Ko so konec leta 1998 v Srbiji sprejeli zakon o univerzi in zakon o informiranju je postalo jasno, da namerava država popolnoma nadzorovati intelektualni in medijski prostor. Študija beograjskega Centra za svobodne volitve in demokracijo Odsutne partije predstavlja načine medijske homogenizacije v državnih medijih v obdobju od marca do oktobra 1998.

Nacionalni mediji in med njimi predvsem televizija, kot pravi John Ellis, predstavljajo zasebno življenje države in so kot taki nerazumljivi tistim, ki živijo zunaj njihovega dosega. Kako torej analizirati nacionalne medije za druge, kako pojasniti nacionalno medijsko agendo in tehnike medijske mobilizacije tistim, ki živijo zunaj nacionalnega medijskega obzorja? Za najbolj gledano informativno oddajo (Dnevnik 2) na državni televiziji (RTS) je značilna uporaba »konservativnega formata«, spoštovanje posebnega državnega protokola namesto medijskega protokola, nespoštovanje tradicionalnih novičarskih vrednost in netelevizičnost oz. skorajda popolna odsotnost vizualnega materiala. Več kot polovico prispevkov v analiziranem obdobju predstavljajo tisti, v katerih oblast govori sebi in o sebi. RTS deluje kot televizija neskončnih monologov, oblast je zmeraj uspešna in brez kakršnekoli alternative. Drugo izstopajočo temo predstavlja »kosovska kriza«. Na eni strani, je »problem Kosova« nekaj ekscesnega in izjemnega, nekaj kar ogroža enotnost nacije, na drugi strani pa se banalizira in predstavlja kot del vsakdanjega neproblematičnega življenja. Jezik vojne in nasilja se na ta način normalizira, postaja del vsakdanje govorice, ki ga podpira načrtno izbrana »javnost«. Vsakič, ko je simulirana javnost poklicana, da javno nastopa, producira posebno obliko medijske plebiscitarne aklamacije, ki ima za cilj podporo in poveličevanje oblasti. Na ulicah, pred kamerami RTS nastopajo ljudje, izbrani po stereotipiziranem demografskem vzorcu. Vsi odgovarajo na ista vprašanja z istimi argumenti - dobesedno povzemajo odgovore, ki jih v svojem informativnem programu posreduje RTS. Tudi državni radio - Radio Beograd (rb) zastopa izključno državne interese med katerimi je vprašanje Kosova osrednja tema informativnih oddaj. V celotnem obdobju je bilo na radijskih valovih mogoče slišati dvakrat več mnenj, predlogov in ocen kosovske krize kot samih informacij o tem, kaj se dogaja na Kosovem. Za državne medije Kosovo ni dogodek. Kosova ni mogoče aktualizirati z novinarskimi merili - Kosovo je »naša skupna preteklost in prihodnost«, »naša kri«, »naš spomin« ... je »cena, ki jo moramo vsi plačati za obstanek celotne skupnosti«. Po mnenju avtorjev, poteka največja selekcija prav na predstavljanju delovanja mednarodne skupnosti. Mednarodna skupnost na državnem radiu izključno podpira prizadevanja srbskih oblasti v zagotavljanju miru na Kosovu (mir je najbolj pogosta beseda, ki je bila uporabljena). Mednarodni posrednik Richard Holbrooke je tako na agendi rb dobil samo 17 sekundi, in to za izjave, s katerimi podpira mirovna prizadevanja srbskih oblasti. Tudi državni tiskani mediji na enak način tematizirajo dnevne dogodke. Njihova posebnost je specifični način poročanja, v katerem so dnevni dogodki samo potrdilo obstoječi državni politiki. Na ta način ne kreirajo dogodki poltiki temveč – narobe –politika proizvaja dogodke. Večina novinarskih prispevkov je nepodpisana in brez navedenega vira informacij, oz. kot najpogostejši vir nastopajo govorice in nepreverjene informacije. V časopisih ne nastopajo več novinarji, nastopa sama država v nepodpisanih tekstih ali z različnimi incialkami. Za tiste, ki berejo, poslušajo ali gledajo državne medije, je Jugoslavija brezkonfliktna družba, nekakšen ideološki perpetum mobile, ki se nenehno pomika naprej, ne glede na sankcije, brezposelnost, vojne, mednarodne in domače izdajalce. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, Javnost pa je ustvarjena po podobi svojih časopisov je leta 1844 zapisal Benjamin Disraeli. In etnično čisti mediji lahko proizvajajo samo etnično čisto javnost. Publikacijo Centra za svobodne volitve in demokracijo Odsutne partije dobite na Zavodu za odprto družbo–Slovenija.

