Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Skrivnostni, zakriti poročevalci v slovenskih medijih
Pred časom smo lahko opazili, da so v Večeru svojega poročevalca s Kosova Blerima Shalo nenadoma začeli podpisovati s psevdonimom Otto Grum. Nenavadno, tem bolj zato, ker je Blerim nekaj pred tem prevzel vlogo predstavnika za stike z javnostjo pri politični skupini Ibrahima Rugove. S tem se ni samo »vezal« na eno izmed kosovskih političnih opcij, ampak je prevzel delo, ki je nezdružljivo z objektivnim novinarstvom, saj gre za konflikt popolnoma diametralno nasprotnih interesov: Blerim kot odlični poročevalec Večera mora pripravljati objektivna poročila o dogajanju na Kosovu in pri tem zavestno ne sme dajati prednosti stališčem nobene stranke, Blerim kot pr ene izmed kosovskih strank pa (predvidevamo) mora izrabiti vse možnosti za širjenje stališč te stranke o dogajanju na Kosovu. Jasno je, da obeh nalog hkrati ne more opravljati v celoti. Zakaj so se pri Večeru v primeru Shala odločili uporabiti psevdonim, nam je poskušal razložiti urednik zunanjepolitične redakcije Boris Jaušovec.

»Maja ali junija je Blerim postal tiskovni predstavnik Rugovove skupine, ki je sicer medtem že razpadla. Postavljeni smo bili pred dilemo, kaj zdaj, saj gre za kolizijo dveh težko združljivih principov, žurnalističnega in političnega. Odločili smo se vsa Blerimova sporočila, ki nam jih je pošiljal v vlogi tiskovnega predstavnika stranke, opremiti z opombo »kot nam je povedal naš sodelavec iz Prištine, sicer pa predstavnik omenjene politične skupine«, Blerimove avtorske tekste pa smo začeli podpisovati z njegovim starim psevdonimom Otto Grum. Med dopusti je prišlo do napake in s psevdonimom so podpisovali vse Blerimove prispevke, tudi tiskovna sporočila. Po vrnitvi z dopusta sem napako opazil, a se mi je zdelo nesmiselno vračati se na stari način, ki je bil zaradi dolžine opombe tudi nepraktičen. Težko bi rekel, da je podpisovanje Blerimovih tekstov s psevdonimom nepošteno do bralcev. Mi jim poskušamo ponuditi konsistenten prispevek, vir pa je v tem primeru pač neki Otto Grum iz Prištine. Kako bomo ravnali vnaprej, ta trenutek težko rečem, če bo mogoče, se bomo vrnili na podpisovanje s pravim imenom, saj imamo do psevdonimov načeloma odklonilen odnos.«

Tako kot pri Večeru imajo odklonilen odnos do uporabe psevdonimov tudi v večini drugih slovenskih medijev, a občasno svoje novinarje in novinarke vendarle ogrnejo s plaščem anonimnosti. Izjema je Delo, ki po besedah odgovornega urednika Mitje Meršola psevdonimov sploh ne uporablja, saj morajo biti prispevki predstavljeni tudi z identiteto avtoric in avtorjev. Marjan Bauer pravi, da Slovenske novice psevdonime v obliki inicialk uporabljajo le v primerih, ko uredništvo oceni, da je potrebno pisca zaščititi predvsem pred fizičnimi grožnjami, odgovornost pa s tem v celoti prevzame odgovorni urednik. Mladina uporablja psevdonime predvsem v humoristično-satiričnih rubrikah, pravi Jani Sever, pri »resnih« novinarskih prispevkih pa poleg znanega literarnega junaka, s katerim svojo identiteto (pro forma, saj ga »izdaja« karikatura) prikriva večini bralk in bralcev znani kolumnist, ki mu podpisovanja s pravim imenom ne dovoljuje njegov položaj, uporabljajo dva psevdonima: Otto Grum in Majda Vrhovnik; vendar predvsem za podpisovanje skupnega dela več novinark in novinarjev, ne pa za prikrivanje njihove identitete. Katoliški časopis Družina po besedah Francija Perčiča dovoljuje psevdonime v primerih, ko avtor ali avtorica utemelji, da bi bilo sicer ogroženo njeno oz. njegovo dobro ime ali življenje. Redno uporabljajo psevdonim v stalni komentatorski rubriki »Žgoče ta hip«, saj so ocenili, da bi imela avtorica težave, če bi objavljala s pravim imenom (?!) Sicer pa je bila Družina v prejšnjem režimu pogosto prisiljena uporabljati psevdonime, saj bi imeli laični pisci, ki bi se podpisali pod prispevek v Družini, velike težave s komunistično partijo in bi kaj lahko izgubili celo službo.

