Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Kanal A: Kar ne ubija, nas krepi
Julija 1996 smo na Kanalu A podprli program sanacije, ki ga je predlagala družba SBS. Hkrati smo zavrnili ponudbo za rešitev težav Kanala A, ki nam jo je za družbo CME posredoval gospod Marjan Meglič, lastnik MMTV1 in solastnik Pro Plusa, v katerem ima večinski delež CME.

S to odločitvijo smo pomembno posegli v slovenski televizijski prostor in s tem preprečili popolni programski in tržni monopol družbe CME, ki bi ga ta s prevzemom Kanala A dosegla v hipu.

In odločili smo se pravilno. Iz propadajoče televizije, z odstotkom gledalcev in nič kaj večjim odstotkom naročenih oglasov, smo v dveh letih zrasli v televizijo, ki določene dneve v osrednjem televizijskem času dosega tudi 33-odstotni gledalski delež. Trenutno obvladujemo petino televizijskega oglaševalskega trga.

Tisto, kar nas med drugim še čaka, je uskladitev kapitala in kapitalske strukture Kanala A, tako v odnosu do lastnikov kot do upnikov. To stanje pa poskuša izkoristiti naša najmočnejša komercialna konkurenca, družba Pro Plus in njen program POPtv. Nekatere svoje cilje, ki jih ne morejo doseči z običajnim delovanjem na trgu po načelih proste konkurence, poskušajo realizirati po sodni poti. Tako želi delavec Pro Plusa s tožbo dokazati ničnost vpisa Kanala A v sodni register. Več delavcev Produkcije plus, ki so obenem manjši delničarji Kanala A, poskuša s tožbo dokazati ničnost skupščin Kanala A. Poskušajo nam izpodbiti sklepe skupščin Kanala A. Njihov pooblaščenec Marjan Meglič pa kot delničar Kanala A zahteva stečaj Kanala A.

Toda prepričan sem, da bo ta »specialna vojna« Kanalu A le koristila. Konkurenca poskuša izkoristiti nekatere formalne pomanjkljivosti postopkov, ki smo jih vodili v preteklosti, da bi nas izrinila s trga ali pa nam otežila delovanje. To nas je prisililo, da do potankosti razvijamo postopke našega delovanja, tako v načrtovanju kot v izvedbi, in jih stalno preverjamo. To pa pomembno prispeva k naši trdnosti in učvrščevanju naših temeljev. Na teh bomo lahko v miru gradili naš program z značilno identiteto Kanala A.

nazaj

Marjan Jurenec

Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
POP TV o svojih zahtevah, rezultatih in očitkih na njihov račun
Poslovni rezultati Pro Plusa so v letošnjem polletju presegli načrtovane za približno 20 odstotkov. To je posledica vodilnega položaja programa POP TV na področju televizijskega medija, rasti oglaševanja na Gajbi TV in nadaljevanja rasti televizijskega oglaševanja nasploh. Gre seveda za dejansko realizirano oglaševanje po realnih cenah glede na ponudbo in učinek in ne za ohranjanje obsega oglaševanja z nižanjem cen, popusti in podobnim, kar se dogaja pri drugih programih.

Programski zasnovi naših obeh programov - POP TV in Gajba TV - sta stalni, tako da gledalci vedno vedo, kaj lahko gledajo, istočasno pa omogočata spremebe in novosti. Glavni kriterij seveda ostaja gledanost. Uvajali bomo nove domače oddaje, predvsem Gajba TV bo večala svoj pomen kot kombinacija nacionalnega in lokalnega programa. Načrtujemo pa tudi možnost, da Gajbo TV uvrstimo na mednarodni televizijski trg. Kljub temu z razmerami v našem okolju ne moremo biti zadovoljni. V vsaki relativno urejeni ekonomiji je pričakovati take razmere poslovanja, ki bodo najboljšemu na trgu omogočile ustvarjanje profita. To potrjuje že dejstvo, da so v demokratičnih družbah in ekonomsko urejenih gospodarstvih profitne stopnje v elektronskih medijih v poprečju višje od profitnih stopenj drugod v gospodarstvu.

Trdimo, da je v Sloveniji na področju elektronskih medijev nekaj hudo narobe, saj imamo kljub relativno razvitemu trgu (velik gdp, velika poraba na prebivalca itd) vsi elektronski mediji - javni in privatni - velike izgube.

V Sloveniji moramo sprejeti novo medijsko zakonodajo, z novima zakonoma o medijih in RTV Sloveniji vred. Pro Plus je eden prvih pobudnikov teh sprememb (v nasprotju z mediji, ki želijo čim dlje obdržati sedanje neurejeno stanje). Z novimi zakoni, ki bodo razmejili javne medije od komercialnih, bo tudi programska ponudba dejansko različna, razmere na trgu pa bodo omogočile preživetje boljših in uspešnejših komercialnih medijev in, kar je še pomembneje, tudi občasno rojevanje novih.

