Vuk Ćosić
Internet in kosovska vojna
Internet v funciji komuniciranja in vojskovanja
Trenutno prvič traja vojna na teritoriju, ki je intenzivno povezan po internetu, in veliko energije je usmerjene v izkoriščanje novega medija v funkciji vojaškega konflikta. Na polju novih medijev tokrat ne delujejo samo običajni korpusi vladnih in nevladnih medijskih hiš iz obeh taborov, ampak tudi posamezniki in skupine posameznikov iz vseh vpletenih strani v konfliktu. Zanima nas pregled medijskih prijemov, ki so danes v uporabi, in prikaz tudi take rabe interneta, ki očitno ni del medijskega angažmaja, ampak zaradi svoje inovativnosti in agilnosti zasluži pozornost.

Tradicionalni mediji
Za tradicionalne, nedigitalne medije - ali po običajni kategorizaciji tiskane in elektronske - ki so vseeno našli pot do interneta, velja pravilo, da so nadaljevali z običajnim prepakiranjem vsebine iz primarnih izdaj in niso upoštevali ali so pa izjemno neagilno upoštevali specifičnosti medija, v katerega se podajajo.

CNN je na svojih spletnih straneh objavil kvazi interaktivni in zelo površni atlas ozemelj in strani v spopadu, z neizbežno anketo med uporabniki, ki pa je bila tarča nedestruktivnih hackerskih prijemov, o čemer nekaj več pozneje. Zanimiv detajl iz prve noči napada Nata je, da so bile prve slike, ki jih je CNN pokazal, posnete z interneta - tokrat je bil quicktime predvajan na tv in ne tv na računalniku.

Večina medijskih hiš je reagirala na podobem način, tako da imamo na internetu veliko posebnih kotičkov znotraj splošnih spletnih strani, in enega takšnih je v slovenskem prostoru uredila tudi redakcija časopisa Dnevnik.

B 92
Način, kako je v svojem delovanju onemogočen Radio B92, veliko govori o evoluciji v razumevanju pomena digitalnih medijev s strani srbskega režima in tudi o fragilnosti večjih medijskih sistemov v novomedijskem okolju.

Radio B92 je od vseh dominantnih medijev med vsemi v konflikt vpletenimi državami edini, ki je že nekaj časa pomembni primer razvitega zavedanja o potrebi večplastne ali večkanalne medijske navzočnosti klasičnih medijev v kriznih situacijah. Pod represivnim državnim nadzorom je B92 dolga leta deloval kot edini večji neodvisni elektronski medij, za našo analizo pa je posebno pomemben zaradi uporabe t. i. RealAudio standarda za predvajanje radijskega programa po internetu. Ko je bila postaja leta 1996 prvič prepovedana, je začela oddajati program po internetu in na ta način ni samo nadaljevala svojega poslanstva v lokalnem okolju, temveč tudi pridobila pomembno mednarodno podporo.

Radio B92 je bil z radikalno in dvomljivo pravno obrazložitvijo praktično onemogočen že po prvih nekaj dnevih vojne, potem ko je bil glavni urednik za kratek čas celo v priporu in je bila nasilno modificirana registracijska pogodba. Tokrat se je državni aparat posvetil sankcioniranju neodvisnega glasu bistveno bolj temeljito in je uslužbencem radia uspešno onemogočil, da bi sploh ustvarjali program, istočasno je popolnoma ukinil internet servis Opennet, ki je bil prvi ponudnik internet storitev v Srbiji in katerega direktor je bil ravnokar nagrajen z znano pionirsko nagrado Electronic Frontier Foundation. Na internetu trenutno deluje krizni štab v podporo B92, ki ga je v Amsterdamu organizirala skupina medijskih centrov in institutov za nove medije. Ta štab si v glavnem prizadeva, da bi radio deloval naprej iz kakšne od sosednih držav, vendar ne kaže, da bo to pomagalo obdržati visoko kvaliteto informativnih oddaj, ki so bile do pred kratkim zaščitni znak B92.