Pravica do uporabe (ne zlorabe) psevdonima izvira neposredno iz ustavno zagotovljene pravice do svobode govora. Dovoljujejo jo tudi kodeksi novinarske etike, vendar jih pri tem glede odgovornosti z nepodpisanimi teksti vred izenačujejo z uredniškimi prispevki. Ameriško ustavno sodišče o psevdonimih denimo pravi: »Anonimni pamfleti, letaki, brošure in celo knjige so pri napredku človeštva igrali veliko vlogo. Preganjane skupine in posamezniki so v raznih obdobjih represivne prakse zakone in režime lahko kritizirali zgolj anonimno.« (The American Bar Association, Central and East European Law Initiative Concept Paper on Media Law)

Psevdonim v novinarstvu torej (razen v kontekstu umetniškega in humorističnega ustvarjanja) izhaja iz potrebe po zaščiti avtorja oz. avtorice pred represivnimi ukrepi nedemokratičnih režimov ali drugih virov moči. V primeru Blerima Shale te potrebe ni bilo. Uredniki Večera so z uporabo psevdonima bralke in bralce prikrajšali za pomembno informacijo: da s Kosova pod novim imenom še vedno poroča »stari« dopisnik, ki pa je medtem prevzel delu objektivnega poročevalca močno nenaklonjeno politično vlogo. Lahko je razumeti, da se pri Večeru kljub dilemi zaradi nezdružljivosti vlog političnega pr-a in poročevalca prispevkom tako kakovostnega dopisnika, kot je Blerim Shala, niso hoteli odpovedati. Bilo pa bi korektno, da bi vse njegove prispevke ves čas podpisovali s pravim imenom in pripisali podatek o njegovi politični funkciji. Bralke in bralci bi si sodbo o morebitnih vplivih na njegovo poročanje s Kosova ustvarili sami.

nazaj

Katja Bašič

Ko mediji obmolknejo
Spolna zloraba je v medijih še vedno tabu
Če v mislih preletim obdobje zadnjih desetih let, potem lahko rečem, da se je obravnava problematike spolnega nasilja v medijih v zadnjih letih le premaknila na bolje. O obdobju desetih let govorim zato, ker se zavedam, da je to proces.

K pisanju o problemih nasilja (spolni napadi na otroke, trpinčenje otrok, nasilje v družini), ki zadevajo otroke v družini in zunaj nje, so prvi spodbudili nevladne organizacije in posamezniki. V zadnjih letih pa lahko omenimo pripravljenost institucij, da sodelujejo z mediji, saj so se morale začeti drugače odzivati. Seveda bi bilo potrebno o tem posebej pisati in pojasnjevati razloge premikov. Toda ti premiki se zagotovo niso začeli v medijih. In če rečem, da se je odnos medijev do te tematike izboljšal, govorim zgolj o količini in ne o kakovosti njihovega dela.

Da, mediji so se po svoje odzvali na problem. Pišejo, poročajo, pripravljajo radijske in tv oddaje in nasploh dajejo povprečenemu spremljevalcu vtis, da jim je spolna zloraba otrok pomembna tema. To se jim tudi ni zgodilo zgolj zaradi spreminjanja stanja pri nas na tem področju. V to so jih prisilili tudi tuji mediji. Zagotovo pa se jim tudi ni zgodilo zato, ker bi z novimi spoznanji začeli drugače gledati na problem ali ker bi prepoznali res veliko vlogo, ki jo lahko imajo in bi jo morali imeti v zvezi s to problematiko. To lahko trdim kot spremljevalec in nemalokrat tudi sodelujoča v okviru medijskih aktivnosti. Seveda je to zelo groba splošna ocena, ki se nanaša zgolj na pisanje o zlorabah otrok. Prepričana sem, da se mnogi ne bodo strinjali z mojim mnenjem, kajti že sedaj se pogosto sliši vprašanje, ali je to res takšen problem, da se mora o njem toliko pisati. Ljudje torej menijo, da se o tem kar veliko piše. Toda samo moj osebni spominski pregled pisanja o zlorabah mi pove naslednje:
  • mediji se samoiniciativno lotevajo tega pisanja predvsem s povzetki iz tujih medijev;
  • največ prispevkov, ki govorijo o stanju v naši državi, pa po moji oceni temelji na občasnih pogovorih oziroma intervjujih s strokovnjaki ali ob določenih konkretnih primerih;
  • problema se časopisi skoraj praviloma lotijo verižno, najprej eden in nato vsi časopisi oz. mediji;
  • problema pretežno ne predstavljajo kot problem, ki zadeva vse, temveč o njem pišejo zunaj konteksta družbe.
Poseben problem pa je v večini primerov pisanje novinarjev. Ko pišejo o konkretnih problemih, predvsem o že obravnavanih sodnih primerih,
  • podajajo zgolj gole informacije;
  • pri tem se povečini izogibajo svojega mnenja, podajajo pa izjave oziroma iztrgane delčke iz govorov sodnikov, ki so zato lahko pogosto napačno razumljeni, in razlago problema zavestno prepuščajo bralcem, ki o problemu vedo zelo malo ali nič;
  • drug način izogibanja lastnega mnenja pa je zgolj predstavljanje izjav raznih akterjev dogajanja.


