli čez vsako mero. Bili so primeri, ko so skozi okno uperjali fotografske objektive v znano televizijsko osebnost, ki je umirala v bolnišnici; bila je tudi nogometna tragedija na tekmi v Hillsboroughu, ko so mnogi bralci protestirali zaradi objave fotografij umirajočih ali tistih, ki so bili zaradi pritiska množice še komaj živi; in bil je primer, ko se je novinar preoblekel v bolničarja, da se je lahko pretihotapil zasebni oddelek bolnišice in fotografiral znanega televizijskega igralca. Zaradi takih primerov in nemoči bralcev, da bi dosegli objavo popravka ali odgovora, so v parlament začeli prihajati predlogi takih zakonov. Precejšnji del parlamenta je bil pripravljen podpreti predloge zakonov o zaščiti zasebnosti in/ali o pravici do odgovora.
Proces, ki je pripeljal do reforme, so sprožili uredniki sami. Skupina urednikov se je, brez posredovanja tiskovnega sveta, sestala in navsezadnje izdala - mislim, da lahko to rečem brez novinarskega pretiravanja - zgodovinski novinarski kodeks. Kodeks so zasnovali uredniki sami in v njem vzpostavili načela, na katerih bi moralo temeljiti novinarstvo. Predlagali so tudi ustanovitev institucije varuha za tisk - sistema, v katerem bi vsak časopis imel varuha, ki bi obravnaval pritožbe bralcev in čigar poročila bi morala biti objavljena. Končno se je zganil tudi tiskovni svet in oblikoval lasten predlog reforme.
Tako smo v letu 1991 dobili pritožno komisijo za tisk - z vplivnim predsednikom, zagotovljeno večino, obvezo časopisov, da v celoti objavijo razsodbe, s trdno finančno osnovo in podporo najvplivnejših družabnikov. To je bil pomemben uspeh. Zaradi komisije sistem sedaj deluje bolj pregledno, okretno, manj birokratsko in izjemno hitro doseže rezultat. Novinarski kodeks je oblikovan zelo jasno, društvo urednikov ga je natisnilo za vse svoje člane, vključen pa je tudi v vse pogodbe novinarjev. Novinarji tako nimajo nobenega izgovora, češ da ne poznajo načel britanskega novinarstva.
Včeraj sem našega odgovornega urednika, ki je tisti, na katerega se komisija najprej obrne, vprašal, ali komisijo jemlje resno? Ne le da mi je pritrdil, ampak je tudi dejal, da ga, ko dobi pismo od pritožne komisije za tisk, vrže pokonci. Stvar razišče in pripravi izčrpen odgovor. Opomnil me je tudi na spravno vlogo pritožne komisije za tisk. Ko dobiš pritožbo bralca, si misliš: to bi lahko uredili tudi brez dolgotrajnega sodnega procesa, objavili bomo popravek. Že po obstoječih poteh se je tako moč posvetovati s pritožno komisijo za tisk, doseči sporazum in v časopisu urno objaviti popravke.
Naj kot primer navedem objavo fotografije Sophie Rhys-Jones v Sunu, na kateri sedanja soproga princa Edvarda dviga nedrček in je bila tedaj posneta z njenim privoljenjem, natisnjena pa čez celotno tretjo stran časopisa. To, kar se je zgodilo zatem, je po mojem mnenju najbolj prepričljivi dokaz vpliva in moči pritožne komisije za tisk. Nastal je tak vik in krik, da je Sun objavil celostransko opravičilo že naslednji dan - ne nekaj dni ali tednov pozneje, ampak naslednji dan. V manj kot desetih dneh je pritožbo iz palače obravnavala pritožna komisija za tisk in Lord Wakeham je naznanil, da je objava vredna vse graje. Posledica tega je bilo še eno opravičilo urednika Suna. Menim, da je prvi učinek tega ponižni urednik, ki si zlepa ne bo več dovolil tovrstne napačne presoje. In drugič, kraljevski dvor je bil zadovoljen z opravičili, ki jih je dobil (če bi si pomagal z zakonom, bi trajalo dve, tri leta) in vse skupaj se je rešilo z dotlej nepredstavljivo hitrostjo in učinkovitostjo. To pa je veliko zmagoslavje samoregulacije.
nazaj
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model V preteklih letih sem potoval v mesta, kot so Ljubljana, Sarajevo, Dubrovnik, Vilnius, Tallinn... V vseh sem spoznaval založnike in urednike in vedno sem jim govoril, da tu nisem zato, da bi jim povedal, kako naj rešijo svoje probleme. Rešiti jih morajo sami, sam ne morem kar izvoziti starega švedskega sistema samoregulacije. Ta je uspešen na Švedskem, v kaki drugi državi pa bi morda deloval povsem drugače. Moj namen je, da jih seznanim z eno od mogočih rešitev. Morda jih bo navdahnil kak element švedskega sistema, morda britanskega. Toda večino elementov bodo morali oblikovati sami, pri nas lahko dobijo le kak navdih.
Včasih sem mislil, da se večina ljudi zaveda, da obstajajo številne raznolične rešitve problema samoregulacije: domala po ena za vsako državo posebej. Toda ko sem to pomlad odpotoval v Saarbrücken, sem spoznal, da na ravni Evropske unije obstajajo zelo različne zamisli, ki ne sprejemajo te raznoličnosti. V Saabrücknu in med nemškim predsedovanjem sem se zavedel, da obstajajo tudi zamisli, kakršna je tista o nujnosti tako imenovane »soregulacije«, o kateri smo slišali; ali pa, da bi morali na vseh medijskih področjih sprejeti ali oblikovati enako etiko; da bi moral obstajati standard Evropske unije, ki bi veljal za vse države članice; da obstaja en evropski model samoregulacije in da je potrebno braniti to, čemur pravijo »soregulacija«. Seveda ne obstaja en sam evropski model. Ne vem, koliko jih je, a zagotovo vsaj deset. Ne morem sprejeti tega, da bi si morali prizadevati za en sam evropski model. Ta obstaja le v smislu, da branimo raznoličnost in različne rešitve. Le to bi bil lahko ta evropski model.
nazaj
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji Zakoni, ki urejajo tisk, in zakonske omejitve svobode izražanja, na primer tiste, ki varujejo pravico do zasebnosti, se vse bolj in bolj zaostrujejo. Dejstvo je, da so v zadnjih letih tožbe proti revijam in časopisom že tako številne, da pred založnike postavljajo resno oviro in tveganje.
