Informacije o dogajanju na slovenski politični sceni prihajajo v srbske medije predvsem iz informativnih hiš, ki imajo v Ljubljani svoje dopisnike. Največ informacij med tiskanimi mediji objavljata časnika Politika in Večernje novosti, med elektronskimi pa državna RTS in BK Televizija. Druge redakcije si večinoma pomagajo z agencijami, vendar je število tekstov, ki jih Tanjug, Beta ali Fonet pošiljajo iz Ljubljane, simbolično.

V obdobju med prvim januarjem in prvim aprilom tega leta je bila državna televizija RTS za področje Slovenije zainteresirana le dvakrat – konec februarja in sredi marca. V prvem primeru je bilo v udarnih terminih TV dnevnika povedano, da je Slovenija na Cipru zgubila spor proti Jugoslaviji oziroma Beogradski banki, ki lahko še naprej razpolaga z deviznimi rezervami nekdanje Narodne banke Jugoslavije v Nikoziji. V drugem primeru pa je dopisnik RTS dobil možnost, da poroča o obisku patriarha Pavleta Ljubljani.

Veliko direktnih poročanj iz Ljubljane je imela BK Televizija, ki pripada znani srbski korporaciji Braća Karić. Ta TV hiša, ki je nastala kot alternativa državni televiziji, je v državnem objemu končala, še preden je bil njen lastnik Bogoljub Karić postavljen za ministra v srbski vladi. V Ljubljani ima dopisnico Aleksandro Banjanac. Zaradi njene osebne energije in generacijskega razumevanja v matični redakciji (gre za relativno mlade ljudi) so v Beograd prihajale pravočasne novice iz slovenskega političnega življenja. Vendar so ta poročila predvajana zunaj udarnih terminov. V bistvu je bila za poročila Aleksandre Banjanac »rezervirana« oddaja Ukrštene reči (Križanka), ki povzema skrajšane prispevke televizijskih hiš iz Zagreba, Sarajeva in Skopja in ki jo spremljajo v glavnem le zagrizeni politični voajerji.

Redno in kompleksno politično poročanje je imel najbolj znan opozicijski dnevnik Naša Borba, ki je imel stalnega dopisnika v Ljubljani. Temu časniku ni ušel noben pomembnejši dogodek v Sloveniji. Zaradi kroničnega pomanjkanja papirja je morala redakcija pogosto zmanjševati število tekstov ali pa same tekste, med drugim tudi poročila ljubljanskega dopisnika in drugih dopisniških centrov. Naša Borba je pod težo političnih pritiskov in dolgov prenehala izhajati. Edini pravi opozicijski dnevnik v Beogradu Danas je brez uspehov poskusil vzpostaviti dopisniško zvezo z Ljubljano, zato se mora zanašati na občasne in skope agencijske novice.

Na te se zanaša tudi visoko nakladni Blic, ki je prisiljen misliti predvsem na število bralcev in domačo politično sceno. Ta je že dalj časa podobna politični grozljivki, tako da so informacije iz Slovenije bolj v ozadju. V Dnevnem Telegrafu, ki je bil po sodnem procesu proti njegovemu lastniku, sedaj že pokojnemu Slavku ]uruviji, preseljen iz Beograda v Podgorico, so občasno objavljali krajše novice. Ta sporadičnost pa rednemu bralcu ni omogočala vpogleda v to, kako živijo Slovenci in kaj se dogaja na ljubljanski politični sceni.

Veliko več Slovenije je v časnikih Večerenje novosti in Politika. To sta dnevnika, ki imata za beograjske razmere tradicionalno dobro naklado in ki močno podpirata politiko srbskega režima. Za Politiko velja, da je poleg državne RTS največja opora režima. Po tekstih v Večernjih novostih se lahko takoj opazi, da dopisniku iz Ljubljane uspeva plasirati svoje tekste z velikim naporom. Stilistično bi večino tekstov lahko označili za kratke in zajedljive. V začetku februarja smo lahko prebrali članek o pridružitvi Slovenije k Evropski uniji, ki je bil obarvan s komentarjem, da so si to že pred Ljubljano izbojevale Bukarešta, Sofija in Bratislava. Na udarnih straneh rubrike Prozor u svet (Okno v svet) pa smo lahko prebrali tekst o »klofuti Sloveniji« Hansa Van den Broeka in dunajskih ekonomskih strokovnjakov, ki so Sloveniji dodelili slabe ocene.