Danes se vsaj piše
Skupna značilnost pisanja je, in to je iz člankov zelo jasno razvidno, da so spolne zlorabe tako za novinarje kot njihova uredništva še vedno zelo tabuizirana problematika. Ta tabuiziranost problema tudi v našem okolju jim omogoča takšno pisanje. Svojevrstni načini zanikanja problema, nepripravljenost soočiti se s problemom, ki lahko zadeva vse nas, prežema način njihovega pisanja, ki je v tem trenutku še sprejemljivo za bralce. Drugače je seveda, denimo, ko se piše o prometni varnosti. Pisanje o spolnih napadih pa v osnovi kaže na nepoznavanje in neznanje o spolnih zlorabah. Takšno pisanje ne spreminja odnosa do zlorabljanja otrok in torej ne doprinaša k osvečenosti. In s tem se pisanje o zlorabah resnično zreducira na pogosto neprimerno informacijo o zlorabi. Spremembe v pisanju se najpogosteje vidijo le v skrbi, da se iz članka ne bi prepoznala žrtev, kar je bil še pred nedavnim hud problem. Največ, kar so torej samoiniciativno naredili mediji, je doslednejše podajanje informacij. Danes se temu pač ne morejo več ogniti.

Pisanje o spolnih zlorabah ni pisanje, ki bi se ga lahko loteval vsakdo. Tako kot je danes jasno, da na področju spolnih zlorab otrok ne more delati vsak strokovnjak, tako bi moralo to postati jasno tudi, ko govorimo o novinarjih, ki se lotevajo tega problema. Gre seveda za osebni odnos novinarja do tega problema. In iz pisanja se hočeš nočeš ta odnos zelo jasno prepozna. Še najmanj pa koristi novinarjev trud, da bi bi bil vsem pogodu in sprejemljiv. Iz tega prizadevanja je seveda tudi jasno razviden odnos do žrtve. Njej ni treba slediti, ima najmanjšo moč in ne bo se odzvala!

Treba pa je vendar poudariti, da se o spolnih zlorabah danes vsaj piše. Še pred sedmimi leti mi revija, katere tematika je namenjena predvsem problemom otrok in družine, ni hotela objaviti članka o družinskem nasilju - pa čeprav to nasilje pomembno zadeva tudi otroke.

Zloraba otrok je vedno uvrščena zgolj na stran kriminala, čeravno gre za problem družbe. Toda ustrezna medijska obravnava spolnih zlorab bi po mnenju tujih strokovnjakov za to področje lahko približno v desetih letih pomembno spremenila odnos družbe do problema. Pomagala bi, da se ljudje začnejo zavedati problema, razvijati občutke o nujnosti ustrezne obravnave problema in iskati prave odgovore na probleme. S tem bi se zmanjšale ovire in predsodki, ki ne omogčajo konstruktivnih diskusij, ljudje bi začeli sprejemati problem in menjati poglede nanj ter skupaj z dru‘bo prevzemati odgovornost za moralne in čustvene razsodbe.

nazaj

Vito Flaker

Duševna bolezen kot novinarska raca
Kako mediji poročajo o duševnih boleznih in kdaj zlorabljajo psihiatrične pojme
Pojem duševne bolezni je nastal v začetku 19. stoletja kot nujna sestavina meščanske ureditve. Ureditev, ki sloni na pogodbeno sposobnem posamezniku, terja mašila za primere, ko se kdo ni zmožen držati pogodbenih obveznosti, ko ni kredibilen, verodostojen partner. Za to ne povsem določeno vrsto primerov, ko pogodbeni odnosi niso mogoči, se uporabi kategorija duševne bolezni. Človek, ki jo nosi, dobi nadomestni, skrbniški status in postane varovanec medicine duševnega zdravja. Ko psihiater izreče dia-gnozo, človeka diskvalificira ter izloči v zaprti prostor azila (norišnice). In kaj s temi besedami dela novinar?

Senzacija. Duševna bolezen se pojavlja v medijih, posebno v rumenem tisku, kot začimba k srhljivim zgodbam črne kronike. Kot pravi Stanley Cohen, proizvaja dežurnega bavbava in moralno paniko (folk devils and moral panics). Prispeva k splošni paranoji, da živimo v nevarnem svetu, da lahko nasilje udari brez razloga, že zato, ker je kdo duševno bolan. To je podoba, ki jo je močno zaznamoval Hitchcockov Psycho.

Del te podobe je tudi srh srečevanja z drugim, tistega, kar je onstran mene. Vendar pa so te podobe lažne, produkcija fiktivnega stereotipa. Ljudje z nalepkomi duševne bolezni statistično niso nič bolj nevarni ali nasilni od tistih, ki je nimajo, pa tudi zelo redko se zgodi, da bi udarili kar tako, brez razloga.

