Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
A+B+C+D+E=F
Druga številka Media Studies Journals (Pomlad/Poletje) prinaša komentarje različnih avtorjev, ki poskušajo odgovoriti vprašanje ki je na prvi pogled povsem enostavno: Kaj je korektnost? Leta 1987 se je v zda končala štiri desetletja prevladujoča medijska doktrina, ki je zahtevala, da mediji pri poročanju o kontroverznih javnih vprašanjih predstavijo poglede vseh vpletenih strani. Zahteva po korektnosti je zamenjana z zahtevo po neomejenem spoštovanju tržnega interesa medijev, po kateri imajo pravico do javnega predstavljanja samo profitabilna mnenja. Ko je leta 1995 korporacija Disney prevzela Capital Cities/ABC, eno od največjih ameriških medijskih korporacij, je bil prvi korak novih lastnikov odpuščanje tistih novinarjev, ki so v preteklosti pisali kritično o Disneyjevem imperiju. Jim Hightower, komentator tv postaje ABC, je resignirano izjavil: »Moj šef je postal glodalec.«

Brisanje meje med javnim in zasebnim, favoriziranje uradnih virov informacij in vpliv različnih političnih ali komercialnih pritiskov na medije, so nekatera od vprašanj, na katera z raznimi prijemi in pogledi odgovarjajo novinarji in medijski analitiki.
  • David Shaw, medijski kritik Los Angeles Timesa, ugotavlja, da je uporaba neimenovanih in neuradnih virov ena od »slabih navad novinarjev«, ki čutijo večjo odgovornost do vira informacije in medijske institucije kot do javnosti;
  • Nat Hentoff, kolumnist Washington Posta, podaja razloge, zakaj mu ne uspeva biti korekten do sedanjega predsednika ZDA Billa Clintona;
  • Michael Schudson, avtor knjig The Power of News in The Good Citizen, predstavlja zgodovinski pregled različnih definicij novinarske korektnosti glede na različna zgodovinska obdobja. Avtor zagovarja koncept »javnega žurnalizma« oziroma žurnalizma v imenu javnosti;
  • Daniel Hallin zagovarja tezo o delitvi med »cerkvijo in državo« znotraj medijske sfere, kar naj bi v tem primeru pomenilo natančno ločevanje med novinarstvom in novinarsko industrijo;
  • Carli Romano ugotavlja, da lahko kot filozof novinarjem v devetdesetih, na vprašanje, kaj je korektnost, odgovori s t.i. »paradoksom novinarske korektnosti«, ki se kaže kot nasprotje med korektnostjo v odnosu do ljudstva/javnosti in korektnostjo v odnosu do resnice;
  • zadnji del revije, kjer novinarji odgovarjajo na to vprašanje, ugotavlja, da tisto, kar naredi novinarstvo in novinarje korektne, ni samo njihova sposobnost, da zastavljajo vprašanja, temveč predvsem, da poslušajo odgovore.
Media Studies Journal dobite na Zavodu za odprto družbo, ali naročite pri Media Studies Center, 580 Madison Avenue, 42nd floor, New York 10022, f: +1 212 317 6572, e: talk@mediastudies.org, www.freedomforum.org.

nazaj

Sandra Bašić-Hrvatin

Primer Jonesboro
Freedom Forum predstavlja posebno publikacijo z naslovom Jonesboro - Were the Media Fair?, v kateri je analizirano 230 prispevkov več kot 70 ameriških in tujih novinarjev, ki so poročali o streljanju dveh najstnikov na sošolce marca leta 1998 v zvezni državi Arkansas. Korektno poročanje naj bi spoštovalo petdelno formulo (a+b+c+d+e=f): korektnost (fairness) je ažurnost (accuracy) + uravnovešenost (balance) + celotnost (completeness) + nepristranost (detachment) + etičnost (ethics). Poročilo kot najbolj izstopajoče načine nekorektnega poročanja navaja: vdiranje v zasebnost žrtev in storilcev, razkrivanje zasebnih podatkov, uporaba otrok kot virov informacij, stereotipno opisovanje življenja v zaostali južni državi, v kateri naj bi bilo orožje otrokom dostopno kot igrača, in neargumentirane trditve, da je dogodek nastal pod vplivom televizijskega nasilja.

Publikacijo dobite na Zavodu za odprto družbo ali pa naročite brezplačni izvod pri Media Studies Center, 580 Madison Avenue, 42nd floor, New York 10022, f: +1 212 317 6572, e: talk@mediastudies.org, www.freedomforum.org.

nazaj