Štirinajstih dni pri Ervinu Hladniku-Milharčiču ne bomo nikoli pozabili. Ne le, da je bila priložnost gledanja pod prste dopisniku Dela iz Svete dežele že sama po sebi veliko doživetje, še večji izziv je bila lastna preizkušnja na mednarodnem terenu. Katja si je zaželela »pokrivati« dnevna dogajanja in s temi vestmi oskrbovati Večer; Jerca se je osredotočila na žensko vprašanje v Izraelu; sam pa sem odplul v vode teroristične organizacije Hamas in opravil še dva intervjuja na temo izraelske nacionalne varnosti. Pred diktafon mi je tako uspelo dobiti dr. Barryja Rubina, strokovnjaka za izraelsko-arabske odnose pri centru BESA za strateške raziskave telavivske univerze, dr. Efraima Inbarja, direktorja centra BESA in strokovnjaka za izraelsko nacionalno varnost, Rajija Souranija, palestinskega odvetnika in borca za človekove pravice, ter dr. Abdela Aziza Rantizija, političnega vodjo Hamasa.

Sogovorniki niso izrekli niti besede o priznanju napak ali obžalovanju dejanj, tako tisti z izraelske kakor tisti s palestinske strani. Če se povrh vsega spomnim raznih pripovedovanj novinarjev in preprostih prebivalcev iz Izraela in z zasedenih ozemelj, mi postane jasno, da obstajata dve resnici. Palestinska in izraelska. Vmesne variante ni. In za takšno ugotovitev je treba potovati 2.400 kilometrov daleč, slišim marsikoga vprašati. Odgovor je preprost. Ja, je. Iz pisarne v Ljubljani sicer lahko verodostojno prirejaš agencijske vesti in poznaš tematiko. Toda če hočeš resnično doumeti problem bližnjevzhodnega mirovnega procesa, moraš med tamkajšnje ljudi. Šele tako lahko razumeš njihove tegobe in probleme, pričakovanja, bojazni in pomisleke.

In tako sploh ni presenetljivo, da so se mi po vrnitvi v Slovenijo tukajšnje notranjepolitične zdrahe zazdele tako zelo nepomembne. Ervin me je nekega večera vprašal, v kateri redakciji bi želel delati, in odvrnil sem, da v notranjepolitični. Še zdaj ga slišim, kako je odvrnil: »Kaj boš v notranjepolitični. Oni so le trgovina na drobno, mi pa smo grosisti!« Pričakovali smo veliko, dobili pa dosti več.

Zadnjo noč pred odhodom so na CNN poročali o napadu na tujega, Reuterjevega novinarja, ki je spremljal večerno dogajanje na okupiranem palestinskem ozemlju v Hebronu. Palestinski vojaki so streljali, ko se je prebijal do kraja dogodka. Tokratno neposredno poročanje iz Izraela se je zanj slabo končalo.

Iz evrocentristične perspektive v večini dostopnih tujih medijev je Izrael najbolj nevarna dežela Bližnjega vzhoda, krizno žarišče, s katerim se zadnjih petdeset let ukvarja vsa mednarodna politika. S takšnim prepričanjem sem se tudi sama odpravila na pot k študijskemu projektu, katerega glavni namen je bil spoznati delo dopisnika in delovanje slovenskega dopisništva na tem kriznem območju. Poleg terenskih dejavnosti, ki smo se jih lotevali skupaj, sem se med svojim bivanjem v Izraelu posvetila predvsem ženskemu vprašanju. Zanimala sta me položaj in vloga žensk v židovski družbi in na drugi strani zasebno in javno življenje pripadnic palestinske družbe. Čas, ki je bil namenjen individualnemu raziskovanju, sem izkoristila za pogovore z ženskami raznih profilov. Obiskala sem Nomi Chazan, poslanko v izraelskem parlamentu, in ta me je seznanila s svojim delom v izraelski vladi, s cilji in načrti za prihodnost in možnostmi za njihovo uresničitev. Sicer pa sem najin pogovor usmerila pretežno na pomembno vprašanje o obveznem služenju vojaškega roka, ki odločilno vpliva na življenjsko pot izraelske posameznice in posameznika.

