Po vsem, kar se je dogajalo in zgodilo v zvezi z afero Holmec, je na tako skopo omejenem prostoru, ki mi je na voljo, težko povedati kar koli tehtnega. Pred seboj imam namreč nekaj manj kot tisoč (1000!) strani analiziranih člankov, radijskih in televizijskih oddaj, poročil, intervjujev in komentarjev, ki se nanašajo na afero. Že sama izpeljava analize objavljenih naslovov časopisnih člankov bi, denimo, terjala približno 8–10 strani teksta. Ker ni možnosti, da bi govoril o tem, kaj je bilo rečeno, se bom predvsem lotil tega, kar je bilo zamolčano, kar pa bi – po presoji, ki jo oblikujem na podlagi preštudiranega gradiva – moralo biti objavljeno/storjeno.

Razvidno je, da je šlo za afero, ki je imela lastnosti poletne nevihte. Pridrvela je s povsem jasnega neba, bliskalo se je in grmelo, nenadoma se je shladilo, deževalo je kot za stavo..., že naslednji trenutek pa je bilo vse po starem. Toda že zgolj iz tega dejstva lahko sklepamo na trojno možnost. Bodisi da je šlo za »podtaknjeno zadevo« (spodletel (?) znotrajpolicijski, znotrajpolitični ipd. obračun) ali pa za resen simptomatski izbruh – gasilske enote so ga obvladale v rekordnem času, a se bo ponovno pojavil o kaki drugi priložnosti. Kaj pa če to sploh nista dve izključujoči se strani zadeve, pač pa ena in ista? Moje interpretativne simpatije so ravno na strani te možnosti, ki skupaj bere to, kar se je razkazovalo kot medsebojno izključujoče.

Hkrati pa nobena izmed teh lastnosti ne more zakriti podobe afere Holmec kot matere vseh afer, ki jih je Slovenija prestala od osamosvojitve do danes. Skorajda ni bilo namreč političnega akterja, posameznika ali stranke, društva ali novinarja, ki se v obdobju slabih treh začetnih mesecev leta 1999 ne bi bil tako ali drugače »opredeljeval« do afere: tako njene vsebine kot tudi njene forme. Ena izmed osrednjih značilnosti afere je bila ravno ta, da je potekala na ravni čiste forme, da pa je njena vsebina bila od vsega začetka potlačena, pozneje pa celo blokirana. Afera je torej vendarle zadela neko nevralgično točko tukajšnje postsocialistične družbe(nosti), torej je njeno bistvo ali njena vsebina bila in ostala ravno v njeni formi. To bi si bilo treba zapomniti.

Boleče mesto, se pravi sama forma afere, je stopilo v prvi plan, okoli njega pa so se oblikovala dva jasno razvidna ideološka, politična, družbena, kulturna in siceršnja bloka: tisti, ki je »branil«, in pa tisti, pred katerimi so se branilci čutili ogrožene. Štos afere, kolikor si jo ogledamo iz prevelike bližine, je namreč varljiv, saj se na prvi pogled zdi, da je šlo za razcep pro et contra, pri čemer se pa izgubi temeljna značilnost – to pa je skorajda absolutno soglašanje s tem, da je zadeve treba čim prej pospraviti, kar se je ubesedilo celo kot »nacionalni interes«. Ravno zaradi docela popolnega soglasja pri zadevah »nacionalnega interesa« se je lahko tudi zgodilo, da je bila zadeva Holmec v rekordno kratkem času tudi pospravljena. Ostali so kvečjemu še obračuni in plačila računov raznim krčmarjem, ki pa niso imeli vzročne povezave z afero (padec notranjega ministra Bandlja...), prej so tičali v dnevnopolitičnih obračunih raznih akterjev tukajšnjega parlamentarizma.

Poglejmo, recimo, neštetokrat prikazano nekaj desetsekundno video sekvenco (dvomim, da zgolj avstrijske televizije), ki pa se je od začetka do konca opazno skrčila. V prvih posnetkih (obdobje sredi januarja 1999) smo imeli priložnost gledati zadevo v zvezi z vdajo vojakov JLA iz dveh zornih kotov. Prvič iz avstrijskega (oddaljeni pogled kamere na obmejno postojanko, okoli katere se strelja in kadi), toda tudi drugi kader, za katerega lahko dvomimo, da je avstrijski, saj je bil posnet iz samih prostorov postojanke ali pa tik pred njenim vhodom. Tam smo lahko v prvi fazi afere večkrat videli sceno, v kateri na eni (slovenski) strani s hrbta posneti specialec (policaj ali vojak?) z brzostrelko naslonjeno ob kolk, ukazuje vojakom JLA, naj ležejo pred njegove noge. Pozneje je ta kader izginil, ostal je še samo »avstrijski pogled«, bela zastava, streljanje...

