Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
(Malo) Pro in (veliko) Contra za svobodnjaški položaj novinarja
Vprašanje svobodnjaštva je kompleksno. Eden glavnih razlogov je ta, da naš novinarski trg še ne deluje po principu brezkompromisnega kupovanja kvalitete. To bi pomenilo, da bi bili dobri novinarji vedno na razpolago ponudniku z najvišjo vsoto v pogodbi. Toda takšnega stanja pri nas ni. Kriva je tudi majhnost medijskega trga. Po eni strani bi to sicer lahko bil argument v prid svobodnjakom, saj ti zato z lahkoto obvladajo vsa uredništva vseh medijev. Toda po drugi strani je cilj večine diplomantov novinarstva še vedno stalna dobra služba. Po možnosti taka za najmanj naslednjih petnajst let. Pojem svobodnjaka pri nas tako ne označuje novinarja, ki bi inovativno, kreativno in mogoče celo idealistično delal na lastno pest in napisano nato prodajal najboljšemu ponudniku. Za zdaj označuje predvsem nekoga, ki ni v rednem delovnem razmerju.

Torej - imam šest let delovnih izkušenj in niti enega meseca delovne dobe. Po formalnem statusu sem občanka. In to je eden izmed minusov vztrajanja na svobodi. Uradni status svobodnega novinarja je sicer dosegljiv, ampak zaradi nerednih in nepredvidljivih izplačil honorarjev preprosto povedano predrag, čeprav smo svobodni pisci - kot je rekel Miha Mazzini - edini, ki dosledno živimo od opravljenega dela. Če ne napišeš, ne bo denarja. No, včasih tudi napišeš, pa potem še dolgo ni denarja. Skratka, možnosti za ureditev formalnega statusa sta dve: svobodni novinar ali publicist. Razlika ni omembe vredna. Za prvega morate imeti blagoslov Društva novinarjev Slovenije, se pravi, da morate plačati članarino in imate popust pri nakupu avtomobila. Potem se prijavite na Uradu za informiranje in ste uraden svobodnjak. Za publicista se prijavite na Ministrstvu za kulturo, kjer pretehtajo, ali so vaši prispevki res bolj publicistični kot novinarski, ne glede na to, kako tanka je meja med obema. Potem ste potrjen publicist. S stališča davkov in prispevkov ni razlike. V vsakem primeru vas udarijo po denarnici za od 35 do 40 tisoč tolarjev na mesec, prav toliko, kot če bi imeli bife ali mesnico in bi poslovali s statusom samostojnega podjetnika. To je sicer manj kot za prispevke plačujejo redno zaposleni, toda v primeru svobodnjaka gre ves ta denar iz njegovega čistega neto zaslužka. Celo uradnice na zavarovalnici ugotavljajo in svetujejo, da to ni najboljša rešitev in da je bolje, če se naredite neumnega, se prijavite kot občan brez dohodkov in si za zdravstveno, pokojninsko in socialno varnost plačujete dobrih 10 tisoč na mesec. Mogoče bi raje razmislila o oštariji? Finančni svetovalec predlaga vplačevanje dveh rent in odprtje posebne varčevalne knjižice za tekoči »nezgodni« fond.

Vsakič sproti se je potrebno dogovarjati za honorarje, zato poleg novinarskih spretnosti potrebujete še pogajalske, včasih celo veščine izterjevalcev. In veliko potrpljenja. Najmočnejši protiargument proti svobodnjaškem statusu je, da čisto zares ne pripadaš nobenemu uredništvu, nobeni medijski hiši; da nikjer nimaš svoje mize in računalnika oz. da ju imaš doma; da ne dobiš regresa in nimaš možnosti za kadrovsko stanovanje; da si sam financiraš »službene« poti oz. jih dobiš plačane, šele ko prodaš tekst; da nimaš nikoli potnega naloga, in če se ti na poti kaj zgodi, je to tvoj problem. Z občasnimi pogodbami se lahko sicer nagiba k določeni hiši in idealno bi bilo, da bi imel eno tako pogodbo in tri ali štiri opcije dodatnega zaslužka. Toda res je, da je v takem primeru vedno v poziciji »si-nisi.« Nepripadnost uredništvom pa do neke mere celo zagotavlja objektivno informiranje. Nekdo, ki dela na lastno pest, namreč ni vmešan v interese lastnikov medijev in lobiranje znotraj uredništev.