V Jeruzalemu sem opazovala dekleta in fante, oblečene v zelene uniforme, kako sredi belega dneva oboroženi od nog do glave preživljajo ure prostega časa. Izrael je ena najbolj militarističnih držav na svetu, saj je vojska prioriteta in obveznost vsakega državljana. Zakonodaja vse mlade med 18 in 21 letom obvezuje, da takoj po srednji šoli odslužijo vojaški rok. Ta traja dve leti za dekleta in tri leta za fante. Za vse je zelo pomembno, v katero vojaško enoto so sprejeti, saj to določa nadaljnjo poklicno pot. Pri razvrščanju pa prihaja do neenakosti med spoloma, kar povzroča trenja v družbi in boj žensk za večjo enakopravnost. Dekleta običajno izobražujejo za mirovna gibanja, administrativna dela in druge feminizirane poklice, fante pa usposabljajo za boj za domovino v prvih vrstah. To jim po končani vojski omogoča pridobitev boljših delovnih mest in poklicev, boljši finančni in družbeni položaj. Zaradi omenjenih razlik se ženske trudijo za prihod v zahtevnejše vojaške enote in ne za ukinitev obvezne vojske, kot bi pričakovali.

Druga sogovornica je bila Angela Grunewert, dopisnica berlinskega Freitaga, ki končuje svoje triletno delo, knjigo o petih palestinskih parlamentarkah v Arafatovi vladi. Biografije obsegajo njihovo zasebno in javno življenje, njihovo delovanje od začetkov snovanja neodvisne Plalestinske osvobodilne organizacije (PLO) ipd. Iz intervjuja sem izvedela veliko zanimivih značilnosti islamske religije, ki določajo tudi posebni položaj žensk. Ali je za študenta družbenih ved, natančneje prihodnjega novinarja, lahko kaj bolj koristnega, kot je neposredno seznanjanje z vprašanji mednarodnega življenja? Škoda, da se odgovora na to ne zavedajo pogosteje vsi, ki imajo možnost pomagati mladim, da razvijajo svoje znanje in zmožnosti tudi zunaj slovenskih meja.

Že na dan našega prihoda smo si razdelili delo. Kolegica Jerca Legan se je odločila, da bo opazovala položaj tamkajšnjih žensk, Aleš Gaube je za Dnevnik pobrskal po informacijah o jedrski oborožitvi Izraela, ki formalno sicer ne obstaja, a javna skrivnost je, da ima Izrael nekaj sto jedrskih konic. Sama pa sem se, kot honorarna sodelavka dnevnika Večer, osredotočila predvsem na dnevno poročanje. S pomočjo Ervina Hladnika-Milharčiča smo v izraelski vladni pisarni za tisk dobili veljavne press izkaznice in vrata do informacij so se nam odprla. Moja prva naloga je bila poročilo s tiskovne konference v Hebronu, ki jo je vodil palestinski šef policije za Zahodni breg. Slab teden pred našim prihodom so namreč izraelski vojaki na eni od cestnih zapor ustrelili tri neoborožene Palestince, ki so se vračali z dela v Izraelu. Ta dogodek je sprožil celo vrsto vprašanj o varnosti, seveda pa tudi revolt med Palestinci.

Naslednja naloga je bilo poročilo o obisku britanskega zunanjega ministra Robina Cooka. Ta je na okupiranem ozemlju Har Homa (ali Jabal Abu Gneim, kot mu pravijo Palestinci), kjer si Izraelci prizadevajo zgraditi svoje naselje, sprožil celo demonstracije med Židi. Velika Britanija je namreč takrat predsedovala eu, ta pa je zaveznica Palestincev. Izraelci so zato s transparenti in glasnim vpitjem protestirali proti Cookovemu obisku. Palestinci so ga kajpak pozdravljali. Toda minister cook se ni srečal samo z izraelskim premierom Benjaminom Netanjahujem, kot naj bi bilo po besedah Netanjahuja dogovorjeno, marveč tudi s predstavnikom palestinskega zakonodajnega telesa. Zaradi tega je netanjahu odpovedal skupno večerjo.