Tako Večernje novosti kakor tudi Politika kontinuirano spremljajo samo hrvaško-slovenska nesoglasja glede mejnih sporov na Trdinovem vrhu in v Piranskem zalivu. Na kulturnih straneh dopisnik redko dobi prostor, razen ko gre za težko življenje slovenskih umetnikov, »potikanja« Tereze Kesovije po slovenskih oštarijah in veselicah in fizični obračun, v katerem je krajšo potegnil ljubljanski pisatelj Denis Poniž. V nasprotju s kolegom v Večernjih novostih, se ljubljanskemu dopisniku Politike ni treba bojevati za prostor v časopisu. Očitno je, da Politiki papirja ne zmanjkuje, kajti za tekste iz Slovenije ni omejitev, tako da ima dopisnik priložnost za podrobnejšo analizo slovenske politične scene. Skupni imenovalec ogromne večine njegovih analitičnih tekstov so slovenske težave s sosedi. Že v novoletni praznični številki je bila objavljena zgodba o tem, kako je »Avstrija Sloveniji odvzela lipicance« in da bodo »Slovenci v Lipici svoje konje vzrejali tako, kot jim bodo predpisovali drugi«.

O težavah z mejo na Trdinovem vrhu in Piranskem zalivu pa je bralec Politike redno obveščan, ravno tako tudi o problemih slovenske manjšine v Italiji in Avstriji, avstrijskih zahtevah, da se prizna obstoj »Staroavstrijcev«, itn. Izčrpno se piše tudi o zamudi pri razglasitvi zakona o lastniških pravicah tujcev, dolgotrajnemu izboru obrambnega ministra in nesoglasjih med državni organi in cerkvijo.

Uporabnik srbskih medijskih informacij lahko o tem, kako živijo Slovenci in kje je Slovenija danes, le ugiba. Napetost v informativnih odnosih je čutiti več let. Informativne bojne sekire se na relaciji Beograd-Ljubljana redko pokopavajo, in ko je vojna, je govoril Ivo Andrić, »je treba slišati tudi to, kar pravi glasnik na drugi strani«.

Po razpadu SFRJ, med vojno na Hrvaškem in v BIH, sta Mednarodna federacija novinarjev in Mednarodno združenje časopisnih založnikov v Ljubljani ustanovila Center za pomoč neodvisnim medijem na Balkanu. V ospredju interesa ustanoviteljev so bili neodvisni mediji v nekdanji Jugoslaviji. Skozi ta center so tuji donatorji, vladni in nevladni, usmerjali denarno, materialno, pravno in drugo pomoč neodvisnim medijem in novinarjem na tem območju. Hkrati je center od leta 1993 do leta 1998 enkrat na leto organiziral srečanje neodvisnih novinarjev iz nekdanje Jugoslavije. Večkrat v Ljubljani, predlani v Zagrebu, lani – zadnjič – v Beogradu. Kateri so neodvisni mediji v državah nekdanje Jugoslavije, je bilo nekako vsem znano (npr. Vreme, B92, Beta, AIM, Republika, Naša Borba iz Srbije, Koha iz Kosova, Nezavisni iz Vojvodine, Monitor, Antena M iz Črne gore, Feral Tribune, Novi list, STINA, Arkzin, Bumerang iz Hrvaške, Dani, Oslobo|enje, Slobodna Bosna, TV Studio 99, OBN iz Sarajeva, Dnevnik, TV A1, Radio Kanal 77 iz Makedonije itn.) Izjema je bila Slovenija, kjer tovrstne delitve na državne, režimske medije z ene strani in neodvisne, privatne z druge zelo hitro niso bile več uporabne. Toda tudi slovenski novinarji so v sicer majhnem številu vedno sodelovali na srečanjih. Neodvisne novinarje in medije v državah nekdanje Jugoslavije je mednarodna novinarska in politična skupnost ves ta čas sprejemala kot skupni dejavnik demokratizacije in civilnega razvoja v naši regiji. O tem priča tudi letošnja nagrada Sklada Olof Palme, ki so jo dobili trije novinarji neodvisnih medijev iz nekdanje Jugoslavije – Viktor Ivančić iz splitskega tednika Feral Tribune, Senad Pećanin iz sarajevskega tednika Dani in Veran Matić z beograjskega Radia B92. Kot se marsikatera prijateljstva, profesionalne ali ideološke vezi sedaj krepijo ali pa razpadajo glede odnosa do vojne v Jugoslaviji, do napadov Nata na Jugoslavijo in izgona Albancev s Kosova, se to dogaja tudi med novinarji. In tudi med neodvisnimi novinarji na območju nekdanje Jugoslavije.