Pojasnilo je drug način uporabe kategorije duševne bolezni v medijih. Dogodki, ki jih ni moč razložiti ali pa so verjetne razlage nezaželene oz. ogrožajoče za obstoječi red, se kategorizirajo kot posledica duševne bolezni. Pred leti je npr. Delo poročalo o dvojnem umoru in samomoru na mariborskem podeželju. Prvo poročilo je najprej rekonstruiralo potek dogodkov in iskalo hipotetične razlage v osamljenosti akterjev, nekajmesečni nezaposlenosti storilca, usodi, ki je okoli Maribora pandemična. Drugi dan je poročilo dopolnilo dejstva, a komentar se je obrnil v docela drugo stran. Nič več nezaposlenosti, nič več osamljenosti in zagrenjenosti, temveč duševna bolezen.

Samomori so tudi pogosto povod za iskanje razlag v človeški psihi. Sodijo v kategorijo nerazumljivih dejanj oz. takih, ki jih ni moč razumeti brez psihološke interpretacije. Psiho-avtopsije nam omogočajo, da si zagotavljamo, da je smiselno živeti; hkrati pa zameglijo ekspresivnost nekega dejanja. Predstavljajmo si, da bi poskušali analizirati psihološke motive samozažiga Jana Palacha.

Blatenje je tudi ena od funkcij uporabe kategorije duševne bolezni. Z namigom, da je kdo bil uporabnik psihiatrije, mu avtomatično (Catch 22) jemljemo kredibilnost. Toda psihiatrične diagnoze so seveda tako raztegljive (to vemo vsi, ki smo kdaj brali učbenike psihopatologije in ugotovili, da imamo najmanj pet duševnih bolezni), freudizem pa nas je naredil tako občutljive za simptomatiko vsakdanjega življenja, da lahko »realne« podlage za domnevno bolezen takoj najdemo.

Pri javnem dajanju nalepk pa ni toliko pomembna (kot pri senzacijah) demoničnost duševne bolezni temveč neverodostojnost posameznika, ki jo nosi.

Povsem drug vidik pisanja o duševni bolezni je pisanje o službah duševnega zdravja. Tega v našem medijskem prostoru ni veliko. Tu imamo dve različni kategoriji pisanja: apologetsko in kritično. Psihiatrija se v medijih ponavadi opravičuje, in sicer za nasilje, ki ga mora s svojo družbeno vlogo opravljati in upravičiti to vlogo. Drug vidik poročanja o psihiatriji pa so razne kršitve človekovih pravic, razni vidiki brezosebnega, pretirano institucionalnega delovanja služb ali razne zlorabe uporabnikov služb duševnega zdravja. Shula Ramon ugotavlja, da je poročanje medijev v Italiji, kjer je bila reforma duševnega zdravstva javni dogodek, v primerjavi z angleško, kjer se to odvija bolj v strokovnih krogih, precej bolj realistično, manj senzacionalistično ter da govori bolj o trpljenju ljudi v zaprtih ustanovah in njihovem življenju, manj pa njihovi lastnosti družbenega bavbava. Tu je torej prostor za afirmativno pisanje naših medijev, ki lahko bistveno doprinesejo k boljšemu razumevanju protislovij obravnavanja duševne stiske.

Razen prostora, ki si ga je v medijih izbojevala Tanja Lamovec, ni pri nas skoraj nikoli zaslediti poročil, zgodb in pripovedi, ki bi jih plasirali ljudje, ki nosijo pečat duševnega bolnika. Ali se novinarji bojijo, da so taki ljudje nezanesljivi informatorji? Ali tudi tu deluje stereotip nekredibilnosti? Toda zgodbe, ki jih lahko povejo ti ljudje, so nadvse zanimive in polne izkušenj, ki so eksistencialno pomembne. Forrest Gump tudi dejansko živi. Poročanje o duševni stiski bo vse dotlej ideološko, dokler bo nesorazmerno več poročanja o nasilju ljudi z nalepkomi duševnih bolnikov kot pa poročanja o nasilju nad njimi.

nazaj

Tonči Kuzmanić

Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Pozna romantika in totemistična bojevitost
Na področju ustvarjanja diskurza sovražnosti je na Slovenskem v letu 1998 izstopal dogodek, povezan z umorom Veselina Jovovića Vesa (v nadaljevanju Veso). Kljub enormnim količinam prelitega črnila in izgovorjenih besed pa dogodka samega ni preprosto rekonstruirati. Poleg pregovorne novinarske šlamparije so bili na sceni številni dodatni razlogi: molčečnost policije (»interes preiskave«), molčečnost očividcev, ki so bili upravičeno zaskrbljeni za svojo eksistenco, pa tudi nezainteresiranost javnosti. Ta je stala bolj ali manj na »pivskih« pozicijah: »mafijaši naj se sami med sabo pobijejo« (M. S., Delo, 7. 6.). Stala je torej na pozicijah, na katerih je, denimo, v zadnji vojni v Bosni stala tudi razvita zahodna civilizacija, kajpada s Slovenijo in slovenskimi novinarji vred. Zgodba se danes ponavlja v primeru Kosova.