V Franciji se je številnost omejitev pravice do obveščanja občutno povečala zlasti zaradi pogostejšega sklicevanja sodišč na pravico do zasebnosti, ki jo opredeljuje 9. člen Napoleonovega (civilnega) zakonika. V primerih zasmehovanja osebe v javnosti razumejo sodišča 9. člen ponavadi zelo široko. Vsak ima pravico, da se njegovo ali njeno zasebnost spoštuje - s tem naj bi preprečili zlasti vse pogostejše vohljanje po zasebnosti in zasebnih prostorih, kot je opredeljeno tudi v preambuli zakona iz leta 1970. Sodišča sedaj presojajo, da vsa dejanja, ki se ne tičejo javnega življenja, sodijo na zaščiteno področje zasebnosti, o katerem tisk nima pravice poročati, četudi se je dejanje zgodilo v javnosti in so ga vsi videli.
Francoska zakonodaja je še bolj restriktivna v tem, da sodišča tiska ne kaznujejo le s prisojenimi odškodninami, ampak lahko z zahtevkom za objavo razsodbe v časopisu zasežejo naslovnico, tako kot lahko prepovejo izid knjige, katere platnice so po sodbi sodišča neprimerne. Posledice obsodbe so lahko tudi izjemno visoke denarne kazni za časopis ali založnika. Poleg tega sojenje v nujnih primerih lahko poteka po skrajšanem postopku, sodba pa začne veljati takoj, kar izničuje vsak interes za pritožbo na odločitev.
Zadnja reforma pravosodja, ki jo sprejema francoski parlament, da bi zaščitil domnevo nedolžnosti, samo še zaostruje omejitve svobode tiska. Minister za pravosodje zahteva prepoved prikazovanja vklenjenih oseb in poškodovanih žrtev; daje večjo težo javnemu tožilstvu in sistematizira pravosodna sporočila za javnost. Očitno je, da je tisk obtožen, da vnaprej obsoja posameznike, še preden pridejo pred sodišče. Zvračanje krivde na tisk in poskusi, da bi ga utišali, medtem ko imajo odvetniki in sodniki pravico do govora, niso prava rešitev osnovnega problema. V Franciji bi bilo potrebno reformirati predvsem kazenski postopek, v katerem bi morali večjo težo dati zaslišanju prič pred samo obtožnico, kar bi tisku omogočilo večjo objektivnost.
Prav tako bi želeli dekriminalizirati probleme tiska: ponovno bi bilo potrebno pretehtati odgovornosti direktorja - odgovornost bi si moralo deliti več ljudi; združiti bi bilo potrebno zakonske predpise, ki urejajo pravico do osebne podobe; pregledati določila za uvedbo nujnega skrajšanega postopka in jih preoblikovati, tako da ne bi bilo več mogoče sprejemati kazenskih ukrepov, ki krivdo predpostavljajo že vnaprej.
Kaže, da je tudi za Francijo rešitev, da dobi svojo pritožno komisijo za tisk. Založniki in novinarji so na to pripravljeni, saj želijo razvijati take strukture, ki so alternativa zakonskim postopkom. To bi pripomoglo k dekriminalizaciji tiska in sprostilo prezaposlena sodišča - v korist svobode izražanja, če bi le časopisi oblikovali lastna pravila in lastno etiko. Poleg tega ni smiselno uvajati zaščite na nacionalni ali evropski ravni v času, ko tehnologija omogoča sočasni prenos informacij, ki lahko v hipu obidejo svet - zaradi česar ni na internetu nikakršne prepovedi.
Kakšne so možnosti, da bi v teh razmerah v Franciji vzpostavili pritožno komisijo za tisk? Listina o novinarski etiki obstaja, spisana je bila še pred 1. svetovno vojno, vendar se nanjo nihče več ne sklicuje. Nujno je, da oblikujemo enotna pravila poklica in ponovno pregledamo staro listino, da bi lahko oblikovali sodoben kodeks po vzoru angleškega.
Resda v Franciji že obstaja komisija za televizijo. Vendar pa nima nič skupnega z etiko, čeprav ocenjuje nepristranskost političnih intervjujev. Tudi filme in zabavne oddaje je začela ocenjevati z majhnimi logotipi, ki se kažejo na ekranu. Obstoj te komisije in zgled, ki ga daje britanska pritožna komisija za tisk, bi nam pomagala, da oblikujemo nekaj podobnega tudi za francoski tisk. V tem trenutku že imamo skupino dvajsetih, tridesetih novinarjev, ki so pripravljeni o komisiji razmišljati - kar je začetek.
Zakoni, ki urejajo tisk, in zakonske omejitve svobode izražanja, na primer tiste, ki varujejo pravico do zasebnosti, se vse bolj in bolj zaostrujejo. Dejstvo je, da so v zadnjih letih tožbe proti revijam in časopisom že tako številne, da pred založnike postavljajo resno oviro in tveganje.
