Ervin Hladnik Milharčič: »(...) Če delaš za humanitarno organizacijo, si opredeljen s tem, da ti gre za reševanje življenj. Pojdi in rešuj. Zgodilo pa se je, da so Združeni narodi humanitarnim organizacijam pustili politično interpretacijo položaja in prevzeli njihovo logiko, tako da so generali raznih vojska govorili, kakor da so vodje nevladnih organizacij. Politični prevod tega je bil, da smo vsi ljudje, da gre za razne vojskujoče se strani in da med njimi ni razlik. Vsi so bodisi žrtve, bodisi morilci. Nam je vseeno, mi tukaj le posredujemo, smo nevtralni in ne delamo političnih analiz. Na to informacijsko črevo so se seveda priključili mediji, ampak preden je operacija propadla, nihče ni mogel vedeti, da se je to zgodilo. Zvenelo je dobro. Mene je prevaral MacKenzie. Z njim sem naredil briljanten intervju, ki pa ne pove ničesar, saj mu nisem postavil niti enega agresivnega vprašanja, kjer bi ga soočil z dejstvi, ampak sem verjel njegovi analizi, da je poseg v Bosni humanitarna operacija in da je treba je reševati življenja. Cel kup floskul. To je bil eden od virov informacij, ki si jih bolj ali manj zaradi konsenza lahko zelo dolgo časa citiral kot dejstvo. Na začetku, če so Združeni narodi dejali, da se je nekaj zgodilo, ti ni bilo niti treba reči: »Po mnenju ali pa po podatkih Združenih narodov se je zgodilo...,« ampak si vzel, kar so govorili Združeni narodi, češ oni že vedo, za kaj gre. Kdo bo vedel, če ne oni? To je povzročilo veliko nesporazumov. Na terenu je to pomenilo, da so zaradi take logike delovanja raznim paravojaškim in parapolitičnim centrom oblasti dali enak status, kot so ga imeli, recimo temu, uradno izvoljeni organi bosanske države. Do tega je prišlo zato, ker so prve stike navezovale humanitarne organizacije, ki seveda potrebujejo urejene odnose z vojaškimi oblastmi, ki delujejo na terenu, saj od njih dobivajo dovoljenja za razvažanje hrane in prosto pot čez njihove nadzorne točke. Mrežo humanitarnih organizacij so potem prevzeli vojaki Združenih narodov in taista mreža je pozneje postala prevladujoča mreža reševanja političnega konflikta, na katerem temelji daytonski sporazum. Novinarji so pač o tem poročali. V Bosni si naletel na stanje, ko si imel paravojaške in parapolitične centre moči, ki so jim Združeni narodi dajali enak status in enako pomembnost kot legalno izvoljenim oblastem. Tako da ta terminologija ni nastala kar iz zraka ali pa v uredniških hišah. Mislim, da je bila odsev politične norosti mednarodne skupnosti, ki je hotela reševati ta problem.

(...) Novinarji ki so se nekaj časa ukvarjali z Bosno, so hitro prepoznali pasti in začeli poročati drugače. Zdi se mi, da sem Martina Bella zelo redko slišal, da bi na BBC-ju rekel, da so sprte strani naredile to ali ono. Preprosto šel je naokoli in napisal članek, v katerem je povedal, kaj se je zgodilo, po pravilih, ki se jih kot soliden anglosaksonski novinar drži tudi sicer. Vse skupaj je povzročil medijski šum. Nič se ne čudim, da Američani uporabljajo izraz »sprte strani«. To je zelo priročen termin, ki se ga da hitro uporabiti. Bil pa sem šokiran, ko sem to slišal na slovenskih televizijah in bral v slovenskih časnikih. Odkod to? (...) Pri poročanju z Balkana sebe nikoli nisem imel za nevtralnega. Nisem si niti prizadeval, da bi bil, saj se mi je zdelo, da bi s tem goljufal lastno vest. Tako sem se pač odločil. Sem inteligenten, poznam razmere in znam ločiti, kaj je prav in kaj ne. Če je to prav ali ne, je povsem moralno-politična odločitev. (...) Kot sem že rekel, vprašanje ni akademsko. Ne zastavi se ti enkrat na začetku in ga rešiš za vse večne čase. Zastavi se ti pri vsakem poročanju posebej... Potem si postavljen pred konkretno vprašanje. ok, imaš dve strani. Ali boš govoril: ta stran dela to, druga stran pa dela tisto? Sam mislim, da novinarji smejo misliti. Kadarkoli mi redakcijske in uredniške razmere dopuščajo, primaknem svoj lonček in napišem, kaj si o tem mislim sam. Po pravici povedano, mi je čisto vseeno, ali je to objektivno novinarstvo ali ne. Samemu sebi zaupam toliko, da znam prav presoditi, če pa ne, sem se pripravljen opravičiti, kar pa se mi je doslej redko dogajalo.