Kljub temu je bil naš obisk Har Home nadvse zanimiv. Ervin Hladnik-Milharčič, dva druga dopisnika (eden iz Velike Britanije, drugi iz Italije) in jaz smo Cooka na Har Homi čakali tam, kamor naj bi prišel. To se ni zgodilo. Nato nam je neka nemška dopisnica namignila, da se je Cook ustavil na drugem delu hriba. Kot bi mignil, smo se stiščali v avtomobil in se pognali na lov za ministrom. Ko nam je uspelo izslediti avtomobil, v katerem se je vozil Cook, smo čakali, kdaj bo izstopil in novinarjem dal vsaj kakšno izjavo. Ko je res stopil iz avta, smo mu pod nos potisnili diktafone in ga spraševali, a ni spregovoril. Njegovi varnostniki, policija in vojska so nas brez usmiljenja potisnili stran in eden od vojakov bi mi pri tem skorajda zlomil roko. Potem se je na našo nesrečo še vlilo, tako da smo bili vsi razen ministra, ki je imel dežnik, mokri do kože.

Moja tretja naloga je bilo poročilo o obisku generalnega sekretarja OZN Kofija Anana v Gazi. Ta naloga še zdaleč ni bila tako naporna kot pisanje o cookovem obisku. anan in palestinski voditelj Jaser Arafat sta v Gazi sklicala novinarsko konferenco, na kateri je Anan povedal, da se bo sicer potrudil za izboljšanje položaja Palestincev, a naj od njega ne pričakujejo preveč. Palestinci so takrat namreč računali na to, da je lahko Anan pri reševanju bližnjevzhodnega mirovnega procesa tako uspešen, kot je bil pri reševanju zadnje iraške krize, ko je preprečil mednarodni vojaški spopad. Za konec delovnega obiska pa sem v Ramali obiskala še namestnika palestinskega ministra za zunanje zadeve anisa Al Kaka. Intervju z njim mi je še dodatno dopolnil poznavanje politične situacije na Bližnjem vzhodu, in ko sem po vrnitvi v Slovenijo v ministrstvu za zunanje zadeve za intervju zaprosila še dr. Ernesta Petriča, odličnega poznavalca tamkajšnjih razmer, sem lahko na temelju informacij, ki sta mi jih dala moja sogovornika, napisala analitičen članek, tak, kot mora biti - s terena.

Fundacija Reuter, ki jo je leta 1982 ustanovila ena največjih svetovnih tiskovnih agencij Reuters, ponuja vrsto izobraževalnih programov in tečajev, ki so v prvi vrsti namenjeni novinarjem iz razvijajočih se dežel in držav vzhodne in srednje Evrope.

Prvi tečaj je bil namenjen novinarjem, ki pokrivajo mednarodno politiko, danes pa fundacija ponuja izobraževanje na vsebinsko raznovrstnih področjih, ki segajo od okoljske do zdravstvene problematike, in tečaje, namenjene novinarjem različnih medijev: televizije, radia, informacijske grafike, fotoreporterjem in novinarjem tiskanih medijev. Tečaji trajajo dva tedna in potekajo na sedežu fundacije v Londonu ali v Oxfordu. Gre za zelo intenzivno obliko praktičnega izpopolnjevanja profesionalnih spretnosti, ki jih vodijo uveljavljeni novinarji in uredniki agencije Reuters. Slušatelji se v okoliščinah, ki tudi sicer vladajo v uredništvih - časovna stiska, iskanje relevantnih virov in informacij -, s pomočjo izmišljenih, pa tudi dejanskih dogodkov in medijskih zgodb srečujejo s prvinami, na katerih temelji poročanje agencije Reuters: točnost, natančnost, zanesljivost, nepristranost in hitrost informacije.