Vesov umor
Kljub vsemu lahko rečemo, da je štorija v zvezi z Vesom, potekala pribliţno na naslednji način. Veso je nekaj pred poldnevom 3. 6. 1998 prišel v ljubljanski lokal Latino, kjer se je zadnjih nekaj mesecev pogosto zadrževal s svojo druščino. V baru je z dvema znancema začel kartati. Nekaj pred 13. uro je v bar stopil neznanec. Mirno bi naj naročil pijačo (kavo?), se kmalu obrnil, izvlekel pištolo in večkrat (dva- ali trikrat?) ustrelil proti nič hudega slutečemu Vesu. Morilec, neznanec v tem baru, je meril izredno natačno, saj so vse krogle žrtev zadele v glavo. Med begom iz lokala je večkrat ustrelil, ena od krogel se je zarila v parkiran avtomobil. Nekje v bližini ga je čakal sodelavec in ga v belem avtu (bela stoenka, golf, sv registracije?) hitro odpeljal z mesta dogodka. Policija, ki je blokirala Ljubljano, morilca ni ujela. Že nekaj minut po dogodku ni bilo mogoče najti prič, kaj šele tistih, ki bi o dokodku kaj povedali. Vsi so sicer slišali strele, nihče pa ničesar ni videl. Običajna izjava prič da je bila značilno zmešana. »Nič ne bom rekla, ničesar ne vem in nočem povedati,« bi naj dejala natakarica Latino bara. Čez nekaj dni je bil pogreb na ljubljanskih Žalah, nato pa je sledila aretacija nekega osebka, za katerega se je kratek čas domnevalo, da je potencialni morilec. Nato je »zadeva Veso« poniknila. Novinarke in novinarji so začeli glodati druge, bolj privlačne kosti, omenili so le, da je družina umorjenega z rahlo pomočjo vlade razpisala mastno tiralico za morilcem. Tako nekako bi lahko na kratko predstavili potek dogodkov v zvezi z Vesovim umorom, to, kar bi lahko imenovali »realnost dogodka samega«.V besedilu se bom posvetil kratkem orisu tega, kako je nastajal in do katerih dimenzij se je ob tem razbohotil medijska interpretativna Resnica.

Dogodek »Veso« - prvo dejanje
Podlago je - pač glede na naravo medija - prva servirala TV Slovenija. Ta je zagrabila v Vesovo »zgodovino« in jo je tudi primerno garnirala. V Odmevih 3. 6. 1998, ki jih je vodila Tanja Starič in ki je predhodno vzpostavila kontekstualno polje kriminalnosti (jovovi} kot »domnevni šef črnogorske mafije v Ljubljani«), je poročala Marjeta Klemenc Kozelj, ki je - med drugim - o Vesu dejala, da »si je v Podutiku omislil razkošno vilo v stilu najslavnejših« in da »zagotovo sodi med najbogatejše ljudi v Sloveniji«.

Prva »informacija« je torej eksplicirala, da je bil ubit nekdo, ki je bil nadvse bogat, ki pa do tega denarja ni prišel na pošten način. Naslednji dan, 4. junija, je Marjan Pogačnik, direktor uprave kriminalistične službe, v isti oddaji v pogovoru s Tanjo Starič ugotovil, »da je dejstvo, da organizirani kriminal v Sloveniji obstaja«. Prevladujoči ton v tej ravni »diskurza Resnice« je bil »strah pred mafijo«. Toda na ravni Slovenskih novic, Jutranjika, Dela, Mladine, Dnevnika, Večera ali kakega drugega slovenskega časopisa ali medija nasploh gre predvsem za strah pred tujci. Biti »mafijaš« in biti »Nesloven’c« je zanje skorajda eno in isto. Samo »gorenjska mamilaška mafija« nekoliko kvari popolno podobo slovenske nemafijaškosti, na katero ti novinarke in novinarji tripajo.

Pri dogodku Veso pa naj bi ob tem šlo za nekaj, kar je povezano tako s policijo kot s politiko. Vesove »lovke segajo tudi v policijske kroge«, pravi Mag, (10. 6.), Slovenske novice (11. 6.) pa pristavljajo, da »v zadnjem času policija ni raziskala še nobenega mafijaškega obračuna«. Piko na »i« doda povezava s politiko nasploh: kriminal in mafija sta celo »morda povezana s politiko« (Slovenske novice, 4. 6.) oz. politika sama je postala kriminalna, kot so to pozneje odkrili pri Magu in Jutranjiku (»mi mafije ne potrebujemo, mi imamo oblast«, V. Vasle, Jutranjik, 5. 6., ali Ivan Puc, Jutranjik, 17. 6.). Večer v tem kontekstu zajedljivo pristavlja, da smo »nekoč poznali samo eno mafijo, zdaj pa jih je več. Ni kaj, povsem v skladu z osnovnimi demokracijskim načeli« (Mirko Lorenci, 8. 6.).