(...) Ti konflikti so resna stvar in jih je treba tudi vzeti resno, zato ne vem, zakaj bi se jim morali dajati enak status kot odbojki, saj tu namesto žog po zraku letijo glave. Zdi se mi, da se da metodološko stvar najbolje rešiti tako, da konflikt pokriješ z ene strani. Zato, da realiziraš to metaforo, da se postaviš na eno stran. Ampak to ne pomeni, da za to stran delaš propagando. Na fronti se lahko postaviš na stran, s katere mečejo kamenje, ali pa na stran, s katere švigajo krogle. Meni se zdi, kar se Palestine tiče, dosti bolj informativno stopiti tja, od koder mečejo kamenje, pa tudi boljši čaj kuhajo. Seveda pa je to delo, ne odločaš se turistično, kaj boš šel gledat.

Zakaj so fotografije iz vojne v Zvezni republiki Jugoslaviji oz. begunske krize v Albaniji in Makedoniji, ki jih objavljajo v slovenskem tisku, večinoma agencijske, med agencijskimi pa največkrat Reutersove? Koliko avtorji fotografij izgubljajo, če se pod njihovo fotografijo podpisuje agencija? Koliko stane življenjsko zavarovanje in zavarovanje opreme fotoreporterja? Ali se s fotografijami z vojnega območja lahko zasluži veliko denarja? Ta vprašanja smo zastavili slovenskemu fotoreporterju z mednarodno kariero Bojanu Breclju.

Bojan Brecelj: »Reuters pokriva svojega fotografa v celoti. Drugače kot svobodni fotoreporterji - free lancerji, ki se morajo popolnoma sami izpostaviti, tvegati svoj denar in opremo, je Reutersov fotograf krit z opremo, je zavarovan in so mu vsi stroški pokriti. Prav tako je teže svobodnemu fotoreporterju spraviti fotografije v obtok, pokazati jih, da jih mediji lahko opazijo in poberejo. Free lancer bi kvečjemu lahko delal v navezavi z kakšnim medijem, pa še takrat mediji niso zainteresirani, ker se bojijo, da je to zanje preveliko tveganje. Ne delajo vse agencije tako, da pod fotografije podpisujejo le ime agencije. To delajo Reuters, CIPA, GAMMA in še nekatere, so pa agencije, kot so Black Star in Sygma, ki imajo podpis avtorja. Te sicer niso toliko navzoče v informativnih medijih, kjer dominira Reuters.

Vsote za zavarovanje so visoke. Sicer pa sem v Sloveniji velikokrat hotel opremo zavarovati in na koncu mi ni uspelo, ker se je pokazalo, da bi veliko plačal, hkrati pa ne bi dobil garancije, da bi res dobil povrnjeno škodo, če se kaj zgodi. Novinarsko in fotoreportersko delo na vojnem območju je velik hazard, se pa se od tega lahko dobro zasluži. Osebno ne bi šel snemat vojne, ker me vojna kot vojna ne zanima. Bolj me zanima ta mašinerija, ki poskuša posledice vojne na nekakšen način reševati. Zdaj se dogovarjam z neko angleško revijo, da bi šel to delat. Ves svet je obrnjen v te ljudi - begunce s Kosova -, ki izčrpani pridejo čez mejo in tam životarijo. V bistvu pa je tam še en strahoten poligon ljudi in napora, da se te ljudi reši. Mislim, da mediji sploh niso usmerjeni v to, kar se mi zdi krivično.«

Ob sklepnem (?) dejanju jugoslovanske drame bi dobronamerna bralec in bralka nedvomno upravičeno pričakovala, da bodo slovenski mediji znali izrabiti nekdanje življenje v skupni državi in številne osebne stike, kar bi se moralo preliti v kakovostnejše poročanje. Toda v nasprotju s hrvaškimi časniki, ki kljub težjim okoliščinam za svoje novinarke in novinarje polnijo časopisne strani z jugoslovanskimi zgodbami iz prve roke, slovenskim ni uspelo.