Sama sem se letos junija udeležila dvotedenskega tečaja o okoljski problematiki. Jutranji program se je začel s prebiranjem britanskega tiska, sledile so praktične vaje v pisanju. Na osnovi dokumentacije, video posnetkov in drugih informacijskih virov smo pisali različne novinarske sestavke. Te je potem pregledal eden od izkušenih starejših novinarjev Reutersa in svetoval, kako bi jih bilo moč izboljšati. Popoldne so nam predavali uveljavljeni britanski strokovnjaki z raznih področij okoljske problematike. Teme predavanj so se neposredno nanašale na okoljske problematike, s katerimi se srečujejo v državah sodelujočih novinarjev, tako da smo našli teme, ki zanimajo tudi bralce v naših domačih državah. Izredno poučni in aktualni so bili tudi obiski v nekaterih inštitucijah, na primeri Kraljevem botaničnem vrtu Kew gardens, družinskem high tech podjetju, ki z informacijami o okoljskih temah svoje naročnike po internetu oskrbuje kar iz hišice sredi gozda in podobno.

Pri Fundaciji Reuter se lahko prijavite na tečaje pisanja in produkcije televizijskih novic, okoljske problematike, mednarodnih in finančnih novic, zdravstvenih tem..., lahko pa zaprosite tudi za štipendijo, ki vam bo omogočila večmesečno izobraževanje na raznih univerzah po vsem svetu in na področju, ki si ga izberete. Več informacij o Fundaciji Reuter in prijavi na tečaje in izobraževanje si lahko preberete na internetu na naslovu www.foundation.reuters.com.

Na City University v Londonu je bila 2. in 3. julija letos četrta konferenca o medijih in internetu "Net Media" ( http://web.soi.city.ac.uk/netmedia). Program, ki ga pripravljajo organizatorji, vsako leto privablja marketinške strokovnjake, urednike in novinarje raznih medijev, ki jih zanima internet, predvsem pa avtorje in založnike, ki se s tem medijem neposredno ukvarjajo.

Letos je bilo največ udeležencev iz ZDA, Velike Britanije in Rusije. Program konference je bil sestavljen iz strokovnega dela in komercialnih predstavitev številnih podjetij, v glavnem sponzorjev konference. Osrednja tema, ki je pritegnila največ poslušalcev, je bila posvečena digitalni televiziji in raznim vprašanjem, od vloge interneta do novih, spremljajočih tehnologij, ki še vedno puščajo odprta mnoga vprašanja. Samo v Veliki Britaniji je začelo letos oddajati že več kot 200 digitalnih televizijskih kanalov. Predstavniki medijskih velikanov, kot so BBC, NBC News in The Times, so na panelni razpravi o digitalni televiziji predstavili svoje vizije novinarske produkcije v dobi digitalizacije. Ta je, kot se za zdaj zdi, predvsem vprašanje razvoja tehnologije in njene poti do čim večjega števila uporabnikov.

Dileme, ki najbolj zadevajo novinarje in založnike, so povezane z ugibanji, kako bo z množično uporabo novih medijskih tehnologij, kakšen bo novi način novinarske produkcije in koliko časa bo potrebovala digitalna televizija, da bo popolnoma izpodrinila analogno. Najverjetneje bo šlo za postopni proces, ki bo, vsaj z vidika dostopnosti za uporabnika, podoben zamenjavi črno-bele z barvno televizijo.

Druga ključna tema konference je bila novinarstvo na internetu. To odpira nova vprašanja sodobnega žurnalizma: kakšna bo nova vloga tiskovnih agencij, ki so prepočasne za zahteve novih medijskih tehnologij; kakšna naj bo vloga urednika časopisov na internetu in kdo, če sploh, bo delal selekcijo v poplavi informacij v medmrežju. Ali bodo to kar bralci sami? Ob novi tehnologiji se namreč rojeva tudi novi tip "osveščenega" bralca, ki bo moral v obilici besedil za začetek znati ločevati vsaj med informacijo in provokacijo.