Novi mediji
Značilno je, da se z specifiko medija najbolj napredno ukvarjajo posamezniki zunaj medijskih hiš, med drugim tudi zaradi svoje povečane mobilnosti, kar vidimo tudi iz primera B92, ki je bil prevelik, da bi se lahko hitro premikal. Najuspešnejši momenti v uporabi interneta so vezani na mailing liste, manipulacijo z anketami in ping bombe. Za potrebe te analize je bilo nujno narediti razliko med destruktivnimi in nedestruktivnimi prijemi.

Nedestruktivna raba specifičnosti medija
Najbolj učinkovito komunikacijsko orodje, ki nam ga je internet ponudil, je še vedno stara dobra e mail lista ki omogoča hitro posredovanje informacij na veliko naslovov in je zasnovana na interesnem združevanju uporabnikov. Funkcioniranje mailing list v aktualnem konfliktu je pokazalo, da se bolje obnesejo tiste ki že imajo artikulirano t. i. virtualno skupnost, znotraj katere so odnosi uravnoteženi in kjer je številno članov stabilno.

Zanimiv primer je združenje Syndicate, ki že tri leta povezuje novomedijske aktiviste, novinarje in umetnike okoli tem, ki se tičejo kulturnih izmenjav med vzhodnimi in zahodnimi deli Europe. Z začetkom kosovskega konflikta in akcije Nata je promet na listi s povprečno petih narastel na skoraj 80 pisem in sporočil na dan, in veliko naročnikov je začelo sistemsko pošiljati prispevke posameznikov, ki so v območju konflikta. Navzočnost številnih novinarjev in medijsko ozaveščenih članov je pripeljala do tega, da se je ta lista v izjemno kratkem času pokazala za pomembni vir informacij za veliko zahodnih medijskih hiš. Po drugi strani se v okviru Syndicate organizira pomoč neodvisnim medijem v Srbiji.

Drug dober primer mailing liste, ki je vzpostavila direkten stik med ljudmi iz vseh strani, so Mostovi, eno leto trajajoč debatni forum, ki je bil do te zadnje faze vojne skoraj izključno posvečen vprašanjem jezika v novo rojenih državah na Balkanu. Jasno politično ozadje teh jezičnih sprememb je od samih začetkov liste artikuliralo subtilno in tolerantno raven komuniciranja na njej, kar se je v tej novi situaciji pokazalo kot vir zaupanja in povečane odprtosti med člani.

Poleg list je kajpak treba omeniti še IRC (Internet Relay Chat) in World Wide Web, dve izjemno agilno uporabljeni platformi. IRC je znan po tem, da je najbolj dinamičen zaradi svoje real time interaktivnosti, v kateri enakomerno štejeta vsebina sporočila in hitrost tipkanja. V takem okolju se soočajo najbolj ostri posamezniki, a kljub starosti interneta še vedno dominirajo računalniško bolj izobraženi uporabniki. Veliko število kanalov, kot so #nato, #serbia in podobni, je bilo maksimalno uporabljenih in shranjeni zapisi teh komunikacij so posebno zanimivo čtivo, toda razen testnega poligona za najnovejše Bote (programske robote, ki avtomatsko pošiljajo vnaprej pripravljena sporočila) skorajda ni bilo ničesar, kar bi bilo medijsko relevantno.

World Wide Web se je kot grafično intenzivno okolje hitro uveljavil med uporabniki in že pred leti je postal sinonim za ves internet, tako da je jasno, zakaj se je v zelo kratkem času pojavilo morje spletnih strani, posvečenih kosovskem konfliktu.

Nekaj centraliziranih in dobro organiziranih spletnih strani daje hitro in nepreverjeno informacijo z terena - dva beograjska ponudnika interneta Beograd.com in Inet, pater iz samostana Dečani, in številni drugi. Na teh web straneh se informacije tako rekoč kontinuirano ažurirajo z minimalno skrbjo za njihovo kvaliteto. Prevladujejo govorice in pojavljajo se citati iz državnih medijev, toda ko se zavemo pomanjkanja profesionalnega novinarskega profila, so to spet uporabni viri.