Kakorkoli ţe, matrica strahu in sovraštva do tujcev in drugačnih je nedvomno tisto, kar žene tudi slovenski novinarski diskurz.

Drugo dejanje - pogreb
Pogreb je bil neskončno odprtejša ritualna priložnost, ki je ponujala dodatne možnosti interpretacije: tuje barve (simptomatična demoničnost črnine), tuje solze (mama, bratje...pokojnega), tuje znakovje (zastava, štirje S...), tuja beseda (»balkanščina«, M. S., Delo) in tujo vero (pravoslavje) v eksplicitni obliki. In ravno to je obrodilo izjemno bogate interpretativne sadove. Literarno najbolj nadarjeni novinar Dela M.S. je pogrebno zadevo videl kot neskončno vrsto »plečatih dolginov, očitno rojakov... močnih mladeničev v črnem ali v kombinaciji jeansa in črnih majic« (Delo, 11. 6.), kar se povsem ujema z nekaterimi njegovimi prejšnimi opredelitvami, ki govore o skupku »večstoglave množice predvsem mož z Balkana« oz. o »nekdanjih vojakih z Balkana« (4. 6.). »Postavnim fantom v črnem, vsi po vrsti s sončnimi očali« pristavlja Večer (11. 6) »jugoslovansko zastavo s štirimi c-ji okoli križa«, ki so »le dopolnili ţalosto podobo včerajšnjega pogreba« (Večer, 11. 6., Vojislav Bercko). Do interpretacije, ki meri na raven biološkega, živalskega in »naravnega«, je šla Mladina. Sebastijan Kopušar je v njej zapisal, da se je »pravoslavni pop med hrkanjem in pokašljevanjem prebijal skozi molitev« za Vesa. Obenem je projiciral »balkansko mafijaštvo« tudi v prihodnje, saj je bil edini, ki je med otroki na pogrebu videl (zlo pogleda samega!) mafijaški »podmladek« (Mladina, 17. 6.). »Izhod« iz neznosne »mafijaške zagate« so naši novinarji v stilu stanja tukajšnjega novinarskega duha ubesedili kot »rojevanje nekega novega poguma (neodvisnosti) v slovenskem pravosodju«, ki se bojuje za »notranjo higieno«, kot je to na poznoromantični nemški način ubesedil Toni Perić (Dnevnik, 6. 6.).

Nekaj je hudo narobe v novinarski deželi na sončni strani Alp. (Samo)kritična distanca, (samo)ironija in (samo)cinizem, značilni za osemdeseta, ki so bili tako neponovljivo in produktivno utelešeni v liku Iva Štandekerja, so izginili »neznano kam. Namesto sokratovskega demokratičnega diskurza »prepričevanja« in »argumentiranja« nam norišnično medijsko podobo krojijo totemistični bojevniki pravšnje kulturne, jezikovne, nacionalne, spolne, barvne, rasne in siceršnje Resnice. Žargon pravšnjosti je na pohodu tudi tukaj in zdaj!

nazaj

Saš Jovanovski

Razlike so bile v poudarkih
Primerjava med naslovi in temami Jutranjika in Dela
Ob začetku izhajanja Jutranjika smo se odločili za primerjavo med tem, kako se ta časnik na eni strani in Delo na drugi odločata za izbor tem, naslove in poudarke na naslovnici. Zaradi kratkega časa izhajanja novega časnika je bila primerjava kratka, zabeležili pa smo nekaj primerov.

Sedemnajstega aprila začenja Jutranjik poročilo o srečanju Borisa Jelcina in Slobodana Miloševića z velikim naslovom »Milošević kapituliral?« Delo se je zadovoljilo z dosti šibkejšim pogojnikom »Milošević naj bi bil le popustil?« Članka, katerih naslova zbudita pri bralcu skorajda diametralno nasprotne asociacije, sta po vsebini skorajda identična. Podobna retorična preobremenjenost naslovov v Jutranjiku in njihova suhoparna predvidljivost v Delu sta ena od posebnosti, ki je časopisa razlikovala.