Delo se je na dogodke v Jugoslaviji sicer odzvalo ustrezno močno, pomembnost zračne intervencije Nata pa se kaže tudi v razporeditvi tem in številu prispevkov; spremljanje dogodkov od blizu sta novinar Vili Einspieler in fotoreporter Tomi Lombar plačala tudi z enodnevno psihično in fizično torturo v rokah srbske paravojske. Uredniška politika Dela do jugoslovanske vojne, če jo merimo skozi komentarje, pa je bila vse prej kot jasna; poenotila se je le v izjavi uredništva, v kateri slovensko vlado opozarjajo na spornost vpletanja države v vojaško akcijo Nata, ki je ni odobril Varnostni svet OZN. Sprva je bilo v komentarjih Dela največ govora o legalnosti akcije: »Pri tem ni toliko skrb vzbujajoče, da najmočnejša sila sveta deluje nezakonito, temveč, da v sodobnem svetu očitno sploh ni več možno delovati zakonito.« (R. Kozmos, Delo, 69/99). Očiten je tudi strah pred širšo vojno: »Okoli Kosova je, čeprav potihem in neopazno, vendarle znova oživela hladna vojna... V tem kontekstu so nove razmere tako nevarne, da se utegnejo sprevreči v povsem realne tragične konflikte.« (B. Jokić, Delo, 70/99). Vseskozi je aktualno vprašanje strategije Nata: »Če zahodne sile nimajo niti politične niti vojaške volje za strategijo, s katero bi Jugoslavijo prisilile k avtonomiji Kosova, bi bilo bolje, če bi se takoj začele pogajati za njegovo popolno samostojnost... Kaj je torej bolje: razmisliti o pragmatični trajni rešitvi krize na Kosovu (in v Bosni) ali vztrajati pri sedanji vihri in doseči Srbijo brez Kosova in Kosovo brez Albancev?« (cf. R. Kozmos, Delo, 72/99). Trajno rešitev in najbolj radikalno strategijo izhoda Nata iz Srbije pa je nakazal E. Hladnik-Milharčič: »Strategija izhoda iz Srbije je le zasedba in denacifikacija, podobno kot v Nemčiji. Letalske bitke za Kosovo Nato ni izgubil letos, ampak leta ’91, ko so miže preleteli Vukovar.« (E. Hladnik-Milharčič, Delo, 73/99).

Dnevnik je za prvi komentar poprosil vojaškega analitika Milana Gorjanca. Ta je takoj opozoril na veliko nevarnost Miloševićevega maščevanja civilnim prebivalcem Kosova: »Albanci na Kosovu so talci srbske vojske. Vojska lahko nekaj ur po napadu požene na sto tisoče ljudi proti meji z Albanijo ali Makedonijo...Piloti in generali Nata bodo nedosegljivi, sosedje Albanci pa pri roki.« (M. Gorjanc, Dnevnik, 81/99). D. Kovač je ponudil zanimivo rešitev krize, ki pa je danes že nepovratno zapravljena: »Krizo, ki je iz kosovske postala svetovna po zaslugi Clintona (in ne Miloševića, v tem primeru bi bila takšna že 13 let), lahko reši le Jugoslavija v Natu. Tako bi bil volk sit - Nato bi imel svoja oporišča v Srbiji - koza pa cela, saj ga Miloševič ne bi sprejel kot okupacijsko, ampak zavezniško vojsko.« (cf. D. Kovač, Dnevnik, 82/99).

Verjetno je Večer pri komentiranju dogodkov v Jugoslaviji še najbolje zadel bistvo, saj se je, denimo, edini vprašal, kako je mogoče, da Nato ni predvidel ( ali ni hotel predvideti) Miloševićevega odgovora na zračne napade: »Miloševiću je z napadi Nata dejansko padla še zadnja ovira. Pravzaprav si je sam prižgal zeleno luč za dokončanje umazanega posla na Kosovu. Prav neverjetno je, da načrtovalci v Natu niso predvideli takega odgovora. Vsakomur, ki vsaj malo pozna razmere, je bilo jasno, da bo Milošević udaril po Albancih. Nerazumljivo je, da se je Nato spustil v kaznovalno akcijo in hkrati pozabil (ali pa tudi ne) zaščititi žrtve genocida. Kosovski Albanci so torej strateški drobiž.« (cf. B. Zgaga, Večer, 73/99). Hkrati so se na Večeru tudi vprašali, ali je bila, vsem slabostim navkljub, mogoča kakšna druga rešitev: »Ali je bila mogoča še kakšna druga pot za zaščito Albancev na Kosovu in za postopno vrnitev demokracije v Srbijo? Mnogi smo še danes prepričani, da je Milošević pripravljen razumno reagirati in popustiti le, ko sede za mizo z močnejšim od sebe.« (B. Bauman, Večer, 72/99). Usklajeni komentatorski pogled Večera pa lahko sklenemo z mislijo, da je bilo posredovanje Nata nujna napaka: »Američani so podcenili Miloševićevo brutalnost, toda kaj bi lahko storili drugače? S pogajanji ne bi dosegli nič.« (cf. M. Predan, Večer, 74/99).