Praksa je vsaj pri nas precej prozaična. Čeprav ste na prostem novinarskem trgu, nekako vseeno »pripadate« določenim hišam. Nič napačnega, dokler lahko še vedno delate tudi za druge. Ampak kaj kmalu se zgodi, da dobite ponudbo za delo, v kateri vam, svobodnjaku, postavijo pogoj, da ne bi bilo priporočljivo, če bi delala za drugo hišo. Lahko zaradi zamer - ko so me snubili k Magu, so tako postavili pogoj, da ne bi delala za Delo - ali prestiža, recimo, daj piši za Mladino, samo ne hkrati pisati za Stop. In se spet vrnemo čisto na začetek. Svobodnjak v takih primerih pretehta, kaj je v danem trenutku boljša ponudba. Ker je navajen nomadskih selitev in številnih menjav »naročnikov«, mu tudi napačna odločitev ne zagreni življenja. Problem je le v tem, da pri nas čisto zares - vsaj v tiskanih medijih - ni eksluzivnih pogodb. To pomeni, da so ponudbe za ekskluzivo premajhne, da bi svobodnjaku zagotavljale tako velik vir dohodka, da ne bi delal za druge. In konec koncev bi bilo to tudi v nasprotju s »svobodo«, kar pomeni, da načeloma lahko dela za vse. In večina svobodnjakov to počne.

Pa smo končno prišli do argumentov »za«. Pravzaprav sta samo dva ali trije, ki pa so tako močni, da odtehtajo vse ostale. Prvi je že omenjena načelna možnost, da delate za vse medije. Od vaše sposobnosti je odvisno kje in koliko boste delali. Drugi je, da si lahko sami izbirate, kaj boste delali, in da lahko vedno zavrnete od urednikov predlagano nalogo, ne da bi se bali za svojo službo. Tretji pa je, da sami razporejate svoj delovni čas, imate teoretično neomejeno dni dopusta in lahko spite dolgo v dopoldne. Skratka ste sam svoj gospodar.

Mogoče bi pa vseeno morala v službo...

nazaj

Dejan Pušenjak

Izgubljene novinarjeve utopije
Kaj naj stori mladi novinar, da pride do stanovanja?
Na pot iskanja stanovanja sem se odpravil po slabih desetih letih redne službe in po dobrih osemnajstih letih podnajemništva. Nikakor ne morem reči, da je bilo to drugo slabo; bilo je le izčrpavajoče drago. Ko smo ugotovili, da bomo v garsonjeri kmalu štirje - trije ljudje in psička -, smo menili, da bi se bilo morda primerno ustaliti. Kako? Za prijavo na razpise republiškega stanovanjskega sklada, namenjene kot pomoč mladim družinam, nisva izpolnjevala pogojev: po eni strani še nisva (mlada) družina, po drugi strani pa nisva več mlada (družina), ker sem jaz, eden od partnerjev, za pet dni prestar (nihče od partnerjev namreč ne sme biti rojen pred 1. 1. 1963).

Kandidiranje na razpisih mestnega stanovanjskega sklada za neprofitna oziroma socialna stanovanja z nizkimi najemninami je sicer zelo negotovo. Vendar to v mojem primeru ni bila največja ovira. Kot zaveden davkoplačevalec menim naslednje: da se kratko malo ne bi dobro počutil, če bi se naredil za socialni problem (ker to nisem); da bi za »skupno dobro« dobro stoječa podjetja (kot je moje, časopis Delo) lahko pomagala vsaj tistim zaposlenim, za katere so zainteresirana, da jih obdržijo v službi, namesto da bi reševanje njihovih stanovanjskih problemov prelagali v roke državnih ali mestnih oblasti (gotovo imajo ti dovolj kandidatov iz slabše stoječih podjetij); in da ne morem s čisto vestjo in dobro metati kamnov v upravljavce države (ko se neupravičeno grebejo za stanovanja, denimo), kar naj bi delal v svoji službi, če sam počnem isto.