Dober primer strani, ki prenaša uporabne nefiltrirane subjektivne izkušnje, je na naslovu http://www.keepfaith.com/ in jo sestavljata (in s tem objavljata) upokojena beograjska novinarka in njena hči, ki je v tujini.

Še en zanimiv medijski prijem, ki bi mogoče lahko sodil v kategorijo destruktivnih, je mehka diverzija, usmerjena proti spletni strani srbskega ministrstva za informiranje. Po desetih dneh vojne so neznani storilci registrirali internetni naslov www.serbiainfo.com, ki je izrazito podoben uradnemu naslovu spletne strani ministrstva (serbia-info, torej s pomišljajem ali, bolj simbolno, z minusom), in so na tem naslovu objavili skoraj identično oblikovano stran, ki je pa vsebovala drugačne informacije. Ta nova stran je obstajala kratek čas in je danes nedosegljiva, a pomembno je, da je celo srbski minister za informiranje posebej zaradi tega nastopil na televiziji in obsodil tako gesto.

Destruktivna raba specifičnosti medija
Za zdaj so v balkanski vojni zabeleženi nekateri primeri destruktivnih prijemov v obračunu z nasprotno stranjo. Uporabljeni so mail bomb, ping bomb in cracking.

Mail bombe se pojavijo, ko uporabnik na en mail naslov pošlje večjo količino e.mailov in s tem zapolni vstopne kanale ter onemogoči normalno funkcioniranje mail strežnika. Že v prvem tednu vojne se je tiskovni predstavnik zveze Nato pritožil, da je bil njihov poštni strežnik žrtev takega napada in da je bil spletni strežnik Nata napaden z metodo ping bomb. Ta metoda sestoji iz sistemskega sprožanja zahteve po vzpostavljanju kontakta med strežnikom in stranko, včasih tudi po več tisočkrat na uro. Tako je zelo verjetno da se bo strežnik v kratkem času sesul pod težo komunikacijskega pretoka. Oba napada sta bila samo relativno uspešna in hitro odbita.

Cracking je termin, s katerim označujemo nasilen elektronski vdor na spletni server in spreminjanje vsebine. S tem se v tej vojni ukvarja srbska stran in tamkajšnja razvpita »Črna roka«. Njihove aktivnosti so znane že iz časov pred trenutnim konfliktom in do zdaj so prevzeli odgovornost za vdore na strežnike hrvaških in albanskih medijev, kot sta Vjesnik in Glas Kosova. Od začetka vojne je »skrekan« samo en albanski strežnik in podpisan z grafiko beograd.com, kar pa so tamkajšnji administratorji takoj zavrgli in javno zaprosili crackerje, naj ne puščajo takšnih sledi.

Nobenih indicev ni, da bi bila katera koli destruktivna gesta povezana z uradnimi ali celo vladnimi telesi konfrontiranih sil, toda tudi brez takšnih indicev ostaja prepričanje, da so dejanja destruktivnih hackerjev del palete novih vojaških tehnik.

V trenutno trajajočem kofliktu opažamo, da je na več internetnih platformah veliko komuniciranja in direktnega vojskovanja. Tisti mediji ali končni uporabniki, ki bi radi uporabljali informacije z interneta, se zavedajo, da jih je treba temeljito preverjati. S tem pa se izgublja hitrost, ki bi naj pomenila ta zgodovinski kvantni skok novih medijev. Z ene strani se oglašajo glasovi, ki trdijo, da pomeni internet konec avtoritativnega novinarstva, z druge pa takšni, ki zagovarjajo informirani subjektivizem. Težko je reči, kdo ima prav, ostane pa dejstvo, da bo kosovska vojna pomemben moment tudi v zgodovini medijev.

nazaj