V Franciji se je številnost omejitev pravice do obveščanja občutno povečala zlasti zaradi pogostejšega sklicevanja sodišč na pravico do zasebnosti, ki jo opredeljuje 9. člen Napoleonovega (civilnega) zakonika. V primerih zasmehovanja osebe v javnosti razumejo sodišča 9. člen ponavadi zelo široko. Vsak ima pravico, da se njegovo ali njeno zasebnost spoštuje - s tem naj bi preprečili zlasti vse pogostejše vohljanje po zasebnosti in zasebnih prostorih, kot je opredeljeno tudi v preambuli zakona iz leta 1970. Sodišča sedaj presojajo, da vsa dejanja, ki se ne tičejo javnega življenja, sodijo na zaščiteno področje zasebnosti, o katerem tisk nima pravice poročati, četudi se je dejanje zgodilo v javnosti in so ga vsi videli.
Francoska zakonodaja je še bolj restriktivna v tem, da sodišča tiska ne kaznujejo le s prisojenimi odškodninami, ampak lahko z zahtevkom za objavo razsodbe v časopisu zasežejo naslovnico, tako kot lahko prepovejo izid knjige, katere platnice so po sodbi sodišča neprimerne. Posledice obsodbe so lahko tudi izjemno visoke denarne kazni za časopis ali založnika. Poleg tega sojenje v nujnih primerih lahko poteka po skrajšanem postopku, sodba pa začne veljati takoj, kar izničuje vsak interes za pritožbo na odločitev.
Zadnja reforma pravosodja, ki jo sprejema francoski parlament, da bi zaščitil domnevo nedolžnosti, samo še zaostruje omejitve svobode tiska. Minister za pravosodje zahteva prepoved prikazovanja vklenjenih oseb in poškodovanih žrtev; daje večjo težo javnemu tožilstvu in sistematizira pravosodna sporočila za javnost. Očitno je, da je tisk obtožen, da vnaprej obsoja posameznike, še preden pridejo pred sodišče. Zvračanje krivde na tisk in poskusi, da bi ga utišali, medtem ko imajo odvetniki in sodniki pravico do govora, niso prava rešitev osnovnega problema. V Franciji bi bilo potrebno reformirati predvsem kazenski postopek, v katerem bi morali večjo težo dati zaslišanju prič pred samo obtožnico, kar bi tisku omogočilo večjo objektivnost.
Prav tako bi želeli dekriminalizirati probleme tiska: ponovno bi bilo potrebno pretehtati odgovornosti direktorja - odgovornost bi si moralo deliti več ljudi; združiti bi bilo potrebno zakonske predpise, ki urejajo pravico do osebne podobe; pregledati določila za uvedbo nujnega skrajšanega postopka in jih preoblikovati, tako da ne bi bilo več mogoče sprejemati kazenskih ukrepov, ki krivdo predpostavljajo že vnaprej.
Kaže, da je tudi za Francijo rešitev, da dobi svojo pritožno komisijo za tisk. Založniki in novinarji so na to pripravljeni, saj želijo razvijati take strukture, ki so alternativa zakonskim postopkom. To bi pripomoglo k dekriminalizaciji tiska in sprostilo prezaposlena sodišča - v korist svobode izražanja, če bi le časopisi oblikovali lastna pravila in lastno etiko. Poleg tega ni smiselno uvajati zaščite na nacionalni ali evropski ravni v času, ko tehnologija omogoča sočasni prenos informacij, ki lahko v hipu obidejo svet - zaradi česar ni na internetu nikakršne prepovedi.
Kakšne so možnosti, da bi v teh razmerah v Franciji vzpostavili pritožno komisijo za tisk? Listina o novinarski etiki obstaja, spisana je bila še pred 1. svetovno vojno, vendar se nanjo nihče več ne sklicuje. Nujno je, da oblikujemo enotna pravila poklica in ponovno pregledamo staro listino, da bi lahko oblikovali sodoben kodeks po vzoru angleškega.
Resda v Franciji že obstaja komisija za televizijo. Vendar pa nima nič skupnega z etiko, čeprav ocenjuje nepristranskost političnih intervjujev. Tudi filme in zabavne oddaje je začela ocenjevati z majhnimi logotipi, ki se kažejo na ekranu. Obstoj te komisije in zgled, ki ga daje britanska pritožna komisija za tisk, bi nam pomagala, da oblikujemo nekaj podobnega tudi za francoski tisk. V tem trenutku že imamo skupino dvajsetih, tridesetih novinarjev, ki so pripravljeni o komisiji razmišljati - kar je začetek.
Zakoni, ki urejajo tisk, in zakonske omejitve svobode izražanja, na primer tiste, ki varujejo pravico do zasebnosti, se vse bolj in bolj zaostrujejo. Dejstvo je, da so v zadnjih letih tožbe proti revijam in časopisom že tako številne, da pred založnike postavljajo resno oviro in tveganje.
V Franciji se je številnost omejitev pravice do obveščanja občutno povečala zlasti zaradi pogostejšega sklicevanja sodišč na pravico do zasebnosti, ki jo opredeljuje 9. člen Napoleonovega (civilnega) zakonika. V primerih zasmehovanja osebe v javnosti razumejo sodišča 9. člen ponavadi zelo široko. Vsak ima pravico, da se njegovo ali njeno zasebnost spoštuje - s tem naj bi preprečili zlasti vse pogostejše vohljanje po zasebnosti in zasebnih prostorih, kot je opredeljeno tudi v preambuli zakona iz leta 1970. Sodišča sedaj presojajo, da vsa dejanja, ki se ne tičejo javnega življenja, sodijo na zaščiteno področje zasebnosti, o katerem tisk nima pravice poročati, četudi se je dejanje zgodilo v javnosti in so ga vsi videli.
