Mojca Širok
Vse se je začelo z nekrologom
Izkušnja slovenske novinarke v ameriškem lokalnem časopisu
Lani spomladi so me iz ameriške zasebne fundacije Alfred Friendly Press Fellowships obvestili, da sem se uvrstila med trinajst novinarjev z raznih koncev sveta (Brazilije, Kolumbije, Čila, Nigerije, Etiopije, Kameruna, Kitajske, Kambodže, Albanije, Hrvaške, Gaze in Egipta), ki jim bodo omogočili polletno prakso na enem izmed ameriških dnevnih časopisov ali revij z visoko naklado. Alfred Friendly je bil v šestdesetih letih urednik ameriškega dnevnika The Washington Post in pozneje kot dopisnik dobil Pulitzerjevo nagrado za poročanje o Severni Irski. Ko se je leta 1983 upokojil, je z dvema milijonoma dolarjev svojega denarja ustanovil sklad, ki bo vsako leto pripeljal v ZDA določeno število mladih novinarjev iz - nisem prepričana, ali so takrat že poznali ta termin - razvijajočih se demokracij. Ob delu v ameriških medijskih hišah naj bi se seznanili s pravili ameriškega žurnalizma, načinom in vsebino njihovega poročanja in - to je še posebej poudaril - osnovnimi temelji svobode tiska. Ta načrt se dosledno - kljub Friendlyjevi smrti - izvaja že petnajsto leto.

Časopisi, ki sprejemajo »Friendly fellows«, kot štipendiste imenujejo, se vsako leto izmenjujejo, že od samega začetka pa je zraven nekaj največjih v Ameriki: The Washington Post, The New York Times, Chicago Tribune in The Philadelphia Inquirer. Ko mi je torej urednik dnevnika The Saint Paul Pioneer Press iz St. Paula, glavnega mesta Minnesote, mojega prvega dne v njihovi redakciji naročil, naj napišem nekrolog nekega gospoda, ki je umrl dan pred tem, sem se morala odzvati z zares zabodenim pogledom, da je kljub pregovorni prezaposlenosti in neprijaznosti, ki naj bi bili zaščitni znak ameriških urednikov, sedel in mi pojasnil, kaj pravzaprav zahteva od mene. Pri nas doma, sem rekla, ne poznamo nekrologov v obliki novinarskih člankov. Le znanim in pomembnim pokojnikom bo novinar napisal nekrolog, v katerem se bo spomnil njegovega življenja. Za to tukaj gre, mi je odvrnil, nekrologi so zgodbe o življenju, ne smrti. In vsaka zgodba o človeku, ki je umrl, je zgodba o skupnosti, v kateri je živel.

Zgodbe o življenju so najdražje gorivo, ki poganja ogromne in tehnološko najsodobnejše tiskarske stroje ameriškega tiska. O življenju kmetov in predsednikov, psov in mačk, mest in prerij, stolpnic, avtomobilov in svinčnikov, nogometnih klubov, delnic, idej in sanj. Tudi kadar pišejo o njihovem koncu, bodo zabeležili vse, kar je bilo pred njim. Vse je lahko novica v Ameriki in naslovne strani časopisov niso rezervirane le za pomembne politične in gospodarske dogodke, naravne katastrofe in kakšen legendaren športni dosežek. V Ameriki imajo največ dela reporterji, ki spremljajo delovnike policistov in sodnikov.

Sem novinar v službi svojih bralcev in davkoplačevalcev, je kolega v redakciji nekega dne gladko odpravil predstavnico za tisk nekega lokalnega političnega veljaka, ki se je po telefonu na njegova vprašanja izmikala s praznimi odgovori. Če razumete, kaj to pomeni, mi boste povedali, kar bi rad izvedel, je še dodal. Ameriški časopisi so glasniki skupnosti, v katerih se prodajajo, in meje teh so meje njihovih vsebin.