Kljub dolgotrajnemu rožljanju Nata z orožjem so Slovenske novice v četrtek, dan po akciji, povsem odpovedale. Najpomembnejša vojaška operacija v Evropi po drugi svetovni vojni, zapovrh še na ozemlju nekdanje skupne države, je do zaključka redakcije komaj prišla v kolikor toliko zajeten članek in se tako pridružila obilju razgaljenih lepotic in raznovrstnih tračev. V naslednjih dneh so Slovenske novice zamujeno sicer poskušale popraviti, a obseg in maloštevilnost virov poročanja nikakor ne pristajata pomembnosti dogodkov. Zato pa Slovenske novice niso imele težav z uredniško politiko do akcije Nata: v dveh komentarjih, ki sta bila tudi edina, jo je postavil kar Marjan Bauer: »Normalen človek ne more uživati v napadih na Jugoslavijo. Vendar je nekdo moral vzeti v roke meč in odigrati boga. Hudič je na odru že dolgih 7 let, spomnimo se samo Vukovarja, Sarajeva, letal, ki bi morala poleteti nad Ljubljano, tankov, ki so jih Srbi obmetavali s cvetjem.« (M. Bauer, Slovenske novice, 73/99). Uredniško politiko Slovenskih novic torej označuje teza o kolektivni krivdi Srbov in Srbkinj, ki je še bolj jasno razvidna iz naslednjega komentarja: »Če je Milošević kaj in za kaj kriv, ni kriv sam, kriv je skupaj s Srbi, oziroma so Srbi krivi skupaj z njim.« (M. Bauer, Slovenske novice, 70/99).

Po obsegu in celovitosti poročanja je tako nedvomno prednjačilo Delo, za opazno najšibkejše so se pokazale Slovenske novice, Dnevnik in Večer pa bi lahko skupaj umestili nekam vmes.

Za vse opazovane dnevnike po vrsti lahko ugotovimo, da niso bili zmožni ustvarjati lastnih »živih« zgodb s prizorišč; četudi so tam imeli poročevalce, so jih uporabljali predvsem za podpisovanje zbranih agencijskih vesti, ki bi jih lahko (lažje) dobili kar doma. Praksa, ki traja že kar predolgo in bi jo lahko pretrgala le močnejša konkurenca.

Od vodilnega nacionalnega resnega dnevnika bi pričakoval, da bo posebno pozornost namenjal preverjanju informacij in skrbel za kvalitetno dopisniško mrežo. Delu se območje bivše skupne države očitno ne zdi posebno pomembno. Vsaj sodeč po poročilih, nastalih od januarja letos do začetka napada Nata, ko smo podrobneje spremljali pisanje dopisnika Dela iz Jugoslavije Branka Jokića.

Bralec od dopisnika seveda pričakuje, da njegovi teksti ne bodo zgolj gola poročila brez zanimivih detajlov, vendar pa ne morejo temeljiti večinoma na neimenovanih virih in psihologiziranju. Tako lahko v članku z naslovom »Odprti poker ZRJ s svetom« beremo o domnevnem Miloševićevem razmišljanju glede odločitve Evropske unije o novih sankcijah za ZRJ. »Tuji novinarji in opazovalci menijo, da je Miloševića ›kosovski lonec‹ le začel skrbeti... Po drugi strani pa je slišati, da ga nič kaj ne skrbi uvedba novih sankcij... Njegov vojaški vrh ga je menda prepričal, da se je vojska ZRJ pripravljena uspešno postaviti po robu...« (Delo, 27. 1. ’99). V Jokićevih poročilih imamo velikokrat opraviti z govoricami, s katerimi poskuša razložiti zgodbo. «Govori se, da je bil Vlahović, tako kot Stojičić, tesno povezan z visokimi državnimi funkcionarji in je ›preveč vedel‹, pri tem pa je bil morebiti ›premalo pripravljen sodelovati‹ oziroma se je preveč ›osamosvojil‹. Navajajo, da je bil tesno povezan...« (Delo, 15. 3. ’99). Članek, objavljen 15. marca, je tudi dobri primer Jokićeve rdeče niti vsakega članka: uporabe kratkih nekajbesednih citatov, pri katerih bralec ne ve, ali gre le za avtorjeve narekovaje, ki so v tem primeru nepotrebni, ali pa za navedke iz člankov drugih časopisov, ki pa bi seveda morali biti navedeni.