Značilni primer, ki ga je morda bolje uvrstiti v kontekst »žara prvih dni«, je naslednja zgodba. Sarajevski Dani so zaradi profesionalne zagnanosti in zavesti urednika Senada Pećanina na začetku bombardiranja ZRJ izdali posebno številko tednika z številnimi intervjuji, analizami in komentarji. V njej je tudi odgovor Senada Pećanina na konec sodelovanja z RFI – Mednarodnim francoskim radiom, kar mu je sporočil urednik tamkajšnje srbsko-hrvaške redakcije Frano Cetinić. Pećanina je Cetinić odslovil zato, ker je v poročilu o sarajevskih odmevih na začetek napadov na ZRJ omenil, da »bošnjaški narod iz Sandžaka beži v Bosno in Hercegovino«. Cetinić in drugi novinarji v srbsko-hrvaški redakciji pri RFI menijo, da to ni pravilen izraz; govoriti o Bošnjakih v Sandžaku da je tako kot govoriti o Šumadincih v Dalmaciji. Zato so ogorčeni nad Pećaninom in so sodelovanje z njim pretrgali s komentarjem: »Tukajšnja redakcija, ki je tri leta trdno stala na branikih obrambe Bosne, tega od tebe ni zaslužila.« No, to je pa le del zgodbe o nesporazumih in razhajanjih med »neodvisnimi novinarji«. Cetinić posredno očita Pećaninu oziroma mu posreduje očitke in ogorčenje kolegov iz beograjskega neodvisnega tednika Vreme, ker je na naslovni strani svojega tednika Dani v kontekstu vojne v ZRJ objavil naslov »Lepe vasi lepo gorijo«. Na ta očitek Pećanin odgovarja: »Nimam niti najmanjše volje polemizirati s kolegi iz Vremena. Najprej zato, ker ko jaz pišem, morajo ljudje reševati glave v kleteh. (...) Navsezadnje me niti najmanj ne zadevajo ocene o profesionalizmu in morali časopisa Dani, ki prihajajo od ljudi, ki so v svojem časopisu objavljali, to kar so objavljali, medtem ko so tri leta in pol ubijali Sarajevo. (...) Vreme takrat v glavnem ni zanesljivo vedelo, kdo strelja na koga v mojem mestu, ker to ni bilo razvidno iz obsežnih analiz njegove urednice Ljiljane Smajlović, katere nacionalistični vnemi je ta neodvisni časopis posvečal cele uredniške pole. Seveda, iz te lažnive in ›pacifistične‹ aktivnosti izvzemam sijajne tekste profesionalcev Petra Lukovića, Stojana Cerovića in Miloša Vasića. Kot rečeno, lekcije iz Vremena moram vrniti njihovim pošiljateljem z izrazi ravnodušja in celo nekaj prezira. (...) Ne morem razumeti, nad čem so to novinarji teh dveh uglednih redakcij (RFI in Vreme, op. B. P.) ›ogorčeni‹. Parole ›Lepe vasi lepo gorijo‹ si niso izmislili Dani. Lansirali so jo miroljubni srbski umetniki, medtem ko so gorele bosanske vasi, tiste, ki jih je požigal njihov voditelj Milošević.

Bosanci so s pekočo žalostjo sprejemali ta bratski cinizem, ko so gorele njihove hiše, zdaj pa, ko je ves sodoben svet malce ›podkuril‹ tudi na Miloševićem dvorišču, smo se mi poigrali z njihovo ›poetiko‹, ki jo poznamo iz štiriletnega ubijanja Bosne, prepričani, da se vsako zlo na koncu vrne svojemu izumitelju.«

Čeprav je govorica prizadetosti in obtoževanja med neodvisnimi novinarji v nekdanji Jugoslaviji za marsikoga nekoliko presenetljiva, je po svoje vendarle razumljiva. Morda je to tudi znamenje za Mednarodno novinarsko federacijo, da bi moralo biti naslednje srečanje teh novinarjev, ki so večinoma pravi novinarski magi in iskreni humanisti in kot taki nenadomestljivi za pozitiven razplet in razvoj v balkanski regiji, v Sarajevu.