Francoska zakonodaja je še bolj restriktivna v tem, da sodišča tiska ne kaznujejo le s prisojenimi odškodninami, ampak lahko z zahtevkom za objavo razsodbe v časopisu zasežejo naslovnico, tako kot lahko prepovejo izid knjige, katere platnice so po sodbi sodišča neprimerne. Posledice obsodbe so lahko tudi izjemno visoke denarne kazni za časopis ali založnika. Poleg tega sojenje v nujnih primerih lahko poteka po skrajšanem postopku, sodba pa začne veljati takoj, kar izničuje vsak interes za pritožbo na odločitev.
Zadnja reforma pravosodja, ki jo sprejema francoski parlament, da bi zaščitil domnevo nedolžnosti, samo še zaostruje omejitve svobode tiska. Minister za pravosodje zahteva prepoved prikazovanja vklenjenih oseb in poškodovanih žrtev; daje večjo težo javnemu tožilstvu in sistematizira pravosodna sporočila za javnost. Očitno je, da je tisk obtožen, da vnaprej obsoja posameznike, še preden pridejo pred sodišče. Zvračanje krivde na tisk in poskusi, da bi ga utišali, medtem ko imajo odvetniki in sodniki pravico do govora, niso prava rešitev osnovnega problema. V Franciji bi bilo potrebno reformirati predvsem kazenski postopek, v katerem bi morali večjo težo dati zaslišanju prič pred samo obtožnico, kar bi tisku omogočilo večjo objektivnost.
Prav tako bi želeli dekriminalizirati probleme tiska: ponovno bi bilo potrebno pretehtati odgovornosti direktorja - odgovornost bi si moralo deliti več ljudi; združiti bi bilo potrebno zakonske predpise, ki urejajo pravico do osebne podobe; pregledati določila za uvedbo nujnega skrajšanega postopka in jih preoblikovati, tako da ne bi bilo več mogoče sprejemati kazenskih ukrepov, ki krivdo predpostavljajo že vnaprej.
Kaže, da je tudi za Francijo rešitev, da dobi svojo pritožno komisijo za tisk. Založniki in novinarji so na to pripravljeni, saj želijo razvijati take strukture, ki so alternativa zakonskim postopkom. To bi pripomoglo k dekriminalizaciji tiska in sprostilo prezaposlena sodišča - v korist svobode izražanja, če bi le časopisi oblikovali lastna pravila in lastno etiko. Poleg tega ni smiselno uvajati zaščite na nacionalni ali evropski ravni v času, ko tehnologija omogoča sočasni prenos informacij, ki lahko v hipu obidejo svet - zaradi česar ni na internetu nikakršne prepovedi.
Kakšne so možnosti, da bi v teh razmerah v Franciji vzpostavili pritožno komisijo za tisk? Listina o novinarski etiki obstaja, spisana je bila še pred 1. svetovno vojno, vendar se nanjo nihče več ne sklicuje. Nujno je, da oblikujemo enotna pravila poklica in ponovno pregledamo staro listino, da bi lahko oblikovali sodoben kodeks po vzoru angleškega.
Resda v Franciji že obstaja komisija za televizijo. Vendar pa nima nič skupnega z etiko, čeprav ocenjuje nepristranskost političnih intervjujev. Tudi filme in zabavne oddaje je začela ocenjevati z majhnimi logotipi, ki se kažejo na ekranu. Obstoj te komisije in zgled, ki ga daje britanska pritožna komisija za tisk, bi nam pomagala, da oblikujemo nekaj podobnega tudi za francoski tisk. V tem trenutku že imamo skupino dvajsetih, tridesetih novinarjev, ki so pripravljeni o komisiji razmišljati - kar je začetek.
nazaj
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni Na Irskem si sledijo vlade, ki ne kažejo volje, da bi se lotile urejanja zastarelih zakonov, ki opredeljujejo kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, in na ta način onemogočajo ustanovitev učinkovitega pritožbenega mehanizma zoper tisk. Odškodninske tožbe za časopise že sedaj pomenijo znatno finančno breme. Zato so utemeljeni strahovi, da bi dodatni pritožbeni sistem tisk še bolj ogrozil in pospešil odškodninske pravde ali pa bi ga v navalu na sodišča kratko malo obšli.
Na Irskem ima posameznik na primer pravico, da sproži pravdni postopek še šest let po objavi spornega članka. Medtem je v Veliki Britaniji obdobje skrčeno na eno leto, evropska norma pa je od treh do šestih mesecev. Po naših zakonih so odgovorni tudi tiskarji, ne glede na to, ali imajo nadzor nad vsebino ali ne. Tudi odškodnine so v primerjavi z drugimi pravosodnimi sistemi zelo visoke glede na naklado. Pred nekaj leti je moral lokalni časopis z naklado 8000 izvodov plačati 75.000 funtov odškodnine.
Irski zakoni, ki urejajo področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, niti ne varujejo posameznikovega ugleda in imena niti ne spodbujajo svobodnega in odmevnega tiska, ki naj bi bil temelj vsake demokracije. V obstoječem pravnem sistemu lahko posameznik, ki meni, da je bil obrekovan, na prvo obravnava čaka tudi tri leta po objavi spornega članka. Takšne zamude pa prav nič ne pripomorejo k temu, da bi si ta posameznik povrnil dobro ime. Naša zadnja raziskava kaže, da stanejo odškodninske tožbe - če upoštevamo dnevno naklado - časopise letno toliko, kot če bi od vsakega prodanega izvoda plačali po 4 funte.
Najbrž se zavedate, da tožbe zaradi obrekovanja ne pomenijo le finančnega bremena, ki ga otežujejo tudi dodatni stroški zaradi izgube vodstvenega in uredniškega časa, ampak se lahko uporabijo tudi za utišanje medijev. To uspešno zlorabljajo zlasti politiki in premožnejši člani družbe.
Seveda pa je največja težava zaradi tako zastarelih zakonov, da se je področje medijev v vmesnem času spremenilo do nerazpoznavnosti. Irski mediji zato delujejo v pravnem okviru, ki je diskriminatoren, nepravičen in povsem zastarel.