Mnogokrat lahko v Jokićevih analizah opazimo tudi pretiravanje, ki je posledica poenostavitve zgodbe, in trditve brez realne osnove. Tako lahko v članku z dne 5. 1. ’99 beremo, da bi lahko zaradi zakona, ki je omogočal visoke plače politikov, tri vladajoče stranke ostale brez članstva, Miloševićev režim da je zadeva resno ogrozila, samemu Miloševiću pa da je cenzura tiska prinesla vsaj toliko nevšečnosti kot kosovski problem. »Če v Parizu srbska stran ne bo privolila v predloge skupine za stike, bo prišlo do delitve Kosova...« (Delo, 2. 2. ’99)

Pri Jokićevih poročilih imamo pogosto opraviti tudi s posploševanjem v imenu vseh Srbov, Beograjčanov, intelektualcev, javnosti ali pa Albancev: »Beograjčani imajo zanimiv razlog za zadovoljstvo. Za župana je izvoljen... Pričakujejo, da bo to ›prvi korak k vsesrbski spravi‹...« (Delo, 25. 1. ’99). Ali pa: »... Srbi Walkerju zamerijo vse...Trdijo, da poskuša Srbom nekaj podtakniti... Srbi so prepričani, da so ›teroristi‹ mrtvim ljudem v Račku sekali glave ...« (Delo, 19. 1. ’99). »A četudi bi vse to držalo in če bi listina vendarle imela neko verodostojnost, so srbski intelektualci – kot razmišljajo v mnogih anketah – osupli nad besednjakom, s katerim so ožigosani sovražniki. Iz tega sklepajo... Demokratska javnost se kljub zmedi na političnem prizorišču še naprej zavzema za izredne volitve...« (Delo, 20. 1. ’99) »Albanci ždijo ob radijskim sprejemnikih..., pripravljeni odločno kritizirati svoje pogajalce, če bi se odrekli zahtevi po neodvisnosti...« (Delo, 22. 2. ’99)

Akterji Jokićevih člankov so velikokrat brez imen, imajo insiderske informacije, njihove analize pa so večkrat pokazale za netočne, čeprav jim avtor pripisuje pomembnost. »...Stvarni opazovalci in kronisti so od včeraj še bolj prepričani, da bo Slobodan Milošević ›umiril žogo‹ in privolil v prihod mednarodnih sil, seveda z drugačnim ›vzdevkom‹ oziroma kompromisom, kot predlaga skupina za stike. Podobno menijo tudi strankarski vodje...« (Delo, 23. 2. ’99) »Kot so sporočili iz srbskih virov, je Hill v pogovoru z Rugovo dejal, da ›ne bo nič z neodvisnostjo Kosova‹. Ve se tudi, da se je Hill včeraj sestal...« (Delo, 28. 1. ’99)

Pogosto se za poročila iz Beograda zdi, da bi bolj sodila v Slovenske novice kot pa v resen politični dnevnik. Tako lahko na zadnji strani Dela nad novico o sodelovanju Slovenije in bih na tretjih trgih v naslovu beremo o »Potokih vina za Miloševićevega vnuka«, čeprav v sami vesti ne zvemo nič o vinu, ampak samo ugibanja o tem, ali sta Marko in Milica poročena ali ne, hkrati pa »je slišati, da ju je pred dnevi k poroki prisilila Markova mati Mirjana...« (Delo, 21. 1. ’99)

Poleg tega, da bralec pogosto nima občutka, da ima Delo na terenu svojega človeka, ne pa le sledilca dogajanj v srbskih medijih, bi lahko temeljne pomanjkljivosti poročanja iz ZRJ strnili takole: pomanjkljivo navajanje virov, direktno citiranje brez navedbe vira, posploševanje in stereotipizacija in pomanjkljivo navajanje podatkov.

