Retorika begunske politike v Sloveniji
Ob izidu študije, avtorjev Marjete Doupona Horvat, Jefa Verschuerena in Igorja Ž. Žagarja
V študiji, Retorika begunske politike v Sloveniji, ki je izšla v ediciji MediaWatch, se avtorji Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren ter Igor Ž. Žagar ukvarjajo z epizodo v slovenski javni retoriki, ki je potekala od aprila 1992 do marca 1993 in bi jo lahko poimenovali z izrazom »begunske politike«. Problematike se lotevajo s pragmatično tekstovno analizo v tradiciji empiričnih ideoloških raziskav, pri tem pa se zlasti posvečajo prikritim vidikom konstrukcije pomena.
Analiza je pokazala, da je splošni vzorec begunskih politik v Sloveniji med obdobjem, ki so ga raziskovali, hudo vznemirljiv. Na prvi pogled se kaže razlika med lastnim legitimizacijskim standardom (demokratične vrednote, človekove pravice) in očitnimi značilnostmi politik, ki jih je treba legitimizirati. Vprašanje je: katerim ideološkim procesom se je posrečilo vzpostaviti zadosti »koherence«, da je retorika legitimizacije »delovala«? Na to vprašanje avtorji odgovarjajo takole:
Prvič, glavno vlogo je igrala samokategorizacija novo nastale Republike Slovenije kot države, kjer so demokratična načela in človekove pravice kratko malo dejstvo, nespodbitna inherentna lastnina.
Drugič, različne principe legitimizacije so tako izigravali drugega proti drugemu, da se je oblikovala hierarhija vrednot, zaradi katere je mogoče zavreči »čista« načela demokratičnih in človekovih pravic po vzoru drugih držav, katerih demokratičnost velja za nedvoumno.
Tretjič, vprašanje beguncev je bilo uspešno opredeljeno kot »problem« (tako številčno kot v smislu grožnje javnemu redu). Z drugimi besedami, ustvarili so krizo, tako da so odkloni od nekaterih načel zlahka obveljali za izjemne ukrepe. Ti sami po sebi ne spodbijajo temeljnejšega in domnevno trdnega vrednostnega sistema.
Četrtič, avtoriteta mednarodne skupnosti eksplicitno nastopa, da bi legitimizirala take politike (kot, denimo, pri pravici do dela). Ta strategija deluje celo takrat, ko se reference na mednarodne vire ne ujemajo s temi viri. To je mogoče, ker (a) ima malokdo dostop do izvirnih besedil, ker (b) imajo legitimizirane politike široko podporo in ker (c) mednarodni skupnosti ne koristi, če je preveč stroga z »novimi demokracijami«.
Petič, begunci so od zunaj kategorizirani kot skupina ljudi, ki je komajda vredna pozornosti, ki jim jo namenja širokosrčni slovenski narod.
Analiza je pokazala, da je splošni vzorec begunskih politik v Sloveniji med obdobjem, ki so ga raziskovali, hudo vznemirljiv. Na prvi pogled se kaže razlika med lastnim legitimizacijskim standardom (demokratične vrednote, človekove pravice) in očitnimi značilnostmi politik, ki jih je treba legitimizirati. Vprašanje je: katerim ideološkim procesom se je posrečilo vzpostaviti zadosti »koherence«, da je retorika legitimizacije »delovala«? Na to vprašanje avtorji odgovarjajo takole:
Prvič, glavno vlogo je igrala samokategorizacija novo nastale Republike Slovenije kot države, kjer so demokratična načela in človekove pravice kratko malo dejstvo, nespodbitna inherentna lastnina.
Drugič, različne principe legitimizacije so tako izigravali drugega proti drugemu, da se je oblikovala hierarhija vrednot, zaradi katere je mogoče zavreči »čista« načela demokratičnih in človekovih pravic po vzoru drugih držav, katerih demokratičnost velja za nedvoumno.
Tretjič, vprašanje beguncev je bilo uspešno opredeljeno kot »problem« (tako številčno kot v smislu grožnje javnemu redu). Z drugimi besedami, ustvarili so krizo, tako da so odkloni od nekaterih načel zlahka obveljali za izjemne ukrepe. Ti sami po sebi ne spodbijajo temeljnejšega in domnevno trdnega vrednostnega sistema.
Četrtič, avtoriteta mednarodne skupnosti eksplicitno nastopa, da bi legitimizirala take politike (kot, denimo, pri pravici do dela). Ta strategija deluje celo takrat, ko se reference na mednarodne vire ne ujemajo s temi viri. To je mogoče, ker (a) ima malokdo dostop do izvirnih besedil, ker (b) imajo legitimizirane politike široko podporo in ker (c) mednarodni skupnosti ne koristi, če je preveč stroga z »novimi demokracijami«.
Petič, begunci so od zunaj kategorizirani kot skupina ljudi, ki je komajda vredna pozornosti, ki jim jo namenja širokosrčni slovenski narod.
nazaj