The St. Paul Pioneer Press ima na svojem tržišču konkurenco, The Star Tribune, dnevnik s sedežem v Minneapolisu, na drugi strani reke Mississippi. Čeprav ima The Star Tribune večjo naklado, prodaja se po vsej državi in ima več prostora tako za novice kot za reklamne oglase, je glavno bojišče obeh na področju Twin Cities, mest, v katerih sta doma. Lokalna vprašanja, dogodki, ljudje - in ker jih, iste, pokrivata oba, sta oba v tem boljša. Takšna situacija vojne za bralce in oglaševalce med dvema ali več dnevniki na istem področju pa je v Ameriki v zadnjih letih postala redka. Marsikje je ostal prostor le za enega.

Le nekaj dni po našem prihodu v ZDA smo, trinajst novinarjev s štirih celin, sedeli v predavalnici univerze v Marylandu in eden čez drugega odgovarjali na vprašanje, ki nam ga je zastavil profesor, ki nas je gostil. Kakšen je glavni namen ameriških časopisov, je hotel vedeti. Šipe so žvenketale od težkih in posvečenih nalog in vlog, ki smo jih pripisovali ameriškemu tisku. Da služi svojemu narodu, slavi svobodo govora, krepi vezi med ljudmi. Profesor se je samo muzal in zmajeval z glavo. Da ustvarja dobiček, je nazadnje rekel.

nazaj

Robert Gorjanc

Novi časi, nova vloga
Izkušnje študijskega obiska na radiu Glas Amerike v Washingtonu
»Spasiba golasu Ameriki dlja pravdivaji infarmciji« (»Hvala Glasu Amerike za resnično informacijo«) se je glasil zdaj že znameniti grafit na eni izmed moskovskih stavb, avgusta 1991. Takrat je prišlo do poskusa državnega udara skupine reakcionarnih sovjetskih politikov in častnikov proti tedanjemu predsedniku Sovjetske zveze Mihailu Gorbačovu. Glas Amerike je ob blokadi oziroma cenzuri »uradnih« medijev, ki se jih je med udarom za nekaj dni polastila skupina reakcionarjev, ponesel glas o dejanskem dogajanju v razpadajoči Sovjetski zvezi.

Glas Amerike je v času t.i. železne zavese (skupaj z France International, Deutsche Welle in BBC) oskrboval - kot je zapisano v njegovi ustanovni listini - milijone ljudi po svetu z »ažurno, objektivno in temeljito informacijo o dogodkih v ZDA in zunaj njenih meja« s ciljem »graditi in ohranjati nove demokracije in svobodno tržno ekonomijo«. Vsaj uradno se ta vloga ni deklarirala za rušenje socializma, seveda pa so jo tako razumele oblasti v državah t. i. realnega socializma in drugje, kjer so nasprotovali ( ali še nasprotujejo) ideologiji in politični, »svetovni vlogi« ZDA. Odtod tudi izvirajo znane zgodbe o motenju teh radijskih postaj.

Voice of America deluje v okviru United States Information Agency (USIA) in se financira iz državnega proračuna. V luči tega statusa in zgoraj omenjene vloge je treba vpoštevati tudi današnjo vlogo Glasa Amerike, ki po satelitih oddaja za 86 milijonov poslušalcev oziroma 1055 radijskih postaj v 52 svetovnih jezikih, med njimi tudi v slovenščini. Glas Amerike pripravlja v 45 radijskih studiih skoraj 700 ur radijskega programa na teden. Slovenska redakcija je v primerjavi z drugimi redakcijami precej majhna, a vendar za nas pomembna soba v ogromni stavbi na Independence Avenue v Washingtonu, streljaj od Capitol Hilla. V redakciji so zaposleni štirje ljudje, odgovorna urednica in trije novinarji. Slovenska redakcija pripravlja dve informativni oddaji na dan, od ponedeljka do petka, in sicer desetminutne novice ob 12.30 po lokalnem času (18.30 po slovenskem) in daljšo informativno oddajo, približno 20 minut ob 19.00. Oddaje prevzemajo nekatere slovenske radijske postaje, med njimi tudi Radio Šmarje pri Jelšah - Štajerski val.