Pri izboru naslovnih tem je Jutranjik poskušal najti nekaj, kar naj bi se vsaj na videz odmikalo od siceršnje sivine letošnjih junijskih dogodkov. Delo se je medtem držalo svojega standardnega, na videz povsem nevtralnega koncepta, v katerem pa ni težko prepoznati tem, ki so v določenem trenutku prioritetne tudi za vladajočo koalicijo. O stavki tovornjakarjev je Jutranjik tako sporočil v slovesnem tonu »Zmaga tovornjakarjev«, Delo pa zgolj konstatira »V ponedeljek ceste ne bodo zaprte« (20. 6.); ko se je zdela Jutranjiku najpomembnejša novica »Nemški huligani divjali v Lensu«, je Delo zanimalo zasedanje državnega zbora »Na referendumu izglasovanih 13 občin« (22. 6.); ko se je prvi vprašal »Rusija pred popolnim finančnim zlomom?«, je drugo poročalo o »Pol stoletja deklaracije ozn - delovno in slovesno« (27. 6.).

Značilen je tako tudi izbor mednarodne tematike: medtem, ko na primer Delo obširneje piše o spopadih na Kosovu in parlamentarnih volitvah na Češkem, se zdi Jutranjiku pomembnejša vest papežev obisk v Avstriji (20. 6.).

Dogajanju na slovenskem političnem prizorišču sta posvečala oba časnika približno enako pozornost, tudi poročanje o delovanju strank z obeh strani političnega spektra je bilo relativno uravnoteženo. Razliko znova najdemo v poudarkih. Ob dnevu državnosti je Jutranjik (naslov »Spet praznik razdora?«, podnaslov »Pred praznikom državnosti imajo slovenski politiki zelo različna mnenja o notranjepolitičnem in mednarodnem položaju naše države«, 24. 6.) izjave Milana Kučana prejšnji dan primerjal s komentarji »njegovega nekdanjega protikandidata Jožeta Pučnika«, Delo pa je zgradilo svoj članek zgolj iz obširnih citatov predsednika države.

Siceršnja uravnoteženost popusti v trenutku, ko gre za dogodke leta 1945. »V Rogu so bili namreč umorjeni nič več in nič manj kot civilizacijska norma in temelji demokracije. (...) Letos je bila deveta maša za pobite domobrance v Kočevskem Rogu. Zbralo se je šest tisoč sorodnikov in prijateljev resnice in tiho izražalo svojo prizadetost zaradi največjega zločina v zgodovini slovenskega naroda.« (Jutranjik, 22. 6.) Delo o istem poroča takole: »V naravnem amfiteatru pri jami pod Krenom v Kočevskem Rogu, kjer so ostanki po vojni pobitih žrtev komunističnega režima, je včeraj 6000 ljudem maševal beograjski nadškof in metropolit dr. Franc Perk« (22. 6.).

nazaj

Edo Pajk

Sumljivi državljani
»Ljubljanska okrožna državna tožilka je umaknila obtožnico zoper 38-letnega Srba, državljana Slovenije, ki naj bi 10. maja letos z resnimi grožnjami prisilil 26-letno oškodovanko k spolnemu odnosu.« (Večer, 26. 8.)

Ko pri slovenskih državljankah in državljanih, ki storijo kaznivo dejanje ali so ga le obdolženi, novinarji v prvi plan postavljajo njihovo »narojeno« narodnostno pripadnost, avditoriju namenoma povedo, da so slovenski državljani z dotičnim narodnostnim atributom sumljivi. Kam lahko takšno šovinistično razslojevanje državljank in državljanov pripelje, vemo iz zgodovine. Novinarji pišejo takšne članke pod patronatom urednikov, ki so pod pritiski lastnikov, na katere na koncu pritiska trg. Ker lastniki očitno menijo, da trg želi tovrstne zgodbe, uredniki in novinarji mirne duše spregledajo temeljne civilizacijske norme in načela kodeksa novinarske etike ter spodbujajo šovinistično nestrpnost. Kdo v tej verigi nosi največji delež krivde, je pravzaprav irelevantno, krivi so vsi, s strokovno javnostjo vred, saj ni zmožna braniti norm, ki jih je predpisala sama.

nazaj

Goran Ivanović

Zgaga nikogaršnja zmaga
»...Na tem območju ptiči ne bodo več gnezdili, srnjaki pa so se tudi prestrašili zaradi preglasne glasbe...«
Tragični dogodki na Zgaga rock festivalu nikakor niso odmevali tako lirično v slovenskih medijih, kot je lansko Zgago opisal eden od rock koncertu nasprotujočih litijskih krajanov. Še najbolj dramatična poročanja so se pojavljala zunaj razvpitih rubrik črnih kronik. Za poročanja in komentarje v dnevnem časopisju (Delo, Dnevnik, Jutranjik, Slovenske novice, Večer), tednikih (Mag, Mladina, Nedelo) in neodvisnih elektronskih medijih (POP TV, Radio Študent) je v prvem tednu po festivalu značilen stereotip slovenskega motorista. Poleg tega so mediji pokoncertna dejanja policije prevzeli v glavnem iz uradnih policijskih virov in ne tudi iz pričevanj drugih udeležencev spopadov in druge Zgagine publike. Povrh vsega so dogodek dodatno spolitizirali z iskanjem krivca med strankami.