Ko sem se namreč, dobro opremljen z argumenti, zakaj ravno od svoje matične službe najprej pričakujem pomoč, odpravil iskat odgovore, ali mi lahko pomagajo priti do stanovanja, sem odgovore sicer dobil zelo hitro, stanovanju pa se nisem približal niti za milimeter. Sprva se mi je zdelo, da sploh nisem preveč zahteven. Nisem računal, da bi mi služba kar kupila stanovanje. Na zalogi pa sem imel nekaj različic, kako bi mi lahko do njega pomagala tako, da bi mi ostalo čim več časa in energije za pisanje, za kar tudi sem v službi. Navsezadnje znam pisati bolje kot iskati stanovanje in potihem sem upal, da bi mi strokovnjaki v moji službi (pravniki, finančniki, strategi, ...) lahko pomagali izkoristiti moje prednosti in omiliti moje slabosti, med katerimi je gotovo na prvem mestu pomanjkanje zmožnosti priti do stanovanja.

Med mojimi najlepšimi sanjami je bil načrt, kako bi lahko služba obnovila lep dosežek iz nekdanjega sistema in oživila stanovanjski fond (z denarjem od prodaje nekdaj t. i. družbenih stanovanj, denimo), kupila manjše stanovanje (ali več njih, za mlajše kadre) in mi (ali nam) ga za normalno najemnino dodelila za čas službovanja. Uh, koliko perspektiv sem imel pred očmi: časopis, ki hoče usposobiti (ali zaposliti ali ohraniti) dobrega novinarja, mu ponudi manjše stanovanje (ali kritje dela najemnine), ta se lahko v celoti posveti pisanju namesto iskanju, in ko si finančno opomore (ali ustvari družino), stanovanje prepusti za novi krog dobrih, hvaležnih in zagnanih...

Vprašal sem na Delu in na Večeru.

Najkrajše rečeno, je bil odgovor povsod ne: služba ni (več) socialna ustanova (to ji preprečujejo davki, stanovanj se ne splača imeti, poleg tega so zdaj na vrsti noro drage investicije v tiskarno in rotacijo, pa kaj bi rekli drugi, nenadoma bi bile vrste pred vrati urednikov, kdo bi delal selekcijo itd.), zato je reševanje stanovanjskega problema prepuščeno posamezniku, kakor se pač kdo znajde. Kot sem priznal zgoraj, se jaz nikakor ne.

Kar se mene tiče, sem šel v banko, vprašal za stanovanjski kredit, gospa za okencem je, ne da bi me pogledala, vtipkala moje podatke v pripravljeni obrazec z izračunom, mi povedala, da na plačo lahko dobim nekaj manj kot 50.000 mark kredita (v Ljubljani je kvadratni meter po približno 3000 mark, v Mariboru pol manj), da zahtevajo še eno žrtev mojega kredita, to je poroka, da jim bom v desetih letih vrnil približno še enkrat toliko denarja in da mi nihče ne more natančno povedati, koliko bom plačeval na mesec (od prvega obroka, ki je približno 600 mark, bo ta zmeraj samo še naraščal). Podpisal sem sovražniku, kaj pa. Saj pravim: znam pisati, ne znam pa najti stanovanja.

nazaj

Marinka Boljkovac-Borković

Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Izkušnje hrvaškega sindikata novinarjev
Novinarji na Hrvaškem so organizirani v dve organizaciji, ki si prizadevata zaščititi pravice novinarjev in svobodo javnih občil. Tradicionalni način organiziranja je profesionalna organizacija Hrvaško novinarsko društvo (HND), ki je bilo ustanovljeno že leta 1910. Omeniti je treba, da je HND pri samem nastanku in v času svojega delovanja igralo tudi sindikalno vlogo.

Po razpadu nekdanje sfrj in dotedanjih skupnih formalnih sindikatov je bil leta 1990 ustanovljen še Sindikat novinarjev Hrvaške (SNH). Temeljni razlog za organiziranje hrvaških časnikarjev tudi v sindikat so bili novi odnosi v sistemu tržnega gospodarstva, v katerih je, tako kot v vseh demokratičnih državah, vloga sindikatov kot zastopnikov interesov delavcev nujna, zapisana v zakonu in tako neizogibna.