Skupina raziskovalcev Centra za svobodne volitve in demokracijo iz Beograda, ki so jo sestavljale dr. Mirjana Todorović, mag. Jovanka Matićin mag. Snježana Milivojević, je hotela raziskati sliko političnega življenja Srbije v informativnih programih oziroma rubrikah državnih medijev z dvojnim namenom. Prvič, analizirati politično življenje v normalnem, mirnem času, in drugič, ugotoviti razlike pri obravnavanju političnih strank v medijih, ki imajo poudarjeno javno funkcijo ali se financirajo z denarjem davkoplačevalcev.

Pokazalo se je, da je ta dva namena težko doseči. V Srbiji v preteklem desetletju ni bilo »normalnega« obdobja, in tako tudi izbrano povolilno obdobje od marca do oktobra 1998 ni bilo takšno. Skoraj vsak dan smo v vzorcu registrirali kakšen zgodovinski dogodek – oblikovanje vlade narodne enotnosti, referendum na Kosovu, sprejem zakona o univerzi ali pa podpis sporazuma Milošević-Holbrooke. Tudi drugi namen – primerjavo obravnave političnih strank – je bilo težko doseči, ker stranke v državnih medijih, razen vladajoče koalicije (Socialistična stranka Srbije, Jugoslovanska levica in Srbska radikalna stranka – SPS-JUL-SRS) niso bile navzoče. Njim je bilo posvečenih tudi do 90 odstotkov časa, namenjenega strankam, druge stranke pa se niso omenjale ali pa so dobivale priložnost samo takrat, ko so ritualno podpirale oblast in njene pobude.

Ne glede na lastninska in upravna razmerja lahko vse analizirane medije (Radiotelevizija Srbije-RTS, Radio Beograd, Politika in Borba) po njihovi uredniški politiki prepoznamo kot medije, ki so blizu oblasti. Kljub manjšim razlikam je informativni obrazec vseh v bistvu enak, v najčistejši obliki pa je viden v večernem dnevniku državne televizije. Ta informativni program odslikava tukajšnjo medijsko sceno. Najbolj sveže raziskave kažejo, da to oddajo gleda v povprečju od 2,3 do 2,5 milijona gledalcev. Večerna informativna oddaja državne televizije Dnevnik 2 je posvečena predvsem aktivnostim oblasti. V času analize so približno polovico vsebine (48,4 odstotka) sestavljali prispevki, ki so govorili o stališčih oblasti, njene nosilce pa le interpretirali. Petino časa (21 odstotkov) so na isti način dobile dejavnosti strank vladajoče koalicije. Ostala tretjina je bila posredno spet namenjena oblasti: ali jo pozitivno vrednotijo in podpirajo ali pa afirmirajo dejavnosti, ki se ujemajo z uradnim političnimi projekti. Televizijski diskurz je diskurz oblasti, televizija kot inštitucija pa njen pomembni inštrument. Državni organi so bili vedno glavni subjekt televizijskih prispevkov, toda s koalicijskim dogovorom so tri stranke (SPS-JUL-SRS) po pomembnosti postale sekundarni politični akter. Televizijski čas med njimi je razdeljen po internem dogovoru znotraj koalicije. Gre za arbitrarno pogodbo, ki ni v skladu s politično realnostjo, pa tudi z medijsko atraktivnostjo akterjev ne, čeprav televizija dosledno spoštuje delitev po shemi 3 : 2 : 1. Ostale politične stranke so popolnoma marginalizirane ne glede na svoj položaj v parlamentu, volilnem telesu in javnem življenju. V celotnem obdobju analize je kosovska kriza center političnega dogajanja in paradigma njegovega predstavljanja. Čeprav je kosovski problem krizen, ekscesen in izjemen, je za RTS istočasno tudi »normalen«, vsakdanji dogodek. Tako državna televizija domesticira konflikt, hkrati pa uvaja retoriko in logiko krize kot normalni in vsakdanji. V prispevkih o Kosovu ni bil nikoli predstavljen, interpretiran ali citiran nobeden izmed albanskih političnih akterjev. Edina omemba Ibrahima Rugove (49 sekund) – ko so objavili sestavo pogajalskege ekipe – je bila postavljena v izrazito negativen kontekst: »Po več zaporednih pozivih na dialog, je bila končno objavljena sestava pogajalske ekipe«. Ker se hkrati vedno predvajajo novice o iniciativah državnih organov »za nadaljevanje dialoga«, je očitno, da odgovornost za »prekinitev dialoga nosi albanska stran«. Čeprav je kosovskemu problemu posvečenih kar 52,6 odstotka celotne programske vsebine, pa nikoli niso povod za poročanje dejanske dimenzije problema, razlogi konflikta, kot tudi možnost rešitve. Novinarskih prispevkov o Kosovu je zelo malo, ravno tako tudi poročil o dogodkih. Poročanje domačemu občinstvu je v glavnem utemeljeno na interpretacijah in pojasnjevanju stališč. To se pogosto doseže s razlagami, ki so namenjene »mednarodni skupnosti«, pogajalcem, posrednikom itn.

