Predstavnica Združenja proti spolnemu zlorabljanju je v prejšnji številki zelo kritično osvetlila odnos, kakršnega imajo mediji do problematike spolnih zlorab. Nekaterim avtoričinim trditvam je moč pritrditi, z mnogimi pa je moč tudi polemizirati. Res je, odnos medijev do problematike te vrste nasilja se je spremenil in se še spreminja, kot se tudi spreminja oziroma poglablja občutljivost družbe za to. Iluzorno pa bi bilo pričakovati, da bodo mediji pri tem celo korak ali dva pred drugimi, tudi pristojnimi inštitucijami. Naj pri tem pojasnim nekaj značilnosti, s katerimi se srečujemo novinarji pri poročanju o tej problematiki.

Le malokateri novinar je povsem svoboden pri odločitvi, katero področje ali teme bi želel pokrivati. Ker spada spolno nasilje v široko polje nasilja in delinkvence nasploh, o tem predvsem pišemo novinarji, ki poročamo o kriminalu, in je povsem razumljivo, da se bodo tovrstni članki večinoma pojavljali v rubrikah črnih kronik. Res je, mediji se večinoma odzivamo na konkretne dogodke, včasih tudi verižno, toda ali ni to ravno ena temeljnih značilnost medijskega poročanja? Odzivati se na aktualno dogajanje in ga nato umeščati v družbeni kontekst, na primer s pogovorom s pristojnim strokovnjakom? Kadar mediji povzemajo tuje zgodbe, bi bilo vendarle treba preučiti, ali velja to le za primere spolne zlorabe ali pa tudi druge izstopajoče delinkventne pa tudi nedelinkventne dogodke in pojave.

Naj ob tem opozorim še na en vidik: novinarji, ki spremljamo problematiko spolnih zlorab, smo bolj ali manj prepuščeni lastni iniciativnosti. Pogrešamo namreč pobude tako vladnih kot nevladnih organizacij, saj so vabila ali obvestila o njihovih tovrstnih dejavnostih prej izjema kot pravilo. Če že omenjamo tako razvpito prometno varnost: policija na primer javnost redno obvešča o preventivi in stanju v prometni varnosti (saj nenazadnje zaradi tega vsako leto življenje izgubi skoraj 300 ljudi). Tiskovne konference, posvečeni problematiki spolnih zlorab, pa so sila redke. Prioritet tako ne postavljajo samo mediji. Da ne govorimo o centrih za socialno delo, svetovalnih službah, združenjih in drugih pristojnih službah, ki so v komuniciranju z javnostmi veliko manj spretne. Še najbolj pa preseneča očitek, da novinarji, ko pišemo o konkretnih primerih - na primer poročamo o primerih spolnih zlorab, ki so v sodni obravnavi - , podajamo zgolj informacijo in se ogibamo izražanju lastnega mnenja o problematiki oziroma obravnavanem primeru. Preseneča zato, ker taka opažanja - prav nasprotno - govorijo v prid novinarski strokovnosti in profesionalnosti. Vsak temeljni priročnik o novinarskem pisanju bo kot temeljno zahtevo strokovnosti najprej zapisal, da ne gre mešati informacije in novinarjevega mnenja. Ko torej poročamo o sodni obravnavi zoper človeka, osumljenega, da je zlorabil otroka, je naša naloga to, da korektno, resnicoljubno in natančno povzamemo dogajanje v sodni dvorani in druge okoliščine, do katerih se morda dokopljemo, na podlagi tega pa si bralci svoje mnenje ustvarijo sami. Tako ali drugačno. S takim temeljnim nepoznavanjem osnov novinarske stroke avtorica seveda postavi pod vprašaj tudi druga svoja opažanja in trditve.

Naj omenim še to, da, da novinarji nismo niti terapevti niti šolani strokovnjaki s tega področja. Vedenje o tovrstni problematiki dobivamo, ko o tem pišemo, v pogovorih s strokovnjaki, žrtvami. Res je, tenkočutnosti in znanja ni nikoli dovolj, zato smo veseli vsake pobude zadnja leta vse številnejših pristojnih strokovnjakov, da bi nam posredovali svoje znanje. Kot ni vsak strokovnjak primeren za delo na tem občutljivem področju, pa tudi ocenjevati novinarskih prispevkov ne more prav vsakdo. O spolnih zlorabah se pri nas zadnja leta vse več govori, občutljivost za problematiko se poglablja, to navsezadnje kažejo tudi relativno visoke kazni, ki so jih sodišča v nekaterih primerih prisodila storilcem tovrstnih kaznivih dejanj. Menim, da so k temu s svojo odzivnostjo pomembno prispevali prav mediji.