Zaradi zastarele zakonodaje lahko pri nas marsikateri medij ribari v kalnem. V konkurenčnem boju poljubno krojijo razmere za oglaševanje, nerealno spuščajo cene oglaševanja, javna televizija se obnaša istočasno kot komercialni in javni mediji in podobno.

POP TV, denimo, predvsem drugi mediji zmerjajo za »ameriško«, medtem ko ima javna televizija v osrednjem času skoraj izključno tuje, večinoma ameriške zabavne oddaje, namesto da bi takrat, ko je lahko pred ekranom največ ljudi, opravljala svoje poslanstvo, ne pa samo zabavala ljudi. Kanal A dejansko vodijo Američani, na svojih tiskovnih konferencah pa govorijo angleško. Smešno je tudi, ko nekateri novinarji kritizirajo komercialnost POP TV, komercialnost javne televizije in celo prikrito oglaševanje na javnem programu pa jih ne moti.

Nekateri strokovnjaki, ki naj bi poznali to področje, z nezaupanjem in negodovanjem sprejemajo naša poročila, da smo uspešno komercialno podjetje, po drugi strani pa prizanesljivo obravnavajo javno televizijo. Vedno se nekateri tudi čutijo poklicane, da povedo ljudem, kaj bi morali gledati in česa ne, kar je neumno. Pri tem pa mirno spregledajo podobne oddaje na drugih programih. Najbolj narobe pa je, da se tako pri ljudeh ustvarja vtis, da bi morali različni programi med seboj tekmovati z istovrstnimi oddajami namesto z raznoličnostjo in kakovostjo programske ponudbe.

Zato je naš predlog, da se z novim zakonom doseže, da bo javna televizija predvajala v glavnem nekomercialni program. Prav tako mislimo, da bi bilo treba izenačiti status informativnih programov na obeh programih - javnem in privatnem - in jih opredeliti kot program v javnem interesu. To pomeni, da bi bila oba informativna programa subvencionirana, imela bi skupen nadzorni organ, ta bi nadziral porabo denarja, ne bi pa imel vloge pri dodeljevanju denarja in uredniški politiki. Samo tako bo slovenska javnost tudi v prihodnje imela možnost spremljati informacije iz dveh virov, kot je to v večjih in bogatejših državah.

Eden od kriterijev demokratičnosti je namreč vsaj dvoje različnih tv informativnih programov, da le ni samo enega »uradnega« in edino zveličavnega vira informacij na televiziji, kot je to še vedno primer naše južne sosede. In Pro Plus je z oddajo 24 ur, novicami in spremljanjem volitev pri nas zagotovil, da se lahko Slovenija uvršča med demokratične države tudi na področju vizualnih elektronskih medijev.

nazaj

Iztok Lipovšek

Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
RTV Slovenija moti komercialke, ker se ni zlomila
V zvezi s slovenskimi mediji se razpravlja o marsičem, toda nihče noče razpravljati o tem, da toliko medijev tako majhen trg kratko malo ne more preživeti. To je tudi izvirni vzrok vseh nadaljnjih težav in sporov. Ohlapna medijska zakonodaja omogoča vrsto izigravanj pri ustanavljanju medijev, še toliko bolj, ker nadzora tako rekoč ni. Zaradi tega je tudi možna manipulacija s podatki in iz te manipulacije se je tudi porodila zahteva po spremembi zakona o javnih medijih, ki bi RTV Slovenija »zagotavljala« plačilo naročnine vseh gospodinjstev (kar zakon že sedaj predvideva, ni pa opredelil nadzornih mehanizmov), a hkrati povsem prepovedala oglaševanje.