Naša sedanja vlada nam je dala vedeti, da v zakonodajo nikakor ne namerava vključiti evropske konvencije o človekovih pravicah, s čimer je Irska - potem ko je v to privolila celo Velika Britanija - ostala edina članica Evropske unije, ki se temu izogiba. To pomeni, da irski državljani in mediji nimajo možnosti, da bi se pri kršitvah evropske konvencije pritožili na irskih sodiščih. Namesto tega morajo sprožiti zapleten in drag postopek v Strasbourgu ali se sklicevati na precej bolj omejujoči 40. člen irske ustave, ki opredeljuje svobodo izražanja in je šibkejši od 10. člena evropske konvencije.
Na Irskem žal prevladuje odpor proti spremembam, zlasti med politiki in pravniki. Najbrž vas ne bo presenetilo, če povem, da imajo prav ti od tega tudi največ koristi. Odvetniški honorar znaša več kot polovico stroškov, politikom pa gre tretjina čezmerno visokih odškodnin. Zdi se mi, da te statistike osvetljujejo, zakaj obstaja ta odpor.
nazaj
Licence za novinarje Italijanska novinarska zbornica je bila kot poklicno združenje uradno ustanovljena 3. februarja 1963. Kot v vseh strokovnih in akademskih poklicih se v zbornico lahko včlanijo vsi državljani, ki so primerno splošno razgledani in poklicno usposobljeni. Zato morajo kandidati, ki želijo pristopiti v katero koli izmed italijanskih zbornic, opraviti poseben podiplomski oz. pripravniški izpit. Ko novinarji opravijo poseben licenčni izpit, postanejo člani zbornice in kot taki dobijo uradno novinarsko izkaznico. Ta jim zagotavlja vse poklicne pravice in obveznosti, ki iz tega izhajajo.
Zbornica ima dva ločena registra; enega za poklicne novinarje (profesionalce) in drugega za osebe, ki opravljajo kak drug poklic ali obrt, vendar se redno za plačilo ukvarjajo z novinarsko dejavnostjo pri enem ali več medijih (publicisti). Za registracijo kot »profesionalec« je potrebnih 18 mesecev pripravniškega dela v medijih in predpisani licenčni izpit. Za registracijo kot »publicist« je potrebna dokumentacija o rednem dvoletnem objavljanju plačanih člankov v medijih.
Licenčni izpit
Licenčne izpite organizira dvakrat letno nacionalna zbornica novinarjev v Rimu. Izpitno komisijo sestavljajo dva sodnika, ki ju imenuje prizivno sodišče, in pet poklicnih novinarjev, ki jih določi zbornica. Novinarji v komisiji morajo biti vpisani v register vsaj deset let in morajo imeti ustrezne poklicne izkušnje pri dnevnih ali periodičnih publikacijah, pri radijskih ali televizijskih postajah. Test sestavljata pisni in ustni del, usmerjen pa je v preverjanje znanja in usposobljenosti kandidatov za vse tipične uredniške in tehnične postopke, ki so potrebni za delovanje medija, pa tudi v preverjanje seznanjenosti s temeljnimi pravnimi predpisi in poglobljenega poznavanja kodeksa in etike.
Nacionalna novinarska zbornica je izoblikovala načelo, po katerem je diploma novinarske šole priznana kot alternativa pripravniškemu delu in zagotavlja pristop k licenčnemu izpitu. Zbornica je edina avtoriteta, ki lahko podeli uradno pooblastilo novinarski šoli.
Učitelji in mentorji so izkušeni poklicni novinarji, univerzitetni predavatelji, strokovnjaki in profesionalci na raznih področjih, povezanih z novinarskim študijem. Šole morajo biti dobro opremljene s knjižnicami, urejevalniki besedil, snemalnimi napravami, funkcionalnimi čitalnicami, radijskimi in televizijskimi studii in fotografskimi laboratoriji.
Samouprava, samodisciplina in zaščita pred prisilo in omejitvami od zunaj so posebne pravice vseh italijanskih poklicnih zbornic. To je še posebno res in pomembno za novinarsko zbornico, ki je po svojem značaju in ustroju organizacija, namenjena novinarjem. Za boljše opravljanje svojega poslanstva po vsej Italiji obstaja, poleg nacionalne zbornice v Rimu še 19 regionalnih zbornic. Nacionalne in regionalne zbornice se financirajo same z letnimi članarinami in šolninami vseh aktivnih in upokojenih novinarjev.
Vloga in naloge novinarske zbornice
Temeljna naloga zbornice je vzdrževanje registra članov, preprečevanje netočnega poročanja in poročanje o takih primerih, uveljavljanje in poudarjanje poklicnih pravil, novinarskega kodeksa in novinarjevih moralnih obveznosti, kot je začrtano v več členih pravilnikov organizacije. Glavna predpostavka je, da je najlaže doseči in zadostiti svobodi tiska, če se novinarji držijo naslednjih temeljnih načel:
- resnično in nepristransko poročanje;
- pravočasno popravljanje in dopolnjevanje netočnega poročanja;
- zaščita zaupnih virov informacij;
- vzpodbujanje zvestobe in medsebojnega zaupanja z bralci;
- vzdrževanje jasnih ločnic med poročanjem, osebnim mnenjem in oglaševanjem;
- spoštovanje zasebnosti vseh posameznikov, še posebno, če so v poročanje vpleteni otroci.
Samodisciplinski ukrepi
Po ustavi sta poklicnim zbornicam zagotovljeni posebna pravica in moč, da sprejemajo in izvajajo posebne disciplinske ukrepe proti novinarjem, ki se ne držijo moralnih norm in kodeksa. Predvideni so nasledni disciplinski ukrepi:
- ustni opomin;
- pisni ukor;
- začasna prepoved opravljanja poklica, ki lahko traja od dveh mesecev do enega leta;
- odvzem licence za opravljanje poklica in izpis iz registra.