V petek, 16. aprila, dan potem ko je Nato priznal, da je streljal na kolono albanskih beguncev na Kosovem, so naslovnice slovenskih časnikov odsevale različno težo omenjenega incidenta. Najbolj »udaren« je bil Večer, ki je poročilu iz Bruslja dal naslov »Pilot bombardiral kosovske begunce«. Dnevnik je z velikimi črkami zapisal »Nato je res streljal«. Delo pa škandalu, ki še vedno vznemirja svetovno javnost - nesrečni dogodek je predmet tako propagandnih manipulacij, kakor tudi raziskovalnega novinarstva – ni pripisal pomembnosti vodilne zgodbe za naslovno stran. Še več: poleg velike fotografije s trupli ubitih beguncev, ki ležijo na cesti, je vodilnemu članku zraven dalo naslov »Ceste dodobra oznojile poslance«. Neokusno, bi lahko rekli, kljub temu da se naslov članka nanaša na temo iz notranje politike, ki z nesrečnim dogodkom nima nobene zveze. Tako je ustvarjen kontekst, ki si ga ne urednik ne novinarji, ki so delali na naslovnici, verjetno niso niti najmanj želeli. Napačnemu dojemanju, kaj je bila ključna novica tega dne, pa je pripomogla tudi forma, ki jo Delo pogosto uporablja od začetka napadov Nata na Jugoslavijo. Veliko fotografijo namreč spremlja daljša »foto vest«. Fotografiji, ki naj bi jo po novinarskih pravilih spremljala le eden ali dva stavka, sledi poročilo, ki pa ni opremljeno z običajnim naslovom, nadnaslovom in podpisi novinarjev (razen inicialk). Skratka, Delo je ključno zgodbo objavilo grafično ločeno v spodnjem delu naslovne strani pod naslovom »Zavezniki iskreno obžalujejo«, ki se izogiba imenovanju napadalcev in žrtev.

Izbira vodilne in drugih tem za naslovnico je seveda stvar ocene urednika deska ali pa drže uredništva do konkretne teme - kot je trenutno Kosovo. Ker pa je urednik Delovega deska Darjan Košir pred časom na enem od novinarskih večerov v škuc-u povedal, da se Delo želi vizualno približati britanskemu Guardianu smo si za primerjavo ogledali tudi izdajo tega londonskega časnika 16. aprila. Dvoma ni bilo: cela naslovnica je vsebovala le dve plati iste zgodbe. Na levi strani so bralci lahko prebirali zgodbo pilota (podnaslovljeno kot »Pogled iz zraka«), na desni pa zgodbo žrtev (»Pogled s tal«). Dve zgodbi ločuje celostranska fotografija krvavega obraza umrle begunke. Naslov, natisnjen z velikimi mastnimi črkami pa se je glasil: »Nato včeraj: ›Ko je pilot napadel, so bila tam vojaška vozila. Če pa se pokaže, da je šlo za traktorje, je to nekaj drugega.«

V soboto, 17. aprila, so jugoslovanske oblasti že drugič pregnale dopisnika RTV Slovenija iz Beograda Vanjo Vardijana in že naslednji dan smo lahko iz ust voditeljev »24 ur« na POP TV slišali napoved, da se iz Beograda oglaša »edina slovenska televizijska poročevalka« Breda Ozim. V drugačnih okoliščinah bi lahko komercialni tv hiši to hvalisanje spregledali, kovanje dobička na račun konkurence, še posebno, ker gre za novinarskega kolega, pa je lahko le težek profesionalni in etični zdrs, ki pa ni bil edini ta večer: naprej smo lahko spremljali telefonski pogovor s predstavnikom srbske skupnosti v Londonu, ki je bil predstavljen kot pogovor v živo, hkrati pa so prevod besed sogovornika spremljali podpisi. Za piko na i so na POP-u poskrbeli s tem, da novice dneva iz Beograda, namreč to, da so neznanci ubili lastnika neodvisnega časnika Dnevni Telegraf Slavka Ćuruvijo, v prvem poročilu dopisnice iz Beograda nismo slišali. Novico so svetovne agencije sporočile debelo uro pred začetkom oddaje, ki se je zaradi Formule 1 začela ob 21. uri. Poročilo o dogodku smo slišali šele ob drugem javljanju v dodatku po športu in vremenu.