Pisana druščina, znana pod splošnim imenom »PR-ovci«*, šteje v celotni državni upravi 22 ljudi. V dveh ministrstvih opravlja nalogo odnosov z javnostmi vodja kabineta. Vsako ministrstvo po svoje določa »pravice in obveznosti« predstavnikov za komuniciranje z javnostmi. To pomeni, da v slovenski državni upravi ni enotne sistematizacije položajev, funkcij, dela in plač ljudi, ki se pod različnimi nazivi dejansko ukvarjajo z odnosi z javnostmi.

To ne preseneča, kajti PR v državni upravi je nova disciplina, ki se je pojavila šele sredi 90-tih let. Obveznost, da morajo imeti ministrstva človeka, ki bi, po domače povedano, skrbel za medije, je vlada določila na seji novembra 1994. Vendar pa ni določila enotnih pravil, pristojnosti in odgovornosti teh služb.

S čim se slovenski PR-ovci pravzaprav ukvarjajo? Raziskava, ki jo je v začetku leta 1998 opravil Pristop po naročilu Urada za informiranje, je pokazala, da »predstavniki za komuniciranje z javnostmi v glavnem opravljajo operativne naloge s področja sodelovanja z mediji, ker se to od njih pričakuje. Njihovi predstojniki po navedbi iz raziskave ›pričakujejo, da jih spravijo v medije‹« (Nada Serajnik Sraka »Delovno mesto v državni upravi«, zbornik Preskok v odnose z javnostmi, Pristop, 1998). Uspešnost slovenskih PR-ovcev je odvisna predvsem od osebnosti posameznega ministra oziroma državnega sekretarja, za katerega delajo. Že omenjena raziskava je pokazala, da PR osebje meni, da bi tudi njihovi predstojniki morali iti skozi posebej prilagojeni program komunikacijskih veščin.

Na drugi strani je stara dilema: ali so tiskovni predstavniki vlade in njenih ministrov izključno strokovne osebe ali pa morajo biti iz iste stranke kot sami ministri? Del zaposlenih v službah za stike z javnostjo je bil precej nejevoljen, ko so s prihodom Ljudske stranke v vlado v te službe prišli novi ljudje. »Oni pogosto predstavljajo poglede stranke, ne pa vlade. PR mora funkcijo opravljati strokovno, ne glede na stranko, iz katere je minister,« pravijo viri, ki so želeli ostati anonimni. »Politična pripadnost tiskovnega predstavnika ni pomembna. Na prvem mestu je vendarle stroka. Povsem normalno pa je, kar kažejo tudi primeri drugih držav, da minister pripelje človeka, ki mu zaupa. Ponavadi je to človek, ki je iz stranke, ki ji pripada tudi minister, ampak dober tiskovni predstavnik ni tisti, ki je član iste stranke. To ni nujen pogoj. Minister mora imeti človeka, ki mu popolnoma zaupa, s katerim je nenehno v stikih, in drug drugega čutita,« poudarja direktorica Urada za informiranje Marta Kos.

Strokovnjak s področja odnosov z javnostmi in direktor Pristopa Brane Gruban pravi, da bi »moral imeti vsak minister svojega atašeja, svetovalca, ki bi užival politično zaupanje in bi šel z ministrstva, ko gre tudi sam minister«. Na ministrstvu pa bi ostalo osebje, ki bi skrbelo za odnose z javnostmi. Gruban ugotavlja, da javna uprava nima skupnih standardov, harmonizacije in priporočil in da v bistvu dela po principu znajdi se, kakor veš in znaš. Direktor Pristopa še poudarja, da se morajo predstavniki za stike z javnostmi profesionalizirati in o PR standardih osveščati svoje predstojnike. »Današnji model, ki je v veljavi v Sloveniji, je neučinkovit in preživet, ker je poudarek v glavnem na obveščanju. Svet danes temelji na prepričevanju,« pravi Gruban.

Ne gre torej za to, da bi tiskovni predstavniki komentirali politične dogodke. To je delo politikov. Oni, ne pa njihovi tiskovni predstavniki, so tisti, ki morajo odgovarjati volilcem. Tiskovni predstavniki bi morali kar se da hitro in učinkovito predstavljati in interpretirati stališča ministrov. Brez te »pravice« se njihovo delo omeji na modernizirane tajnice, ki preusmerjajo klice in včasih napišejo in pošljejo kakšno sporočilo za javnost.

Javnost dela javnega sektorja je seveda ključnega pomena za funkcioniranje demokratične družbe, toda »vlada posluje tajno«, opozarja novinar Večera Peter Jančič. »Problem je v tem, da zakonodaja ne terja odprtosti do javnosti. To seveda ne velja za dokumente z oznako »strogo zaupno«. Ne gre za to, da se nekaj skriva pred novinarji. Vlada mora biti odprta do vseh državljanov. Z odprtostjo vlade do novinarjev bi tudi PR-ovci, ki sedaj samo koordinirajo, dobili svojo pravo funkcijo. Novinarjem bi pomagali, da bi se v tem sistemu bolje znašli,« pravi Jančič in dodaja, da je v vladi drugače kot v parlamentu, zelo težko priti do informacij. »Najbolj vesel sem, če dobim informacije neposredno od ministra ali pa strokovnjakov, ki delajo na ministrstvih, ker se na stvari spoznajo. Predstavniki za stike z javnostjo običajno ne vejo kaj dosti,« opozarja Jančič. Objektivno in pravočasno obveščanje zahteva, da novinar vprašanje zastavi odgovorni osebi, ki bo odgovorila hitro in točno. Dostikrat se moramo zadovoljiti s tem, da bo sporočilo za javnost »kmalu« priromalo na naš faks, da ta in ta državni sekretar nima časa ali pa je službeno odsoten. Sami ministri si še vedno dovolijo, da na tiskovni konferenci odpravljajo novinarska vprašanja s komentarjem, da niso v zvezi s temo tiskovke in podobno. V slovenskem medijskem prostoru se je zgodilo celo to, da je minister na tiskovni konferenci novinarjem »neuradno« zaupal informacijo, nato pa velikodušno dovolil, da ga lahko tudi citirajo. Tiskovni predstavniki takih ministrov si verjetno pulijo lase, vendar lahko za dvig politične kulture slovenskih politikov na področju odnosov z javnostmi največ naredijo sami. Temu bosta vsekakor pripomogla kodeks etike in priporočilo o zagotavljanju javnosti dela v javnom sektorju, ki ju je sprejelo Slovensko društvo za odnose z javnostmi. Društvo z Uradom za informiranje načrtuje, da bo vladi predstavil pisni predlog o načinu delovanja tiskovnih predstavnikov na posameznih ministrstvih. Poleg seminarjev pripravlja urad v tem letu tudi »zlato knjigo«, ki naj bi veljala za tiskovne predstavnike. Delavcem služb za stike z javnostjo pa tudi novinarjem se torej obetajo »boljši časi«.