Ko sem ga (Milana Kučana) tam nazadnje videl, je imel poln voziček mleka, nekaj časa je gledal datume na Etinih kozarcih z vloženo zelenjavo, nekaj časa pa na konzervah s kompoti in nato pri blagajni nenavadno dolgo podpisoval ček, kot da bi bilo s kartico kaj narobe ali kot da bi imel slaba očala ... (D. Slivnik, MAG, št. 36/99)

Ona (Bernarda Jeklin) pa je dva dni stikala po Harrodsu in pomerjala svetlo modre kostime, kakršne nosi mama kraljica, in v nekem butiku s pomenljivim imenom Saturday Night Fever v ulici King's Road, kjer kupujejo snobi s celega sveta, brskala med čipkastim spodnjim perilom, zaradi katerega so jo hotelski sobarji pozneje nekoliko čudno pogledovali, saj jim ni bilo jasno, za kaj naj bi ga gospa rabila ... (D. Slivnik, MAG, št. 32/99)

Stavbna in kulturna dediščina mesta tako prehaja v roke prišlekov, »tujerodcev«, ki do nje ponavadi nimajo nobenega čustvenega odnosa. (…) Struktura prebivalstva se je v minulih desetletjih tako spremenila (»poslabšala«?), da preprosto ni človeškega humusa za obnovitev nekakršnih srednjeevropskih vrednot in načinov bivanja. (…) Sicer pa: identiteta je notranja potreba ljudi, njihov notranji dom, in čemu bi potemtakem moralo tako čutiti tudi mesto? Kako Albanca, ki prodaja burek, prepričati, da se mora Ljubljana vrniti k svoji identiteti? (B. Jež, Sobotna priloga Dela, št. 217, 18. septembra 1999)

Gostje so težko pričakovali ta trenutek - grmenje tankovskega topa, nam pa je vse skupaj zvenelo zelo domače. (A.Vilar, Obramba, št. 31)

Nekdo izmed nepoklicanih obiskovalcev ali morda celo tukaj bivajočih prebivalcev je namreč z oprsja snel zastavico in jo nato z »junaško« roko zadrgnil Maistru okoli oči. Kaj je hotel vrli Slovenec (slovenac) s tem povedati, ve le on sam. Vsekakor bi bilo umestneje, če bi plaval kje v balkanskem kotlu, saj tam ne primanjkuje junakov, ki imajo radi zavezane oči in »ne čujejo dobro«. (V. Ban, Glasilo sds Naši zapiski, št. 2, junij 99)