Zanimivo je, da je takšen predlog v proceduro parlamentu posredovala sekcija za tisk pri GZS. Njegova prozaičnost je zastrašujoča, saj je jasno, da povezava pobiranja RTV naročnine s porabo električne energije v gospodinjstvih ne prenese ustavne presoje. Ta del predloga gladko »pade« (to je tudi želja predlagateljev), ostala pa bi prepoved oglaševanja na edinem nacionalnem mediju. RTV Slovenija bi bila tako ob domala 30 odstotokov prihodkov, ki jih danes potrebuje za oblikovanje televizijskih in radijskih programov in za posodobitev tehnologije. Pričakovati je bilo, da bodo predlagatelji našli bolj sofisticirane rešitve neplačila RTV naročnin (denimo spremembe zakonodaje na področju kabelskih sistemov za distribucijo TV signalov, kjer se »skriva« največ neplačnikov), a so se namenoma zatekli k zakonsko najbolj sporni rešitvi. Če tiskani mediji in komercialna televizija kot predlagatelji spornega predloga spremembe zakona predvidevajo, da bi se kos, ki si ga iz oglaševalske pogače danes reže RTV Slovenija, porazdelil med druge medije v celoti, so v veliki strokovni zmoti. Celotni kolač bi se kratko malo zmanjšal. Oglaševalci ne »kupujejo« prostora v posameznem mediju, temveč število sprejemnikov. Večji oglaševalci bi del proračunov, ki jih sedaj vlagajo v oglaševanje na nacionalnih radiodifuznih medijih, prenesli v druge medije. Toda zagotovo ne toliko, kot pričakujejo predlagatelji zakonskih sprememb. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da komercialni mediji (še zlasti ne tisti s pretežno tujo strukturo lastništva) nacionalnemu gospodarstvu ne morejo preprečevati komuniciranja z nacionalnim trgom po nacionalnem mediju. Še več: nacionalno gospodarstvo sme od nacionalnega medija pričakovati še večjo vpetost v trženje njegovih produktov in storitev na domačem in tujih trgih. Temelj samostojnosti in neodvisnosti države je njena nacionalna produkcija, ki je v primeru malih trgov sila ranljiva pred »napadi« večjih gospodarstev in multinacionalnih družb. Paradoks je še hujši: tujemu kapitalu v nekaterih medijih v Sloveniji naj bi k dobičkonostnosti pripomoglo slovensko gospodarstvo, ki bi bilo v mednarodnem prostoru tako kapitalsko še bolj oslabljeno. (Delež tujih oglaševalcev je namreč v strukturi celotnega kolača relativno majhen.) Tudi tako je namreč moč razumeti raznotere pobude za ekonomsko slabitev nacionalnega radia in televizije, ki ju hočejo omejiti le na manj atraktivne programske naloge s pridevkom »nacionalnega pomena«.

Na trgu ta hip niso sporne samo višine rabatov, marveč predvsem dejanja posameznih medijev, ki so de facto in de iure kršitev zakona o nelojalni konkurenci in o katerih se predlagatelji nočejo niti pogovarjati. Nagrajevanje oglaševalcev z dodatnimi rabati, če v enem mediju investirajo več kot polovico celotnega oglaševalskega proračuna (diskriminacija drugih medijev), brezplačno zagotavljanje nekaterih oglaševalskih storitev (media načrtovanje, raziskave, oblikovanje), ki so na trgu kot tržna ponudba (diskriminacija agencij), sta eklatantni kršitvi zakona o nelojalni konkurenci. Vendar o tem »ponudniki« sporazuma o transparentnosti nočejo nič slišati. Kako tudi bi, če se sami zatekajo k opisanim nezakonitim dejanjem.

Zanimivo pa je, da so se stvari v oglaševanju zaostrile pravzaprav šele v trenutku, ko je RTV Slovenija kot edini medij poslala na trg pisne in jasne poslovne pogoje za letos že lani decembra. Zakaj je prišlo do te zaostritve?

Ker postaja RTV moteča komercialki, ker se ni zlomila na način, kot so na izkušnjah Vzhodne Evrope njeni lastniki pričakovali tudi v Sloveniji, ker so ambicije delničarjev nekaterih tiskanih medijev porastle, ker z nakladami (razen nekaterih izjem) pri nas ni mogoče preživeti, ker sta v borznih nakupih medijskih delnic aktivna zlasti dva (povezana!) kupca, ki si želita na ta način pridobiti v različnih medijih večinski vpliv in zato potrebujeta sinergične učinke. In zato komercialna televizija in časopisna hiša še zlasti intenzivno sodelujeta pri snovanju »ukrepov« proti nacionalni radioteleviziji. Ko bomo zagotovili ustvarjalno komunikacijo v »trikotniku«, ki tvori celovit oglaševalski trg, bomo lahko krenili po poti resničnega urejanja sedaj kaotičnih razmer. To pa se bo zgodilo - če ne prej - po harmonizaciji slovenske medijske zakonodaje z zakonodajo EU. In ta gre (vsaj pri radiu in televiziji) v smeri večje zaščite nacionalnih radiodifuznih medijev, saj komercialnim postavlja veliko hujše pogoje, kot to od njih ta hip zahteva slovenska zakonodaja. In ko se bomo dogovorili tudi za celovit nadzor in sankcije za kršitve, tedaj ne bodo postali transparentni le prihodki od oglaševanja, marveč bo transparenten medijski prostor v celoti.

nazaj