Ob vsem tem pa je umor predsednika Moto cluba Satan’s Brothers in »guruja zasavskih motoristov« (Slovenske novice, 27. 6., str. 3) Smiljana Grčarja-Pilka, obtičal ob strani. Pilkov morilec, mladoletnik iz motoristične skupine (»klana«, Mladina, 29. 6., str. 9; »bajkerske bande«, Mladina 6. 7., str. 45) Wild Pilots iz Litije je »človek na cesti, brez izobrazbe in pravih možnosti v življenju, ki naj bi bil v trenutku zločina hudo alkoholiziran, če ne omamljen« (Slovenske novice, 2. 7., str. 3); v Magu je bilo prebrati, da je »odvisnik« (1. 7., str 8). Tak je torej fotorobot slovenskega bajkerja po mnenju medijev. Dogodki na Zgagi so bili tudi prvo pravo srečanje bralcev in bajkerjev. Najbolj pogosto so bajkerje v medijih primerjali z ameriškimi Hell’s Angels, »znanimi po nasilju na koncertih«, ali celo z »negativci iz prvega dela Pobesnelega Maxa« (Večer, 29. 6., str. 12). Primerjava z najbolj znano ameriško motoristično skupino Hell’s Angels, ki jo imajo v nekaterih evropskih držav za mednarodno kriminalno organizacijo, je bila še zlasti aktualna zaradi skoraj 30 let starega dogodka na koncertu Rolling Stones v ameriškem Altamontu, kjer so Angeli kot uradni varnostniki do smrti pretepli in zabodli enega od obiskovalcev. Zgago in Altamont so primerjali v Mladini (»Od Zgage do Altamonta«, 6. 7., str. 45), Magu (»člani motorističnih skupin so ‘okuženi’ z ikonografijo ameriških peklenskih angelov«, 1. 7., str. 8), Večeru (»slovenska različica Altamonta«, 6. 7.), Jutranjiku (»peklenski angeli v Ribčah«, 27. 6., str. 7)... Verjetno zato, »vsakdo pozna preproste zakone motorističnih skupin, ki v prenekateri tuji državi zahtevajo nekaj življenj na leto - oko za oko, zob za zob« (Slovenske novice, 27. 7., str. 3).

Slovenska policija je na Zgagi posredovala šele drugi večer festivala (26. junija), ko je s prizorišča pomirljivo pospravila jezne Satan’s Brothers in potem nasilno razgnala dobrih tisoč razočaranih obiskovalcev koncerta. Poročevalci niso bili enotni v obravnavanju spopadov, razen v tem, da je množica z raznimi predmeti prva začela obmetavati policiste. »Po nekaj neuspelih pozivih, naj prenehajo je (policija, op. GI) mladež pomirila z gumijevkami in s solzilcem« (Slovenske novice, 29. 6.); »prvi solzilec je padel tako nepričakovano, da večina niti ni verjela, da je to res, dokler se nismo (obiskovalci, op. GI) bili po nekaj minutah že prisiljeni umikati« (Radio Študent, 29. 6.); »policisti so z gumijevkami bliskovito odgnali najhujše vročekrvneže...solzilec je uporabil nekdo iz množice« (Dnevnik, 29. 6.); »policisti so množico na silo in z gumijevkami potisnili nazaj... nanjo (policijo, op GI) naj bi po nekaterih podatkih metali (izgredniki, op GI) tudi solzilec« (Jutranjik, 29. 6., str. 10); »navzoči so začeli s predmeti obmetavati policiste, tem je uspelo pregreteže...umiriti v poznih večernih urah« (Nedelo, 28. 6.)... Razen prvih dveh primerov se vsi drugi sklicujejo na policijska poročila za javnost, ki govorijo tudi o 80 izgrednikih, vendar ne tudi o številu policistov, med katerimi so bili tudi pripadniki specialne enote. Na to so v pismih bralcev v Dnevniku in Mladini opozarjali nekateri izmed (pretepenih) obiskovalcev festivala. Zaradi nekaj zaporednih prekoračitev pooblastil policije so na Radiu Študent organizirali okroglo mizo in začeli zbirati podpise za peticijo proti represiji slovenske policije.

V medijih so se strinjali, da je največ odgovornosti za dogodke na organizatorjih iz KUD Zgaga, ki niso znali pretehtati nastale situacije in so zaradi denarja poskusili nadaljevati s koncertnimi dnevi tudi po smrti motorista.

Nenazadnje je bil dogodek strankarsko obarvan. »Ali ste vedeli, da so zgagarji organizirali svoj fijasko iz pisarne LDS Litija«, (Večer, 6. 7.) »... ker je po zanimivem naključju telefonska številka KUD Zgaga enaka številki občinskega odbora LDS Litija« (Jutranjik, 27. 6., str. 7).

nazaj