Tako kot mednarodne konvencije tudi zakonodaja Republike Hrvaške sindikatom priznava vrsto pomembnih pravic. Tako ima, denimo, zgolj sindikat pravico do pogajanj in podpisa kolektivnih pogodb z delodajalci ali pa organiziranja in pozivanja k stavki. Od leta 1996 je Sindikat novinarjev Hrvaške podpisal 7 kolektivnih pogodb v večini najpomembnejših medijev. Naš cilj je storiti enako tudi na državni ravni, da bi zaščitili tudi novinarje v manjših in lokalnih medijih.

Novinarska sindikalna organizacija združuje predstavnike sedme sile iz vseh vrst sredstev javnega obveščanja. Ne zanima nas, kdo je lastnik, še zlasti, ker je v razmerah prehodnega gospodarstva in netransparentnega lastništva to težko določiti.

Prizadevamo si zaščititi delovni, socialni in strokovni položaj vseh novinarjev in si skupaj izbojevati razmere za dostojno delo novinarjev v vseh medijih. Z dostojnim delom mislimo na ustrezno plačilo in možnost, da lahko novinar ne glede na to, kdo je lastnik medija, v katerem dela, in katero politiko zastopa, opravlja svoj poklic v skladu s pravili in kodeksom etike hrvaških novinarjev.

V SNH smo prepričani, da svoje cilje lahko dosežemo z razvijanjem profesionalne solidarnosti med vsemi novinarji, tudi tistimi, ki delajo v tako imenovanih neodvisnih medijih. SNH noče privoliti v delitev na »odvisne vs. neodvisne« medije, saj je škodljiva za novinarje in v korist delodajalcem. Novinarji na tem področju kakor tudi v drugih nekdanjih socialističnih državah so bili nekoč »družbeno-politični delavci«, danes pa so kratko malo postali najemni delavci. Prej ko bomo to razumeli, bolje bo za nas. Novinarji na Hrvaškem so začeli dojemati, da je solidarnost njihovo najmočnejše orožje in da je sindikat organizacija, prek katere si lahko izbojujejo svoje pravice. Zasluga za to gre vztrajnemu delu številnih sindikalnih zaupnikov in izvršnega odbora SNH. Zdaj imamo že 30 podružnic po vsej državi v vseh večjih medijih in vrsti manjših, nenehno pa se prijavljajo novi člani. Da bi zaščitili novinarje, vodimo na desetine pravd; tiste, ki so že končane, pa so v korist novinarjev in SNH.

»Novinarji ne morejo biti svobodni, če živijo v korupciji, revščini ali strahu,« je vodilo Mednarodne federacije novinarjev (IFJ), ki ga je sprejel tudi Sindikat novinarjev Hrvaške. Ključ do rešitve je v naših rokah, mednarodne organizacije pa nam lahko pomagajo s svojim znanjem in sredstvi, s katerimi bi lahko »podmazali ključavnico«.

SNH je leta 1996 od Evropske komisije dobil precejšnjo pomoč za izvedbo vrste izobraževalnih seminarjev in izdajo publikacij za usposabljanje novinarjev za sindikalno organiziranje. Publikacije so bile poslane vsem novinarjem, več kot 500 novinarjev pa se je udeležilo seminarjev. Rezultat tega je 8 novih sindikalnih podružnic (pretežno v t. i. neodvisnih medijih) in veliko novih posameznih članov iz raznih medijev.

Še naprej se zavzemamo za mednarodno podporo t. i. neodvisnim medijem, toda hkrati pozivamo donatorje, naj pomoč pogojujejo s spoštovanjem temeljnih pravic novinarjev do sindikalnega organiziranja in plačila za opravljeno delo. Prav v nekaterih t. i. neodvisnih medijih smo namreč imeli velike težave, saj so njihovi lastniki prepovedali delo sindikatov, mnogi novinarji pa za svoje delo niso dobili plačila.

Pozivamo tudi Svetovno združenje časopisov (WAN), naj se aktivneje vključi v obrambo svobode medijev. Kot novinarji jim bomo vselej pomagali, saj je to v našem interesu, toda prav ta organizacija, ki združuje lastnike in založnike medijev, bi morala na tem področju storiti več in nositi težje breme. Pozivamo tudi Mednarodno federacijo novinarjev (IFJ), naj stori več za zaščito pravic in položaja novinarjev. Naj spomnimo: »Novinarji ne morejo biti svobodni, če živijo v korupciji, revščini ali strahu.« Toda njihove delovne razmere so odvisne prav od založnikov in lastnikov medijev.

nazaj