Glavni viri slovenske redakcije Glasa Amerike so informacije, ki jih pripravlja 40 dopisnikov 25 redakcij iz ZDA in sveta, obdeluje pa več kot 50 novinarjev in urednikov v velikem, tipičnem ameriškem desku (»news room«). Na dan tako pripravijo 200 prispevkov s področja politike, gospodarstva, kulture, umetnosti, znanosti, zdravja, življenjskega stila, izobraževanja, športa itn. Temeljni vir pa so obiski visokih predstavnikov slovenske države, gospodarstvenikov in gostovanja slovenskih predstavnikov. Prav posebno in temeljito pa se spremlja delovanje slovenske ambasade v Washingtonu, stalne misije ozn in konzulata v New Yorku.

Navkljub različnim statusnim vlogam med Glasom Amerike in slovenskimi radijskimi postajami je vredna spoštovanja predvsem pozornost, ki se namenja obdelavi informacij. Ažurnost, preverjanje, soočanje več strani, odmevi, stopnjevanje, izdelava zgodb, njihovi življenjski profili ter vsebinska in jezikovna prodornost je nekaj, česar se predvsem v manjših redakcijah še učimo, saj še vedno preveč delujejo šablone. Po drugi strani pa smo lahko zadovoljni, da ne zaostajamo tehnološko. Po tej plati smo celo v prednosti, saj imamo svobodnejše mehanizme odločanja (podjetniške odločitve za razliko od kosa ameriškega zveznega proračuna).

Paradoksalno je, da ugodne informacije o politični in gospodarski razvitosti Slovenije niso najboljše za obstoj redakcij, kot je naša, saj se pojavijo vprašanja, ali je slovenski program še sploh potreban. Glede na tranzicijske tegobe in še dolgo pot, ki nas čaka do razumevanja razvite demokracije in tržnega gospodarstva, pa tudi glede na delovanje v razmerah medijske globalizacije in svobodnega pretoka informacij, je odgovor nedvomen: da, potreben je.

nazaj

Jože Možina

Urejena pričeska in obleka, a brez blišča
Izpopolnjevanje za televizijske novinarje na CNN v Atlanti
Konec lanskega leta sem se v okviru sodelovanja TVS z CNN in s pomočjo Zavoda za odprto družbo Slovenije udeležil Mednarodnega programa za novinarje - International profesional programme (ipp). Poldrugi mesec trajajoči program v Atlanti je bil edinstvena priložnost za spoznavanje CNN in načina dela v tej televizijski Meki. Udeleženec si lahko izbere novinarja, voditelja, pisca vesti ipd. in ves dan spoznava njegovo delo. Prva stvar, ki jo opazi obiskovalec, je izvrstna organizacija dela. Ta deluje na podlagi dobrih delovnih razmer in kolegialnih odnosov med zaposlenimi. Veliko časa sem prebil v »news roomih« z voditelji, pisci vesti in uredniki. Voditelji tam praviloma niso pisci tekstov, ne odločajo o napovedih niti o razvrstitvi prispevkov, imajo pa pravico preoblikovati besedilo, ki ga berejo. Delajo v peturnih turnusih, od tega so 4 ure neposredno v programu. Voditelji nimajo zvezdniškega statusa, čeprav zaslužijo povprečno trikrat več kot njihovi šefi. Obleka in pričeska morata biti urejeni, vendar brez blišča, ki bi motil pozornost gledalca. Ameriški voditelj zadnje generacije ne predstavlja novic niti jih ne »bere«, ampak je kot prijatelj, ki za mizo sproščeno pripoveduje zgodbe. CNN še vedno uporablja analogno tehnologijo; beta kamere in montaže. Računalniško podporo zagotavlja sistem Basis, ki ga imamo tudi na TVS. Izjema je CNN Espagnol, ki že ima popolnoma digitalno tehnologijo brez trakov, vsi podatki s sliko vred se shranjujejo na računalnikih. Slika ima vedno prednost. Novinar sodeluje pri snemanju, pregleda ves material in najboljši posnetki postanejo tudi jedro zgodbe. Jasnost in pogum pa sta ključna elementa pisanja. Zgodba mora dobro zveneti in biti enostavna. Tudi čas izdelave je podrejen kvaliteti izdelka. Za 3-minutno zgodbo ima novinar na voljo 2-3 snemalne dneve, enega navadno za napovedi v kamero.