Vsak disciplinski ukrep je podprt s pisnim poročilom, ki ga sestavijo svetniki regionalne zbornice, ki je sprožila postopek. Kopijo poročila dobita tudi prizadeti novinar in nacionalna zbornica. Novinar ima izključno in posebno pravico, da se pritoži proti disciplinskemu ukrepu, in lahko zahteva, da zadevo nadalje raziščejo in proučijo svetniki nacionalne zbornice v Rimu. V skrajnem primeru lahko novinar zadevo prepusti sodišču.
nazaj
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji Nemški tiskovni svet že 43 let brani svobodo tiska in njegov ugled, pri tem pa ga podpirata dve vodilni združenji založnikov (Zvezno združenje nemških časopisnih založnikov - BDZV in Zvezno združenje nemških založnikov revij VDZ) in dve novinarski sindikalni združenji (Nemško združenje novinarjev - DJV in Zveza medijske, založniške in tiskarske, novinarske in umetniške industrije - IG Medien). Da bi zaščitil svobodo tiska, posvečamo vso skrb izvajanju temeljnih pravil nepristranega in poštenega poročanja, kar vključuje tudi nadziranje spoštovanja teh poklicnih etičnih načel. Zato se zdi samoregulacija tiska nujna, kajti popravljanje kršitev novinarske nepristranosti in natančnosti na področju poklicne etike ni naloga zakonodaje - niti na nacionalni niti na evropski ravni.
Nemški tiskovni svet bedi nad publicističnimi načeli (novinarski kodeks), ki jih je oblikoval sam in ki se nenehno razvijajo kot pravila za zaščito novinarske etike, da bi okrepil zavedanje o nujnosti nepristranskega, natančnega in odgovornega poročanja. Iz istih razlogov je nemški tiskovni svet leta 1973 ustanovil pritožno komisijo, ki trajno obravnava pritožbe javnosti, jih proučuje in o njih odloča v postopkih, ki ustrezajo načelom in ureditvi pravne države. Na podlagi številnih odločitev (približno 4500 pritožb od leta 1985) tiskovni svet posodablja lastna etična pravila in tako zagotavlja neprenehen dialog med bralci in uredniki.
Nemški tiskovni svet že 25 let intenzivno obravnava pritožbe, pri čemer ga vodijo načela novinarskega kodeksa in vodila/priporočila novinarskega dela. Učinkovitost si je zagotovil s tako imenovano »izjavo o dolžnosti objave javnega ukora«. Podpisalo jo je približno 900 založniških hiš (95% nemških založnikov). Založniške hiše javne ukore, ki jih je proti njihovim časopisom izrekel nemški tiskovni svet, objavljajo v časopisih in elektronskih inačicah. Novinarski kodeks je sprejela večina tiska in tudi del elektronskih medijev.
Težko je primerjati obstoječe mehanizme samoregulacije že v Nemčiji, kaj šele v Evropi. Obstaja preveč različnih sistemov. Vendar pa je skupnih interesov več, kot je razlik. Spomnite se, na primer, vprašanj o novinarski natančnosti, mejah preiskovanja, sprejemljivosti tako imenovanih metod paparacev, zaščiti virov in s tem povezani pravici novinarjev, da zavrnejo razkritje vira pred sodiščem, etičnih merilih vojnega poročanja, odgovornosti za preiskovanje vsebin, objavljenih na svetovnem spletu, in, končno, pravnih vprašanj pri preoblikovanju listine Evropske skupnosti iz leta 1995, ki ureja varovanje podatkov, v državne zakone. Nemška vlada prav sedaj pripravlja predlog zakona o varovanju podatkov. V vmesnem času smo zato prisiljeni, da branimo svobodno uporabo osebnih podatkov v novinarske namene. Prav to je, po mojem mnenju, primer, ki bi lahko resno ogrozil novinarsko svobodo.
Evropska unija bi morala podpirati razvoj samoregulacije - vendar le na ravni priporočil in podpore, ki temeljita na 5. odstavku 128. člena Sporazuma o Evropski skupnosti (po katerem so dovoljeni le ukrepi podpore brez vsakršnega usklajevanja in priporočil). Tovrstna podpora bi lahko vključevala finančno pomoč pri izobraževanju in dodatno izobraževanje novinarjev in zaposlenih v založniških hišah, programe za izmenjavo izkušenj na področju samoregulacije oziroma programe, ki obravnavajo zmožnosti medijev, medijsko odgovornost in etiko.
Da bi se lahko spoprijeli s prihodnjimi razpravami na evropski ravni in da bi v naslednjih letih pred nacionalnimi vladami lahko ubranili načela prostovoljne samoregulacije – torej brez udeležbe Evropske skupnosti – nemški tiskovni svet podpira pobudo pritožne komisije za tisk za ustanovitev informacijske mreže »Neodvisni evropski tiskovni sveti«.
nazaj
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska Samoregulacija ja, soregulacija (z vlado) ne David Sobel, ameriški medijski pravni zastopnik, je trend uveljavljanja samoregulacije označil za »privatizacijo cenzure«. Skratka, tako kot je samocenzura še vedno cenzura, je samoregulacija še vedno regulacija.
Mislim, da je na mednarodnem prizorišču vladala precejšnja zmeda glede tega, kaj točno pomeni samoregulacija. Zato se moramo med seboj nekako dogovoriti o sprejemljivi definiciji njenih bistvenih značilnosti. Biti mora prostovoljna in seveda mora vključevati pravico do sodelovanja, toda zdi se mi, da mora vključevati tudi pravico do nesodelovanja v samoregulativnem sistemu. Nedvomno mora vsako samoregulacijo voditi tisk sam. Če hoče tisk v lastne samoregulacijske svete pritegniti predstavnike javnosti ali druge, mora biti tudi to samostojna odločitev tiska, ne pa prisila od zunaj.