Širše gledano, pa se med analizo pisane dokumentacije povsem razločno nakazuje pomembna implikacija, ki je v kričečem nasprotju ravno z omenjenim delom izginule sekvence. Na eni strani bi naj bile nevarne, specialistične (profesionalne) in do zob oborožene in izurjene enote JLA (tisto, kar se je v zavesti ljudi vpisalo iz vojne na Hrvaškem in posebno v Bosni, torej nekaj let po dogodkih na Holmcu!), na drugi strani pa slovenski rezervisti (amaterji), nepripravljeni, čez noč vpoklicani domoljubi (policaji, vojaki...). A brž ko to medijsko sliko potopimo v takratni čas in pa »izginuli« posnetek, ki smo ga lahko gledali po slovenskih televizijskih postajah, se pokaže, da so stvari bistveno drugačne. Tisti, ki smo od blizu spremljali takratne dogodke, vemo, da je bila zadeva povsem drugačna. Vemo, denimo, da JLA na začetku vojne v Sloveniji ni bila nikakršna specializirana morilska organizacija, pač pa bolj ali manj na vojskovanje nepripravljena vojska, sestavljena predvsem iz slabo motiviranih in še slabše obrtno (vojskovanje je obrt) izurjenih mladostnikov, nametanih z vseh nacionalnih, ideoloških in siceršnjih vetrov nekdanje sfrj. Po drugi strani pa smo na video posnetku jasno videli, da so bili na slovenski strani med civilisti, oblečenimi v uniforme, tudi in predvsem policijski in/ali vojaški specialci. Tu se lahko retorično vprašam, zakaj je bilo pri prikazovanju in interpretiranju afere Holmec to razmerje implicitno in eksplicitno spregledano/obrnjeno in, navsezadnje, zakaj je »izginil« tisti kader, v katerem se je to razmerje lahko tudi neposredno videlo?

Navsezadnje, če so bile zadeve tako čiste, kot je na »koncu afere« obveljalo, zakaj, denimo, ni bil upoštevan tisti predlog, ki je govoril o angažiranju mednarodne preiskovalne komisije, ki naj bi ugotovila stanje dejstvene resnice? Na ravni dejstev lahko samo ugibam, zakaj so se zadeve v zvezi z afero tako iztekle, toda na ravni interpretacije lahko izrazim svoje mnenje, ki izhaja iz analize omenjenih materialov in ki je takšno: pri aferi Holmec je šlo za veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Pravzaprav je šlo in še vedno gre za »največ«, kar je sploh mogoče.

Celotna zadeva v zvezi z medijsko visoko adrenalinsko nabito afero kajpada ostane povsem abstraktna in nepregledna vse do takrat, ko se vprašamo, za kaj je pravzaprav pri aferi sploh šlo? Odgovor je preprost, medijska evidenca je v tem oziru neizprosna: ni šlo za nikakršno »resnico«, še manj pa za dejstveno resnico. Šlo je izključno za »ponos«, za »čistost domovinske vojne«, za »čast«, in sicer tako za čast »naših braniteljev«, kakor tudi in predvsem za »čast države«. Če to prevedemo v racionalno govorico sodobne znanosti, potem pomeni, da je šlo za najnovejšo mitološko sestavino tukajšnjega družbenega reda. Bolje, šlo je za najožjo mogočo povezavo, ki celo meji na kratek stik, in sicer med tremi elementi: med tistim mythos in pa tistim, kar bi lahko imenovali et(h)nos. Torej med mitologijo na eni in med nacionalno substanco na drugi in za njuno povezavo, za katero se pokaže, da je vrhovna moralna (etična) vrlina, na tretji (sintetični) strani. Iz natančnega branja materialov sledi, da je Slovenija z afero Holmec prišla do točke sintetičnega oblikovanja nove morale. Ta sestoji iz dveh elementov: iz neposredno mitološkega, ki se – to je novost s stališča slovenske zgodovine – sedaj določa kot ponos in čast, ki izhajata iz domovinske vojne. Drugače povedano, če je dosedanji »prvi« in osrednji element slovenske mitološke identitete izhajal iz podmene »kulturnega naroda« in »nacionalne kulture«, se je z afero Holmec ta poudarek premestil na področje vojaškega in/ali militarističnega. Drugi element je ostal bolj ali manj identičen – to je nacionalna domačijskost, ki izhaja iz idile vaške skupnosti, razširjene na Narod.