Predsednik CNN News Group tom johnson nam je zatrjeval, da bo ob tako hudi konkurenci televizijskih programov (v zadnjih letih se je število kabelskih postaj z 20 povečalo na 70) na dolgi rok zmagala kvaliteta. Za CNN so podatki o gledanosti včasih uničujoči, silijo jih v tekmo s konkurenco, ko do onemoglosti pokrivajo tisto, kar se najbolje prodaja, s stališča informiranja pa ni najpomembnejše. Zadnji primer je bil sojenje angleški otroški varuški. Predstavljajte si 30 kabelskih postaj, ki dan za dnem, vsako uro, to dokaj obrobno zgodbo prodajajo kot velepomembno zadevo. Udeležba na ipp v Atlanti je bilo zelo pozitivna izkušnja. Spoznavanje medijske ustanove CNN je ponudilo široko obzorje aktivnega znanja in pasivne vednosti. Brez takšnih obiskov tujih medijskih ustanov in strokovnih potovanj se novinarji prehitro ujamemo v omejenem razmišljanju naše »male« države in njenih »velikih« problemov in take vzorce prenašamo na odjemalce naših storitev.

nazaj

Matjaž Kek

Partnerstvo z mediji
Izobraževanje novinarjev o EU in slovenskem vključevanju v EU
Urad vlade za informiranje je v okviru vlade pristojen za pripravo in izvedbo programa obveščanja slovenske javnosti o EU in slovenskem vključevanju (Public awareness program). Ta vsebuje raziskovanje informiranosti in stališč Slovencev v zvezi z EU, sofinanciranje informativno-komunikacijskih aktivnosti nevladnih organizacij, zagotavljanje informacij za prebivalce Slovenije in vzpodbujanje njihovega interesa za iskanje informacij. Poleg tega pa vsebuje tudi del, ki mu pravimo partnerstvo z mediji. V uradu si to partnerstvo z mediji predstavljamo predvsem na dva načina. Prvi je pomoč množičnim medijem pri pripravi posebnih prilog, rubrik, dokumentarnih oddaj na temo EU in pomoč pri iskanju virov informacij, omogočanju stikov s strokovnjaki, pristojnimi vladnimi organi in posamezniki in zagotavljanju vseh informacij na to temo, ki jih ima urad na razpolago, ne izključujemo pa tudi sofinanciranja posameznih projektov.

Drugi del partnerstva z mediji pa si predstavljamo kot sofinanciranje izobraževanja slovenskih novinarjev. Pri tem gre za trilateralno sodelovanje, saj bomo to počeli skupaj z delegacijo Komisije EU v Ljubljani, Društvom novinarjev in uredništvi množičnih medijev. Jeseni naj bi tako omogočili dve skupinski usposabljanji slovenskih novinarjev v Bruslju in v Evropskem novinarskem študijskem centru v Maastrichtu. Razmišljamo o specializiranem seminarju za tiste novinarje, ki že dalj časa pokrivajo določeno področje, ki je z vidika slovenskega vključevanja v EU še posebno pomembno (kmetijstvo, finance, itd.), in o seminarju za tiste novinarje, ki se s problematiko EU in slovenskega vključevanja šele začenjajo ukvarjati. V obeh primerih gre za skupini do 15 novinarjev, ki jih bodo seveda izbrala uredništva sama.

Poleg tega bo urad vsebinsko in finančno podprl tudi usposabljanja novinarjev regionalnih in lokalnih medijev, ki naj bi potekala v Sloveniji, bodisi da jih bodo izvajali samo slovenski strokovnjaki, bodisi da bo EU prek svojih organov in organizacij zagotovila tuje eksperte. Prav za to pa bi seveda zelo prav prišli mnenja in predlogi samih novinarskih hiš, katere teme oz. specializirana področja informacij in znanj bi jim pri njihovem delu koristili. Neprimerno bi bilo namreč, da bi državni organi predlagali ali določali vsebino takih usposabljanj.

nazaj