Prav tako vlada zmeda tudi glede tega, koga naj zajema samoregulacija. Vsak informativni medij se spopada z drugačnimi težavami in ima drugačne pristope. V istem košu so se znašli tiskani mediji in elektronski mediji, ki imajo drugačne težave kot prvi. Elektronski mediji zaradi dodeljevanja frekvenc nujno delujejo v reguliranem okolju. Kljub temu pa potrebujejo maksimalno svobodo izražanja pri poročanju in komentiranju.
Internet ponuja danes novo pretvezo za regulacijo ne le omrežja, temveč vseh medijev. V istem košu se je znašlo tudi oglaševanje, čeprav ima povsem različne probleme.
Zmeda vlada tudi glede tega, kaj naj bi samoregulacija obsegala. Veliko je govora, na primer, o nasilju v medijih, ne da bi razlikovali med nasiljem v fikcijskih zabavnih vsebinah in v informativnih programih. To sta dve bistveno različni stvari. Kot vemo, nasilje pri poročanju ni poveličevano, ampak je, nasprotno, prikazano v luči, ki naj bi ljudi odvrnila.
Potem je tu zmeda glede zakonskega statusa samoregulacijskih mehanizmov. Vlada ali zakonodajalci so v nenehni skušnjavi, da bi jih, skozi glavna ali stranska vrata, spremenili v zakonita telesa.
Gre za napad iz več smeri, s katerim se poskuša ponovno vzpostaviti cenzura — ne da bi bila beseda »cenzura« sploh uporabljena in ne da bi nam dali vedeti, da je to tisto, za čimer se ženejo. Pravzaprav v razvitih družbah vsako od teh področij pokrivajo ustrezne »nacionalne« zakonodaje, ki jih je treba uporabiti, zato posebni zakoni denimo o internetu niso potrebni. V večini držav lahko proti domnevnim kršitvam že sedaj uporabimo obstoječo zakonodajo te države.
Na hitro bi vam rad prikazal, kaj so počenjali razni mednarodni organi, in nekatere grožnje, ki so jih utegnili postavljati svobodi tiska.
Vemo, da se pri Svetu Evrope vrstijo posveti z regulativnimi posledicami. Pretveza varovanja zasebnosti je bila lani uporabljena dvakrat, v resoluciji parlamentarne skupščine in v dokumentu komisije, da bi ponovno vpeljali pojem novinarja z licenco kot zagotovilo za njegovo odgovornost. Večkrat so nas prosili, da bi prevzeli podeljevanje licenc novinarjem zaradi smrti princeze Diane — toda ne samo zaradi nje. Ko je Marc Dutroux v Belgiji ugrabljal otroke, so se tako nemudoma pojavile zahteve za nadzor interneta; ko je kongres Združenih držav omogočil javni dostop na internetu do enega najbolj obscenih dokumentov, kar jih je izšlo, so bili za to krivi mediji in tako naprej. Očitno je prevladujoči etos v Svetu Evrope močno politično motiviran za to, da bi našel način za povečanje nadzora nad tiskom.
Do nedavna je kazalo, da je Evropska skupnost dokaj varna pred takimi skušnjavami. V Saarbrücknu smo bili priča - upam, da ne - spremembi tega stanja. Osnutki dokumentov, ki so si sledili na posvetu v Saarbrücknu, so zelo zanimivi. Prvi je govoril o »regulirani samoregulaciji« - kar z drugimi besedami pomeni, da bi pooblastila podeljevala vlada. V drugi verziji so govorili o enakem razmerju med samoregulacijo in »soregulacijo«. Soregulacija seveda pomeni regulacija, ki prihaja od vlade. V zadnjem osnutku, ki so ga ponudili v razmislek na srečanju kulturnih ministrov Evropske skupnosti konec letošnjega junija, so zapisali, da »ostaja opredelitev javnega interesa v medijski politiki v neodtujljivi pristojnosti držav«. To pomeni, da nam bo vsakokratna vlada povedala, kaj je javni interes.
Očitno je, da vsa ta prizadevanja vodijo k temu, da bi samoregulacija postala nadomestek ali pa zastopnik vlad. Prav tako je jasno, da v njihovih vrstah vlada nesloga. Zato so osnutki vedno krajši in zato med nemškim predsedovanjem, ki se je izteklo junija, ni bilo pričakovati dokončnih odločitev. Toda zadnji osnutek kaže, da nameravajo nadaljevati v začrtani smeri.
Naj nadaljujem z Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi, ki je - kot veste - odprla novo delovno mesto, imenovano predstavnik za medijsko svobodo (Media Freedom Representative). Ta sedaj poskuša, poleg zelo uspešnega dela v primerih kršitev medijske svobode v nacionalnih zakonodajah in praksah, sprožiti tudi razpravo o - kot to sam imenuje - »problemu«, »oviri«, ki jo predstavlja ameriški prvi amandma. Danes smo slišali namestnika urednika Timesa, ki je rekel, da si v Britaniji vsakdo želi, da bi imeli prvi amandma. No, tu pa imamo nekoga, ki naj bi branil medijsko svobodo, vendar si želi ravno nasprotno.
nazaj
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu Na strokovnem posvetu o medijski samoregulaciji, ki je bil v Saarbrücknu od 19. do 21. aprila 1999, so udeleženci sprejeli ta dva sklepa:
Sistemi samoregulacije so bistveni za zaščito pomembnih javnih interesov in lahko prispevajo k varovanju temeljnih demokratičnih načel, kakršno je svoboda izražanja. Opredelitev področij javnega interesa ostaja v neodtujivi odgovornosti države. Vendar pa z upoštevanjem načela sorazmernosti samoregulacija lahko prispeva k uresničevanju teh javnih interesov in dopolnjuje zakonodajo. Svoboda govora, svoboda informiranja, pluralizem in zaščita človekovega dostojanstva in drugih pravic tretjih oseb - predvsem manjšin, na primer - so cilji, ki jih lahko, presegajoč vsako notranjo napetost, dosežemo s samoregulacijo.