V knjižni zbirki Preiskovalno novinarstvo, skupnem projektu Evropskega inštituta za medije in Radia B92, je izšla knjiga novinarja Dušana Reljića, Pisanje smrti. Reljića, neodvisnega novinarja, so leta 1993 »neznane osebe« sredi belega dne ugrabili na beograjskih ulicah in 48 ur zasliševale v nekakšnem paravojaškem zaporu. Zaradi groženj s fizično likvidacijo je poiskal zatočišče v Nemčiji, kjer danes vodi projekte, povezane z demokratizacijo medijev v Srednji in Vzhodni Evropi. Reljićev primer je samo eden med številnimi primeri zastraševanja, pretepanja, izsiljevanja in umorov novinarjev, ki poskušajo pisati o različnih oblikah korupcije in zlorabe oblasti. Predstavljena knjiga analizira medije kot posebno zvrst orožja v vojaških spopadih na primeru nekdanje Jugoslavije, Severne Irske in Makedonije. V situacijah notranjih napetosti in spopadov sodi Reljić, predstavljajo mediji virtualno vojaško fronto. »Killing screens« so vključeni v spiralo realnega nasilja in njihova moč je, da to spiralo poganjajo naprej. Posebno pomembno je izobraževati javnost o načinih medijskega delovanja v konfliktnih situacijah, ko je vloga neodvisnih medijev onemogočanje t.i. vlakovnega učinka. Analiza komunikacijskih procesov mora podpirati razvoj kritične javne zavesti o pomenu žurnalizma za politične procese posebno v konfliktnih in kriznih situacijah. Žurnalizem v interesu javnosti odkriva, kako politični centri moči s pomočjo politično nadzorovanih medijev ne definirajo samo kazala pomembnosti tem, okrog katerih se oblikuje javna razprava, temveč ponujajo tudi razlage najpomembnejših političnih dogodkov. Moč medijev torej ni samo v tem, da definirajo, o čem naj govorimo, temveč predvsem v tem, kako naj govorimo. Kot pravi avtor, da se po krvavih dogodkih na tleh nekdanje Jugoslavije ne bi utrjeval mit, kako je »na začetku bila beseda, ki je izzvala drugo besedo« in odprla brezno nasilja, ki se je končalo z popolnim uničenjem... Zlasti bi opozorili na Reljićeve kritične ugotovitve o neusklajenih načinih podpore mednarodne skupnosti neodvisnim medijem v državah Vzhodne in Srednje Evrope, ki, dolgoročno gledano, ne prinašajo želenih rezultatov.

Knjigo Pisanje smrti in druge publikacije Evropskega inštituta za medije dobite na Zavodu za odprto družbo–Slovenija.

Ali je mogoče poslati celovito novinarsko sporočilo, ali je mogoče povedati celo zgodbo, ki bi lahko razložila, kaj se je, kaj se in kaj se bo dogajalo na Kosovem? Moč moderne propagande je, da podpira »verovanje v vse in nič« oz. »vse je mogoče in nič ni resnično«. Tako v srbskih državnih medijih »vidijo in verjamejo« v bombardiranje Nata, »ne vidijo in ne verjamejo« v kilometrske kolone kosovskih beguncev. Londonski Institute for War & Peace Report poskuša, vsaj za sedanje razmere, nekaj nemogočega: na istih straneh lahko berete poročila kosovskih poročevalcev iz Prištine, dopisnikov iz Beograda, Tirane, Makedonije. Vsi naj bi govorili o istih dnevnih dogodkih, ampak njihove zgodbe se popolnoma razlikujejo. Zgodba neznanega kosovskega dopisnika iz Prištine. Iz dneva v dan smo brali o uničevanju, umorih, pretepanjih in ugrabitvah, o strahu pred usodnim trkanjem na vrata njegovega skrivališča. Zgodba o umoru Batona Haxhinja, urednika Koha Ditore, ki ga potem srečamo na mejnem prehodu Blace v Makedoniji med množico drugih ne beguncev, temveč kot sami sebi pravijo »deportirancev«. Beremo tudi o trdi propagandi, ki jo izvaja srbska stran z uporabo letakov, podpisanih z OVK v slabem albanskem jeziku. Zgodbe iz Beograda. Pismo Petra Lukovića, dopisnika splitskega Ferala Tribune, ki opisuje življenje v srbskem glavnem mestu, skozi analizo raznih javnomnenjskih glasovanj, skozi jezik demonstracij (Adolf Clinton in njegova Črna hiša, do celega seznama poimenovanj voditeljev držav, ki sodelujejo v vojaškem posegu) do kinematografskega sporeda, na katerem prevladujejo stari partizanski filmi, v katerih so Angleži, Francozi in Američani »dobri fantje«. In iz istega mesta pismo Vojina Dimitrijevi}a, profesorja prava, ki govori o posledicah bombardiranja za delo raznih nevladnih organizacij in organizacij za varstvo človekovih pravic. Neodvisni novinarji, neodvisni intelektualci, vsi drugače misleči so pod nenehnim pritiskom prisilne mobilizacije. Zgodba iz Albanije o nečloveških bivalnih razmerah kosovskih beguncev, o pomanjkanju hrane, zdravil, vode. Zgodbe o umorih in posilstvih. Zgodba iz Makedonije o demonstracijah v podporo oblastem v Beogradu. Poročilo o ustanavljanju nove vlade kosovskih Albancev, ki odreka politično legitimnost delovanju Ibrahima Rugove. Ko so znanega ameriškega generala vprašali kaj je bila največja napaka vietnamske vojne, je brez razmišljanja odgovoril: to, da smo na bojišča spustili novinarje in fotoreporterje. Danes lahko na internetu preberete uradna navodila srbskih vladnih inštitucij, ki inštruirajo državljane, kako naj uporabljajo internet. »Proti nam se vodi ena od najbolj perfidnih medijskih vojn v tem stoletju. Vojna se dogaja v vseh medijih, največ pa na televiziji in na internetu..., gre za vojno, v kateri moramo zmagati.« Poročila v albanskem, angleškem in srbskem jeziku, ki jih dnevno dobite na www.iwpr.net , nimajo namena posredovati ene in edine zgodbe. In to je trenutno največ, kar lahko naredijo v popolnem informacijskem kaosu.

Od 20. februarja je na internetu nov slovenski časopis, ki je nastal z združitvijo internet časopisa Res Slovenica in informativnega programa POP TV. Časopis je dosegljiv na naslovu nazaj