Skratka, pri aferi je šlo in gre za veliko bolj usodne reči, kot se je to utegnilo dozdevati nadobudnim udeležencem in nedolžnim opazovalcem. Vsa stvar je merila na daleč najbolj bolečo in obenem odločilno strateško/ideološko interpretativno točko (od tod uporaba velikih ideoloških besed, ki je osrednja značilnost afere), ki makiavelistično pravi preprosto takole: Slovenska je država nastala iz (poštene in častne) vojne! Ustvarila jo je, če rečem po tu|manovsko, »slovenska puška na slovenskem ramenu«. Skratka, afera Holmec je s svojim rezultatom pripeljala do točke, iz katere se slovenska država razkazuje – natančno tako kot Hobbesov Leviathan – kot država, ki se je porodila iz vojne. Če se spomnimo ustanoviteljske mitologije prejšnje države, bomo zlahka opazili, da gre ravno na tej odločilni točki za radikalno kontinuiteto. Bistveno pri tem je opozoriti, da je bila z afero Holmec končno potrjena tudi janšistična (bramboslovna!) interpretacija najnovejše slovenske zgodovine, po kateri je država nasilni instrument, ki lahko nastane izključno iz nasilja. Kolikor večje je to nasilje (in vojna je največje nasilje, ki si ga je mogoče zamisliti), toliko večja, boljša in trdnejša je in bo ta država. S tem so bili seveda interpretativno in ideološko dokončno razvrednoteni vsi boji civilne družbe in novih družbenih gibanj osemdesetih (začelo se je s procesom zoper četverico), vsa njihova nenasilnost, civilnost in političnost. Zmagala je vojaška interpretacija, iz katere sledi značilni Platonov nasledek, ki ga je antični mojster imenoval »timokracija«. Timokracija – in z afero Holmec oziroma z njenimi rezultati, je Slovenija zaplula ravno v to smer – je oblika državne ureditve, v kateri (naj) imajo odločilno besedo tisti, ki so v prejšnji vojni zmagovali, v mirnem času pa pridejo po poplačilo svojih vojaških zaslug. Če smo nekoč trepetali pred partizanskimi samoumevnostmi in če je ravno Zveza borcev bila vedno v končni instanci tista, ki je »moralno odločala« o kakšni občutljiv zadevi oziroma njeni interpretaciji, je danes ta moralna instanca dobesedno delegirana na tiste veteranske organizacije, ki so zasedle mesto nekdanje Zveze borcev, oziroma kar na vrhovnega veterana, ki je v vojni na svoji uniformi nosil številko 1.

Kdor koli se bo natančneje lotil analize afere Holmec, bo takoj dojel naslednjo njeno značilnost: velikansko količino bolj ali manj posrednega (pogostokrat kar povsem praznega) govoričenja o stvari, o kateri pravzaprav na ravni vsebine »nihče« (razen posvečenih) ne ve ničesar. Osrednja lastnost afere Holmec je bila – kar se tiče njene vsebine – torej skrivnost in ravno o tej skrivnosti se je pri vsem tem najbolj »odločalo«. Razen tega, da je nekdo (Budja, Slovenske Novice že konec leta 1998) nekaj napisal v zvezi z morebitnim umorom dveh vojakov JLA, ki sta se vdala, v dolgem obdobju divjanja medijske afere nismo izvedeli ničesar. Zunaj dokumentov s(m)o se namreč »odločali« v bistvu samo o tem, ali je »res« ali »ni res«. A ker dokumenti niso bili razkriti, smo o »dejstveni resnici« morali pravzaprav odločati na podlagi vnaprej zagotovljene »časti«, »ponosa« in podobnih neeksaktnih kazalcev. Drugače povedano, namesto stvarne razprave, ki tehta dejstveno dokumentacijo, se je vsa zadeva vrtela okoli vrhunske ideološko-mitološke tematike, ki je »ohranjala čast in ponos«. In to je to!