Publika RTS je v odnosu do stališča mednarodne skupnosti do kosovske krize dvojno dekontekstualizirana. Tuji akterji se vedno interpretirajo posredno. Mednarodni dogodki so predstavljeni zelo selektivno. Celo neposredno vpleteni politiki nikoli ne sporočajo svojih stališč neposredno. Poročilo s tiskovne konference poslanca Holbrooka na dan podpisa sporazuma s predsednikom Miloševićem je trajalo 19 sekund in je bilo predvajano potem, ko je predsednik Miloševićv posebni izjavi nagovoril javnost. To, kar je absolutno nedovoljeno pri poročanju v domači politiki, je pravilo v poročilih iz tujine: poleg uradnih virov se povzemajo stališča medijev in še posebno tistih posameznikov, ki so zelo kritični do svojih vlad. Na RTS so tuji državljani v živo nastopili samo dvakrat, obakrat zato, da bi se uprli politiki svoje vlade do Jugoslavije. Avtorski prispevki osebja RTS povzemajo predvsem uradna stališča, jih popularizirajo in »utrjujejo«. Ker se ukrepi oblasti nikoli ne kritizirajo ali spodbijajo, dajejo avtorski prispevki možnosti le tistim, ki jih že imajo v neomejenih količinah. Novinarji prosijo za posebne izjave, potem ko so že poročali o dogodkih, ali pa povzemajo sporočila za javnost tistih, ki so že imeli priložnost govoriti javnosti. Najpogostejši povod za objavo ni sam dogodek, ampak njegova interpretacija ± v glavnem gre za sporočila za javnost, izjave in posebne izjave. Splošni ton televizijskega diskurza je ton potrjevanja, legitimizacija uradne politike in potrjevanje statusa vodilnih političnih akterjev.

Kako pomembna je RTS za informativni prostor Srbije, se najbolje vidi v času krize. Informativni obrazec je takrat skrajno poenostavljen, sporočilo je jasno in velikokrat ponovljeno. V zelo dramatičnih okoliščinah postane ta model norma tudi za druge. Od začetka bombardiranja Nata so celo zabavni televizijski kanali, kot sta Pink in Košava, ki nimata informativnega programa, začeli prevzemati program RTS. Potem ko so bili bombardirani nekateri oddajniki državne televizije, so njene informativne oddaje prevzemale skoraj vse postaje, tudi tiste, ki so imele lasten informativni program (npr. BK Telekom). Od enajstih kanalov, ki se vidijo v Beogradu, »poročil RTS« ne predvajata samo TV Politika in Studio B. Toda tudi njuna poročila večinoma temeljijo na sporočilih Tanjuga za javnost in posnetkih RTS. Dominantna patriotsko-nacionalno-obrambna retorika je prekrila celotno vsebino, ki je postavljena v funkcijo enega sporočila: »Naroda, ki se brani, ni mogoče premagati, zločinci in kriminalci Nata napadajo nedolžne civiliste, toda njihova zločinska vojska bo gotovo poražena.« Zaradi uredb o vojnem stanju so informacije kontrolirane, model RTS pa se reproducira v vseh medijih. Spremembe so zamajale tudi neodvisne medije – samo nekaj ur po začetku bombardiranja je bilo prepovedano oddajanje Radia B92. Nekaj dni pozneje je ta radio ostal brez svoje redakcije, a to več ni bila novica. S silovito močjo bomb, vrženih na Srbijo, je odjeknila tudi vest o umoru Slavka ]uruvije, izdajatelja in novinarja, ki je bil zaradi svojega profesionalnega angažmaja pred nedavnim obsojen tudi na zaporno kazen. Oba umora, prvi na institucionalnem, drugi pa na osebnem nivoju, simbolizirata uničenje neodvisnosti medijev, ki je v trenutku, ko »domovina kliče«, nezaželena.