Enajstega aprila, na pravoslavno veliko noč, je bil v Beogradu pred svojim stanovanjem ubit Slavko Ćuruvija, direktor dnevnika Dnevni Telegraf in ustanovitelj revije Evropljanin. Ta hladnokrvni umor, ki je bil očitno plačan, je zadal smrtni udarec neodvisnemu srbskemu novinarstvu, ki je že od oktobra 1998 tarča napadov oblasti. Na iniciativo članov (ultranacionalistične) Radikalne stranke Vojislava Šešlja je bil sprejet novi zakon o informiranju, ki je še posebno restriktiven za neodvisne in opozicijske medije. Kot prvi na listi »pete kolone sovražnikov Jugoslavije«, ki so jo režimski velmožje nenehno javno obtoževali, je Slavko Ćuruvija to takoj izkusil na lastni koži: zaplembe časopisov, astronomske globe, administrativno in sodno nadlegovanje so naznanjali konec njegovega objavljanja v Srbiji. Odvzeli so mu potni list, imetje, zaplenjena je bila tudi oprema njegovih časopisov. A Ćuruvija se ni vdal: svoje publikacije, ki so bile v Srbiji prepovedane, je uradno registriral v Črni Gori, tiskal jih je v sosednjih republikah in si jih prizadeval distribuirati na srbskem ozemlju. Osmega marca letos je bil s še z dvema novinarjema Dnevnega Telegrafa obsojen na pet mesecev zapora zaradi objave članka, ki je bil naperjen proti podpredsedniku srbske vlade Milovanu Bojiću, vplivnemu članu Združenja jugoslovanske levice. Članek je političnega voditelja implicitno obtoževal, da je kriv za smrt nekega zdravnika. Je bila to kaplja čez rob?

Med obiskom pri Reporterjih brez meja decembra 1998 je Slavko Ćuruvija predstavil svoje načrte za razvoj neodvisnega tiska v Srbiji. Njegove poglavitne besede so bile odpor proti režimu, iznajdljivost in bojevitost. Pred tem je pred političnim komitejem Sveta Evrope v Parizu izrazil svojo zaskrbljenost zaradi razvoja dogodkov v srbski medijski sferi. Nekoliko prej je govoril pred ameriškim kongresom. Ali so ga dovolj jasno razumeli? Velikokrat so mu grozili s smrtjo. Politika express je zatrjevala, da neki beograjski urednik podpira napade Nata; RTS je razkrila njegovo identiteto: bil je on. Slavko Ćuruvija, se je odločil, da se bo govoricam postavil po robu, in to ga je stalo življenje.

Ozračje, ustvarjeno z napadi Nata, je tako režimu ponudilo nepričakovano priložnost, da se dokončno spoprime z disidentskimi glasovi v državi. Ukinitev, nato pa pravi puč na Radiu B 92; prepoved številnih radijskih postaj in televizijskih kanalov, blokada informacij o Kosovu. Uvedena je bila dejanska cenzura tiska. Kdo bo odslej informiral Srbe? Nato pa po drugi strani spodbuja govorice in množi lažne informacije, s katerimi poskuša destabilizirati mednarodno javno mnenje, ki dvomi o učinkovitosti zračnih napadov proti Miloševićevemu režimu. Takšna je bila na primer objava o usmrtitvi petih albanskih intelektualcev, med njimi nekaj uglednih novinarjev. Odkar so jih zahodni varuhi izvlekli in vzeli pod svoje varstvo, so živi in zdravi. Tega smo lahko samo veseli! In obenem obžalujemo, da Slavko Ćuruvija ni bil deležen enake usode...