Na splošno obstajata dva tipa samoregulacije: prostovoljna samoregulacija, pri kateri se delujoči v določenem sektorju med seboj dogovorijo o pravilih, in soregulacija, ki je utemeljena znotraj določenega zakonskega okvira ali se opira na zakone. V drugem primeru javna oblast ponavadi določi skupek ciljev, ki jih je potrebno doseči, vendar pa opredelitev podrobnejših načinov in sredstev za dosego teh ciljev prepusti medijskim delavcem in drugim zainteresiranim skupinam.
nazaj
Claude-Jean Bertrand
Tiskovni sveti so v interesu novinarjev Kaj je tiskovni svet? Vprašanje je očitno potrebno, saj niti ljudjem, ki so vzpostavili svetovno združenje tiskovnih svetov, to ni povsem jasno. Tiskovni svet je nevladno združenje ljudi, ki želijo zaščititi svobodo in kakovost informativnih medijev, da bi bili ti bolj odgovorni do javnosti. To počnejo predvsem (a ne samo) s sprejemanjem pritožb javnosti in podajanjem mnenj o teh pritožbah. Pri tem nimajo moči kaznovanja (z redkimi izjemami, kakršni so švedski tiskovni sveti, ki prestopnike lahko kaznujejo z globo) razen javne izpostavitve, t. j. objave.
Dandanes tiskovni svet običajno vključuje lastnike medijev, novinarje in člane javnosti. Razlogi za to so preprosti:
- lastniki imajo industrijska sredsta za pridobivanje, obdelavo in distribucijo novic,
- profesionalci so usposoboljeni za iskanje, izbiro in obdelavo novic,
- javnost pa ima svobodo govora in tiska.
Svete lahko razdelimo na dve osnovni skupini: na eni strani so »mešani sveti«, ki vključujejo člane, ki niso iz medijev (ponavadi prihajajo iz širše javnosti). To je po mojem mnenju nujno potrebno že zaradi demokratičnosti in kredibilnosti. Na drugi strani pa so sveti, ki so omejeni na člane medijev.
Razni organi, ki jih sestavljajo samo predstavniki medijskih lastnikov ali samo novinarji ali samo lastniki in časnikarji, so lahko koristni in spoštovanja vredni. Toda po mojem mnenju se razlikujejo od tiskovnih svetov: so skupina za stike z javnostmi, disciplinska komisija, enota za nadzor kakovosti, karkoli že. Ne verjamem, da lahko naredijo kaj prida proti resničnim zmotam sodobnega novinarstva.
Evropa ima celo dve, obžalovanja vredni vrsti svetov, ki sta sicer drugod precej običajni: svete, katerih neodvisnost je dvomljiva (eden takih je v Turčiji), in mrtve svete (kakršen je bil portugalski svet, ki je obstajal 15 let in je leta 1990 prenehal delovati). Naj končam pregled:
- Na Irskem, Portugalskem, v Franciji, Italiji in Grčiji tiskovni sveti ne obstajajo. Prav tako jih ni v nekdanji Sovjetski zvezi, razen v Estoniji.
- Španija nima nacionalnega, pač pa le en regionalni svet (v Kataloniji).
- Švicarski in belgijski »tiskovni svet« sestavljajo zgolj novinarji.
- V Nemčiji in Avstriji tiskovni svet ne vključuje članov javnosti.
- V Veliki Britaniji pa tiskovni svet ne vključuje več novinarjev novičarjev.
- Štirje evropski sveti pokrivajo le tiskane medije.
- V nekaterih državah je število pritožb na svete tako majhno, da lahko upravičeno dvomimo o vidnosti svetov.
- Čeprav razumem, da vloga tiskovnih svetov ni kaznovanje, ampak reševanje problemov, pa nekateri sveti rešijo tako malo pritožb, da domnevam, da jih javnost nima za preveč verodostojne.
Sistemi medijske odgovornosti
Kako lahko izboljšamo obstoječe stanje? Moj predlog je, da poleg tiskovnih svetov s predstavniki lastnikov (založnikov), novinarjev in javnosti, razvijamo čim večje število drugih »sistemov medijske odgovornosti« (»Media Accountability System«).
Sisteme medijske odgovornosti (smo) lahko razporedimo glede na to, ali delujejo znotraj medijev, zunaj medijev ali v sodelovanju med obema poloma.
Sistemi medijske odgovornosti uporabljajo razne prijeme, največkrat pa naslednje štiri: kritičnost; nadzor (monitoring), ki je dandanes nujno potreben zaradi številnosti in kratkotrajnosti medijskih izdelkov, pa tudi zato, ker je to, česar mediji ne storijo, pomembnejše kot to, kar storijo; javni dostop do medijev; in izobraževanje - tako medijskih profesionalcev kot medijskih potrošnikov, kar je dolgoročna rešitev večine medijskih problemov.
Boj, da bi profesija sprejela tiskovne svete, je bil dolgotrajen in oster - in še vedno ni končan. Še veliko pa bo treba storiti, da bi dobro zamisel razvili do popolnosti. Da bo poznana in sprejeta z naklonjenostjo. Predvsem pa je treba prepričati ljudi, da je tiskovni svet orožje za boj za svobodo tiska in da lahko pomembno prispeva k kakovosti informativnih medijev.
nazaj
|